Ahmed Burić (r. 1967 v Sarajevu) je eden najvidnejših novinarjev, kolumnistov in angažiranih intelektualcev na področju nekdanje Jugoslavije, znan po duhovitih in pronicljivih interpretacijah svojega mesta in sveta, ki jih lahko redno berete predvsem na portalu Radia Sarajevo. Po koncu vojne, ki jo je deloma preživel tudi v Sloveniji, je zaslovel kot pesnik, najprej z zbirko Bog tranzicije (2004), nato so sledile Solze nafte in krvi (2009) ter Materni jezik (2013). Je pripadnik nečesa, kar je Aleš Debeljak imenoval jugoslovanska Atlantida – izgubljeni prostor jugoslovanske kulture, ki ga povezujejo le še redki posamezniki, med katerimi zaseda kar najvidnejše mesto. V zadnjih letih je bil večkrat gostujoči pesnik v pisateljski rezidenci založbe Goga na Glavnem trgu v Novem mestu ter v tem času organiziral številne glasbene in literarne dogodke, pisal in prevajal iz slovenščine v bosanščino. Na zadnje je bil v Sloveniji marca 2016, ko je predstavljal izbor poezije, prevedene v slovenščino, Vrata raja, ki je izšla pri založbi Goga v prevodu petih prevajalcev.
Življenje med jeziki, ki so v zadnjih desetletjih spreminjali imena, je opisal v antologijski pesmi Materni jezik, ki jo objavljamo skupaj s povsem novo pesmijo Doajen, napisano v novem, burićevskem jeziku. Če se nam je zdelo, da smo z Vojnovićevimi Čefurji raus! dobili prvo literarno delo v čefurščini, mešanici jugoslovanskih jezikov, je Doajen zapisan v skupnem jeziku, ki ga pesnik najde v pogovoru z znamenitim lastnikom znamenite novomeške kavarne Slon. Morda je prav to tisti materni jezik, ki ga iščemo – jezik Atlantide, ki je potopljena, a obstaja, jezik topline, malih, velikih zgodb, jezik glasbe in poezije.
