Ponoči sem sanjal, da sem našel
materni jezik
z mamo sva se pogovarjala o nečem pomembnem
o mojem prihodnjem življenju, najprej sem se smejal,
potem sem se grenko zjokal.
Prebudil sem se srečen,
v glavi mi je odzvanjala neznana harmonija,
vinograd, vinograd, vinograd.
Deveta, deseta, bronasta, Bosna
v sebi, z materino pomočjo
sem te našel, materni jezik,
toda o sebi nisem izvedel nič novega.
Rekla mi je: Lahko bi živel po svoje,
še naprej bi lahko ljubil glasbo in gledališče,
posadil trto in tudi poročil bi se lahko,
da bi tudi jaz imela vnuke, ko se postaram, ampak ne,
ti še sanjaš.
In sanjal sem, kako sem se nekoč
poljubljal na Tromostovju,
in mogoče sem takrat,
ko sem hlastal za njenim jezikom,
ki ni moj materni jezik, zamudil vlak za mamine vnuke,
toda tisti poljub je bil nekaj najlepšega, kar sem kdaj doživel.
Mesta, ki sem jih zapuščal ob svitu,
bi lahko postala svetle,
čarobne metropole
s širokimi ulicami, toda niso imela te sreče,
tako kot tudi jaz ne
z maternim jezikom,
nisva se srečala,
le redko se še zgodi,
kot v teh srečnih sanjah.
Mogoče med poljubljanjem.
Jaz, nežna duša, ki preigravam samo z žogo,
in on, tista pošast, osvetljena z močnimi reflektorji,
toda z malo,
premalo svetlobe,
ki bi vlivala vsaj nekaj upanja.
V materni jezik.
Prevedel Dušan Šarotar (iz pesniške zbirke Vrata raja, Goga, 2015)
