Kot kolesar je bil Bogdan Fink prvi, ki je Sloveniji oziroma takrat še Jugoslaviji priboril medaljo s svetovnih prvenstev, in sicer bronasto s SP mladincev v Angliji leta 1990. Bil je član prve profesionalne ekipe pri nas, takrat Krke Telekoma (1997), v kolesarstvu pa je ostal tudi po koncu tekmovalne kariere. Zdaj je že dolga leta direktor kluba Adria Mobil, edinega profesionalnega kolesarskega kluba v Sloveniji. Zadnji njihov ‘izdelek’ je recimo Primož Roglič, letošnji zmagovalec etape na Giru d’Italia. Ob tem skrbi tudi za izvedbo dirke Po Sloveniji in sanja, da bi ta našla svoj prostor tudi na Eurosportu.
Bili ste član prve slovenske profesionalne ekipe, Krkine iz leta 1997. Od tega je skoraj dvajset let. Koliko se je v tem času spremenilo kolesarstvo?
Včasih so bile Italija, Francija in Nemčija center kolesarstva, predvsem Italija. Mi, ki smo blizu, smo bili in smo še zelo povezani z njo. Ampak zdaj je v Italiji samo še ena ekipa World Toura, vse druge so v Avstraliji, ZDA itn. Pri nas je bilo pa takrat Novo mesto, bili so Kranj, Ptuj, Ljubljana, Nova Gorica je imela svojo ekipo. Pred nekaj leti smo ostali sami, obstajata le še ekipi do 23 let v Kranju v Savi in v Ljubljani v Rogu. Kar se pa kolesarske tehnike tiče, je sistem treninga zdaj drugačen. V mojih tekmovalnih časih je bil glavni pokazatelj kolesarjeve pripravljenosti njegov pulz, zdaj pa vsi trenirajo z merilci moči oziroma z merilci vatov. Ti se namreč ne spreminjajo ne glede na okoliščine, pulz se pa spreminja glede na utrujenost, razpoloženje … 150 udarcev na minuto ne daje vedno istega rezultata. Včeraj si, recimo, z njimi vrtel 150 vatov, danes jih lahko samo še 142.
Merilec vatov je tisto, v kar strmi Froome med dirko na krmilu kolesa?
Ja, to je to. Na ta način je kolesarstvo izgubilo del romantike. Zdaj namreč vsak že pred dirko ve, koliko je sposoben, in tudi ve, da bo šel v rdeče polje, če bo to mejo prekoračil. Ve tudi, da v rdečem polju prav dolgo ne bo zdržal – pet, deset, mogoče petnajst minut – in da ga nato čaka regeneracija. Regeneracija pa pomeni kolesarjenje pri nižji intenzivnosti in izgubo časa. Zato se velikokrat zgodi – recimo zdaj na Vuelti – da nekdo zaostane oziroma, kot rečemo, odpade, na vrhu klanca pa spet ujame vodilne. Ali pa, nasprotno, se nekateri peljejo v vodstvu, pa potem nenadoma popustijo in zaostanejo. Seveda, ker so se prej prenapeli. Mislim, da je kolesarstvo s tem izgubilo del čara in ni čudno, da mnogi zahtevajo, da bi vsaj na tekmah prepovedali uporabo vatmetrov.
Samo na specializirane športne kanale moramo zaviti, pa vidimo, da je konkurenca med športnimi panogami ogromna. Kolesarstvo je tam zelo visoko. Kako je s tem v Sloveniji?
Nas ni nikjer, če sem iskren. Vsak šport je zanimiv, če ima neposreden prenos. Produkcija prenosa nogometne Lige prvakov stane od pet do osem tisoč evrov, tekme slovenskega prvenstva še manj, prenos enega dneva dirke na nivoju Gira, Toura ali Vuelte, pa od devetdeset do sto tisoč evrov. Tehnike za kaj takega v Sloveniji ni, morali bi jo vso najeti, in ti stroški so preprosto preveliki, če bi šel prenos samo na naš slovenski trg.
Kako je s podmladkom v Adrii Mobil?
V zadnjem letu je v naš klub prišlo ogromno mladih. Če je bilo teh pred kakšnimi petimi leti približno dvajset, jih je zdaj dvakrat več. Tako veliko jih je, da imamo v določenih delih sezone že težave s kolesi in s prevozi na tekme. Veseli me, da so med njimi čedalje mlajši, ki se lotevajo treninga kolesarstva.
Koliko sme biti človek star, da se še lahko loti resnega kolesarstva?
Kolesarjenje je vzdržljivostni šport – in pri vzdržljivostnih športih skoraj ni meje. Primož Roglič je prišel v naš klub, ko je bil star 24 let, pa je zdaj vrhunski kolesar. S tem, da naši dečki in še mladinci trenirajo najmanj v Sloveniji. Namerno poskušamo trenirati manj kot trenirajo mladi v drugih klubih, to pa zato, da ne pride do izgorelosti, iztrošenosti, še preden se pravi treningi, pravi napori zares začnejo. Te strategije se držimo.
Sodi kolesarstvo med drage športe, ko govorimo o najmlajših?
Ne. Naša vadnina znaša 30 evrov na mesec, prevozi na tekme, vsi treningi so zastonj in tisti najboljši, ki pokažejo največ zrelosti, dobijo tudi kolo. Starši imajo nekaj stroškov z njegovim servisiranjem – nekaj naredimo mi, nekaj oni sami – starši morajo kupiti še dres in trenirko, to je pa potem tudi vse. Mislim, da je kolesarjenje, kar se stroška za starše tiče, cenejše kot katerikoli drug šport.
Omenili ste že Primoža Rogliča. Kako to, da mu niste pri 24 dejali, da je, žal, zamudil vlak?
Zato, ker je zmagoval na rekreativnih dirkah, kjer smo ga opazili, ga poslali na testiranje, ki ga je zelo dobro prestal, potem smo si pa rekli takole: če se bo z njim izšlo, bo to res zgodba o uspehu. Prišel je k nam in rekel, da bi rad vozil. Seveda nihče ni mogel vedeti, da bo fant tako zelo uspešen. Zdaj bi lahko bili pametni za nazaj, pa rekli, da smo vedeli … Ne, nismo. Je pa kazal znake šampiona, najbolj s stavkom, po katerem jih najprej prepoznaš: »Jaz bi rad vozil.« Še danes ga ne zanima nič drugega.
Martin Hvastja, strokovni komentator RTV Slovenija, je ob letošnjem Touru dejal, da je Primož Roglič edini slovenski kolesar, ki bi lahko postal tekmovalec za skupno razvrstitev na največjih večdnevnih dirkah, kot so Giro, Tour de France ali Vuelta. Se strinjate?
Ja, ampak za kaj takega bo še potreboval čas. To pa zato, ker je v kolesarstvo priletel kot bumerang in mu zato manjka še veliko izkušenj, nekaj kolesarskih fint, premore pa izjemno pozitivno lastnost – ne ponavlja napak. Mnogim športnikom razlagaš in razlagaš, pa kljub temu ponavljajo napake, on pa ne. Ko opazi, da je nekaj napravil narobe, ko mu to razložiš, se bo zelo potrudil, da enakih napak ne bo več ponavljal. Zaradi te lastnosti so njegove možnosti za uspeh veliko večje, ob seveda velikih telesnih sposobnostih.
V kolesarstvu tudi govorite o talentu ali gre zgolj za telesne zmogljivosti? Kaj iščete?
Seveda tudi za kolesarstvo potrebuješ talent, ki se odraža v telesnih predispozicijah. Pomembno je tudi mentalno zdravje, se pravi to, čemur rečemo, da je nekdo v glavi ta pravi, potem je treba pa trenirati. V ekipnih športih lahko s taktiko prikriješ svoje slabosti, pri kolesarjenju pa vsa taktika nič ne pomaga, če kolesar ni dovolj pripravljen. Pa še to je, da sta energija in taktika v kolesarstvu oziroma v vseh vzdržljivostnih športih zelo povezani, delujeta skupaj.
Adria Mobil je ekipa kontinentalnega razreda. Kaj to pomeni?
Svetovno kolesarstvo je razdeljeno v tri nivoje. Na vrhu je World Tour, v katerem je kakšnih 18 licenciranih ekip – Astana, Sky itn. Rang nižje so ekipe prokontinentalnega razreda in še nižje ekipe kontinentalnega razreda. V kontinentalnih ekipah lahko nastopajo tudi amaterski kolesarji oziroma taki s pogodbo z moštvom, ki pa sicer tekmujejo zastonj. Ekipe World Toura in prokontinentalnega razreda lahko nastopajo na vseh dirkah, mi pa na tistih do nivoja HC, kar pomeni, da ne moremo nastopiti na teh največjih, kot so Giro, Tour de France ali Vuelta, ali na dirkah svetovnega pokala. Pri tem ne gre toliko za rezultate, ki jih neka ekipa dosega, pač pa za to, koliko denarja ima. Kolikor denarja imaš, toliko si lahko privoščiš.
Razmišljate o prestopu v višji kolesarski razred, med prokontinentalne ekipe?
Razmišljamo, ampak treba je vedeti, da kolesarski klub Adria Mobil ni samo članska ekipa; je predvsem delo z mladimi. Če to dobro poteka, potem bomo dobri tudi med člani. Ko se bomo odločili za prestop med prokontinentalne ekipe, bomo tam vztrajali najmanj, pet, osem, deset let. Zaradi kakšnih nepremišljenih ad hoc odločitev lahko razpade klub. Koraki, ki jih delamo v našem klubu, morajo biti trdni, zanesljivi, in če vidimo, da so naši kolesarji prerasli to okolje, jih raje pošljemo drugam, kot da bi jih zadrževali doma.
Je proračun kluba skrivnost?
Ne, ves proračun znaša milijon evrov, s tem da je v ta znesek vključena tudi dirka Po Sloveniji, ki nas stane 250.000 evrov, pa vzdrževanje velodroma, dirke dečkov, mladincev …
Za prestop v razred višje pa bi potrebovali?
Dva milijona in pol do tri milijone evrov. Z manjšim zneskom ne moreš narediti spodobne prokontinentalne ekipe. Govorim o ekipi, ki lahko nastopi na boljših dirkah in se na njih dobro predstavi z dobrimi kolesarji. Če teh nimaš, je bolje ostati na tem nivoju, na katerem smo zdaj. Nekateri drugi so že poskusili, pa se ni obneslo. Mislim pa, da bi slovenski kolesarji, če bi nastopali v slovenski ekipi, dajali od sebe več, kot pa dajo zdaj v tujih ekipah. Adrio Mobil kot proizvajalca bivalnikov, prikolic bi to zanimalo, ampak najprej mora ekipa za kaj takega dozoreti.
Kako napolnite svoj proračun?
Eno je dirka Po Sloveniji, drugo so klubski pokrovitelji. Največji del prispeva Adria Mobil s 30 odstotki, imamo pa tudi druge pokrovitelje tako iz lokalnega okolja kot iz tujine. Naš pokrovitelj za kolesa je iz Nizozemske, energetska pijača in gume so tudi iz tujine … Ni samo lokalno.
Je klub lastnik edinega slovenskega velodroma?
Klub je samo upravljavec velodroma, njegov lastnik je Mestna občina Novo mesto.
Ga uporabljate?
Do zdaj smo ga, zadnja dva meseca pa ne več, ker je les, s katerim je prekrit, v zelo slabem stanju. Minilo je že 20 let od mladinskega svetovnega prvenstva in je potreben obnove.
Kako to, da ga uporabljate, če pa noben slovenski tekmovalec ne tekmuje na velodromu?
Velodrom je nekaj najboljšega, kar lahko doleti kolesarski klub. To je naše igrišče. Veliko odličnih cestnih kolesarjev je najprej treniralo na velodromu. Bradley Wiggins, recimo, ki je osvojil Tour de France, Mark Cavendish prav tako. Velodrom je osnova. Zakaj? Na njem se naučiš pedalirati, orientacije v prostoru, vožnje polnega obrata … To so vse elementi, ki jih potrebuješ pri vožnji na čas, na kronometru. Zato je velodrom zelo pomemben za nas kot kolesarje, ki tekmujemo na cesti, po drugi strani bi pa lahko natrenirali kolesarje za eno od mislim da dvanajstih olimpijskih panog, ki potekajo na velodromu. S tem se v Sloveniji nihče ne ukvarja, je pa medaljo lažje osvojiti na velodromu, kot na cesti.
Pred časom, pred evropskim prvenstvom v košarki v Sloveniji, se je govorilo, da ga bodo prekrili s streho kot del večnamenske športne dvorane, pa potem ni bilo nič iz tega. Ali obstaja še kakšna možnost, da se to vendarle zgodi?
Ne, mi nenehno iščemo možnosti za kaj takega, zdaj pa je na potezi mestna občina, ki v naslednjem letu načrtuje gradnjo atletsko-kolesarskega centa. Da bi ta velodrom pokrili samo za kolesarje, ne bi šlo, mora biti večnamenska dvorana z atletsko stezo. Ti načrti so stari že nekaj let in bojim se, da bo gradbeno dovoljenje, ki velja pet let, medtem že zapadlo.
Ste tudi organizator dirke Po Sloveniji, na kateri so nastopili mnogi kasnejši zmagovalci največjih dirk. Kako to, da razni Nibaliji, Cavendishi … zavijejo sem?
Zgleda, da jim je tukaj všeč in da dirka Po Sloveniji na ravni organizacije zadostuje njihovim potrebam. Naša dirka poteka med Girom in dirko Tour de France in jo nekateri izkoristijo kot zadnjo pripravo pred Tourom ali kot izbirno tekmo zanj. Na letošnji dirki sta nastopila olimpijski prvak na velodromu Elia Viviani in pa Mark Cavendish, ki je bil na olimpijadi drugi. Oba sta sicer vozila svojo dirko. Mi smo že pred začetkom dirke vedeli, da je Cavendish najbrž ne bo končal. Vsak tak kolesar ima svoj cilj, in letos so bile to olimpijske igre v Riu. Na dirko Po Sloveniji bi lahko privabili celo več ekip World Toura, ampak njim je treba zagotoviti boljše razmere, od hotelskih nastanitev naprej. Jih je bilo pa že tako ali tako rekordnih šest in mislim, da je to pravzaprav optimalno za našo dirko. Če je konkurenca prehuda in ni domačih kolesarjev, lahko postane manj zanimiva. Vsekakor pa se je dirka Po Sloveniji v svetovnem kolesarskem koledarju prijela. Ekipe pridejo, in to z dobrimi kolesarji. Prav pred nekaj dnevi je na Vuelti zmagal Belgijec Jens Keukeleire, ki je dobil tudi prvo etapo letošnje dirke Po Sloveniji. Takrat so vsi govorili, da se je Orica GreenEdge udeležila naše dirke z neko čudno postavo, no, pa je isti fant dva meseca kasneje osvojil etapo World Toura. Naša dirka je tudi priložnost za kolesarje, ki so največkrat pomočniki na velikih dirkah, da se lahko izkažejo. Robert Koren je bil pred leti pomočnik v Liquigasu, ampak ko je prišel v Slovenijo, je bil prvi človek kluba.
Ob velikih dirkah, ki jih lahko spremljamo na Eurosportu, pa tudi na RTV Slovenija, vidimo, da ne gre samo za športno, pač pa tudi promocijsko prireditev, in sicer za vso državo. Se tega Slovenci zavedamo?
Mislim, da še premalo. Vsa televizijska produkcija za našo štiridnevno dirko stane okrog 370.000 evrov, in ko to omenim, jih odbije.
Koga?
Slovensko turistično organizacijo. Ampak treba je vedeti, da je bil letos na dirki Cavendish, ki ima 1.100.000 sledilcev. Fotografijo, na kateri je bil v Postojnski jami, je kliknilo dva milijona ljudi, večina iz tujine. Ekipe, ki so letos nastopile na dirki Po Sloveniji, imajo na Facebooku od deset pa do sedemsto tisoč sledilcev, kot jih ima recimo Sky. Na ta način je dva milijona ljudi vsak dan spremljalo dirko Po Sloveniji in fotografije, ki smo jim jih ponujali – in to niso bile fotografije ciljev ali zmagovalnih odrov, ampak ‘panoramske’ – so dosegle po dva milijona klikov. To pri drugih športih ni mogoče. Zakaj? Ronaldo že mogoče ima 40 milijonov sledilcev, ampak on slika stadion ali pa hotel in nihče sploh ne ve, kakšna je država, v kateri stojita ta stadion ali hotel. Tukaj pa bi Slovenijo pokazali v večurnih neposrednih prenosih – in ker bi bili mi producenti televizijskega signala, bi odločali, kaj bomo pokazali. Tako kot Francozi pokažejo vsako cerkev ali jezero na trasi Toura. Zmeraj sem govoril, da bi morali to prodati Francozom oziroma komurkoli.
Ali obstaja kakšna možnost, da s prenosom dirke Po Sloveniji prodremo tudi ven? Mislim, da je Eurosport letos prenašal dirko po Poljski. Z vsem dolžnim spoštovanjem do naših slovanskih bratov na severovzhodu Evrope, ampak Slovenija je vendarle lepša …
Prav o tem se pogovarjamo že tri leta, ampak do zdaj se je STO zdel vložek v to prevelik. Za to, da bi prišli na Eurosport, bi ves paket znašal 770.000 evrov. Del tega zneska predstavlja produkcija, ki je v Sloveniji nihče ne zna narediti. Smo poskusili, pa ni šlo. Drugi del pa zakup medijskega in oglasnega prostora na Eurosportu. Sekunda tega prostora stane 38 evrov, sekunda oglasnega prostora na POP TV pa 150 evrov, le da gre slika z Eurosporta v 54 držav. V tem paketu bi lahko STO oglaševala Slovenijo na vseh kanalih, na katerih oddaja Eurosport, in to tudi v času dirke Tour de France, se pravi, da bi po obvozu prišli na to dirko. Ampak žal se za zdaj še nismo dogovorili. Digitalno oglaševanje je njihova strategija, a njihovi spletni strani sledi 27.000 ljudi, kar je nič v primerjavi s številom ljudi, ki se zanimajo za ekipe in posameznike na naši dirki. Ko to govorim, seveda ne odkrivam tople vode. Kolesarsko dirko Po Sloveniji bi si v štirih dneh ogledalo 25 milijonov ljudi. Ocene temeljijo na številu ljudi, ki si ogledajo Giro di Trentino. Televizijski signal bi zastonj poslali v Avstralijo, v ZDA, kamorkoli, kjer bi si ga želeli ogledati. In če bi samo 0,007 odstotkov tistih, ki bi si ogledali dirko, sklenilo obiskati Slovenijo, bi že pokrili vse stroške. Povprečni kolesarski turist namreč zapravi po 65 evrov na dan. Potem je pa tukaj še oglaševalski vidik, ki je neizmerljiv. Edino v kolesarskem športu lahko trinajst kilometrov pred ciljem, tik pred velikim finalom, obrneš kamero in pokažeš, recimo, izolskega ribiča.
