Novomeški pesnik Mitja Bukovec je začel pisati pesmi tako rekoč že v otroštvu. V osmem razredu je skupaj s sedmošolko Katjo Plut, danes uveljavljeno pesnico, izdal čisto resno pesniško zbirko Lotusovo prebujanje. Njuna poezija se je razlikovala, Katja je bila najstniško uporniška, Mitja avantgarden. Spremno besedo k njuni zbirki sta napisala Franc Šali in Ivan Perhaj.
Dve leti pozneje je kot gimnazijec pri Dolenjski založbi v sklopu literarne zbirke Siga izdal svojo drugo pesniško zbirko Univerzalni homo-habilis, osem let pozneje je izšla njegova tretja pesniška zbirka Vesoljni batiskaf ali univerzalni napotki za življenje iščočih, nato je izdajal pesmi na listih in v zbornikih ter jih bral na številnih večerih s kolegi iz literarnega kluba Dragotina Ketteja. Potem je – vsaj v javnosti – za daljši čas utihnil.
Tako kot pesnik je zgodaj postal tudi prostovoljec. V letu, ko je izšlo Lotusovo prebujanje, so se začele balkanske vojne, k nam so pribežali prvi begunci, med njimi je bilo precej otrok, ki so jih sicer takoj vključili v šolo, a niso razumeli jezika, prišli so v njim tuje kulturno okolje in s seboj prinesli travme, ki jim jih je povzročila vojna. Potrebovali so pomoč, tudi in predvsem družbo vrstnikov. Pridružil se je Branki Bukovec, še preden je ustanovila Društvo za razvijanje prostovoljnega dela, v katerem je še danes zaposlen, in pomagal, kolikor je mogel in znal.
