Tokratna številka Rasti je nekakšen eksperiment. Še vedno je v njej precej ‘hard core’ kulture – literature, prozne fikcije …, kar bi v reviji za literaturo, kulturo in družbena vprašanja tudi pričakovali, obenem pa Maja Vtič, Primož Kobe in celo Martin Strel. Teh pa, če bi prelistali prejšnje številke, ne bi našli. Zakaj smo jih torej uvrstili vanjo? Obstajajo vsaj trije dobri razlogi.
Prvi je Matjaž Berger, ki je novomeško gledališče oziroma svoj Anton Podbevšek Teater na slovenski gledališki zemljevid uvrstil prav z izvirnim spajanjem gledališča in športa oziroma z vključevanjem športnikov v svoje predstave. Zdelo se je nenavadno, čudno, a kaj je gledališče (in vsa umetnost) drugega kot uprizarjanje čudnega? O tem, kako spojiti šport in umetnost skozi »serijo nekaterih izbranih gest« režiserja Matjaža Bergerja, piše Andreja Kopač.
Drugi je Janez Penca, manj glasen, a nič manj izviren in dosleden, »tenkočuten premišljevalec sveta«, kot ga je v portretu opisal Marjan Žiberna. Atlet, prevajalec, pisec, učitelj, založnik, ki bi ga morali poznati še kje drugje kot v rodnem Novem mestu, če ne bi trpel zaradi »kroničnega pomanjkanja smisla za samopromocijo«. S člankom Pesimist, ki verjame, da je lahko bolje, torej popravljamo ta njegov ‘manko’.
In tretji je, ker šport vendarle sodi vsaj v rubriko družbena vprašanja, ker je preprosto zanimiv in ker lahko med športnimi in umetniškimi prizadevanji potegnemo kar nekaj vzporednic. Ogromno truda, porazov, samospraševanj …, ampak če uspe, je pa čarobno. Pa naj gre za Kozmusov met za zlato olimpijsko medaljo ali za dobro napisan verz.
Pustimo se presenetiti. Mogoče bo tokratno Rast v roke vzel kakšen pesnik in izvedel, zakaj na TV Slovenija na more spremljati neposrednega prenosa kolesarske dirke po Sloveniji, ali, po drugi strani, bo kakšen zaljubljenec v ženske smučarske skoke prebral kakšno pesem. Človek si vendar mora širiti obzorja.
In ko smo že pri širjenju obzorij: Rast pokriva Dolenjsko in Posavje, zato v njej nastopajo ljudje, ki so se rodili na teh zemljepisnih širinah, pa tudi taki, ki so z njimi povezani na kakršenkoli ustvarjalen način. Se pravi avtohtoni, kot je recimo Biba Košmerl, grafična oblikovalka, ki deluje v New Yorku, in priseljenci, migranti, mimoidoči, ki s svojim delom ta prostor bogatijo. Kot denimo Ahmed Burić, ki smo ga podrobneje predstavili v prejšnji številki in ki Bosno in Hercegovino na Slovenskem ponosno zastopa kot Gogin avtor. V tej številki se nismo mogli (in hoteli) izogniti njegovi pesmi, v kateri na svoj način opisuje legendarni dvoboj med Thomasom Hearnsom in Sugarjem Rayem Leonardom, in iz katere za predjed ponujam tole:
… prijatelj boksar mi pošlje sporočilo,
da ponovno odpira restavracijo.
Odgovorim, da sem počaščen,
pesnik mora poznati vsaj enega boksarja,
ta športa sta si podobna.
In da bom gotovo prišel …
Mimogrede, ta dvoboj – res je dober – si lahko ogledate na YouTubu.