Ilka Vašte (1891 Novo mesto–1967 Ljubljana) je bila v obdobju tik pred drugo svetovno vojno in po njej med najbolj znanimi in priljubljenimi slovenskimi pisatelji, njen Roman o Prešernu (1937) je še vedno brana uspešnica, prav tako njeni zgodovinski romani, predvsem novomeška trilogija z romani Upor (1950), Gričarji (1956) in Izobčenec (1960), ki opiše novomeško obdobje Janeza Trdine,
Pisateljica je zgodovinskim osebam v romanu pogosto polagala v usta svoja precej sodobnejša, narodnoprebudna, levičarska in feministična stališča, kar je ostal eden glavnih očitkov kritikov. A leta 1959 se je vendarle odločila, da napiše svoj prvi »sodobni« roman, Žrtev novega življenja, zgodbo, ki poteka med mladimi komunisti tik pred, med in po drugi svetovni vojni, glavna oseba, komunistka Mara, pa ima precej biografskih vzporednic s pisateljičino hčerjo.
Čeprav sta ljubezenska zgodba in kriminalni zaplet večinoma ploda domišljije, je roman poln zgodovinskih dejstev, kot je recimo praznovanje prvega maja v taborišču Gonars, ki ga je pisateljičina hči plačala s premestitvijo na smrtonosni Rab, zgodovinsko dokumentirane so tudi številne akcije OF (katere članica je bila tudi Ilka Vašte) v okupirani Ljubljani. Roman pogumno tematizira spolnost, v ospredju so močne ženske, ki praktično v vseh pogledih prekašajo lepega mladeniča Aleša, čigar ljubezen mora biti v celoti podrejena njihovemu udejstvovanju v partiji.
Skozi Aleša pisateljica tematizira bogato meščansko mladino, ki se ukvarja s komunizmom bolj iz dolgčasa kot iz prepričanja, t. i. salonske komuniste, ki za tovariše med 2. sv. vojno pogosto predstavljajo nevarnost izdaje. Čeprav bi se na prvi pogled zdelo, da je roman povsem ustregel duhu časa, se je izkazalo, da bi morala Ilka Vašte ostati pri varnejši zgodovinski tematiki.
Njenemu uredniku, pisatelju Mišku Kranjcu se je zdelo, da je lik Aleša še premalo očrnjen, zdelo se mu je nemogoče, da bogat meščan pristane med komunisti, »saj se mu to ne splača«, za ženske like se mu je zdelo, da premalo slede svoji »živalski naravi«. Kritika Miška Kranjca je bila tako uničujoča, da je pisateljica praktično prenehala z ustvarjanjem, roman pa je obležal pri dedičih za dobrega pol stoletja.
Zdi se, da danes ponuja še posebno dragocen vpogled v sredino dvajsetega stoletja. Roman v marsičem sledi žanru partizanskega romana, a je hkrati tudi odkritosrčen vpogled intelektualke, ki postavi v ospredje pogosto nevidno, žensko plat vojne.
Roman bo izšel ob koncu leta pri založbi Goga, za pokušnjo pa objavljamo odlomek iz petega poglavja, v katerem najdemo Maro, ki se je po kapitulaciji fašistične Italije vrnila iz taborišča na Rabu v Slovenijo, med dolenjske partizane. Kot študentka medicine pomaga v Centralni partizanski bolnici, ki se mora zaradi nemškega napada umakniti v zavetje kočevskih gozdov.
