Uspešnost v športu merimo z zmagami in medaljami. Zmag in medalj je veliko vrst, športov pa tudi. Tudi uspešnost držav in nacij včasih merimo s športnimi medaljami, še posebej v prestopnih letih v času olimpijskih iger. Na ravni pokrajin merjenja uspešnosti po uspehih v športu ni toliko, a vseeno lahko v času po končanih olimpijskih igrah tudi tu potegnemo črto. Letos Dolenjci, Posavci in Belokranjci nismo osvojili olimpijske medalje, tudi v zgodovini jih nismo prav veliko, skupaj osem, od tega dve zlati, za vse pa sta zaslužna novomeški telovadec Leon Štukelj s tremi zlatimi, eno srebrno in dvema bronastima in brežiški atlet Primož Kozmus s po eno zlato in srebrno.
Kako osvojiti olimpijsko medaljo oziroma kako priti v svetovni vrh v izbranem športu, je težko vprašanje, ki si ga zastavljajo ne le številni športni delavci od trenerjev pa do klubskih funkcionarjev ter ne nazadnje tudi staršev mladih športnikov, ampak še marsikdo drug. Jasno, recept je nadarjenost, trdo delo in vztrajnost, a tako enostavno le ni. Vsak olimpijski zmagovalec kot tudi vsak uspešen športnik ali uspešen športni kolektiv nosi s sabo svojo zgodbo. V tej zgodbi nastopajo različni ljudje, ki so pomembno vplivali na pot do uspeha, nastopajo ugodne zunanje okoliščine, velikokrat odigrajo ključno vlogo številna naključja.
Neverjetni zbiralec medalj
Težko je primerjati obe zgodbi, saj sta se zgodili v zelo različnih časih. V svoji knjigi Mojih sedem svetovnih tekmovanj je Leon Štukelj zapisal, da je bil na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu verjetno poslednji tekmovalec iz nekdanje dobe, ki jo označi za obdobje ljubiteljske telovadbe tako pri tekmovalcih kot pri organizatorjih.
Leon Štukelj je začel leta 1908 pri desetih letih telovaditi pri naraščajniškem odseku novomeškega Sokola, ki je bil tedaj edina športna organizacija v Novem mestu. V svoji knjigi piše tudi, kako je že prej občudoval sokole pri telovadbi in kako jih je z vrstniki med otroško igro skušal posnemati. Kako pomembni so bili za njegovo športno pot vzori, Leon Štukelj v svoji knjigi kaže tudi, ko opisuje srečanja z uspešnimi telovadci, ki so obiskali novomeške sokole, na primer srečanje s Stanetom Vidmarjem, ki je leta 1912 zmagal na vseslovanskem sokolskem tekmovanju, in članom metliškega Sokola Karlom Fuksom, ki je bil na tem tekmovanju v Pragi tretji. Štukelj zapiše, da je njun uspeh navdušil vso takratno deželo Kranjsko, kjer so bivali Slovenci, in vse ostalo sokolstvo zunaj Slovenije.
»Kako smo ga gledali, ko je zaplaval po bradlji,« opisuje Štukelj svoje prvo srečanje s Stanetom Vidmarjem. Po njegovi vaji bi morali svoje znanje pokazati novomeški telovadci, a se nihče ni upal stopiti k orodju. Za prvega so potem določili Štuklja, ki se je postavil pod kroge, jih prijel in se z vzmikom takoj postavil v stojo, kar mu je potem uspelo še enkrat. Stane Vidmar je stopil k njemu, ga povprašal po priimku in ga pohvalil, da tako mlad že dela to prvino, potem pa se je pod kroge postavil še sam, a mu je to, kar je prej pokazal Štukelj, uspelo šele v tretjem poskusu.
V tistem trenutku je Štukelj začutil, da bi bil lahko tudi sam nekoč tako uspešen na velikih tekmovanjih. »Nepozabno srečanje s Stanetom Vidmarjem me je še bolj priklenilo na telovadnico in mi dalo nov polet za vadbo. Kdo bi si upal ob tem srečanju misliti, da bom nekoč z njim stal v tekmovalni vrsti na svetovnem tekmovanju! In to celo dvakrat: leta 1922 v Ljubljani in leta 1926 v Lyonu,« je zapisal Štukelj ter tako opozoril na pomen vzornikov.
V Štukljevem primeru gre pravzaprav za pogost splet različnih dejavnikov, ki predstavljajo temelj uspeha – nadarjenost, skupno zanimanje vrstnikov za neko dejavnost, močna želja po uveljavitvi, za tisti čas dobra organiziranost telovadne dejavnosti v okviru sokolskega društva, zagnan in strokoven mentor, neposreden stik z vzorniki, ki pomembno vpliva tudi na motiviranost, ter ne nazadnje neverjetna vztrajnost.
Štukljeve medalje in zmage na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah sicer ne moremo povsem enostavno primerjati z uspehi tekmovalcev v današnjem športu, pri tem je lahko izjema le njegova srebrna medalja na olimpijskih igrah v Berlinu, ki so bile prve igre, ki jih tako po organizaciji kot po konkurenci v posameznih športnih disciplinah in pristopu tekmovalcev in držav, ki so jih poslale na igre, že lahko primerjamo z današnjimi. Medalja tedaj 37-letnega Leona Štuklja je bila res izjemen dosežek. V Berlinu je v gimnastiki v ekipnem delu nastopilo 14 osemčlanskih reprezentanc in med posamezniki krepko preko sto tekmovalcev, pogled na ocene pa kaže tudi na že sorazmerno veliko izenačenost svetovnega vrha. Za primerjavo – na svetovnem prvenstvu leta 1922 oziroma 7. mednarodni telovadni tekmi, kot se je prvenstvo imenovalo tedaj, je nastopilo trideset tekmovalcev iz petih držav, za končni izid v mnogoboju pa so poleg vaj na gimnastičnih orodjih štele tudi uvrstitve v teku na 100 metrov, skoku v višino, suvanju krogle in plavanju. Tedaj 23-letni Leon Štukelj je zmagal na bradlji, na drogu in na krogih ter osvojil srebro na konju z ročaji.
Vzporednice med Kozmusovo in Štukljevo zgodbo
Kozmusova zgodba je nekoliko drugačna, čeprav bi se tudi pri njem dalo najti vzporednice s Štukljevo. Če v primeru novomeških sokolov ne moremo govoriti o naključju, je brežiški atletski zgodbi, katere vrh je Primož Kozmus, botrovalo prav naključje oziroma tako rekoč bedasta odločitev slovenskih športnih oblasti, ki so v znamenitih portoroških sklepih določile, da ima lahko posamezna občina v istem športu le eno ekipo v republiški prvi ligi. Ker sta v brežiški občini delovala dva rokometna kluba, Brežice in Dobova, so se odločili, da bodo dali prednost Dobovčanom, že v mladosti med atletiko in rokometom razpeti trener brežiških rokometašev Polde Rovan pa je svojo rokometno vrsto, jezen in nemočen ob tako nesmiselnih določilih, odpeljal na stadion in začel z njimi trenirati atletiko.
Že prvi rod brežiških atletov je dal nekaj odličnih tekmovalcev, ki so se kmalu prebili celo do dresa državne reprezentance. Med njimi je bil tudi Vladimir Kevo, ki je državni rekord v metu kladiva najprej dvignil prek 60 in kasneje tudi krepko prek 70 metrov ter se sorazmerno zgodaj začel ukvarjati tudi s trenerstvom. Med njegovimi varovanci je bila tudi Simona Kozmus, ki je hitro napredovala in kot za stavo podirala državne rekorde v tej tedaj še precej novi ženski atletski disciplini. Svoji starejši sestri je na stadion sledil tudi veliki športni navdušenec Primož. Visok in suh kot prekla je bil uvrščen med skakalce v višino, a se je preveč pogosto zadrževal na metališču, kjer je s svojimi varovanci treniral Vladimir Kevo. Ko so mu prvič dovolili, da vzame v roke kladivo, je to za popolnega začetnika poletelo nenavadno daleč.
Tu pa se njegova zgodba sreča s Štukljevo. Izjemno zanimanje Primoževega kroga vrstnikov za šport je bilo temelj močni motivaciji. Tudi Primož se je treninga lotil neverjetno zagnano in vztrajno, vzornike pa je iskal tako v klubu, kjer sta mu pot s svojimi uspehi utirala sestra Simona in trener Vladimir Kevo, kot tudi v svetovnem športu v vseh športnih disciplinah.
Tako kot v Štukljevem primeru in v primeru novomeških sokolov tudi brežiški atleti niso imeli idealnih pogojev za vadbo, kakršne so imeli njihovi tekmeci na mednarodni ravni, a bili so dovolj dobri, da so jim postali konkurenčni.
Nič več splet naključij
Če je bilo vse do tedaj, ko je Primož prišel do metališča in se prvič zavrtel s kladivom v roki, splet naključij, je bilo tisto, kar se je dogajalo v naslednjih letih, niz skrbno načrtovanih dogodkov. Vladu Kevu je bilo hitro jasno, da je Primož tisto, kar je iskal, da je dobil v roke biser, ki ga je treba le še z veliko natančnostjo zbrusiti in zloščiti.
Primoža ni bilo treba nikoli siliti k treningu. Ko je v Brežicah hodil v srednjo šolo, je po pouku zavil naravnost na stadion, saj se mu ni splačalo do treninga voziti se domov v Presladol in potem nazaj. Vendar ni mogel počakati na trening, ampak se je ogrel in naredil kakšnih štirideset metov. Ko je na stadion prišel trener, ga je našel v slačilnici s polkilogramskim sendvičem in litrskim jogurtom v rokah.
Ko je pomalical, je šel na »pravi« trening – še enkrat ogrevanje pa štirideset metov, vaje za moč in hitrost ter vse ostalo. Potem je najprej padel Kevov državni rekord, leta 2000 so prišle prve olimpijske igre v Sydneyju, kjer je tudi zaradi spleta okoliščin igral povsem stransko vlogo.
Tri leta kasneje se je s petim mestom na svetovnem prvenstvu v Parizu uvrstil v svetovni vrh in to potrdil še s šestim mestom na olimpijskih igrah v Atenah. A tu se je njegova pot ustavila, višje ni šlo, dokler ni njegove športne poti prekinila poškodba, ki ji je sledila operacija hrbtenice. Čeprav se je zdelo, da je njegove kariere metalca kladiva konec, v kar so bili prepričani tudi nekateri pokrovitelji, ki so mu hitro obrnili hrbet, se je vrnil.
Bil je prepričan, da v športu še ni rekel zadnje besede. Kaj se je zgodilo potem, ve najbrž vsak Slovenec, ki se vsaj malo zanima šport – srebro na svetovnem prvenstvu v Osaki leta 2007, zlato na olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008, naslov svetovnega prvaka leto kasneje v Berlinu in po začasnem koncu kariere ob vrnitvi še bron na svetovnem prvenstvu v Daeguju in srebro na olimpijskih igrah v Londonu, s čimer se je brez dvoma vpisal med velikane svetovne atletike.
Naslednikov ni bilo
Pričakovati bi bilo, da bosta taka športna velikana s svojimi uspehi v domačem okolju sprožila val navdušenja mladih nad športom, v katerem sta uspela, in da med njimi ne bo težko najti naslednikov. Žal se to ne v prvem ne v drugem primeru ni zgodilo. Tudi sicer se to skoraj praviloma ne dogaja. To, kar se je zgodilo v slovenskem alpskem smučanju ob uspehih Bojana Križaja, Borisa Strela in Jureta Franka, ki so v naši deželi povzročili pravo smučarsko evforijo, v kateri so omenjenim sledili novi in novi šampioni, med katerimi lahko posebej izpostavimo Matejo Svet, Roka Petroviča, Jureta Koširja in Tino Maze, še več pa je bilo takih, ki so na svoji poti vsaj enkrat zmagali na tekmi svetovnega pokala in sem ter tja osvojili še kakšno medaljo na velikih tekmovanjih, je prej izjema kot pravilo.
Leon Štukelj v svoji generaciji med Novomeščani ni bil osamljen. Na olimpijskih igrah v Parizu je z njim tekmoval še en Novomeščan, Miha Oswald, ki mu je za las ušla medalja, saj je tedaj jugoslovanska vrsta v ekipnem delu tekmovanja osvojila četrto mesto. Kljub temu Štukelj v Novem mestu ni dobil naslednikov, čeprav razen med drugo svetovno vojno gimnastična dejavnost v mestu ob Krki nikoli ni zamrla.
Na mednarodno sceno so se novomeški telovadci oziroma natančneje telovadke vrnile šele proti koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih let, ko se je Jasna Dokl celo uvrstila na olimpijske igre, kjer pa zaradi poškodbe ni nastopila. A to ni bila posledica navdušenja nad tedaj že pozabljenimi Štukljevimi uspehi, ampak plod entuziazma, danes bi temu rekli migrantke Ruže Kovačič, v Bosni rojene nekdanje hrvaške telovadke, ki je tudi sicer močno zaznamovala športno življenje v mestu ob Krki.
Tudi v Brežicah po Primoževih medaljah ni bilo zaznati večjih premikov v atletski dejavnosti. V brežiškem atletskem klubu vse poteka, kot je to potekalo pred njegovo prvo medaljo. V klubu še naprej vzorno skrbijo za atletski naraščaj, plod strokovnega in dobro organiziranega dela pa so številni uspehi na mednarodni ravni predvsem v mlajših kategorijah, kjer brežiški atleti tudi na mladinskih svetovnih prvenstvih in olimpijskih dnevih mladih posegajo po najvišjih mestih, celo po medaljah. Ko se bo pri nekom spet vse poklopilo, kot se je pri Primožu, bodo dobili novega šampiona. Če so v smučarskih skokih morali na Primoževega naslednika čakati osemnajst let, lahko tudi brežiška oziroma slovenska atletika še malo počaka, da dobi Primoževega naslednika. Morda bo tudi temu ime Peter. Kdo ve?
