Zabrdje pri Mirni bi bil eden tistih krajev, za katere ne bi slišal nihče, če se ne bi pred leti začeli ukvarjati s smučarskimi skoki in ne bi na njihovi skakalnici najprej treniral kombinatorec Damjan Vtič, Majin starejši brat, in če ne bi tudi ona nekega dne sklenila poskusiti. Danes 28-letna smučarska skakalka iz nekaj večje bližnje Mirne je v lanski sezoni s skupnim tretjim mestom v svetovnem pokalu dosegla uspeh kariere. Zdaj si želi še višje.
Kako daleč ste smučarji skakalci septembra s pripravami?
Septembra je večina priprav že narejenih, se pa obenem zaključujejo tudi poletne tekme, tako da nas po njihovem zaključku čakata še dva meseca bolj intenzivnih priprav na zimo. Tako jutri (7. septembra, op. p.) odhajamo v Rusijo na zadnje poletne tekme, danes sem se pripravljala v Planici, po Rusiji imamo še nekaj tekem in državno prvenstvo, potem pa čakamo na prvi sneg. Od maja do začetka novembra skačemo na plastiki, konec novembra gremo pa na sneg. Če ga seveda kaj zapade.
Po lanskem tretjem mestu so apetiti najbrž veliki. Prebral sem, da pred lansko sezono niste pričakovali takega preboja. Ste opravili kakšno analizo lanskih priprav in sezone? Vam je zdaj bolj jasno, zakaj tretje mesto?
Gotovo je moja želja obdržati se na takem mestu oziroma napredovati in ne nazadovati. Treningi so zelo lepo potekali in kar se tega tiče, ni težav, je pa šport zelo nepredvidljiv in bi težko kaj napovedala, sploh ker ne vem, kako je s tekmicami. To bodo pokazale tekme. Do napredka v lanski sezoni pa je po mojem prišlo zaradi tega, ker so se stvari končno ujele med seboj. Pred lansko sezono sem bila vedno blizu, pa je zmeraj zmanjkala pika na i. Včasih so bile za to krive razmere, včasih je kaj manjkalo mojim skokom, v lanski sezoni se je pa oboje lepo ujelo in je zadostovalo za tretje mesto.
Domnevam, da niste prav zelo spreminjali priprav?
Ne, osnova ostaja ista, popravili smo samo kakšne malenkosti. Tam se iščejo izboljšave. Za zdaj sem zadovoljna s svojo trenutno formo. Seveda skoki še niso taki, kot bodo morali biti pozimi, ampak to je normalno. Zdaj pač veliko več treniramo.
Ko sem se pripravljal na ta intervju, sem seveda pobrskal po internetu in bil presenečen, kako malo sem našel. Dajva popraviti osnove. Prihajate iz Mirne oziroma iz Zabrdja in tam ste tudi začeli, če se ne motim?
Začela sem pri desetih letih, kar je dokaj pozno, in še to samo zato, ker je skakal moj brat in sem ga spremljala na treningih na bližnji skakalnici. Ponudili so mi opremo pa sem bolj za šalo poskusila in takrat sem bila »pečena«. Članica skakalnega kluba Zabrdje sem še danes.
Je pred tem v Zabrdju že skakala kakšna punca?
Ne, jaz sem bila prva.
Starša nista protestirala? Takole od daleč se zdijo smučarski skoki precej nevarna reč?
Nikoli mi nista skušala preprečiti skakanja. Povsem normalno sta sprejela mojo odločitev, verjetno tudi zato, ker takrat nista mogla vedeti, da se bo to moje početje tako razvilo in da bom kdaj skakala na večjih skakalnicah. Vem pa, da mami kdaj ne gleda, ko skočim (smeh). In lahko potrkam na les, doslej sem imela samo eno poškodbo, in sicer kolenskih vezi, pa še ta je stara že deset let.
Ko ste začeli, dekleta še niso skakala v svetovnem pokalu. Vas to ni motilo?
Ko sem začela, smo najprej tekmovale na prvih slovenskih tekmah oziroma na tekmah, ki so bile pripravljene posebej za nas, potem pa so se počasi začele pojavljati mednarodne tekme, ki pa niso bile povezane v kakšno tekmovanje. So pa na teh tekmah skakale že iste punce, ki se še danes pojavljajo v svetovnem pokalu. Tako je šlo postopno do celinskega pokala in svetovnega pokala ter svetovnega prvenstva. Ko sem začela, si nisem niti predstavljala, da bom tako dolgo vztrajala ali celo nastopila na olimpijskih igrah, ker takrat niti nisem mogla spremljati ženskih skokov. Potem, z razvojem ženskega skakanja, pa sem tudi sama začela razmišljati o takih rečeh – da bodo smučarke skakalke prej ali slej tudi na olimpijskih igrah.
Ste takoj obveljali za talentirano?
Na slovenskih tekmah mi je šlo kar dobro, čeprav sem bila na prvih tekmah velikokrat druga in nikoli prva, ampak, ja, med slovenskimi puncami mi je šlo dobro, tako da sem se uvrstila na prve mednarodne tekme in sem pravzaprav zraven že od samih začetkov. Udeležila sem se prvega celinskega pokala in tudi že prvega svetovnega pokala.
Talent je magična beseda v športu. Veliko jo uporabljamo, nihče pa je ne zna točno pojasniti. Kaj je talent v smučarskih skokih oziroma kako ga ločiti od telesnih predispozicij?
Težko bi rekla, ker se da ogromno pridobiti s treningom, je pa seveda dobro, če se že rodiš z nekimi predispozicijami. Recimo z eksplozivnostjo, s hitrostjo, da ti kilogrami ne predstavljajo težav, ker potem lažje natreniraš, naštudiraš tehniko. Kaj je talent? Ne vem … (smeh)
Kaj pa občutek za letenje?
Ja, to, take reči. Da te na skakalnici ni strah. Nekaterih reči pa ne moreš natrenirati. Občutek za letenje težko natreniraš, je kar dobro, če ti je prirojen.
Kakšno pa je idealno žensko telo za smučarske skoke? Če človek pogleda prve tri, Takanašijevo, Stolzevo in vas, bi težko našel kakšno skupno potezo?
Težko bi rekla, da obstaja idealno telo, ker težko rečeš celo to, kaj je idealen skok. Prav zaradi telesnih razlik ima vsaka od nas drugačno tehniko. Težko bi posnemala tehniko Sare Takanaši, ker se po konstituciji zelo razlikujeva. Tehniko moraš prilagoditi oziroma razviti tako, da bo primerna tvojemu telesu in ti bo omogočila dobre rezultate.
Se krivulji vajinih letov zelo razlikujeta?
Ne vem, ker tega ne analiziramo na tak način, se pa najina skoka vsekakor razlikujeta. Njen skok je hitrejši, hitrejša je njegova izvedba, to je bistvena razlika. Pač, manjša je – in to je njena velika prednost.
Pri fantih so morali uvesti predpisano minimalno težo oziroma ustrezen indeks telesne teže, sicer krajšajo smuči. Kako je s tem pri dekletih?
Tudi me poznamo to omejitev, indeks, ki ti glede na višino določa minimalno telesno težo, in če je ne dosegaš, moraš nastopiti s krajšimi smučmi. Pravzaprav je, kar se pravil tiče, vse tako kot pri fantih.
Smučarski skoki med dekleti so se lepo uveljavili, vedno več je tekem na skakalnicah, na katerih skačejo fantje. Kolikšna bi bila razlika v metrih, če bi skakale z istega zaletnega mesta?
Razlika bi se poznala. Ampak če bi me startale z istega zaletnega mesta, bi imele pred odrivom precej nižjo hitrost, ker smo manjše in lažje. Me skačemo kakšnih šest zaletnih mest višje kot fantje, da dosežemo isto hitrost.
Se lahko kot punca kaj naučite od Petra Prevca?
Težko, ker, kot sem že rekla, skoka ne morem splonkati, ker sva si povsem različna, tako kot ga tudi marsikateri fant ne more, ker ima svoj način skakanja.
Vaš osebni rekord znaša 147 metrov. Ste imeli kakšne težave pri tej daljavi? So dekleta zrela za velikanko?
Nekaj težav sem pa res imela, in sicer zato, ker je na skakalnici v Klingenthalu, kjer sem skočila to daljavo, to pomenilo že zelo daleč za tisto napravo. Že 145 metrov je tam zelo daleč, ampak takrat mi je skok res uspel. Zdaj, ko so velikanke prenovljene in precej varnejše kot prej, je nekaj punc, ki bi lahko skočile na njih, ne pa vse. Kakšnih deset iz svetovnega pokala bi lahko skočilo na njih. Žal to ni odvisno samo od nas, o tem odloča FIS. Če bi katera punca skočila na velikanki, bi jo kaznovali, tako so rekli.
Se pravi, da ne bi smeli poskusiti niti na treningu?
Ne, ne smem. Nekatere so že, Stolzeva je letela celo prek dvesto metrov, potem so pa to prepovedali. Sama bi poskusila, če bi vedela, da sem pripravljena. In takrat me ne bi bilo strah.
Nekje sem prebral, da se vam zdi, da imate pri svojih skokih še nekaj rezerve, Sara Takanaši pa precej manj, in da se vam zato zdi ona dosegljiva. Zakaj?
Zato ker je njena tehnika že tako izpopolnjena, da ni več prostora za napredek. Vsako sezono skače enako. Druge punce ga imamo zaradi ne tako dovršene tehnike več. Pri mojih skokih bi se povsod kaj našlo. Od odriva in prehoda v let, da ne bi izgubljala hitrosti, pa do doskoka. Njena prednost je prav ta, da pri skokih ne izgublja hitrosti, nese jo s seboj v let, ne izgublja višine in je zato njen let tako dolg.
Po lanski sezoni ste rekli, da vas čakata zaključek študija in diploma. Je to že za vami?
Uradno študija še nisem končala, dejansko sem ga pa. Diploma je napisana in zdaj bo, kar se tega tiče, malo lažje (smeh).
Z uspehi se je vaša prepoznavnost zelo povečala, z njo pa tudi obveznosti. Videl sem, da hodite po šolah, treba je ustreči pokroviteljem … Je to težko?
To dojemam kot del športa oziroma kot posledico rezultatov. Če je tega preveč, je ob vseh treningih včasih tudi neprijetno, ampak če se le da, se udeležim prireditev, na katere nas pošlje Smučarska zveza Slovenije. Tudi sponzorske obveznosti moraš pač vzeti v zakup.
