Maribor, ura: 07:07
»Oní smo danes zjutraj čemerni. Treba bo na pot in se držati tujih urnikov. Kolikor se je dalo, ga je Oli uskladil z gostitelji, kamor gremo na obisk. Bolj kot ne delovni, kljub prazniku, in je vse skupaj zavito v slavnostno sveto mašo in posvetitev nove kapelice pred tem. Potem bo kakopak veselica.
Kot da tukaj, v naši štalci, nimamo dovolj dela!«
Tako se je Oním pletlo po glavi, ko so s pogledom skozi priprta vrata oplazili rob pisalne mize v sosednjem prostoru. Bili so še v nočni srajci, ravno iz postelje, na poti k umivalniku, a jih je pogled na vogal mize osvežil bolj kot voda. Tam so bili za najmanj deset centimetrov visoko naloženi papirji, mapice in rumene kuverte, vse v velikosti navadnega pisarniškega lista, in kup se je skoraj vsak dan povišal. Resda včasih samo za list ali dva, kar je manj kot milimeter. Drugič je kurir prinesel kuverto, mapo, za centimeter debelo, ali omot, zavezan s tanko vrvico. Potem spet samo kot pergament tanek, navadno nepodpisan list, na drobno natipkan s čudnimi podatki o denarjih in ljudeh in indeksih in pravnih osebah. Da o nepapirnih sporočilih, ki jih ni bilo na tem kupu in ki so, hvala bogu, varno skrita v Olijevem pametnem telefonu, sploh ne pomislijo.
Kup je bil najprej kupček in bil je tam od prvega dne, ko so prišli sem. Njihov predhodnik, prejšnji nadpastir, so jih milo pogledali, ko so na takrat samo dva centimetra naloženih dokumentov položili gladko rokico tankih prstov in prosojne kože. Ti so se tako ljubko podajali h krhkim porcelanastim skodelicam, krožnikom in so jim bile že srebrne vilice pretežke. Milo in prav nedolžno so jih pogledali in spregovorili:
»Tukaj smo odlagali stvari, ki se nam zdijo nerešljive. A jih bomo vendarle morali nekako razrešiti. Z božjo pomočjo, da jih ne bi reševal kasneje kdo drug, brez božje milosti.«
Potem so njihov predhodnik poniknili. Najprej v nekem avstrijskem samostanu, kjer so se očistili vseh nadlog, s katerimi ni bilo dobro oditi v Vatikan. Zdaj so že tam, blizu Svetega sedeža, preskrbljeni in rešeni posvetnih tegob. Oní imajo pa vse to še pred sabo, predvsem pa današnji dan, ko bodo v Kotlini posvetili dobra dela njihovih znancev z Gwerka. Zanje se je namreč vedelo, da toliko, kot naredijo slabega, poplačajo z dobrim, včasih celo z obrestmi, in upati je, da bodo obresti tokrat dobro obrodile.
»Oliver,« so poklicali Oní, ki so svojega pomočnika redko klicali s celim imenom, in kadar so ga, je to pomenilo, da je klic bolj pomemben kot običajno. Zato je Oli nemudoma odložil pametni telefon.
»Saj bo kava, preden se odpeljeva …?« so proseče pogledali Oní.
Oli je bil v zadregi. Marici, ki je prihajala zgodaj zjutraj, še preden so Oní zlezli izpod odeje, je že prejšnji dan naročil, da danes odhajajo v Kotlino in da lahko zato pride kasneje.
»Marice ne bo. Bom jaz skuhal Oním, če jim je prav?«
»Prav«, so odvrnili Oní in dodali: »Pa pošteno posladkaj. Kot to stori Marica, saj veš. Če zdajle ne spijem sladke in močne kave, bo ves dan pokvarjen. Saj veš, če me začne glavobol …«
»Vem, vem,« je zamrmral Oli in že zaznal svojo bolečino, nekje nad levim očesom, ki se ga je lotevala vedno, ko so borzni kazalci lezli v negativnem trendu.
Gverkovo, ura 07:15
V razkošni vilasti hiši na robu Kotline, obdani z visoko kovano ograjo, je Magistrova tiščala glavo globoko v pernato blazino in razmišljala, kako bi se izognila današnji veselici. Za to je na koncu koncev šlo. Za čisto navadno veselico. Te shode in priliznjene obraze, posiljene nasmeške, zajedljive poklone in ritolizniško prikimavanje senc je že nekaj časa težko prenašala. Potem vse te preobložene mize in na koncu so jima povsod, kjer sta bila, ljudje vsiljevali in jima ponujali neznanske količine prvovrstnih prehranskih surovin in gotovih jedi ter polnih steklenic, kot da bi Magistrovi doma ne imeli nič!
Tuhtala je, kako bi se tokrat izmuznila. Vedela je, da bo težko, čeprav je vedela tudi to, da je Magistruzgverka v resnici vseeno, a bo šla z njim ali ne. Gwerk je bil bolj moška reč. Ženske so tam zgolj delile malice zakladokopom. Nekaj malega jih je bilo še v računovodstvu za prepisovanje številk in nekaj tajnic za največje živine. Več pa ne. Ali ona gre ali pa ne gre, je bilo zanj povsem nepomembno in ravno to jo je vedno tako žgalo, da se spremljevalnim pohodom ni nikoli odrekla. Zato ga je poskušala pregovoriti, naj ne hodi. Neuspešno, a iz svoje kože ni mogla. Ko ga je slišala drsati proti kopalnici, je zavpila iz postelje:
»Kaj pa, če bi si vzela dan samo za naju?! A misliš, da bi te lahk pogrešali?«
Magistruzgverka se ni ljubilo niti odgovoriti. Potem je sprožila drugo vprašanje, ki je bilo že vdaja:
»Za kaj se bo pa sploh šlo v resnici danes?«
Magister se za njena jutranja tarnanja iz postelje nikoli ni menil. To drugo vprašanje pa ga je zdramilo, da je z zobno ščetko v ustih dvignil pogled v ogledalo, in bela pena, ki se mu je cedila iz ust in kapljala z brade v kamniti umivalnik, ni mogla prikriti lokavega nasmeha ter bliska v očeh. Vprašanje ga je spomnilo, kdo bo prišel danes v Kotlino. To ne bo navadno sranje, kot druga leta na teh zborih preseljencev, je hotel reči na glas, a ostal tiho zaradi polnih ust pene. Odvrgel je ščetko na rob umivalnika, v pesti zajel vodo izpod pipe, si jo hušknil v usta, nagnil glavo nazaj, zagrgral in pljunil v odtok ter vse to ponovil še dvakrat.
V Kotlini je bil dober razlog za veselico že, če je Magistrova tajnica z Gwerka komu obljubila, da bo Magister prišel k njim na obed. Pridružile so se sence dobrotnika, da je Magistrova navadno obsedela čisto na drugem vogalu mize, saj so se okoli njenega moža gnetli vsi ti pribočniki z eno samo skupno željo. Z vprašanjem, ali je že pogledal njihovo stvar.
»Danes bom pa jaz vprašal za našo stvar,« si je Magister čistih zob tiho povedal v ogledalo, potem pa na glas zavpil iz kopalnice proti spalnici, da pridejo škof iz nadškofije, in zavpil še:
»Škofom so odprta božja vrata,« potem pa tiho dodal zase: »Še več je pa odprtih tukaj, na zemlji, ne samo ona v nebesih.«
Kotel, pri Krištofu, ura: 07:31
Skozi kuhinjsko okno se je preko ceste lepo videlo na Ogrožno. Čezenj je proti jezeru vijugal zaraščen potok. Neprehodno jelševo in leskovo grmovje se je vzpenjalo nad vedno mokrimi velikimi zelenimi lapuhovimi listi in zapiralo pogled. Na drugi strani potoka se je vzpenjal hrib. Vanj je že bodlo jutranje sonce avgustovske nedelje. Prečno je Kotel rezala nova cesta, nadomestna obvoznica Kotline. Južno, levo od nje, je bilo polje. To se je kot potok zlagoma spuščalo in drselo v jezero. Na severni, desni strani ceste, hkrati meje Ogrožnega, se je pričelo zgoščeno naselje nadomestnih objektov, ki so izpodrivali drug drugega. Poleg stanovanjskih hiš so bili nagneteni samostojne garaže, silosi, nadstreški, svinjaki, strojne lope, ogromni hlevi, čebelnjaki, rezervoarji gnojnice, piknik kamini, kozolci, zajčniki, traktorski hangarji, vrtne ute vseh velikosti in različnih naklonov streh. Med nekdaj premišljeno razporejene kmetije, kjer so pred pol stoletja orali s kravami in sejali žito, se je natlačil en sam urbanistični nered.
Takoj ob cesti se je nad neurejeno zmedo objektov vseh vrst dvigala velika rdeča streha Brodnikovega posestva. Nad njo je bilo včasih Hribarjevo. Še nad njimi se na ozkem pasu stiskajo nadomestni objekti Dolinarjevega grunta z Ogrožnega. Ob kratkem dovozu do teh treh kmetij stoji obnovljena kapela. Na beli in oranžni podlagi je bila zunaj poslikana s skoraj živimi svetniki, znotraj obložena s črnim zakladom. Bila je nadomestilo za vse druge, nekdaj razstavljene po bivših križiščih poljskih poti, ki so se že zdavnaj, z drugim cimprovjem vred, porušile in potopile v jezero, raztezajoče se po sredini Kotline.
Krištof je mečkal v rokah svež krajček štruce in ga na suho žulil ter si pasel oči na razgledu skozi okno. Slednjič je izostril pogled na obnovljeno kapelo:
»Dans bo velka reč,« je rekel na glas, čeprav je bil pred kuhinjskim oknom sam.
Pogledal je na elektronsko budilko, ki je merila čas na hladilniku, in v mislih izračunal, da ga ima še dovolj za mirne priprave na to veliko reč. V kuhinjo je vstopila Krištofova z dvema kravatama in belo srajco v rokah:
»Kero kravatno boš dal gor?«
Pogledal ju je, obe je imel rad. Tako svetlejšo z belimi, svetlo- in temnosivimi progami, kot ono drugo, temnozeleno, z redkimi, čisto drobnimi rumenimi pikami. Gledal ju je in čez čas dojel:
»Nobene od teh dveh ne bom mel. Ke je oranžna, špricana?«
»Oranžna?« se je začudila Krištofova.
»Oranžna, ja. Velka reč bo dans. Kapela pa cerkev so zdaj tud oranžne.«
»V redu,« je odvrnila že v koraku nazaj, od koder je prišla. Krištof je klical za njo:
»A mama je že zrihtana? Brez stare Hribarce ne mormo bit dans!«
Krištofova ni odgovorila. V spalnični omari je brskala za oranžno kravato, jo urno smuknila z obešala ter se vrnila v kuhinjo. Srajco in kravato je obesila čez naslon stola:
»Sej veš, da so mat že cel keden čist u luftu. Prvi bojo tam, s tistim svojim vojzekom.«
»Mogočej ga dans ne bo nucala. Sej lepo gre tud brez njega.«
»Ne vem,« se je namrdnila Krištofova. Ljubše ji je bilo skoraj sto let staro taščo potiskati v invalidskem vozičku, kot da se je ves čas naslanjala na njeno ramo.
Kotel, pri Konjarju, ura: 07:47
Preden je zaprl vrata konjskega hleva, se je še enkrat ozrl proti jaslim. Ob njih sta bila po starem privezana Vran in Črt. Obema se je zadnja plat svetila, kot bi ju namazal s črnim globinom. Zapah je zarožljal in v ravno tako bleščeče črnih usnjenih škornjih, segajočih malo čez kolena, jo je ubral v kuhinjo. Njegova je ta čas pomolzla in pomila molzni stroj. Mleko je čakalo v nepredušni svetleči se posodi. Vsak čas bo pripeljala mlekarska cisterna in počrpala belo tekočino, da se bo zlila v eno znotraj nerjavečega trebuha tovornjaka.
Pred njo sta na mizi ležali Družina in Jana. Počasi in z užitkom je srebala močno črno kavo, da je dišalo po celem prostoru. Nanj, na Konjarja, je čakala prav takšna mala, umetelno in čičkasto porisana tanka porcelanasta skodelica, do roba napolnjena s kofetom. Bil je že oblečen za slavnostni dan, a še jutranje sproščen. Gumbi na rokavih niso bili zapeti, tudi pod belim ovratnikom je srajca na široko izdajala njegove kosmate prsi. Njej je bilo to vedno všeč, čeprav tega ni nikoli rekla na glas. H Konjarjem se je priženil on. Z Mickinega. Z majhnega posestva blizu nekdanjega gasilskega doma. Zdaj ni več ne enega ne drugega. Ne gasilskega doma ne Mickinega.
V prejšnjih časih ne bi dočakali, da bi fant z Mickinega prišel za birta h Konjarjem. A časi so se spremenili. Godnega Konjarjevega dekleta se je zgodaj lotilo hrepenenje po zvedavem fantu živih oči in simpatičnega, malo potegnjenega obraza. Čelo je vedno brisal čop črnih las s sicer nazaj počesanega bujnega lasišča. Zgodaj si je oblikoval brke, prav kakor njegov oče. Bili so skoraj kot narisani in Konjarjeve niso motila niti neobičajno gladka in malo štrleča ušesa.
Sedel je, iztegnil noge daleč od mize, srebnil na dolgo kavo in čez rob skodelice vprašal:
»Bohve, a bo tastara Hribarca dans tud hotla bit taglavna, ko jim pridejo take buče žegnat na novo zrihtano kapelo?«
»Vešda jo bojo vojzli vsepovsod zraven.«
»Sploh ne vem, ka jo tolk vojzjo s tistim vojzekom? Sej je stara čist v redu. Gre sama, ko je treba.«
»Čez kamot ga ni. Stara je pa tud zadost, da ji ni treba bit nerodno na vojzeku.«
»Ja bohtenima rad. Drugo leto jih bo mela sto! Ne vem, če ni taprva v našem Kotlu, ko jih bo mela sto! Jaz se ne spomnim, da bi jih kdo prej že mel sto,« je trikrat ponovil stotico Konjar in dodal:
»Najstarej je bla Žerjavska Lonka, kolikor jaz vem. Tam pri Žerjavih je bil zmerej kdo, ki je tak dolgo živel. Lonka jih je mela petindevetdeset, preden je šla na un svet. Hribarca pa sto!«
»Če jih bo učakala?«
»Pa še kak jih bo. Pa še črez! Ziher. Mi jih pač ne bomo! Preveč strupov požremo.«
Potem sta utihnila. V novi hiši, nadomestni za prejšnjo kmetijo Konjarjevih na Ogrožnem, se je ohranil pristni kmečki mir. Kljub temu da sta nenehno šivala sem in tja po dvorišču, v hlev, svinjake, v konjak, pa v kurnik, v garaže in v lope z neštetimi traktorskimi priključki, bi kakšen mestni človek jadikoval že, ko bi ju gledal. A sta kljub obilici dela živela v ustaljenem redu. Počasi in zadovoljna s kmetijo in živalmi na njej. Nedeljska jutra so bila še posebej drugačna, ko je dan tekel še počasneje kot sicer in so bila opravila zgoščena zgolj okoli neodložljive krme živine in molže goveda. Vonj kuhanega mesa je od desete ure naprej nezmotljivo oznanjal sedmi dan počitka, pregrnjen z belim prtom in rumenimi rezanci, ki so čakali na zakuho v veliki beli porcelanasti skledi. Ko sta ob nedeljah prišla od svete maše, počasi, po novoasfaltirani cesti med gosto postavljenimi hišami, sta si postregla s ta pravo južino in jo pojedla ob zvoku čestitk in pozdravov, narodnozabavne glasbe ter osmrtnic na prvem programu radia. Vsako nedeljo je bilo tako, le danes bo drugače.
»Pa res pridejo sam gospod škof?« je v molk posegla Konjarjeva.
»Nadškof, pa dekan. Pa kaplan. Vsi bojo prišli. Pa župan. Pa Magisterzgverka.«
»Škoda, da ne boš ti fural naših. Župana pa Magistra!«
»Eh,« je odmahnil, »nič zato. Nadškof in dekan tud nista od muh. Takih buč še ni bilo na mojmu koleslju!«
»Pa Krištof bo bojda zraven Magistra na uni kočiji.«
»Ja. Un je organizator, sej veš. Naš precednik ogrožencev. Žegnanje kapele pa sveta maša sta bolj za zraven. Uradno smo danes mi taglavni. Mi! Ogroženci.«
»Kir bi si mislu, da bo ta napol Hribarjev Krištof še kedej tak dauč prilezu? Prej, ko je bla še una država, ga že ne bi pustili zraven!«
»Eh, kake pa strelaš?! Kir bi pa prej kedej cerkev na novo žegnal?! Pa na vsakem voglu novo kapelo postavlal?!«
»Ja. Popravljena hriberska kapela je mal tud namesto drugih, ki so se enkrat podrle.«
»Ja,« je prikimal. »Tud če se niso same podrle …«
Posrebal je zadnjo kavo iz skodelice, ko je od zunaj v nedeljski mir zahrumel tovornjak in je naslednji hip skozi priprta vrata udaril v prostor vonj po izpušnih plinih.
»Mlekar je tu …« Planila je skozi vrata, on se je stegnil in opazoval svetlečo se cisterno, ki je obračala na Konjarjevem dvorišču.
(Odlomek)
