Ljudje so se selili. Vedno. Ko so živeli od lova, so se selili za divjadjo, poljedelci so iskali boljšo zemljo, selili so se iz vasi v vas, iz mesta v mesto, s celine na celino, s trebuhom za kruhom odhajali na tuje, spet drugi so prihajali k nam, ker so znali delati nekaj, česar mi nismo. Hudo je, ko morajo ljudje bežati pred nasilnimi oblastniki, pred vojnami, pred lahkoto. Vse to se dogaja danes, čeprav smo že krepko zakoračili v 21. stoletje, v času, ko je svet sposoben pridelati več hrane, kot je prebivalstvo sveta lahko poje, ko je tehnologija dosegla stopnjo razvoja, ob kateri ljudem ne bi bilo več treba prav veliko delati in bi vsi lahko imeli dovolj vsega, kar potrebujemo za človeka dostojno življenje, ko ni več nobenega razumnega razloga za vojne in nasilje, ki potiska v begunstvo milijone ljudi.
Pa vseeno se to dogaja. Beseda migrant ima številne pomene. Migrant je begunec, ki beži pred vojno, je človek, ki se z vasi vozi na delo v mesto, je človek, ki zapusti domovino, da bi v tujini našel človeku prijaznejše okolje, ki bi mu rezalo debelejši kos kruha, je študent, ki v tujini išče bogatejše zakladnice znanja in bi rad imel uglednejšo diplomo, je strokovnjak, ki so ga nekje drugje pripravljeni bolje plačati, je delavec, ki gre po svetu, ker ljudje, ki tam živijo, niso pripravljeni opravljati nekega dela, ali pa umetnik, ki se prepusti življenjskemu toku in si ustvari dom tam, kamor ga je pripeljalo naključje.
Tokratna številka Rasti je posvečena zgodbam o migrantih. Zelo različne so. Je bil Božidar Kos migrant ali je bil s svojo genialnostjo enostavno le prebivalec Sveta, ki je bil po naključju rojen na hribu nasproti znamenitega novomeškega okljuka reke Krke in je povsem po naključju svoja največja glasbena dela za največje svetovne orkestre pisal v Deželi tam spodaj? Ali pa Georg Gedl, ki je v Nemčiji risal nove modele audijev in beemvejev in bi to lahko za precej večji denar počel vse življenje, a je raje prišel v Novo mesto, ker si je bolj želel risati Adriine prikolice in avtodome. Da je Kikinda njegov dom, pa pravi, da ne čuti več. Je med Božidarjem Kosom, Georgom Gedlom in Bojanom Božičem, ki je z Dolža šel v Pazin in iz Novega mesta v Kostanjevico, kakšna bistvena razlika?
So begunci begunci le tedaj, ko z vrečkami v rokah in tistim, kar jim v trenutku odhoda največ pomeni ali pa jim je najprej prišlo pod roke, zapustijo domovino, ali pa so znova begunci tudi takrat, ko se vrnejo domov, kjer jih tisti, ki so ostali doma, ne marajo več, in potem ne vedo več, kje je njihova tujina in kje domovina, če ta sploh še kje je. Bomo begunce in sebe s svojimi strahovi bolj razumeli, ko bomo slišali o beguncih govoriti Branko Bukovec ali Miho Blažiča N’Toka? Odvisno od nas, če smo sposobni dojeti, kar nam pripovedujeta. Človek, ki nikoli ni bil lačen, ne ve, kako je biti lačen. Le begunec res ve, kako je biti begunec. Ko je bilo treba lani pomagati množici beguncev iz arabskega sveta, so bili med prvimi prostovoljci tisti, ki so bili nekoč tudi sami begunci na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, in se tega še dobro spomnijo. Morda so to storili zato, ker so imeli tudi oni tako izkušnjo in so vedeli, kako je, če ti nekdo pomaga, ali pa zato, ker so se na ta način hoteli oddolžiti nekomu, ki jim je nekoč pomagal in za svojo pomoč ni hotel nikoli nič vzeti.
Življenje pa teče naprej. Ljudje prihajajo in odhajajo. Iz kostanjeviške Galerije Božidar Jakac je po dvajsetih letih in še nekaj mesecih odšel direktor Bojan Božič, ki tokrat v Rasti obuja spomine na svoje obdobje na čelu te nedvomno državno pomembne kulturne ustanove. Andreja Kopač tokrat analizira predstavo v Anton Podbevšek Teatru, posvečeno novomeški pomladi, v kateri je bila tudi ona del ansambla, ter vzklika Vsi mi smo mirani jarci, Katarina Dajčman pa se preizprašuje, ali je na sliki Matevža Langusa, ki jo je pred kratkim dobil v hrambo Dolenjski muzej, res Julija Primic. Vračanju v preteklost sledimo tudi v literarnem delu revije z objavo kratke zgodbe Jožeta Simčiča Poljub.
