Novomeščan Primož Kobe, član Atletskega kluba Krka Novo mesto, je z osebnim rekordom 2:14:50 tretji najhitrejši slovenski maratonec vseh časov. Pred štirimi leti je nastopil na olimpijskih igrah v Londonu in osvojil zelo solidno 46. mesto – in to po zgolj dveh letih resnega treninga. Pravi, da se mu to skoraj ne zdi pošteno do vseh tistih, ki so izbrani šport trenirali od malih nog, saj je sam začel trenirati izredno pozno, pri osemindvajsetih letih. A povsem upravičeno tudi dodaja, da si je vse, kar je dosegel, trdo prigaral. Žal je letošnje olimpijske igre v Riu doživljal drugače kot londonske – pred domačim televizorjem. Norme mu zaradi poškodb, ki ga ovirajo že več let, ni uspelo doseči.
Vam je bilo težko gledati nastope v Riu potem, ko ste spomladi še upali, da se boste uvrstili v slovensko olimpijsko ekipo?
Priznam, da sem bil zelo na trnih. Težko je gledati tekmovanje, če veš, da sodiš tja, ne pa na kavč pred televizijo. Letos nisem imel sreče, in če se poleg tega še poškoduješ, ne gre drugače, pa če te to še tako jezi. Malo sem podoben svojemu starejšemu sinu, tudi on je zelo tekmovalen, vedno hoče biti prvi in težko prenaša poraze … (nasmešek)
Za kakšne poškodbo pa gre?
Pred štirimi leti, kmalu po olimpijskem maratonu, sem imel stresni zlom petnice. Da sem se pozdravil, je bilo potrebnega veliko časa, nato pa so se mi začele pojavljati težave z ahilovo tetivo na desni nogi. Če sem natančnejši, imam težave s ponavljajočim se retrokalkenalnim burzitisom (pod tetivo); poškodba se mi je ponovila aprila, ko sem na maratonu v Hamburgu poskušal doseči normo za Rio. Burza je nekakšen sluzni mešiček, ki se nahaja med petnico in ahilovo tetivo in preprečuje drgnjenje tetive ob petnico. Ko začnem intenzivno trenirati, se mi vname in začne boleti. Zato pogosto lahko treniram le na pol ali sem celo prisiljen počivati, tako kot sem bil tudi letos spomladi. Glede na trening sem poleti kar dobro nastopil na več tekih po Slovenji, vrhunskih rezultatov pa s treningom, ki ga lahko brez bolečin opravim, ni mogoče dosegati.
Ali mislite, da so te poškodbe povezane z vašim poznim začetkom ukvarjanja s tekom, zaradi česar niste šli skozi običajno ‘šolo teka’ in postopno privajanje na vse zahtevnejši trening?
Po mojem mnenju se mi poškodbe tako vlečejo in ponavljajo predvsem zaradi ne najbolj strokovnega zdravljenja, nekaj napak pa je bilo tudi v treningu. Z ženo, ki je fizioterapevtka, ugotavljava, da se mi je petnica nekoliko zamaknila navznoter, zato tečem nekoliko bolj po zunanjem delu stopala. Mnenja sva, da je to najbrž zmanjšalo prostor za burzo, ki se je zaradi utesnitve vnela in je ves čas nekoliko povečana. Gre torej najbrž za biomehansko napako, in če bi bila na voljo stroka, ki bi to dovolj zgodaj odkrila, bi bilo verjetno poškodbo lažje odpraviti. Pričakoval bi, da bi to ugotovila stroka in me pošiljala na prave konce, tako pa iščem in razmišljam o tem sam. Preizkusil sem že zelo različne terapije, zdaj pa poskušam stvari spraviti v red z nekaterimi vajami. Ne obupujem, ampak vse skupaj me spravlja v slabo voljo. Upam, da mi ne bo treba na operacijo. Vem sicer za odličnega strokovnjaka za te posege, najboljšega na svetu, ampak živi na Švedskem, tam pa so cene take, da si je verjetno ne bi mogel privoščiti. Mi pa Nina, moja žena, pravi, da bo operacija uspela pri tistem zdravniku, ki mu bom zaupal in se mu prepustil.
Sta vam morda na pomoč priskočili Atletska zveza Slovenije ali olimpijske komite?
Ne, atleti smo prepuščen sami sebi. Nobenega kontakta z AZS in OKS nimam, kar je žalostno. Ukvarjajo se le sami s sabo. Če bi se s športniki ukvarjalo več strokovnjakov, bi bilo poškodb gotovo veliko manj. Že večkrat sem javno povedal, da pri nas manjka center za poškodbe športnikov, nekakšen inštitut, kjer bi združili svoje znanje različni strokovnjaki – trenerji, zdravniki, ortopedi, fizioterapevti, biomehaniki, kineziologi … Vendar za to pri ljubljanski Fakulteti za šport in pri našem olimpijskem komiteju ni posluha.
Kaj pa je bil razlog, da ste začeli trenirati tako pozno, šele pri osemindvajsetih letih?
Žal nisem imel sreče, da bi me opazili v osnovni ali srednji šoli in me povabili v klub, pa čeprav sem na šolskih tekmovanjih in pri športni vzgoji tekel dobro, ne da bi sploh treniral. Mislim, da bi svojo nadarjenost, če bi začel trenirati kot srednješolec, lahko veliko bolj izkoristil predvsem na srednjih progah in daljših tekih na atletski stezi, šele kasneje pa bi, tako kot večina tekačev, presedlal na maraton. Do konca srednje šole sem tako treniral nogomet, šele kot študent pa sem nastopil tudi na nekem rekreativnem teku, ker je to spadalo k študijskim obveznostim. Leta 2005 sem v Ljubljani prvič pretekel maraton, nato pa sem začel več teči, vendar brez trenerja in natančnega načrta. Ko sem leta 2008 v Berlinu dosegel čas 2:29, sem v šali dejal, da bi lahko dosegel normo B za olimpijske igre. Vedel sem, da sem vzdržljiv, vendar iz okolja nisem dobil jasnega signala, da bi moral začeti z resnim treniranjem. Naslednje leto, ko je Roman Kejžar zaključil svojo tekmovalno kariero in začel delati kot trener, me je povabil, in potem sem hitro napredoval.
S Kejžarjem, ki je že od leta 2000 slovenski rekorder v maratonu, ste letos spomladi prenehali sodelovati. Zakaj?
Razšla sva se predvsem zato, ker so se najini pogledi na trening začeli preveč razhajati. Zaželel sem si treninga po drugačni metodi, ki je bolj prilagojena mojim sposobnostim. Dolgo sem razmišljal o tem koraku, ker nisem želel ostati brez trenerja. Če želim napraviti korak naprej, moram napraviti določene spremembe, iti dalje po svoji poti. Ampak da ne bo nesporazumov: Romanu sem za vse, kar mi je dal, in tega je veliko, zelo hvaležen.
Kdo pa vam zdaj pomaga kot trener ali svetovalec?
Trenutno sem sam svoj trener. Se pa razgledujem za trenerjem, ki bi bil dovolj izkušen in strokoven, da bi mu lahko zaupal, in ki bi ga že prej toliko poznal, da bi vedel, da se tudi osebnostno ujemava. Pri nas takega človek ne vidim, zato pogledujem predvsem proti Italiji in Švici. Upam, da si ga bom lahko privoščil, saj to ni poceni. Za zdaj sem to zaradi poškodb postavil malo na stran.
Vam je kdaj žal, da niste ostali v nogometu in se raje odločili za atletiko, kjer je denarja, razen za peščico najboljših, zelo malo?
Ne, svoje odločitve ne obžalujem. Talent imam za atletiko. Nogomet me je nekoč, ko sem bil mladinec, razočaral, in ko sem nehal igrati in se za nekaj časa zavestno distanciral od njega, sem lažje zadihal. A tudi če bi ostal v nogometu, bi bil pravzaprav tekač, to je moj šport, za tek sem nadarjen. Je pa res, da pred sedmimi leti, ko sem se odločil za resno treniranje teka, še nisem bil s srcem pri atletiki. Ko sem leta 2010 odšel na evropsko prvenstvo v Barcelono, sem imel željo v tem športu nekaj napraviti, a se nisem počutil kot njegov del. V hotelu, kjer smo bili nastanjeni, sem gledal uveljavljene atlete – kot gora velike mišičaste metalce, lahke, suhe tekače … Pred njimi sem občutil ‘rešpekt’, zdelo se mi je, da ne sodim zraven. Ampak samo nekaj dni kasneje, ko sem kar dobro odtekel maraton, sem se čutil povsem drugače, vedel sem, da je atletika moj šport. To prvenstvo je naredilo premik v moji glavi. Ko sem prišel domov, sem razmišljal, da moram še veliko stvari spremeniti, če želim postati vrhunski. Tja so me poslali nepreizkušenega in neizkušenega, in to se je Atletski zvezi obrestovalo. Krivulja rezultatov se je v naslednjih letih naglo dvignila.
Kar se tiče denarja, ki ste ga omenili, pa je v tem športu res težko. Do resnega sponzorstva ne morem priti. Imel sem smolo, da sem bil takrat, ko sem bil že dober tekač, v javnosti še neznan, kasneje, ko sem se dokazal na olimpijskih igrah, pa sem se kmalu poškodoval. Še najbolj mi je na pomoč priskočila Jelovica, ki mi je pomagala pri opremljanju hiše.
Koliko pa vas še zanima nogomet? Ste spremljali letošnje evropsko prvenstvo?
Sem, nogomet ima pač svoj čar, svojo moč. Nekaj časa sem kot kondicijski trener tudi delal s Krkinimi nogometaši in mislim, da je to kar pomembno prispevalo k njihovemu uspehu v tistem obdobju.
Kako pa ocenjujete atletiko v Novem mestu oziroma na Dolenjskem? Se vam zdi, da ima v družbi in očeh javnosti mesto, ki ji gre?
Dolenjska atletika ima zgodovino in je zelo priznana v slovenskem prostoru. Nastopati za urejen klub, kot je novomeški, je čast in ponos. V zadnjih letih se je klub v organizacijskem smislu še okrepil. Pozna se dobro delo atletskih zanesenjakov in upravnega odbora; atletska šola je polna. Ljudje se čedalje bolj zavedajo, da je atletika bazični šport. Obnova atletskega stadiona je bila velika pridobitev za širšo novomeško okolico, nujno pa rabimo pokrito atletsko dvorano, saj ima atletika tudi zimsko sezono, ne le poletne. Treningi sprinta, skokov in metov niso primerljivi s tistimi v ogrevani dvorani – na mrazu so tetive trde, mišice pa pokajo. Naši atleti se zato vozijo v Ljubljano in Zagreb na treninge v večernih urah.
Kot perfekcionista pa me moti, da gre celoten dolenjski šport preveč v amaterizem oziroma v rekreacijo. Premalo se podpira nadarjene, vrhunskih športnikov na Dolenjskem sploh nimamo. Letos v Riu ni bilo niti enega Dolenjca. Izbor športnika leta v Novem mestu je vsako leto težji, še zlasti pri dekletih.
Vrniva se k teku. Večkrat ste bili na pripravah v Keniji, od koder prihaja večina najboljših tekačev. Dolgo jim je grozilo, da zaradi sumničenj o dopingu in nezadostnih državnih ukrepov za njegovo preprečevanje v Riu ne bodo mogli nastopiti. Kakšen je vaš pogled na to? V Keniji ste bili tudi letos pozimi.
Kenija je, tako kot vsa Afrika, na tem področju nerazvita in skorumpirana. Država je velika, tekačev je tam ogromno, ampak nadzora ni. Ustreznega laboratorija, kjer bi lahko pregledovali odvzete vzorce urina in krvi, nimajo. Pošiljati jih morajo – kolikor jih sploh odvzamejo – v Evropo. Zato je Mednarodna atletska zveza lani od Kenije zahtevala, da sprejme ustrezno zakonodajo in druge ukrepe za boj proti dopingu, drugače ne bodo mogli tekmovati v Riu. To je bila zanje dobra šola, o dopingu se je začelo v Keniji veliko govoriti. Vsi obsojajo doping. Vedeti moramo, da imajo Kenijci veliko menedžerjev in kvazimenedžerjev, ki jih zanima le čim večji dobiček in zato pred dopingom nimajo nobenih pomislekov. Tekači pa tako ali tako najbrž niti niso vedeli, kaj od njih sploh dobivajo … Ampak dopinga je veliko tudi drugod, v to sem prepričan. Ne samo v Rusiji, kjer je bil, kot se je izkazalo, zelo sistematičen in ob sodelovanju države, pač pa tudi v Maroku, Alžiriji, Turčiji … Na letošnjem evropskem atletskem prvenstvu so na veliko zmagovali Turki, in to po mojem mnenju vse prej kot ‘čisti’.
Afričani, predvsem Kenijci in Etiopijci, so – z dopingom ali brez njega – že dolgo veliko boljši od belih tekačev. Ali mislite, da jim bodo belci lahko kdaj spet enakovredni tekmeci?
Ne, mislim, da ne. Predvsem zato ne, ker Evropejci in nasploh ves razviti svet, kjer smo vse bolj razvajeni in pomehkuženi, nazadujemo. Letos smo bili z družino na kampiranju na Pelješcu in videl sem kup ljudi, predvsem bogatih Slovencev, ki za prevažanje uporabljajo vse mogoče električne pripomočke, začenši z električnimi kolesi … Povedati hočem, da bomo samo še bolj debeli in še bolj počasni. Čedalje več otrok bo zavoženih že do petnajstega leta. Vse težje bo najti mlade nadarjene ljudi, ki bodo navajeni jesti zdravo, se gibati, pripravljeni garati, imeli željo po športnih dosežkih … Poleg tega bo čedalje več denarja za rekreacijo, čedalje manj pa za vrhunski šport. Velike države, kot so ZDA, si bodo verjetno lahko privoščile investirati v elitne športnike in jih v nekem izoliranem okolju pripeljati do vrhunca. Majhne države pa bodo samo še nazadovale, ker za kaj takega preprosto ne bodo imele denarja. Po drugi strani pa Afričani vidijo v teku priložnost za zaslužek, za izboljšanje svojega življenjskega standarda. Ob zgledu, ki jim ga predstavljajo številni uspešni tekači, so pripravljeni garati bolj kot kdorkoli pri nas.
Tudi okoliščine, v katerih trenirate vi, v primerjavi z večino drugih športnikov niso prav lahke, saj ste oče dveh majhnih otrok. Kako uspete združevati vlogo športnika in očeta?
Kako otroci vplivajo na kariero vrhunskih športnikov, predvsem pa športnic, lahko vidite, saj mnogi kmalu končajo kariero. Zdaj stvari pogosto res niso enostavne, saj sta fanta še majhna – Val ima šest, Žan Luka pa tri leta –, je pa na srečo vse že lažje. Starši nama pomagajo, a se z Nino trudiva, da jih ne obremenjujeva po nepotrebnem. Smo športna družina in imam veliko srečo, da mi Nina zelo stoji ob strani, drugače si sploh ne morem predstavljati, da bi še lahko treniral. Pomaga mi tudi kot fizioterapevtka. Če na primer začutim, da imam po treningu zakrčene mišice meč, si vzame čas za masažo in terapijo, drugače bi se mi burzitis tako poslabšal, da bi bil prisiljen mirovati.
Rekli ste, da so zaradi našega pomehkuženja Afričani za vedno zunaj našega dosega, a v zadnjem desetletju je postal tek pri nas izjemno priljubljen. Tudi vi trenirate kar veliko skupino rekreativnih tekačev. Veliko ljudi je, kot kažejo dosežki s tekmovanj, v zelo dobri telesni kondiciji. Mar to ni malce v nasprotju?
Ločiti moramo tek kot vrhunski tekmovalni šport in tek kot množično rekreacijo. Med njima ni kakšne posebne povezave. Je pa po mojem mnenju pri nas rekreativni tek v večjih mestih dosegel svojo zgornjo mejo. Rast števila tekačev je mogoče še vedno opaziti v manjših mestih in na podeželju, tam sta se miselnost in odnos do teka v zadnjih letih spremenila. V moji skupini trenira tekačica iz Semiča, ki so jo pred leti, zlasti ker je ženska, kar malo čudno gledali, ko je tekla. Danes pa je v Semiču tekačev toliko, da imajo svoj tekaški klub. Več tekačev je, kot se mi zdi, tudi takih, ki tečejo sami zase, občasno, in se rekreativnih tekov ne udeležujejo. Število tekačev še vedno narašča med ljudmi, ki se zavedajo, da zaradi svojega sedečega načina življenja potrebujejo gibanje, in izberejo tek, ki je najbolj naraven in s katerim v najkrajšem času narediš največ.
Na tekmovanja, na katera spremljate svoje tekače, običajno vzamete s sabo harmoniko. Kakšno glasbo imate radi?
Poslušam tri zelo različne vrste glasbe – energično plesno glasbo, rock in narodno-zabavno. To marsikdo zelo težko razume, ampak to je podobno kot pri hrani – rad imam dobre testenine, dobro meso in dobro zelenjavo … Seveda je pa za različne priložnosti primerna različna glasba. Na harmoniko zaigram samo v družbi, za katero vem, da ji to ustreza in ji popestri doživetje.
Ozriva se še v prihodnost. Stari ste 35 let, kot športnik torej niste več najmlajši. Kakšne so še vaše ambicije?
Prepričan sem, da svojega talenta še nisem v celoti izkoristil. Če se bom pozdravil in lahko treniral s polno intenzivnostjo, lahko svoje dosežke še izboljšam. Verjamem, da lahko dosežem normo za naslednje olimpijske igre v Tokiu čez štiri leta. Takrat bom star 39 let, ampak te starosti ne vidim kot ovire, ki bi mi lahko preprečevala vrhunske dosežke.
Kaj pa po končani karieri? Se vidite v trenerski vlogi? Poleg izkušenj, ki jih imate kot tekmovalec, ste ne nazadnje tudi diplomirali na ljubljanski Fakulteti za šport.
Ja, trenersko delo s tekači me zelo zanima. Imam licenco atletskega trenerja, se pa tudi nenehno izobražujem. Prav zdaj na primer prebiram knjigo Running on air, ki govori o načinu dihanja med tekom, in skušam te stvari vpeljati pri svojih rekreativnih tekačih in spremljati njihove odzive. Mislim, da bi lahko v bodoče s svojimi izkušnjami in znanjem nadarjenim mladim tekačem veliko pomagal. Imam določene načrte, katerih uresničitev je odvisna od tega, ali mi bodo ljudje, ki o tem odločajo, prisluhnili. Vendar za zdaj o tem še ne bi kaj veliko govoril. Za zdaj si najbolj želim, da bi se pozdravil in spet intenzivno treniral.
