Grem lulat in pridem nazaj na bus in moje torbe nikjer!
…
Tipi zunaj kadijo, kot da ni nič, boli njih. Noben nič videl.
…
Ne vem kje, stara, totalna vukojebina. Stojimo ob avtocesti.
Sred Anatolije al kva že.
…
Fakin Anatolija. In še čikov nimam več. Vse je šlo.
Živo rdeče nalakirani nohti so brzeli po zaslonu telefona, ki je osvetljeval otrpel obraz mladega dekleta. S prosto roko si je segla za ušesa in koder las ponesla k ustom. Giba kot da se ne bi zavedala; kadar je bila vznemirjena, je to vselej počela. Sesljala lase. Zdaj so imeli fin okus po sedežnih prevlekah.
Nedefinirana gmota avtobusa je ležala nekje zadaj za njo, razpotegnjena kot ogromna črna žival, ki bo vsak čas znova požrla krdelo moških, in potem še njo, tujko, ki vsa panična opleta po parkirišču in je nihče ne razume.
Do you speak English? No? No fucking English? My bag was stolen, do you understand?
Moški so se ji nasmihali in gledali vanjo, kot da je stena. Tudi šofer je ni razumel. Ali pa je ni hotel razumeti. Odkimaval je z glavo kot kakšna pokvarjena ura. Ampak to je njegov avtobus in on je odgovoren za to, kar se dogaja na tem prekletem avtobusu.
Nekdo ji mora pomagati.
Res je butasto, da piše Špeli, ampak kaj naj? Komu pa lahko sploh piše?
V totalnem sranju sem. In še ta model, ne oglasi se. Uzela ga magla.
Berhen je imel izklopljen telefon. Odkar je v Gaziantepu sedla na avtobus, se ji ni več oglašal. Tudi sms-i nič, niti ene povratnice ni prejela, njegov telefon je moral biti izklopljen.
Kreten.
Totalna godla skratka.
Naj kliče policijo? Koliko je sploh številka policije v tej usrani državi? No, o tem se pa ni pozanimala. Valjda. Krava. Sanja se ji ne, kako tukaj pokličeš policijo, in tudi noben od teh tipov tule očitno ne bo poznal številke. Police? Can you call the police? My bag stolen, my documents, money, iPad, do you understand? Stolen! On the bus, right now.
Ziher je bil eden izmed njih. Ziher so zmenjeni.
»Pizde jedne usrane,« jim je zasikala skozi zobe.
Ne, prtljago mam. Menda. Spodaj je. Za Berhena vlačim nek kufer čez pol te jebene države.
Špela?
…
***
Po podatkih turških obveščevalcev je bila Špela Z. zadnja oseba, s katero je bila Dora Jerman tiste noči v stiku. Komunicirali sta večinoma prek Vibra, obstaja pa tudi nekaj malega sms sporočil; vse imam tule na mizi, črno na belem. Če kaj, so tile Turki res blazno učinkoviti; premorejo sredstva in metode. Berhen se ji v tistem času seveda ni več oglašal; podatki kažejo, da ga je do jutra klicala natanko šestkrat.
Dora seveda ne ve, da se ne bosta nikoli več slišala, niti videla.
Špele ni bilo težko najti. Živela je nedaleč stran od doma svoje najboljše prijateljice in seveda jo je novica strašansko prizadela. Ko sem jo opazoval, sem si skušal predstavljati, kakšna bi lahko bila ona. Morda je bila Dora takšna kot ta: glasna, gobezdava, celo spogledljiva, navznoter pa negotova, najbrž tudi precej okrutna, če so okoliščine prave. Nobena od njiju mi ni vzbujala sočutja, kvečjemu prezir.
Težko sem prenašal njeno zafnano žalost; kakopak tudi Špela Z. ni povedala nič, česar ne bi moji kolegi v Turčiji že vedeli. Dora ga je spoznala na jesenskem letovanju nekje pri Alanyi, zadeva je hitro postala resna in zdaj je šla nazaj, še za dva meseca k njemu v Istanbul. Scenarij je bil predvidljiv.
Berhen je bil vsekakor očarljiv, prijeten moški. Moral je biti precej mlad, verjetno celo mlajši od nje. Njegovo fotografijo imam tule na mizi. Pripadnik zatiranih, hkrati pa že polnovreden junak; že na čelu mu je pisalo, da je lahko predan samo eni stvari. Zanj ni bilo nobenih ovir, tudi takšnale ljubka mala stvarca, kot je Dora, ne.
V resnici mu je bilo ime Baziyan Reşîd, česar pa Dora nikoli ni izvedela; bil je Kurd, seveda član PKK. Turki so ga imeli na radarju, ampak ni se zdelo, da bi bil kakšna pomembnejša riba; zdaj jim je v Gaziantepu naenkrat izginil spred oči, kot da bi se vdrl v zemljo.
Velika, usodna ljubezen torej, s tem imamo opraviti. Kakšno je bilo razmerje med strastjo in idealizmom ne bomo izvedeli nikoli. A videti je, da ga je imela res rada. Priznam, od tega sranja me boli glava. Dora ni bila v tem oziru nič drugačna od tisočev drugih: ljubila je, zavzemala se je za tisto, kar je verjela, da je pravična stvar.
To zadnje nekako še razumem. Vsi mi se tako ali drugače borimo za pravično stvar, kajne?
***
Berhen se čez dva dni vrne, prišel bo nazaj v Istanbul. Imam ključe od stanovanja.
Mi boš pomagala? Takoj jutri grem na ambasado.
…
Še nikoli v življenju je niso okradli, pa je že marsikaj doživela. Bila je v šoku. Jezna. Togotna. Najraje bi nekoga oklofutala. A najhuje je bilo to, da se je hkrati počutila tako nemočno in prevarano, tako samo. Berhena ni bilo z njo. Nihče je ni razumel in ona ni razumela nikogar. Počutila se je kot popolna tujka, nekakšna glupa turistka, ravno prav zanimiva, da so si jo ogledovali kot govedo v staji.
Zakaj se ji Berhen ne oglasi?
Opazovala jih je: eden teh tipov z avtobusa ji je ukradel torbo, ko je šla na stranišče. Sredi preklete Anatolije. Ali pa je nekdo od zunaj vstopil na avtobus in si postregel; tukaj nihče ničesar ne opazi. Vsi ljudje tukaj so si podobni kot jajce jajcu, zato nihče ničesar ne opazi.
Komaj čaka, da bo nazaj v Istanbulu, v civilizaciji.
Vse bo še v redu, kajne da bo? Nekoč se bova temu samo smejali …
Preklete pizde lopovske!
…
Glede papirjev bo že uredila, takoj zjutraj gre na konzulat. Denarja ni bilo veliko, morda sto evrov, če ne še manj, in kartice je k sreči pustila v Berhenovem stanovanju. Edina stvar, ki jo je zares obžalovala, je bil njen iPad. Njen glupi rozasti iPad. Bogve kje bo končal. Predvsem ji je šlo za fotografije. Vse tisto, kar je preživela z Berhenom, je bilo na teh fotografijah. Moralo jih je biti na stotine. Gore spominov na njuno ljubezen, ki jih je nenadoma odpihnil veter in jih razkadil, kot se pozimi razkadi megla nad prekletim Bosporjem.
Sorry, do you have a cigarette? I need a cigarette … cigar, yes, cigarette … smoke.
Sama sebi se je zazdela smešna, s tem gestikuliranjem, kot da so vsi nori.
In ti tepci kot da še nikoli niso videli ženske, ki kadi!
Svašta.
***
Ko so preiskovalci vdrli v stanovanje v istanbulski četrti Kağithane, kjer je z Berhenom preživela večino zadnjih šestih tednov svojega življenja, niso odkrili ničesar zares uporabnega: sveženj Dorinih zapisov, za katere se je pozneje izkazalo, da so njen dnevnik, in pa nekaj ganljivih pesmi, katerih kopije še vedno hranim tamle v predalu. To je vse, kar je ostalo po njej – če ne štejemo običajnih življenjskih potrebščin mlade ženske in pa enajstih trupel, ki so tistega jutra obležala na pločniku pred vhodom na podzemno postajo Aksaray.
Sosedje so jo kakopak opisali kot mirno in spodobno, nevpadljivo dekle. Na cesti je lepo pozdravljala. Nihče si seveda tudi ni mislil, da bi bila sposobna narediti kaj takega; tudi sam se vse bolj nagibam k takšnemu zaključku.
Nič oprijemljivega nisem izvohal o njej, nobenih ekscesov, nobenih afer, ničesar. Nekaj drobiža je služila z delom na črno v vrtnariji streljaj proč od doma. Njen šef, zdaj bivši šef, se je precej ustrašil, ko smo prišli do njega; šele ko sem malemu nervoznemu možicu zagotovil, da njene »zaposlitve« ne bomo problematizirali, je prišel nekoliko k sebi. Študirala je na Filozofski v Ljubljani, tri leta, potem se je vrnila domov k mami. Od nje sem si še največ obetal, a je bila že nekaj časa v oskrbi v domu starejših. Totalna demenca. Verjetno je bilo tako še najbolje za njo. Vodstvo zavoda se je močno potrudilo, da novinarske hijene uboge starke niso zvlekle na pranger.
O vsebini Dorinega dnevnika sem napisal obsežno poročilo in ga faksiral kolegom v Ankaro. Tem zapisom bi težko rekli dnevnik v pravem pomenu besede. Šlo je za zmeden zbirek misli, opisov čustvenih zadev, vsakdanjih dogodkov in podobnega; seveda je večino besed namenila Berhenu.
»Najine misli in telesi se vse bolj zaraščajo skupaj, kakor korenine dveh dreves so, ki se združijo v eno.« Takšne reči skratka.
Dora je bila samo žrtev, če vprašate mene, tako kot ostalih enajst.
***
Zaspala je šele proti jutru. Brbotanje glasov okoli nje je počasi ponehalo, avtobus je predel kot zadovoljna mačka, šofer je zmanjšal jakost glasbe. Spala je kar v jakni, tesno oprijemajoč se svojega telefona v žepu. To je bila zdaj njena edina vez s svetom.
Špela se ji je opravičila; bilo je pozno, morala je spat. Seveda ji bo pomagala, in to je Doro navdalo z občutkom gotovosti. Vse bo še prav, vse se bo nekako izšlo. Vedeti, da imaš nekoga, ki ti lahko pomaga, je bilo zdaj najpomembnejše. Poleg tega je bil tu še Berhen. Njen občutek samote ni nič drugega kot občutek, si je dopovedovala, ko je strmela v gosto anatolsko temo.
Napisala mu je še en sms, ampak ni bilo odgovora. Kaj pa, če se mu je vseeno kaj zgodilo? Za hip jo je preplavil žgoč strah. Vedela je, da se Berhen ukvarja s stvarmi, ki marsikomu v tej državi še malo ne bi bile všeč. Berhen pozna ljudi, katerih imen se ne sme izgovarjati na glas. Na lastne oči je videla, kako so se stvari tukaj iz dneva v dan zaostrovale; kako je oni pes stisnil vse ob zid, kako so življenja ljudi, kot je bil Berhen, postajala vse cenejša. Ljudje so izginjali. Dobesedno. In nedaleč od tod je že pet let divjala krvava vojna. Marsikaj je slišala in videla in vse to je zgolj še utrdilo njena prepričanja o svetu. Kot da je šele tu zares dozorela. Tudi zato ji je uspelo tako hitro odriniti misel na izgubljeni iPad, na dejstvo, da je bila okradena – ljudje tod naokrog so vsak dan izgubljali še marsikaj več.
Ampak vse te fotografije.
Rada bi, da bi šel on nekoč z njo. Nazaj domov. Tu v tej lepi, a zlovešči deželi ni zanju ničesar.
***
Koliko je Dora v resnici vedela? Ali je šlo pač za nesrečo? Je bila Dora res teroristka, kot domnevajo turški kolegi? Se je žrtvovala za stvar? Za Berhena, oziroma Reşîda? Za zdaj se gibljemo po terenu, katerega vidno površje določajo zgolj medli odtisi naših sklepanj, predvidevanj, nejasnih razlag, ki imajo več kot z resničnostjo opraviti s subjektivnimi predpostavkami. O Dori Jereb vemo vse, a hkrati nič.
Nič tam zunaj ni tako, kakor se kaže; nemara je to najpomembnejše spoznanje, do katerega sem se dokopal v svoji dolgi karieri. Neznana, nepomembna kolesca smo; v neprepoznavnem stroju, ki ga poganjajo gibke sile tistega, čemur pravijo zgodovina. Prepričan sem, da pri vsem tem ne gre toliko za vprašanje idej, kot gre za vprašanje čiste moči. Kakšno moč je imela v resnici Dora? Oziroma – kakšne so bile njene šibkosti? Kakšne bitke je bojevala? Tega, kot še toliko drugih stvari, ne bomo izvedeli nikoli.
Določene okoliščine kažejo na to, da se je bomba, ki jo je skrito v kovčku prenašala Dora Jereb, morda sprožila po nesreči. Morda. V sklepnem delu poročila sem odločno poudaril, da gradivo, s katerim razpolagam, ne premore prav nikakršnih indicev, na podlagi katerih bi lahko domnevali, da je Dora načrtovala samomorilski napad ali zavestno pomagala pri njegovi izvedbi. V vsakem primeru se zdi prav tako nenavadno, da bi si, kdorkoli je že načrtoval vse to, ob takšni plejadi možnosti v milijonskem mestu za tarčo izbral ravno Aksaray in kopico postopačev, revežev, prodajalcev ulične krame, ki so se v tistem trenutku znašli na ploščadi. Na eni izmed fotografij sem opazil skorajda nedotaknjen pribor čistilca čevljev, katerega telo je eksplozija razpršila po betonski steni zadaj. Je Dora verjela, da je smrt tega reveža maščevala smrt nekoga drugega? Je verjela, da lahko ta smrt, smrt natanko tega konkretnega človeka, karkoli spremeni?
Nasploh pa si Kurdi za tarče običajno niso izbirali civilistov, temveč predvsem ljudi kot sem jaz – policiste in vojake, uniformirance. Te, kot je nekje zapisala Dora, »nepogrešljive stebre avtokratske družbe, poslušne izvajalce njene krute opresije«.
Na to velja zvrniti kozarček, ne gre drugače. Za Doro in njene misli.
***
Zbudil jo je rezek vonj po sladkastem limoninem parfumu. Ko je odprla oči, je zagledala, kako si ga šoferjev pomočnik zliva v nastavljene dlani, ki so potem vajeno segale za vratove, na lica, pod pazduhe. Bila je edina, ki se ni hotela odišaviti s tem nemogočim zvarkom, od katerega se ji je obračalo v želodcu.
Danilo se je. Vozili so se po nečem, kar bi lahko bilo zelo veliko mesto. Istanbul, v jutranji jasnini so se v daljavi zarisale stolpnice finančnega središča Levent in vedela je, da je prispela; mostu še niso prevozili. Predstavljala si je, da bo to najlepši del vožnje, ki ga ne bi zamudila za noben denar, a zbudila se je v telesu, preklanem od bolečin, vsa sitna in namrgodena. Njen prvi občutek je bila strašanska lakota, ki se je oglašala nekje spodaj v trupu, šele zatem je pomislila na peripetije minule noči. Okradli so jo. Zaželela si je cigarete in kave. In normalne kopalnice, kjer bi lahko preživela celo dopoldne.
Stara, znova v Istanbulu. Končno.
***
Glavni argument, ki podpira mojo tezo, je dopisovanje s Špelo. Vsa njuna sporočila smo natančno prevedli v angleščino in jih poslali Turkom. Če kaj, potem to dopisovanje dokazuje krepko razhajanje med njenim vedenjem in dejanjem, ki ga je tistega jutra izvršila na postaji Aksaray.
Seveda pa bi za dokončno potrditev te teze morali najti njen iPad, ki ga je najverjetneje uporabljala za internet, pa za pošiljanje mailov. Tiste noči so jo okradli na avtobusu; našli so šoferja, ki se je spominjal tujke in kravala, ki ga je zganjala. Kraje na avtobusih so v Turčiji pogosta praksa, so mi povedali kolegi; storilce seveda le redkokdaj najdejo. Verjetno je bil iPad hitro prodan naprej, nemara še iste noči. Vse nas močno zanima predvsem to, kaj se skriva na tej izgubljeni tablici, in nekako bo treba priti do vsebine njene elektronske pošte. Računalniški forenziki se v Ankari intenzivno ukvarjajo s tem, a brez iPada bo zadeva trd oreh.
In še nekaj je pri vsem tem … Nočem vedeti, kako so to ugotovili, ampak Dora je bila noseča.
Dober mesec dni.
Je sploh vedela za to?
Jo je on ljubil?
Eksplozivno telo v kovčku se je sprožilo ob 7:12 zjutraj. Na prostrani ploščadi eksplozija k sreči ni povzročile škode, kot bi jo lahko na kakšnem drugem mestu; popokala so stekla okoliških stavb, uničenih je bilo par kioskov in nekaj malega ulične opreme. Poleg Dore je na ploščadi obležalo enajst ljudi, sedem je bilo lažje ranjenih. Stara je bila sedemindvajset let.
Kolikor vem, ni še povsem razjasnjeno, kako se je bomba sprožila; preiskovalci domnevajo, da bi jo lahko sprožil klic na prenosni telefon v kovčku, obstaja pa tudi možnost, da se je bomba sprožila sama od sebe.
Je Berhen vedel, kaj je v rjavem zaklenjenem kovčku, ko ji ga je dal, da ga zanj odpelje v Istanbul? Je bila njegova ljubezen zgolj past za Doro, za zahodnjakinjo, ki ni vzbujala pozornosti in so jo uporabili kot mulo?
Včasih se sprašujem, kaj nam bodo vsi ti odgovori. Ničesar ni mogoče povrniti, časa in dejanj ne obrnemo nazaj. Dora je nekoč v svoj dnevnik zapisala besede, ki ji jih je izrekel Berhen: da ju čakajo velike stvari, velike borbe, veliki dosežki. Da bomo nekoč vsi živeli bolje, v miru in slogi.
Motil se je.
Kot se motim jaz.
Popolnoma vseeno je.
