Za Miho Mazzinijem je najuspešnejše pisateljsko leto v sicer zdaj že dolgi in plodni karieri. Najprej je prejel nagrado modra ptica za mladinski roman Zvezde vabijo, potem pa še nagrado kresnik. Slednjo je priboril za Gogo, kar je tudi njen prvi kresnik.
Spremljaš nogomet?
Ne, ne spremljam. Sem zelo športen, ampak gledati neki šport se mi zdi podobno kot gledati porniče.
Potem te najbrž nima smisla vprašati: Messi ali Ronaldo?
Kdo sta ta človeka?
V redu, potem pa dajva bolj klasično. Beatli ali Rolling Stonesi?
Beatli, zmerom.
Nick Cave ali Leonard Cohen?
Leonard Cohen.
Jan Plestenjak ali Modrijani?
Jan Plestenjak (smeh).
No, pa sva zavila k tvojemu zadnjemu romanu, Zemljevidi tujih življenj. Zadnja dva para namreč nastopata v njem. Tam praviš, da so tisti z boljšim okusom poslušali Cohena in ne Cava. Jaz imam rad tudi Cava. Kaj je narobe z menoj?
Vsak avtor in tudi vsak bralec se mora odločiti, kakšen estetski cilj zasleduje. Manj besed na dano temo ali čim manj besed na dano temo. Mene zanima to drugo – in to najdem pri Leonardu Cohenu. On z eno frazo pove …, u fuck, medtem ko Nick Cave … Daj, Nick, povej že! Ampak ljudje imajo dejansko radi to: veliko besed, veliko besed … Prvič sem to, da je nekdo pisal o tem, zasledil pri Puškinu, ki ga je, ko je prebral neki francoski roman: Žareča krogla je vstajala in bla, bla, bla …, in tako dve strani, prešinilo: Pa saj to lahko zamenjam s stavkom: Sonce je vzšlo. Tako je nastal moderni roman. Stotnikova hči in podobni.
Čeprav midva oba veva, da smo plačani po avtorskih polah.
Strinjam se, da lahko avtorje delimo na komercialne … (smeh) Čeprav, tale knjiga je ratala nekam debela (Zemljevidi tujih življenj, op. p.).
Zemljevidi tujih življenj je kriminalka. Tako sem vsaj mislil, pa si me, ko sva se pogovarjala o tem, popravil. Daj me popravi še enkrat.
Američani bi temu rekli literarni triler. Kaj to pomeni? Triler pomeni, da je nekaj napetega, literarni pa pomeni, da je dobro napisan. (Smeh v občinstvu.) Ne, ne, resno. Katera je že tista slaba knjiga Dana Browna? Da Vincijeva šifra. No, tista je v Ameriki triler. Obstaja glasbeni posluh in obstaja pisateljski posluh. Jaz slišim te stavke in dejansko so grozni.
Si prebral Da Vincijevo šifro?
Nekaj strani. Res je slabo napisana. Ampak recimo Ni je več Gillian Flynn – to je pa tudi v Ameriki literarni triler, ker je dobro napisan. Ta gospa zna pisati.
Ko sem izvedel, da pišeš kriminalko, sem najprej pomislil na to, da hočeš zajahati val skandinavskih kriminalk …
Ne.
Potem sem jo prebral in v njej naletel na stavek, kjer se Robert neuspešno poskuša uspavati s skandinavsko kriminalko, v kateri je bilo truplo še najbolj vesela stvar, kar so jih pokazali. Ne ceniš jih prav zelo?
Pa saj to je definicija skandinavske kriminalke, ali ne? Doza depresije, ki jo pričakujemo od Skandinavcev, ampak oni nam to pravzaprav prodajajo. To je imidž. Ko ostanejo sami, pa žur in zabava v nedogled. Ja, zelo jih imam rad (smeh).
Kako pa si razlagaš njihov uspeh? V njih je namreč res veliko depresije, pa vsi so alkoholiki …
Ja, blazno … Ampak, je nekaj na tem. Finci, vsaj mislim, da oni, imajo vic, ki je zelo resničen. Kako veš, da si všeč Fincu? Ker nenadoma začne gledat v tvoje čevlje in ne v svoje. Antropologija dejansko meri osebni prostor različnih človeških skupnosti in – zdaj govorim na pamet – Skandinavci potrebujejo meter in pol. Če mu prideš bližje, že vstopiš v njegov osebni prostor in panika. V arabskih deželah tega skoraj ni. Mi smo nekje vmes, nekaj decimetrov tega osebnega prostora potrebujemo.
Kaj pa, če bi se kdo od Slovencev lotil pisanja skandinavske kriminalke?
Recimo ti?
Recimo.
Veš, kje je težava? Lani so me povabili na Škotsko, in ko sem že bil tam, sem se še malo vozil okrog. Škoti so svetu prodali cel kup označevalcev, bi rekel po psihoterapevtsko. Prodali so nam kup simbolov. Kilte in viski, piškote in Loch Ness … Ko nam zdaj kdo omeni Škotsko, imamo v možganih cel kup reči, ki se jih oprimemo, in zato nam je ta stvar domača. Aha, Škotska, in se zagrejemo. Ampak, vozil sem se tudi po Walesu, ki je mestoma lepši kot Škotska, a nima niti enega podobnega označevalca. Ko kdo reče Wales …
Gareth Bale.
Kdo?
Ta, ki brca žogo za Real Madrid.
Ne vem. Zame ni. Problem je v tem, da se bralci, ko rečeš slovenska kriminalka, nimajo česa oprijeti. Govorim o tujih bralcih. Slovenski pa po mojem tudi ne. Prvi val kriminalk, ki so jih Slovenci poskušali pisati, je bil zame precej mučno branje. Če se lotiš žanra, potem piši žanrsko. V teh zgodnjih slovenskih kriminalkah so pa vsi inšpektorji blazno recitirali Shakespearja in filozofe, kot bi hoteli povedati: Veste, jaz nisem navaden inšpektor, jaz sem intelektualec. Briga to mene!
Zakaj si potem ti izbral ta žanr? Kakšni so bili tvoji nameni?
Za literarni triler sem se odločil, ker ne morem slabo pisati. Leonard Cohen bi rekel: I was born like this, I didn’t have a choice. I was born with a gift of a golden voice (smeh). Nicka Cava pa ne bom citiral, ker bi trajalo strani in strani (smeh). Ne, več razlogov je bilo za to. Ko sem zadnjih pet let pisal kolumne o slovenstvu, sem ves čas razmišljal, da bi napisal strokovno antropološko knjigo o slovenstvu, o nekih vrednotah te skupnosti, česar očitno ne bom storil, hvala bogu. Potem sem pa razmišljal o romanu o vrednotah te skupnosti. In izpred davnih, davnih časov mi je ostal košček intervjuja z eno od teh angleških dam krimičev, po moje ni bila Agatha Christie, pač pa P. D. James, prepričan pa nisem. Ona je rekla, da piše kriminalke zato, ker lahko inšpektor pri raziskovanju umora vstopi v vse družbene razrede. Nihče mu ne more reči, da se noče pogovarjati z njim. Zato sem začel razmišljati o tem, da če hočem v romanu prikazati mitsko srce slovenstva, se mora zgoditi umor in nastopati mora nekdo, s katerim bodo ljudje govorili. Pravzaprav gre za tri umore. Za osebni umor, ko nekdo pač nekoga ubije, potem kolektivni umor, ritualni umor, ki je v egalitarnih skupnostih zelo pogost. Egalitarne skupnosti pogosto ubijajo najbolj uspešne oziroma drugačne. In potem je tukaj še medijski umor. Egoističen, narcističen umor, pri katerem storilec ne opazi, da je dejansko ubijal tudi fizično. Gre za tri zgodbe, ki se prepletejo.
Pred tem romanom si napisal roman Otroštvo. Domnevam, da se je pisanje enega in drugega zelo razlikovalo?
Očitno premorem ritem A-B, sodi-lihi … Eno introvertirano in potem eno ekstrovertirano stvar. Ker je Otroštvo tako zelo introvertirana reč, sem moral potem dati ven kar dve ekstrovertirani: mladinski roman Zvezde vabijo in ta triler.
Da bo jasno, o čem govoriva, ko govoriva o Otroštvu, si oglejva eno zgodbo iz tega romana, in sicer tisto z naslovom Marija Novak. Ta mi je zelo simpatična …
(smeh) Meni tudi, bizarna …
Govori o tem, kako je tvoja babica nenehno umirala, in ob nekem njenem odhodu v bolnišnico, ko je kazalo, da gre zares, je njena hči, se pravi tvoja mama, odkupila grob neke Marije Novak in v zameno dobila še njeno sveže truplo.
Ja, v paketu je bilo ceneje.
Seveda bi vsi mi zavili z očmi, glej ga, pisatelja, kako naklada, ampak v romanu je fotografija groba Marije Mazzini in nad njo neke ženske z imenom Marija Novak. Kdo je ta Marija Novak?
(smeh) Ta zgodba je bila ena lažjih za napisati. So bile takšne, pri katerih sem imel vse sorte psihofizičnih težav in težko sem jih kopal skupaj, ta je bila pa na neki način bizarna, nastala je v sanjah. Pojavila se mi je stara mama in dobil sem občutek, da sem nekaj zgrešil, da moram nekaj popraviti. Kmalu za tem se je nad Jesenicami razdivjala strašna nevihta in s pokopališča so me poklicali, da se je prevrnil njen nagrobnik. Grem pogledat in opazim dvoje: najprej to, da je moja mama varčevala, pa ima zaradi tega babica samo en z v priimku; in da je čas, da to popravim. Ta dialog sem uporabil že v Kralju ropotajočih duhov, ko mora mama sporočiti, da je umrl stric, pa s pokopališča vprašajo, ali se Vitori piše z enim t-jem ali z dvema. Kako računate? Po črki? Potem pa z enim. Vendarle se vse to dogaja na Gorenjskem. Drugo, kar sem opazil, je bilo pa to, da je na nagrobniku prva napisana Marija Novak in da jaz to vsa leta gledam, pa ne vem, kdo je ona. In da na koncu koncev plačujem za to. Podal sem se v detektivsko akcijo, da ugotovim, kdo je Marija Novak, in ugotovil, da je res moralo iti za nekakšen vezan biznis. Ne vem, kako je to moja mati prevzela, ampak ta Marija Novak je prišla v paketu. Našel sem sorodnike, ki pa so vsi rekli: Ne, o tem nočemo nič slišati, vi lahko to Marijo Novak kar zbrišete, briga nas zanjo … Prav zato sem jo dal nazaj. Tako sem potem tudi napisal zgodbo o truplu, ki je odveč, s katerim pa se stara mama spoprijatelji.
Pogovarjata se, stara mama noče, da bi ga dali stran … Luštna zgodba.
Kar je za pisatelja priložnost, da stara mama obudi nekaj pomembnih spominov na svoje otroštvo.
Veš, katera mi je bila prav tako zelo všeč? Tista, ko se pogovarjajo, medtem ko mimo vozijo vlaki. Tudi sam stanujem ob železnici.
To je zgodba, v kateri se brata in sestra pogovarjajo o tem, kako bi se znebili stare mame. In da ne bi otrok, ki bolj slabo spi, tega slišal, se lahko o načrtu pogovarjajo samo takrat, ko pelje mimo vlak in ropota.
In potem preverjajo vozne rede … Otroštvo res zelo priporočam. Zdaj se pa vrniva k Zemljevidom tujih življenj. Ali ni kriminalke težje pisati, v tehničnem smislu, kot kakšno bolj ‘resno’ literaturo? V kriminalki mora vse, od datumov naprej, ‘štimat’?
Kriminalka je tako kot filmski scenarij stvar strukture. Ljudje imamo zelo različne možgane. Nekateri zelo strukturirane, drugi manj. Tudi pričakovanja bralca, ko vzame v roke kriminalko, so ta, da bo dobil strukturirano zgodbo, kjer bo vsak zakaj imel svoj zato. Če pa vzame nekaj, kar je umetniško delo …
Za kresnika, recimo …
Recimo. V tem primeru si lahko pisatelj privošči veliko lapsusov. Aha, aha … Nič ne štekam, to je pa umetnost. V kriminalki pa, če morilec ni natakar ali butler, je že sumljivo (smeh). Ne, ni tako lahko napisati kriminalke, sploh če bi rad, da je še literarno dobra, da ni pofl, ob vsem tem pa moraš zanimanje za zgodbo držati zelo dolgo. Kriminalke me zmeraj zanimajo samo kot portret neke družbe, kar dobre kriminalke zmeraj so. Sploh Skandinavci to zelo dobro izkoriščajo, pa tlačijo v kriminalke vse te svoje nacije, rasiste. Jussi Adler-Olsen, ki je zelo priljubljen, takoj za Nesbøjem, je napisal krimič, v katerem je morilka žrtev sterilizacijskih zakonov. In potem izveš, da je Švedska zadnja na svetu ukinila zakon o prisilni sterilizaciji slaboumnih. Še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so tistega, ki je veljal za manj inteligentnega, sterilizirali, da se ne bi razmnoževal. To te preseneti in to je super. Nekaj izveš o neki družbi in njenih vrednotah, hkrati pa bereš še napet krimič.
Kriminalko si postavil v vaško okolje …
Nujno, ker je slovenska mentaliteta vaška mentaliteta.
Spomnim se neke zgodbe, v kateri se Sherlock Holmes in njegov pomočnik Watson z vlakom peljeta na podeželje in pravi Holmes, da se v nasprotju s prepričanjem večine ljudi največ svinjarij zgodi prav na podeželju, ker tam ljudje ne živijo tako blizu drug drugega in se lahko veliko prikrije. Si razmišljal v tem slogu?
Mentalitete se spreminjajo izjemno počasi. Povrhnjica že, pa ljudje nabavijo mobilne telefone in avtomobile, ampak mentaliteta pa ostaja kot globina v ozadju. Mislim pa, da tale citat iz Holmesa ne drži povsem, ker se na vasi umori lažje prikrijejo prav zato, ker se vsi poznajo. Vedo, a to ne pomeni, da bo kdo koga prijavil. Te strukture so zelo zapletene.
Človek, ki raziskuje zaplet s to računalniško tablico, ni profesionalec, ni kriminalist?
Je geograf, kartograf. A ni dober naslov: Zemljevidi tujih življenj? (smeh)
Je, priznam, ampak od kod ta poklic?
Ne vem. Ustvarjalni proces, kar je zanimivo in me zmeraj impresionira – in navsezadnje moj doktorat govori o tem, pa tudi knjiga Rojeni za zgodbe – spodbudi en sam stavek, en sam prizor. V Švici je padlo neko letalo in opis enega od očividcev je bil: Nekateri so padli kot angeli. Bili so goli, pa navzven povsem nepoškodovani. To, da so padli kot angeli, je sprožilo ustvarjalni proces, ki na koncu ni pripeljal do angelov ali česarkoli podobnega, ostala je le letalska nesreča, v kateri pokradejo žrtve in nekdo kupi iPad, v katerem je skrivnost. Ta človek je zelo introvertiran, zelo osamljen – zaradi razlogov, ki jih na koncu pojasnim –, ampak ga ta skrivnost tako premami, da gre v to vas in začne vtikati nos tja, kamor ne bi smel; in vemo, da bo zaradi tega prej ali slej slabo končal, če bo šlo tako naprej. Meni je bilo všeč prav to, da ni profesionalec, da nima te avtoritete, da bi zastavljal vprašanja.
Femme fatale v tej knjigi je ime Hana. To ime si enkrat že uporabil, in sicer v Telesnem čuvaju. Obstaja kakšen konkreten razlog za to?
Kaj pa vem, mogoče starost. Ne, ne … Zadnji roman Kurta Vonneguta se imenuje Časotresk. Ni prav posebej dober, dobro v njem je pa to, da se čas prelomi in vsi junaki iz vseh Vonnegutovih zgodb se zberejo na pikniku. V Zemljevidih tujih življenj sicer ni tako, me je pa vendarle zanimalo, kaj bi se lahko zgodilo z mojimi liki. Kakšen bi bil Egon iz Drobtinic, simpatični manipulator, danes star petdeset plus, kaj bi od njega ostalo? Tako nastopa v tej kriminalki Egon, ki je samo še veliki manipulator. Potem sem si rekel: če sem uporabil Egona iz Drobtinic, bi lahko uporabil še Hano iz Telesnega čuvaja, ki se je vrnila iz Berlina. To je nekakšno, kot temu pravi Stephen King, darilo za zveste bralce.
Kriminalk ni samo težko pisati, tudi pogovarjati se je težko o njih, ker …
Ne smeš povedati, da je morilec butler (smeh).
Zato predlagam, da rečeva kakšno o slovenskih nacionalnih refleksih, ki si jih uporabil pri pisanju te knjige. Sam si rekel, da si okleval med pisanjem strokovne antropološke knjige in kriminalko. Tako v knjigi opisuješ pogovor dveh sodelavcev, ki steče, ko se eden začne pritoževati nad državo. Menda obstaja raziskava, po kateri se 90 odstotkov naših pogovorov začne s pritoževanjem. Ali to drži?
Ja. Opravili so jo v Ljubljani na avtobusih mestnega prometa, na katerih so večinski potniki upokojenci in šoloobvezni otroci. Slovenci namreč vežemo opravilno sposobnost z vozniškim izpitom in ne uporabljamo javnega prevoza, dokler ne sedemo v invalidski voziček. Sam si to razlagam z našo zgodovino. Če si tlačan, zmeraj podložen, je to najboljši način, da prevaraš gospodarja. Ko grof pogleda skozi okno, nas ne sme videti vesele in nasmejane, moramo tožiti, koliko dela nam je naložil. Bom povedal resnično zgodbo. Obstaja češki pisatelj Josef Škvorecky, ki je bil med drugo svetovno vojno interniran v delovno taborišče. Takrat je bil star štirinajst ali petnajst let in po dveh dnevih dela je kazalo, da bo od vsega hudega tam umrl. Potem pa, ker je bil zelo droban, se je zasmilil enemu od starih taboriščnikov, ki mu je rekel: Dečko, ti tega ne boš preživel. To lahko traja še leta. Poslušaj ti mene, kako se dela v nemških delovnih taboriščih. Vzameš dva najbolj različna soda, kar ju lahko najdeš. Velikega črnega in majhnega rumenega. Potem ju izmenično vališ z enega konca tovarne na drugega, ob tem pa blazno jamraš. Josef Škvorecky, eden najboljših bodočih čeških pisateljev, je tri leta valil prazna soda po tovarni, blazno jamral in preživel. To je to, to smo usvojili in to počnemo. Zato v naši kulturi ni cenjen učinek, pač pa delo. Joj, ta je pa tako delal … Pa je kaj naredil? To pa ne.
O čem se pa pogovarja tistih drugih deset odstotkov, ki ne jamrajo?
(smeh) Tega pa ne vem.
Greva naprej. Ko pride Robert v vaško gostilno, ga natakarica ogovori z: »Kaj bomo?« Kaj nam razkriva ta prva oseba množine, tam, kjer ni potrebe po njej?
Razkriva nam to, da nas je pred osamosvojitvijo držal skupaj zunanji sovražnik. Potem smo razpadli, skupnosti pa nismo sestavili. Sistemi zmeraj poskušajo najti vsaj lažno ravnotežje, in to, da zdaj vsi govorimo v množini – vpisali smo se na univerzo, vpisali smo se v osnovno šolo, zdravnik reče: kako se počutimo –, skriva laž, da smo razpadli kot družba. Zato je povsod množina.
V nadaljevanju romana pišeš, kako skuša Robert razložiti tujcu, zakaj mora pri nas policija ščititi žrtev pedofilije pred besom vaščanov, ker je zaradi njene prijave župnik storil zločin in storil samomor. Dobro, o tem si malo naložil, ne?
Ne, šlo je za resničen naslov, ki sem ga pobral v časopisu. Naslov se je glasil nekako takole: Žrtev prijavila župnika, policija jo ščiti pred vaščani. Ne župnika, njo, žrtev. Kar vsebuje neko logiko. Župnik je dlje z njimi kot ta otrok. Če pogledate statistike tovrstnih prijav in tistega, kar vemo in sklepamo o onem, česar ne vemo, obstaja v Sloveniji zelo velika možnost, da otroci, ki so bili zlorabljeni, recimo pri verouku, ko odrastejo, pošiljajo svoje otroke k verouku k istemu župniku. Vse zato, da ne bi prekinili molka. To je vaška mentaliteta. Je naš ali pa ne. Ko dobite status našega, lahko počnete karkoli, kar odraža tudi kriminal v gospodarstvu.
Jutro po popivanju naroči Robert kavo z aspirinom in dobi kavo z rumom …
Seveda, ker velja ta zakon o prepovedi jutranje strežbe močnih alkoholnih pijač. To se mi je res zgodilo v Ljubljani, kjer sem srečal znanca, ki ga nisem videl sto let. Prisedem, pride natakar, vpraša, kaj bomo, in rečem, da čaj. Prinese, srknem: »Eee, saj to je čisti rum!« »Saj ste rekel čaj!« To govori, da lahko majhen narod preživi samo tako, da prilagodi svoja dejanja glede na zahteve vsakogaršnjega gospodarja. Imamo protipivski zakon, ni problem, že imamo kodno ime: Čaj! Aspirin! Hladna cola! (smeh)
Naprej v romanu izvemo za zgodbo Jožeta, ki je izgubil službo, ker je preveč delal. Ali ne gojimo Slovenci o sebi predstave, da smo marljivi ljudje?
To je seveda laž. Po prvem letniku faksa so me poslali na enomesečno prakso v računalniški center na Jesenice. Vstopim v tisti veliki prostor s takrat velikimi računalniki, eden me pogleda in pravi: »Pa saj tale zgleda inteligenten. Vsaj en teden mu ne dajte gesla, da nam ne bo pokvaril norme.« Potem sem en teden sedel in bral časopise. Strah pred pokvarjeno normo je eden večjih slovenskih strahov. Ampak tudi to je razumljivo. Si predstavljate, da bi Škvorecky odvalil tista dva soda, stopil do kapa in rekel: »Evo, sem že naredil.« Saj bi umrl!
Potem načneš legendo, in sicer študentske demonstracije iz leta 1968, ki jih odpraviš z enim stavkom, naslednjim: »Če so se študentje leta 1968 res borili za demokracijo, so v teh krajih hoteli več terorja, maoizma, egalitarnosti.« Ali niso takrat hanžki in podobni zažigali partijskih zastav?
To je zanimivo, ko danes poslušaš te stare hipije, bodo rekli: Ja, borili smo se za demokracijo … V resnici so se borili za manj razlik in večji teror in vse to jim je Tito obljubil, pa je prišlo do velikih čistk na začetku sedemdesetih. Na dnu tega se skriva mentaliteta. Svetinja le-te pa je pri nas egalitarnost. V teh šestdesetih so se začeli biznisi, nekdo je rahlo obogatel in, evo. V tujini se je začelo s protivietnamskimi demonstracijami v Nemčiji, ki so se širile v Francijo z zahtevami po več demokracije, pri nas po več egalitarnosti. Ta je povsem biološko-matematično upravičena. Če so viri omejeni – in v slovenski zgodovini so zmeraj bili –, ponuja egalitaren sistem največ možnosti preživetja največ članom.
Kaj pa tvoja mladost? Egon iz Drobtinic je geograf-kartograf in nekdanji panker … Si mogoče eden tistih, ki ne morejo iz tega gibanja?
To je del mladosti. Če se človek ne upira v mladosti, kdaj se pa bo? Zato je tako šokanten tisti veliki slogan, ki so ga izobesili v Ljubljani na Rogu, ko so prišli vunbacitelji. Mladina je izobesila slogan, pod katerim se bo borila, na njem je pa pisalo: Samo v miru bi se radi postarali. To so najbolj neverjetne demonstracije, ko mladina krene v boj s takim sloganom. Tega še nisem videl (smeh). Oprostite, to se meni zdi smešno. Omenjam pa v romanu srečanje Roberta z nekaterimi prijatelji, ki se potem samo prepirajo, kdo je zaslužnejši za osamosvojitev. Gremo dalje, ampak tega pa Slovenci ne moremo. Pred tremi leti sem napravil preizkus, ki je to potrdil. Nakupil sem vse sobotne priloge – Večer, Dnevnik, Delo …–, potem pa naslednji dan v Ameriki, ker sem potoval tja, nakupil njihove nedeljske priloge. Prebral sem članke in samo preverjal, ali so obrnjeni v preteklost ali v prihodnost. V Slovenji je bilo kakšnih 50 člankov in vsi razen enega so bili usmerjeni v preteklost, v Ameriki kakšnih sto in vsi razen enega usmerjeni v prihodnost. Pri tem se vidi orientacija družbe. In če nič drugega, je pankovsko gibanje … Bom še jaz malo o preteklosti. Če nič drugega, je bilo to mestno gibanje, kar Sloveniji zelo manjka, te urbane zadeve. In drugič, takrat so v Slovenijo hodili ljudje iz vse Jugoslavije in od drugod iz Vzhodne Evrope, ker se je tukaj debatiralo, največ neke odprtosti je bilo. Danes gre pri nas v nasprotno smer, v zapiranje. Lahko se vam zgodi, da boste vprašali kakšnega mlajšega slovenskega literarnega kritika, ki vam bo na vprašanje, kaj bere, odvrnil, da slovensko, ampak samo svojo generacijo. To pove celo s ponosom.
Imamo pa še hujše težave. Kaj bo za Slovence usodneje: ali avtoimune bolezni zaradi cepljenja ali kemijsko zapraševanje z zraka, t. i. chemtrails? Tudi to omenjaš.
Prej sem omenil, da smo izgubili skupnega sovražnika. Zdaj ga pač spet kreiramo, obstajajo zarote. Meni velikokrat očitajo, da to pri nas ni tako razširjeno, ampak Google trends je pokazal, ko sem pisal o tem, da v svetovnem merilu največ spletnih iskanj tovrstnih zarot prihaja iz Slovenije. Prav pred nekaj meseci sem na Googlu spet pobrskal po teh zarotah. Zanimivo je, da je bila, ko je Google s tem začel, prva na lestvici Srbija. Potem ji je prvo mesto prevzela Slovenija, no, pred nekaj meseci je bila pa na vrhu Avstrija. Slovenija je druga. Počasi te zarote plezajo proti srcu Evrope. Naši možgani potrebujejo odgovor in zarota, višja sila je dober odgovor. Po drugi strani pa kaže na žalostno nemoč ljudi, kar se kaže tudi na volitvah. Od Trumpa do brexita. Ljudje bi radi sodelovali, radi bi se upirali, ampak vsa ta oblast, vsa ta moč je videti kot nekaj strahotno oddaljenega, nekaj na Marsu, na kar nimamo nobenega vpliva. Večinoma na žalost tako tudi je. Zanimivo je tudi to, kako je med temi teorijami zarote najbolj priljubljena prav chemtrails, ki je najbolj neobvladljiva.
Zaradi spremenjenih normativov na neki šoli, pišeš v romanu, grozi učiteljem odpuščanje. To rešijo tako, da sestavijo seznam kandidatov za odpust na osnovi kvadrature stanovanj, v katerih prebivajo. Več kvadratnih metrov, večja nevarnost, da te bodo odpustili …
Stop, to je dejansko res in to je kriterij za odpuščanje sindikata slovenskih učiteljev in profesorjev. Že leta in leta veljaven in pravi, da mora pri odpuščanjih ravnatelj pogledati kvadraturo in odpustiti tistega z večjim stanovanjem. To je realen podatek. Kaj to omogoča? Spet to skladno egalitarnost – preveč kvadratov, adijo – in, drugič, ponuja ravnatelju nekaj, kar v Slovenji pojmujemo kot objektivna merila. V resnici gre samo za izogibanje odgovornosti. Če bi ravnatelj rekel: Ti nisi dober učitelj, adijo, bi s tem sprejel odgovornost. Presodil je, kdo je dober in kdo ne. Tako pa pride z objektivnim dejstvom. Se opravičujem, 130 kvadratov, hvala, adijo. Podobno je v novinarstvu. Velja samo še število znakov. Urednik bi moral presoditi. Odličen članek, slab članek, gre pa takole: 12.000 znakov premalo, joj! Ali pa štempljane ure, ki so se blazno razširile, pa je Vinko Vasle na Radiu Slovenija težil Sašu Hribarju, ker je naštempljal petnajst minut premalo. Ni rekel, da je njegova oddaja zanič, pač pa, da je naštempljal premalo ur. To kaže na blazno izogibanje odgovornosti, žal pa noben sistem brez nje ne morem obstajati. Lahko se oklepamo naštempljanih ur in natipkanih znakov, stvari gredo pa v maloro, ker sistem potrebuje odgovornost.
O vsem tem si pisal tudi v kolumnah za Siol. Zadnjo si sklenil z resignirano ugotovitvijo, da lahko po šestih letih pisanja o slovenstvu zadovoljno ugotoviš, da si pisal v prazno in da se kljub izjemni branosti ni nič spremenilo. Si pričakoval, da se bo?
Ne, nisem, ampak po šestih letih drsenja navzdol sem vendarle pričakoval, da bo počilo vsaj pri zdravstvu. Zanimivo je, da ni. Otroci umirajo, nekdo nekoga zastrupi …, mi pa, v redu je. Človek bi pomislil, da se vsi zdravijo v tujini, pa jih briga za zdravstvo. A ko pogledaš ljudi, ki odločajo v tem sistemu, od ZZZS Slovenije naprej, boš ugotovil, da so to ljudje, ki so na teh položajih že od leta 1992. Velja nespremenljivost celotnega sistema. In če mladi razvijejo ogromno zastavo: Radi bi se samo v miru postarali, ti to vse pove. Zakaj se pa zdravnik v kliničnem centru ne bi v miru postaral?
Veliko potuješ po svetu. Se ti zdi, da je drugje bolje?
Lani sem bil na Škotskem, od koder sem se vrnil impresioniran in najraje bi jim poljubil noge in roke. Bil sem gost debat o škotski odcepitvi. Tam so bili ljudje, ki so za odcepitev, in oni, ki so proti, in kar je najbolj neverjetno, je to, da če začne nekdo srati klamfe, ga utiša njegova skupina. »Ne trapaj!« To se na Slovenskem ne more zgoditi. Kdor je naš, je naš! Prvič to. Drugič pa sama organizacija. Poglejte si dogodke o čemerkoli že v Sloveniji, na osnovi katerih naredijo na televiziji dve tribuni – za in proti, potem se pa takole čez zmerjajo. Tam so jih pomešali in s tem razbili monolitno skupino. Malo drugače je, če sedi nasprotnik ob tebi, imaš oseben stik. In tretje, najbolj neverjetno, na Škotskem so debatirali o dejstvih. Kako bomo zaslužili denar, nafta je po toliko in toliko … Nihče ni šel v preteklost. Joj, tvoj oče je bil pa belogardist … V Sloveniji brez tega po petih minutah ne zdrži nobena debata. Fascinantno je bilo tudi po koncu debate, v kateri so se do konca skregali. O. K., so rekli, a gremo zdaj na en pir? Seveda so volili po svoje, ampak še zmeraj niso bili smrtni sovražniki. Ko so Škoti prvič poskušali na svoje pred tristo leti, jim ni šlo, ker niso obvladali demokracije. Tudi Slovenci je ne. Precej treninga je treba, da v drugem ne vidiš hudiča, ki ga je treba popljuvati, ampak človeka s svojim mnenjem. In če dva drug v drugem prepoznata človeka, se lahko nekaj dogovorita. Pa še to je pri nas … Na Jesenicah so pred časom začeli barvati ograje ob otroškem igrišču, pa igrala, in so nekateri blazno nasprotovali, češ, zdaj nam bodo pa džihadisti barvali … Če je igralo uničeno, pa dobro, dajmo ga popraviti, zakaj bi bilo važno, čigav je oče tega, ki barva? To delamo skupaj za otroke. V Sloveniji izgleda, kot da se je skrb za otroke izčrpala v sedemdesetih, ko so vsi postavili ogromne hiše. Drugi štuk je za otroke, tretji za vnuke, jaz sem s tem opravil, nikoli več nočem slišat za vas, hvala, adijo!
Pred začetkom te debate smo načeli temo o slovenskem pisatelju in prodanih izvodih, kar zna biti depresivna tema. Predstavljaj si, da sem jaz nekakšen Jezus, ki ti ponudi novo priložnost. Lahko si karkoli. Bi bil še enkrat Slovenec?
Dejansko je zanimivo pisati v jeziku, ki ima v resnici maksimalno tristo do štiristo odjemalcev. To sem uporabil v kratki zgodbi, ki še ni bila objavljena, govori pa o tem, da je neki pisatelj preklopil v angleščino, zato da bodo njegove knjige dobile več bralcev, kot imajo pa strani (smeh).
Nisi mi odgovoril. Bi bil raje Avstrijec ali Čeh …
Nikoli nisem razmišljal o tem. Ampak dejansko je biti pisatelj Slovenec nekakšen hendikep. Če nič drugega zato, ker nikoli ne moreš živeti od svojega pisanja.
Da ne bova končala z depresijo in s preteklostjo. S čim se zdaj ukvarjaš? Menda delaš film?
Počasi bomo začeli s pripravami za snemanje celovečerca. Najprej je bil scenarij, pa roman in zdaj je spet scenarij. Govorim o romanu Izbrisana, ki je prav tako izšel pri Gogi. In če vsako leto sedim tukaj ob izidih svojih knjig, naslednje leto ne bom, ker ne bo nobene.
Pa sicer, ob teh knjigah in filmih, kaj počneš, da preživiš?
(smeh) Sem strokovnjak za uporabniško izkušnjo. Gre za mešanico antropologije, psihologije in računalništva. Strokovnjak za stik uporabnika z napravo ali s programom ali s spletno stranjo. In glede na to, da po zadnji veliki raziskavi 90 odstotkov slovenskih podjetij ne zanima, kaj si uporabniki mislijo o njih in njihovih storitvah, to pomeni, da nisem na najbolj perspektivnem terenu.
