Bojan Božič je več kot dvajset let vodil Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici, pred kratkim pa se je upokojil in vodenje te izjemno pomembne slovenske kulturne ustanove predal svojemu dotedanjemu sodelavcu Goranu Milovanoviću. V dveh desetletjih se je v kostanjeviški galeriji zgodilo marsikaj, ne le da so restavratorji samostanskim zgradbam tudi v tem času vračali nekdanjo podobo in je bilo še veliko obnovljenega, ampak se je galerija stalno polnila z novimi in novimi vsebinami. Če bi ista galerija stala sredi Ljubljane, bi jo najbrž vsi videli kot eno najpomembnejših kulturnih ustanov v državi, tako pa …
Dvajset let je dolgo doba, dvajset let na čelu tako pomembne kulturne ustanove, kot je kostanjeviška Galerija Božidar Jakac pa je najbrž tudi lepo obdobje. Kako danes gledate na čas, ki ste ga preživeli v kostanjeviški galeriji, kako je ta čas vplival na vas?
Dvajset let in še osem mesecev je dolga doba, je polovica delovne dobe. Če temu dodam še deset let, kolikor sem vodil Dolenjski muzej in delal v kulturni skupnosti, ugotavljam, da sem večji del svojega življenja posvetil kulturnim dejavnostim. Kostanjevica je bila zame velik izziv. Na začetku me je bilo strah, kako bom, če bom … Vendar ko sem se takrat odločil, da sprejmem povabilo, sem ta strah odrinil v podzavest in smo se lotili dela. Treba je bilo nadaljevati tam, kjer se je program, ki ga je začrtal moj predhodnik, na neki način ustavil. Ta izkušnja, ki se je začela pred dobrimi dvajsetimi leti in se je končala pred enim mesecem, mi je dala ogromno. Pomagala mi je pri osebnostni rasti in samozavesti. Ko človek vidi, kako nekaj nastaja, dobi še več volje in še več energije, da tisto, kar si zamisli, tudi spelje.
Lado Smrekar je galerijo postavil tako rekoč iz nič. Taka galerija bi lahko nastala tudi kje drugje, pa ni. Kateri pogoji so omogočili, da je Kostanjevica dobila tako pomembno kulturno ustanovo, ki je na galerijskem področju za Narodno galerijo morda celo druga najpomembnejša v Sloveniji?
Velikokrat sem razmišljal, kaj se je takrat zgodilo in kako je to v tem prelepem kraju tudi uspelo. To bi lahko analiziral iz več zornih kotov. Pomembno sta na to vplivala Smrekarjeva vizija in prepričanje, da se tudi v manjših krajih da narediti tudi marsikaj velikega. Druga stvar je, da je tu videl možnosti in pogoje. Začel je v osnovni šoli, v kateri je bil ravnatelj, ko je z umeščanjem likovnih del in novih dejavnosti v šolski prostor naredi neke vrste revolucijo. V udejanjanje svoje zamisli je vpletel celoten kolektiv, ne le pedagoškega dela, ampak tudi učence, obenem pa je opazoval razdiranje tedaj požganega in uničenega enega najlepših kulturnih spomenikov. Prepričan je bil, da se da s tem narediti še kaj več, kot od tam odnašati kamenje za škarpe, ceste in kaj vem, kaj še vse. Poleg tega pa je premogel moč, da je Kostanjevico postavil ob bok tedanjim središčem, kot sta Novo mesto in Krško, in s svojo odločnostjo in trmo dokazal, da se nekaj da narediti. Naj naštejem le nekaj stvari – oživitev dela Jožeta Gorjupa in kulturnega društva Lojzeta Košaka, Dolenjski kulturni festival, leta 1961 začetek mednarodnega kiparskega simpozija Forma Viva in 1974 formalna ustanovitev galerije. Vlado Smrekar je prihajal iz manjšega kraja, podobnega Kostanjevici, z Mirne, obenem pa je v času študija bival v Ljubljani, kjer je srečeval z vsemi eminentnimi kulturniki in z njimi prijateljeval, česar ni pozabil in oni tudi ne. Ko je začel delovati v Kostanjevici, je imel podporo vseh od Josipa Vidmarja do Božidarja Jakca in Staneta Severja. Začelo je nastajati kulturno središče, v katerem je kar brbotalo in pljuskalo, in s tem zaznamovalo te ljudi. Na enem praznovanju neke okrogle obletnice je Lado Smrekar pripovedoval, kako je bil v Kostanjevici skupaj z Jakcem na obisku norveški skladatelj Harald Sæverud. Bilo je v šoli, v kateri so imeli klavir. Ob treh zjutraj je odprl vsa okna in začel igrati. Po Kostanjevici so se začela odpirati okna. Nihče se ni pritožil, da kdo kali nočni mir, ampak so vsi v največji tišini spoštljivo poslušali in uživali. Ni pa povedal, ali je temu sledil aplavz, tega ne vem. Hočem povedati le to, da so tiste stvari, ki so bile dobre, ki so bile narejene iz duše, v Kostanjevici pritegnile tako akterje kot druge, ki so sodelovali v vlogi občinstva.
Je bilo težko priti na mesto Lada Smrekarja? Priznam, da je bilo zame vaše tedanje imenovanje vsaj nekoliko presenetljivo. Kako ste doživeli ta trenutek, kako so se odzvali ljudje?
Zgodba o Ladu Smrekarju in meni je zanimiva zadeva. Spoštljivo sva sodelovala ves čas mojega delovanja v Dolenjskem muzeju. Jaz sem ga poznal, ker sem večkrat prišel na kakšno prireditev v Kostanjevico, vedel sem, kaj se tam dogaja, in tiste stvari so me zanimale. Kostanjevica mi res ni bila tuja. Da zapustim muzej, je bila zame prelomna in prav nič enostavna odločitev, tako kot to, da sem pred tem sprejel povabilo v Dolenjski muzej in da sem se odločil, da svoje znanje in energijo vložim v to področje. Tedaj je bil odločilen pogovor s pokojnim arheologom Tonetom Knezom na Bregu za pultom nekega dne pozno popoldne, ko sva šla tja vsak po svoje cigarete in začela pogovor, ki sva ga končala, ko so zapirali gostilno. Vse svoje bojazni sem mu »položil na tisti pult« in vztrajal, da ne prevzamem vodenja muzeja. Tone Knez je bil izvrsten strokovnjak in pameten človek in mi je tisti večer marsikaj odprl. Potem sem po pogovoru s profesorjem Jarcem z nekim strahom sprejel ponudbo, čemur je sledilo sedem let intenzivnega dela. No, ko sem se odločil, da prekinem delo v Dolenjskem muzeju, je še isti dan popoldne zazvonil telefon. Klical me je Lado Smrekar. Kako je zvedel, da zapuščam muzej, še zdaj ne vem. Rekel mi je: »Kolega, kaj ga lomite, kaj se greste?«, jaz pa sem mu odgovoril, da če ve, da zapuščam muzej, da mu mora biti tudi jasno, da sem se tako odločil in da je to to. In da nimam nobene potrebe, da to pojasnjujem. Naslednji njegov stavek pa je bil: »Pridite k nam, mi potrebujemo človeka.« Njegovo povabilo me je izjemno presenetilo in na neki način tudi zabolelo, saj sem bil odločen, da svoje poklicne poti ne bom nadaljeval na tem področju. Rekel sem mu, da mi je že tako dovolj hudo, naj me ne draži in naj me pusti pri miru. Pa me ni pustil pri miru.
Vendar tedaj ste šli najprej v službo na televizijo, v komercialo.
Tako je. Dogovorjen sem bil z Marjanom Moškonom, s katerim sva se veliko pogovarjala in mi je omogočil, da sem na televiziji tudi dobro leto delal.
Najbrž je bila to tudi pomembna izkušnja.
Izjemno pomembna izkušnja, ki mi je pozneje prišla zelo prav. V tistem letu pa me Lado Smrekar ni pustil pri miru, vsake toliko časa me je poklical in me prepričeval.
Ste pa z njim tedaj naredili tudi intervju za televizijo.
Z njim pa s kočevskim kiparjem Stanetom Jarmom in še z nekaterimi. Sem pa tedaj tudi zaključeval študij. Bil sem na polovici službene poti in imel sem več idej, kam bi se usmeril. Nisem vedel, ali bom ostal v komerciali na televiziji, bilo je nekaj možnosti za zaposlitev tudi v mojem osnovnem poklicu, na koncu pa je odločil pogovor z Ladom Smrekarjem. Njegovo vabilo sem sprejel s strahospoštovanjem in sam, brez pomoči nekih mentorjev, pripravil tudi program dela, ki ga je krški občinski svet sprejel. Ko sem pred odhodom v pokoj pospravljal svojo mizo, sem našel ta program in ugotovil, da smo speljali bolj ali manj vse, kar sem si tedaj zabil v glavo.
In kako ste zastavili program?
Nič revolucionarnega nisem načrtoval. Temelj vsega je bilo nadaljevanje tistega, kar je bilo že zastavljeno, se pravi nadaljevanje obnove kulturnega spomenika, oživitev mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva, kadrovska krepitev galerije in sodelovanje z lokalno skupnostjo.
V bistvu je bilo jasno, kaj je treba narediti, načrta ni bilo težko narediti.
Ne, ni bilo treba neke velike filozofije.
Je bilo pa najbrž teže to izpeljati.
Ja, to pa ni bilo ravno enostavno. Velikokrat se spomnim, kako sem takratnemu predsedniku krajevne skupnosti Milanu Herakoviču rekel: »Madona, ste pa Kostanjevičani res eni čudni ljudje. Najprej vas moraš prositi, da lahko delaš in da lahko nekaj narediš, ko pa narediš, pa to vzamete za svoje.« Pa je tako tudi prav, saj nima smisla, da bi si človek postavljal spomenike.
No, spomenik so vam postavili – imenovali so vas za častnega meščana Kostanjevice.
To drži, ampak pustimo to.
Kaj je bilo torej v vaših dvajsetih letih narejenega?
Prva stvar je bila obuditev mednarodnega simpozija Forma viva po desetletnem premoru. Del simpozija, ki je potekal na Obali, kjer so obdelovali kamen, je deloval, »betonski« del v Mariboru je čisto zamrl, na Ravnah, kjer so ustvarjali z železom, pa se je le sem ter tja malo prebudilo. Odločili smo se, da ne bomo več delali z desetimi ali dvanajstimi kiparji, ampak s tremi, kar bi zmogli tudi glede stroškov bivanja. Ohranili smo mednarodni značaj s po dvema tujima in enim domačim kiparjem. Poleg tega smo se morali ukvarjati tudi že s sanacijo obstoječih kipov, saj les na prostem hitro propada. Druga stvar je bil program občasnih in stalnih razstav. Sistematično smo se lotili prenove stalnih postavitev. Najprej smo se lotili nove postavitve stalne razstave del Božidarja Jakca, nadaljevali z Didkom, Tonetom Kraljem, Francetom Kraljem … Tedaj je odmevala tudi nova razstava del Janeza Boljke. Nove postavitve niso vsebovale le zamenjave razstavljenih likovnih del, ampak tudi ureditev prostora. Tako smo na primer tlakovana tla ali deske zamenjali s parketom, poskrbeli za ustrezno razsvetljavo in podobno. Te stalne razstave so na neki način prepoznavni znak kostanjeviške galerije. Gre za razstave temeljnih del slovenskega ekspresionizma. S tem je treba ravnati izjemno spoštljivo. Razstavam smo dodajali kataloge stalnih postavitev, ki jih prej ni bilo. Ta zgodba se bo letos zaključila s prenovo pleterske zbirke starih mojstrov. Ostaneta le še Gorše in Gorjup – in vse stalne postavitve bodo nato prenovljene. Seveda bo treba vse skupaj čez nekaj let spet prenoviti s pomočjo novih tehnologij in novih pogledov.
Pomemben del dejavnosti galerije pa so tudi imenitne občasne razstave.
Občasne razstave so bile v času mojega prihoda osredotočene predvsem na Lamutov likovni salon. Zdelo se je, da bi bila škoda, da bi cerkev, v kateri so bile že postavitve razstav Boljke in Jarma, kot razstavni prostor ostala neizkoriščena. Najprej smo cerkev očistili, odstranili stare klopi oziroma sedeže, ki so bili namenjeni za koncerte in so grdo škripali … Cerkev je tako okolje, da v njem ne moreš postavljati katere koli klasične razstave, da vzameš žebelj, ga zabiješ v steno in nanj obesiš kakršno koli sliko. Mislim, da smo imeli tam najprej razstavo Matjaža Počivavška in nato Mirsada Begića. Izoblikovalo se je stališče, da je to tako rekoč kultni prostor za razstave slovenske in tuje umetnosti. Takrat je to zvenelo nekoliko samovšečno in marsikdo nam je rekel, kaj se pa zdaj greste. Vendar so razstave, ki so jih ugledni domači in tuji umetniki imeli v cerkvi, potrdile, da je naša usmeritev pravilna. V teh letih smo imeli cerkev ves čas zasedeno za dve do tri leta vnaprej.
Cerkev pa je postala tudi koncertni in gledališki prostor.
Tudi v to smer smo šli. Koncerti in gledališke predstave so se na tem mestu dogajali že tedaj, ko so bile tu še ruševine, na prostem. Če se spomnimo samo zagrebškega teatra s predstavo Ero z onega sveta, ko se je zadnji prizor s kolom odvil pri ruševinah vodnjaka. Jaz se sicer tega ne spomnim, a iz pripovedovanj in arhivskega gradiva vem tudi za prizor, ko je tam pel Ladko Korošec. Teh stvari se lahko danes spominjamo z nostalgijo in nam gredo ob tem dlake pokonci. Ko pa smo hoteli obletnico proslaviti z novo postavitvijo Era z onega sveta in ko je bila naša glavna pokroviteljica Krka pripravljena to financirati, so v zagrebški operi rekli, da ni dovolj prostora, da bi razvili kolo. To je bil le izgovor. Smo pa že dolgo močno povezani s festivalom stare glasbe Seviqc Brežice in še marsikateri drug koncert je bil tu. V Kostanjevici je veljalo prepričanje, da klavirskega koncerta v cerkvi ni mogoče spraviti skupaj, a nas je Bojan Gorišek s svojim klavirskim recitalom prepričal, da temu ni tako. Kdor ga je tedaj ob neki muzejski noči slišal igrati, se najbrž še spomni, kako smo ga vsi z odprtimi usti poslušali. Ko je po kakšnih petdesetih minutah končal, si nismo upali ploskati, ker smo pričakovali, da se bo spet vsulo. Doživeti tako stvar je poseben privilegij. Podobno je bilo, ko je nastopal Matija Dedić. Ta cerkev je poseben prostor. Ko nekdo pride vanj, naj bo to glasbenik, slikar, kipar ali kakšen drug umetnik, in vanj vstopi z velikim spoštovanjem, potem tudi vsebina, ki jo prinese s sabo, dobi posebno moč. Če pa vanj stopi z napuhom in poln samega sebe, običajno tam nič ne opravi.
Govorite o ruševinah, ki pa jih danes tam ni videti prav veliko.
Ko sem prišel v Kostanjevico pred dvema desetletjema, je bilo še veliko za postoriti. Če se spomnim vstopnega dela, ki smo mu rekli opečni del, ki je bil to en sam kubus, prostor od zadnjega slemenjaka pa do tal brez vseh povezovalnih sten; pa zvonika in vseh posod, ki so bile tam podstavljene, saj je zamakalo od vsepovsod. Ampak to je bila že druga obnova. Prva je bila takoj po vojni in je potekala pod okriljem zveznega zavoda za zaščito kulturnih spomenikov po načrtih arhitektke Milke Čanak-Medić. Mimogrede moram povedati, da nam je uspelo dobiti njene izvirne načrte in so zdaj v hiši. V mojem času je bil prvi infrastrukturni poseg nekoliko banalen – ureditev sanitarij. Naslednji poseg pa je bil obnova zvonika, ki je bil v takem stanju, da bi se ob prvem viharju lahko podrl. Omenil sem obnove ob prenovitvah stalnih zbirk Božidarja Jakca, Toneta Kralja, Zorana Didka in Franceta Kralja. Po tistem se je javil Bogdan Borčič in nam ponudil v dar svoj grafični opus pod pogojem, da se vsaj del opusa razstavi, da se izda knjiga in naredi analiza. Ko sem mu pokazal prostore nekdanjega vinskega laboratorija, je bil, čeprav je šlo za sorazmerno majhen prostor, zadovoljen, pa smo prostore preuredili v grafični atelje Bogdana Borčiča. Potem smo praktično povsod zamenjali elektro napeljave, luči in zamenjali strešno kritino na skupno sedem tisoč kvadratnih metrih strehe. Poleg tega je bilo treba urediti temelje oziroma poskrbeti za statično trdnost stavb. Na prelaturi je bila v zidu razpoka od vrha do tal tako široka, da sem lahko roko vanjo potisnil. Seveda vseh teh stvari nismo obnavljali kar po svoje, ampak na osnovi strokovnih analiz in pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine, praktično tudi takrat, ko je bilo treba zamenjati le kakšno opeko na strehi.
Zadnja stvar, ki ste jo obnovili, je zahodni trakt …
… ki je nekaj posebnega. Zdaj tam ni več tiste velike luknje. Urejeni sta dve nadstropji, za tretje, spodnje, je žal zmanjkalo denarja. Razstavni prostori v zahodnem traktu, ki zadostujejo najsodobnejšim standardom, so talno ogrevani s pomočjo toplotne črpalke, urejena sta tudi požarna varnost in video nadzor. Vse to je narejeno v skladu z idejo, da bi Kostanjevico še močneje vrisali na mednarodni kulturni zemljevid. Zdaj lahko v Galeriji Božidar Jakac gostujejo tudi največji svetovni mojstri, kar smo dokazali že s prvima dvema razstavama – z retrospektivo Valentina Omana in Bauhausom. Moram pa opozoriti na žalostno dejstvo – odprtje teh prostorov smo načrtovali z razstavo slovenskih mojstrov iz depoja Narodnega muzeja v Beogradu, ki pa je iz meni neznanih razlogov nismo mogli pripeljati v Slovenijo. No, pri nas v Podgorju pravimo, da za vsako rit palica raste. Tudi za mojo (smeh).
Prihajate iz Podgorja, z Dolža, iz skromne kmečke družine, ki sta ju sestavljala le vi in mama …
… pa stari oče.
Kaj je na vas usodno vplivalo, da ste življenje posvetili kulturi?
Velikokrat se o tem pogovarjam sam s sabo.
Mama je bila preprosta ženska.
Moja mama je bila izredno preprosta ženska, dobra ženska, odlična mama, priučena kuharica po poklicu, delala je kot pletilja v Ljubljani. Ogromno je brala. Tisto, kar je mene zaznamovalo, je bilo njeno darilo, ko mi ga je prinesla, ko sem bil star šest ali sedem let – Prešernove poezije in pisma. Meni, šest let staremu podgorskemu otroku, je podarila Prešerna. Kaj naj jaz zdaj s tem, lepo te prosim, sem si takrat mislil. Ampak to je imelo daljnosežne posledice.
Še imate to knjigo?
Imam, obe. Druga stvar pa je bilo obdobje, ko sem hodil na štiriletno podružnično šolo na Dolžu, v kateri sem redno obiskoval knjižnico in bral in bral in bral, in to nadaljeval tudi na šoli v Stopičah. Če mi je zadnja leta kaj manjkalo, je bilo to branje, ki se ga bom zdaj, ko sem upokojen, spet lotil na polno.
Po osnovni šoli vam je bil namenjen, a ne usojen, neki drug poklic. Gimnazijo ste obiskovali tako rekoč v tujini.
Drži. Škofijsko gimnazijo v Pazinu. Ampak odločitve, da sem potem izbral drugo pot, nisem nikoli obžaloval. Mi je pa ta odločitev povzročila kar veliko težav.
Kakšnih?
Materialnih. Ostal sem sam sredi ceste z vrečko, v kateri sem imel nekaj spodnjega perila, hlače in ene čevlje. Razmišljal sem, kje bom dobil štipendijo. Mama je imela, kar je imela, pomagala mi je, kolikor mi je lahko.
Kako pa je mama sprejela dejstvo, da ne boste župnik?
Mama je to sicer zelo obžalovala, mislim, da tega ni lahko prežvečila, a je bila velika ženska in je spoštovala mojo odločitev, za kar sem ji zelo hvaležen.
Vseeno pa vam je pazinska gimnazija tudi kaj dala, kar drugje morda ne bi dobili.
Odprla mi je neki drugi svet. Tam sem imel tudi nekaj odličnih učiteljev, ne vseh, a nekateri so bili res dobri. Tiste stvari, ki so me obogatile, so bile humanizem, zgodovina umetnosti, za kar smo imeli fantastičnega profesorja, Šajn se je pisal. Še danes se živo spominjam njegovih ur zgodovine in njegova predavanja o grški umetnosti, o antiki. Zelo lepe spomine imam tudi na gospo Rozmanovo, mojo učiteljico iz Stopič, ki je bila tudi odlična zgodovinarka in nas je znala zmotivirati.
Vrniva se h kostanjeviški galeriji. Je v bistvu državna ustanova. Ker ni v Ljubljani, ima težave. Visi med Kostanjevico kot lokalnim okoljem in državnim okoljem, ki ji pripada, a ji ga vsi ne priznavajo.
Seveda. Je ena največjih slovenskih galerij tako po razstavnih prostorih kot po fondu umetniških del in opremljenosti. To, da Galerija Božidar Jakac ne stoji v Ljubljani, ji povzroča marsikatero težavo. S svojimi vsebinami in poslanstvom je prerasla tudi regionalno okolje. Da je Galerija Božidar Jakac samo stvar Kostanjevice, je neumnost. Kostanjevičani so jo vzeli za svojo. To je dobro. Morda kakšen posameznik tudi ne. Odkar se je Krška občina razdelila, se v Krškem oblikujejo druge vsebine, galerija pa lebdi nekje nad vsem tem. Sistem ne omogoča, da bi se v galeriji šli neke komercialne zadeve, in če bi se to šli, bi razvrednotili vse, kar je bilo tam do zdaj. To, kar me je jezilo in zaradi česar sem bil velikokrat žalosten, je, da sem vedno znova ugotavljal, ko sem prihajal v stik s predstavniki politike, tudi kulturne politike, da odločajo o nečem, česar ne poznajo, o nečem, čeprav še nikoli niso bili tam. O našem programu je odločala skupina ljudi, ki galerije od znotraj nikoli ni videla. To so težave. Da je iz Ljubljane tako težko priti v Kostanjevico nekaj pogledat, tega nikoli nisem razumel. Omanovo razstavo so prihajali z avtobusi ali posamezno gledat ljudje z avstrijske Koroške in celo z Dunaja.
Čeprav je bila ista razstava postavljena tako v Celovcu kot na Dunaju.
Vseeno so jo prišli pogledat, čeprav so jo videli že tam, in bili so presenečeni, češ da je to povsem druga razstava. Pa je bila le drugače postavljena. Nepreklicno dejstvo je, da kostanjeviška galerija hrani nacionalno bogastvo. In slovenska kulturna politika bi morala temu posvetiti več pozornosti. Da ne bi bilo zamer, dajo vse v isti koš. Saj ne rečem, da nima vsak regionalni center kaj pomembnega, a ne moremo mešati krompirja in hrušk za kompot. Treba je ovrednotiti, kaj je koliko vredno in kam kaj sodi.
Regionalnost izključujejo že stalne zbirke, pri katerih ne gre za neke lokalne mojstre, ampak za umetnike najvišjega državnega pomena. Če je kdo od tu, je to pač zgolj naključno.
Gorjup je Kostanjevičan, a pri tem je to zgolj naključje, natanko tako. Ni pa naključje, da smo v Kostanjevici ne le za časa Smrekarja, ampak tudi v zadnjih dvajsetih letih dobili kar nekaj ponudb za prevzem likovnega fonda nekaterih avtorjev v celoti. Zadnji je bil Boljka, ki je podaril galeriji opus svoji del, financiral obnovo prostora, postavitev razstave in tudi izdajo monografije. To je velika stvar. Podobno velika stvar je tudi donacija Bogdana Borčiča, ki obsega tisoč njegovih grafik in več kot tristo risb. Še več je bilo takih primerov, nekatere ponudbe smo morali celo zavrniti. Spomnim se žalostnih obrazov, ki so zapuščali naše prostore, potem ko smo jim povedali, da nimamo več kam dati, da ne moremo zadostiti njihovih zahtevam, ker nimamo več dovolj prostora.
Pri tako ogromni stavbi.
Pri tako ogromni stavbi. Zavrnjenih je bil vsaj pet eminentnih slovenskih avtorjev, ki so si prizadevali, da bi nam lahko donirali svoj ustvarjalni opus. Gre tudi za nekatere slovenske umetnike, ki so živeli v tujini, na primer v ZDA, in so na vsak način želeli priti v Kostanjevico.
V galeriji se vsekakor dogajajo velike stvari in velike stvari veliko stanejo.
Bom odgovoril z anekdoto. V hiši smo nekoč imeli revizijo računskega sodišča. Pregledovali so predvsem stroške nakupa likovnih deli in stroške razstavne dejavnosti. Gospod, ki je to pregledoval, me je vprašal, kaj mu skrivam. Prav debelo sem ga pogledal. Kaj naj bi mu pa skrival. Kar je rekel, je dobil. Računovodkinja mu je pripravila vse račune, jaz pa sem mu prinesel programe razstav in publikacije ter ostalo. Rekel sem mu, naj pove, kje vidi, da bi mu lahko kaj skrivali, pa bo dobil tudi tisto. Pa je rekel: »Ne me hecati. To je nemogoče, da ste vse to naredili za ta denar. Veste, v eni drugi hiši, kjer sem tudi imel nadzor, ta denar, s katerim ste vi celo razstavo izpeljali, niti za oblikovalca ne bi bil dovolj.«
