Spominjam se dne, ko se me je dotaknila novica o vstaji sirskega ljudstva v mestu Homs proti avtoritarni oblasti. Tisti trenutek sem to dojemal kot nekaj pozitivnega, a ko sem ugasnil računalnik, so me prevele drugačne misli – kaj če naslednje jutro to ne bodo več dobre novice?
Po nekaj dneh je to postalo realnost. Vlada se je odzvala, ljudje so vzeli orožje in začeli streljati drug na drugega. Sledil je beg nemočnih v sosednje države. Prvi begunski centri so bili postavljeni. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se begunci iz Sirije in drugih konfliktnih držav podajo na pot v varnejše zavetje, nekam v Evropo. In posledično mimo mojega kraja domovanja.
To bedo človeštva sem s pomočjo fotoaparata želel deliti z vsemi tistimi, ki nimajo možnosti tega videti in začutiti. Z bežečimi sem preživel veliko dni in noči ter tako skušal razumeti strah na osebni ravni. Ko so vasi in meje prehajali večinoma sredi noči, da bi bilo vznemirjenje med lokalnim prebivalstvom manjše, se je zdelo, kot da niso del našega sveta. In da jim kljub njihovemu strahotnemu doživetju nočemo priznati sobivanja.
