Če Slovenci Martina Strela ne bi imeli, bi si ga težko izmislili. Je namreč tak original, pred katerim domišljija odpove, nekakšen živ dokaz, da zna biti realnost bolj pisana. S človekom, ki je preplaval Donavo, Misisipi, Amazonko in Jangcekjang, smo se pogovarjali v Ljubljani, nad bovling centrom, kjer stoji nekaj miz za biljard – in za eno od teh, sam kot duh, naš sogovornik. »Ne maram ljudi, ki me motijo,« je povedal v daljšem intervjuju, v katerem smo obdelali precej tega, pa bi lahko dodali še marsikaj zanimivega.
Ste že bili na morju?
Poletje, morje …, to mi nič ne pomeni. Jaz sem zmeraj v rekah, jezerih, morjih, in ko grem na morje, mi to nič ne pomeni.
Ne hodite na morje?
Hodim, ampak čez vse leto. Tako ali tako pa moram zaradi obveznosti. Plavam z gosti po raznih državah, s samim tujci. Eno Slovenko smo imeli do zdaj, pa še ta je bila z Maastrichta. S sinom sva odprla biznis, ki funkcionira, ampak ne v tej državi. Zame je pomembno, da zanj vedo Američani, Kanadčani, Britanci, Švedi, Norvežani … Taki, ki imajo denar. Švicarji, Nemci, Izraelci, Južnoafričani … V Guardianu ne boš zasledil nobene slovenske firme, o meni so pa pisali, tako da to najbrž nekaj pomeni.
Lani ste najavili plavanje okoli sveta, ki naj bi se začelo 22. marca 2016. Kaj je šlo narobe, da se to ni uresničilo?
Ostali smo brez barke. Konec januarja bi morala biti barka Lucia iz New Yorka v Long Beachu v Los Angelesu, kjer bi jo morali vso prelepiti z magnetnimi tablami, da je ne bi barvali. Dvanajstčlanska ekipa je bila pripravljena, potem me pa kliče Richard Stone (Ocean Spray) in pravi: »Strel, težka bo. Obama kliče, Clinton kliče, Trump … Ameriški televizijci hočejo imeti to barko, ki je naša profit foundation barka.« Dobil bi jo zastonj, ampak moram nekako ujeti prosti termin, ker je potrebujem za leto in pol, ne za štirinajst dni ali za en mesec. Tukaj se je malo zalomilo.
Za kakšno barko gre?
To je barka, ki je dolga skoraj 60 metrov, vredna je približno 50 milijonov dolarjev, na njej lahko pristanejo letala, helikopterji, ima spremljevalne čolne … Takšno barko potrebujem za po svetu: varno za pot preko oceanov, dovolj hitro, ki lahko z rezervoarjem goriva prepluje 7500 milj. In če te barke ni, ne moreš delati. Tukaj sem nemočen. Če bi to sam organiziral, bi bilo drugače.
Kako ste si predstavljali ta podvig?
Možni so bili štirje starti. Pogovarjali smo se o Long Beachu v Kaliforniji, v poštev bi prišli tudi New York, London ali Monte Carlo. Monte Carlo zato, ker sem tam doma, čeprav so, kar se medijev tiče, boljši drugi trije. Kar se zgodi v Londonu, New Yorku ali Los Angelesu, o tem piše ves svet. Vse drugo je provinca, pa naj bo Pariz, Tokio, Sydney … To plavanje naj bi se začelo 22. marca in bi zajemalo 110 držav sveta. Celotna pot je dolga približno 90.000 kilometrov. Gre za ekološko plavanje, ne za to, da bi postavljal rekorde, preplaval oceane ali kaj podobnega. To mi nič ne pomeni. Ekološko plavanje, ki je združeno z akcijo PPC – Plastic Pollution Coalition (združenje, ki si prizadeva za svet brez plastičnih odpadkov), katere član je tudi Leonardo di Caprio; z njim se bom verjetno srečal novembra, ko naj bi skupaj naredili veliko akcijo. Ob tem plavanju bi tekla akcija za ekologijo, čiste vode, nadzor morij in živalskega sveta … Akcija v slogu Jacquesa Cousteauja. Jean-Michael, njegov sin, je tudi moj znanec.
Zavili bi proti Panamskemu prekopu in skozi njega v Karibsko morje in Atlantik. Najprej nisem imel namena obiskati Kube, pa smo se potem vendarle odločili zanjo, pa od tam do Venezuele in po obali do Brazilije. Orinoko, Amazonka do brazilskega mesta Fortaleza in čez Atlantik do Zahodne Afrike, do Sierre Leone. Od tam do Gibraltarja in mimo Portugalske in Francije in po levi strani okrog Velike Britanije in od tam do Norveške in Švedske pa Finske, nato pa mimo Baltiških držav in Nemčije nazaj v London. Tam bi rad obiskal kraljico zaradi tega, ker se princ Charles zelo zavzema za ekologijo. Potem pa spet do Gibraltarja, v Sredozemlje in preko Španije, Francije, Monaka, Italije … Treba se je ustaviti v Benetkah, ki jih pozna ves svet. Take točke moraš iskati. Potem pa mimo Slovenije in Brionov vzdolž obale vse do Črnega morja, Armenije, Gruzije, Turčije in Izraela. Ustavili bi se še v Aleksandriji, pa za malo dlje časa v Nilu. Tam bi plaval zato, ker je tako umazana voda. Potem pa mimo Somalcev, teh piratov, v Rdeče morje, kjer bi morali zelo okrepiti varovanje, ampak to tako ali tako vse financirajo države. Somalci bi zelo hitro izvedeli, kdo sem; pa saj ne grem zato tja, da bi se tepel, ampak nikoli ne veš. Potem pa v Perzijski zaliv, Abu Dabi, Dubaj, Bahrajn, v Bandar Seri Begavan (prestolnico Bruneja, op. p.) h kralju Bolkiahu, s katerim sva dobra prijatelja. Pa v Katar zaradi svetovnega prvenstva v nogometu, pa mimo Omana do Iraka in Irana in naprej mimo Indije, Šrilanke, Burme, Vietnama, Filipinov, Kitajske, Japonske … V Indiji bi rad plaval v Gangesu, na Kitajskem v Jangcekjangu do Wuhana, kjer me dobro poznajo, tudi v Šanghaju … To so mesta, kjer imam dobre zveze. Kitajska vlada je ekologiji sklenila nameniti 326 milijard dolarjev, in ker sem jaz eden od ekoloških promotorjev, radi vidijo, da pridem. Včasih niso, ker sem kaj rekel proti umazani vodi – v Jangcekjangu in Gangesu moram zaradi ameb plavati z zaprtimi usti –, zdaj pa nimajo nič proti temu. Od Japonske pa proti Avstraliji in Velikemu koralnemu grebenu, čeprav je tam nevarno zaradi morskih krokodilov. Morski psi niso tako agresivni. Potem so tam še meduze in morske kače, ki so bolj strupene kot vsaka mamba. Če te useka, si gotov. V Gangesu je ogromno morskih bikov, najhujših morskih psov na svetu. Beli morski pes te ne bo nikoli napadel, razen če ne smrdiš po kakšni ribi ali ga izzivaš. Beli morski pes načeloma ne napade plavalca. V glavnem napade deskarje, ker jih zamenja za tjulnje. Ko plavam v morju, kjer so psi, ne plavam v obleki, da me hudič ne zamenja za deskarja. To so pametne živali. Ko plavam ob njem brez obleke in se ga nič ne bojim, me ne bo nikoli napadel. S krokodili, ki živijo ob Velikem koralnem grebenu, je pa druga zgodba. Živijo po sto let in dosežejo sedem metrov v dolžino.
No, potem pa ne bi šli do Sydneyja, pač pa do Canberre in Nove Zelandije pa mimo Nove Kaledonije proti Havajem in od tam v Vancouver, pa ob obali nazaj v Los Angeles.
Ne razumem … To vse ste nameravali odplavati?
Ne, vse ne. Plaval bi vsak dan, ampak za Atlantik, recimo, bi si vzeli pet do šest dni in od teh 2100 milj oziroma 3400 kilometrov bi preplaval kakšnih 250 kilometrov. Moj cilj ni preplavati Atlantik, temveč plavati tam in zbirati podatke o vodi, o živalskem svetu v njej in dokazati, da svet laže, da so znanstveniki podkupljeni in ne dajejo pravih informacij, mi pa vemo, da se v ribah najde ves hudič. Plaval bom, da bodo ljudje spremljali, znanstvena odprava, ki bo z mano, pa bo zbirala podatke. To je moj cilj.
Letos boste stari 62 let. So leta ovira za tovrstne podvige?
Za zdaj me ne ovirajo. Plavam v redu, hitrost imam. Plavam vsak teden, ko sem v Ameriki, plavam dvakrat na dan in sem zmeraj v formi. Meni ni treba posebej trenirati za to, da bi plaval 50 kilometrov. Odplavam jih, kadar hočem, ampak za takšno plavanje, kot je to okoli sveta, bi pa potreboval nekaj drugačnega treninga. Hojo s palicami v hrib, pa krepitev nog, nekaj gimnastičnih vaj, vaj z utežmi. To bi mi vzelo kakšnih pet mesecev.
Na spletni strani sem našel zelo natančno dokumentirano plavalno kariero, ki se je začela leta 1992 s plavanjem po Krki. Kaj je bilo pa pred tem?
Nekoč sem bil na Hvaru in sem se še kot telovadec prijavil na državno prvenstvo v daljinskem plavanju. Bil sem mladinski reprezentant v gimnastiki, v plavanju pa nisem imel nobenih rezultatov. Na tisto prvenstvo sta prišla brata Petrič, prišel je Veljko Rogošić, potem me je pa eden od Petričev gledal in vprašal, ali me je kdo učil plavanja. Mene nikoli ni nihče učil. »Če bi ti malo popravil svojo tehniko, pa šel v kak klub …« No, potem je pa še Rogošić rekel, da me vpiše med profesionalce, če se odločim za trening plavanja. Pojma nisem imel, kaj naj bi to bilo – ‘profesionalec v plavanju’, ampak sem rekel: »V redu, bom pa plaval za denar.« Takrat je bilo maratonsko plavanje v razcvetu, organizirano je bilo v najstarejšem svetovnem pokalu, denarja za letalske karte je bilo ogromno, plavalci so dobivali po 40 dolarjev žepnine na dan in Rogošić je bil zvezda. Uredil mi je nastop na dirki Capri–Neapelj, kjer so me zafrknili za veliko kilometrov, ker so me Italijani – najbolj goljufiv narod na svetu, kar se športa tiče – precej okrog peljali, pa sem kljub temu priplaval do cilja v časovnem limitu. Po tekmi me je poklical Rogošić in mi rekel, da ga ne potrebujem več, ker me zdaj poznajo. Tako se je začelo.
Mislil sem še bolj nazaj. Rodili ste se v Mokronogu, tam hodili v šolo …
Ja. In ko sem odšel iz osnovne šole, so rekli, hvala bogu, zdaj se bo pa šola odpočila (smeh).
Menda ste igrali tudi odbojko, in to v kavbojkah in brez majice?
Ja, pa bos z zavihanimi hlačami. Tudi v daljino sem skakal v dolgih hlačah. Šest metrov in 76 centimetrov, bos in v kavbojkah. Sem jih pa sam kupil. Doma sem pletel mreže za Totro in si z denarjem kupil kavbojke, rusko uro in dirkalno kolo. Glavni sem bil tam okoli. Po dvajset mrež na dan sem napravil, za eno pa dobil po sto dinarjev. Copat še nisem imel, ampak je gostilničarjev sin svoje, neke kitajske, vrgel na gnoj, vse raztrgane, pa sem jih pobral, zašil z dreto in šel z njimi na igrišče. Takoj so se stepli z menoj, ker smo sicer igrali bosi, copat ni bilo. V Mokronogu smo bili živi hudiči za vse. Ampak v vodi sem bil pa vedno mnogo boljši od vseh. Plaval sem petsto metrov gor, petsto metrov dol po Mirni, pod vodo sem bil po nekaj minut. Lovili smo se pod vodo in sem jo skalil, tako da me niso našli, in čepel pod njo po par minut. To so bile naše igre. V Mirno smo hodili od aprila do oktobra, ko smo pasli krave. So šle krave kar same domov (smeh). Ta stari nas je tepel s pasom, z jermeni, pa ni nič pomagalo.
Oče?
Ja. Potem sem jih dobil še v šoli, pa v cerkvi, na cesti od policaja. Zmeraj nam je gume spuščal, dokler mu nisem nekoč rekel: »Veš kaj, v tisti debeli vamp te bom sunil, da ti bodo jajca dol padla.« »Kaj!?« in me je lovil kot hudič. Potem sem pa dobil pištole, brzostrelke in mitraljez in sem se opasal, pa še eni štirje zraven, in smo šli z bombami, sifonaricami za pasom s hribov …
Kako?
To smo našli v gozdu. Od belogardistov, od partizanov, ki so se tam tolkli vso vojno. Tega je bilo, kolikor hočeš, vse lepo namazano. Ali pa v dimnikih starih hiš, ki so jih rušili, tja so ljudje skrili italijanske puške. Smo šli v gozd in stolkli vse vrhove smrek. Ljudje so tekli na policijo, tam so pa rekli, da zdaj ni za iti nad nas. Potem smo šli pa oboroženi v Mokronog, kjer so se nas vsi bali, tudi policaji. Pobje smo bili v tistih časih od hudiča. Saj nismo nikomur nič naredili, le policaji so nas morali pustiti pri miru.
Rekli ste, da ste trenirali gimnastiko …
Najprej sem imel doma tri mize za namizni tenis. Postavil sem jih v hlev, kjer smo imeli krave in konje. Naša domačija je bila ena največjih na Dolenjskem, s 111 hektari zemlje, 16 delavcev, hlapcev je delalo za nas, dokler ni oče odšel na Dob.
Na Dob? V zapor?
Tako je bilo. Imeli smo ogromno mesa, vina, vsega, in so ti hudiči prišli ponoči … Pa niti ne vem, kdo, nekdo ‘od države’. No, prišli so in pobrali par vreč pšenice, šunke, salame, klobase, dva soda vina, kokoši, kravo … Nihče ni nič vprašal. Če bi pa ti kaj vprašal, bi jih pa dobil. Pobrali so in odšli. To je naš oče nekaj časa gledal, potem je šel pa na Dob, v službo v zapor, se vpisal v partijo, potem so nas pa pustili pri miru.
Vi ste pa imeli radi šport?
Ja. Za tiste mize sem pobiral vstopnino in prirejal turnirje. Čez zimo sem v hlev postavil peč na žaganje, da je bilo toplo in smo igrali. Takrat je bilo pozimi tudi do minus dvajset, minus trideset stopinj, in to mesece dolgo. In potem, ko je oblast sklenila, da bo iz telovadnice, v kateri sem telovadil, napravila trgovino, sem pobral orodje in ga zvlekel domov. Kroge, bradljo, konja z ročaji, vse, kar je bilo, in to postavil na dvorišče. Potem smo pa tam telovadili, ob tem pa imeli pištol, pušk in bomb, kolikor hočeš. Vso zimo smo imeli na kozolcu puščice vpete v vrvice, da so se zravnale, v šoli smo pa brusili železne špice zanje. Ribe smo streljali, kokoši, tudi kragulja sem znal poklicat. To smo vse pekli. Zajca, srnjaka, mlade divje prašiče. Bili smo kot Robini Hoodi in Tarzani, vse smo znali. Nož sem znal vreči kot v filmu.
Menda znate igrati na kitaro?
Začel sem se jo učiti pri šestnajstih. Imel jo je brat, ampak zato, da je cigarete ugašal na strunah. To je bilo edino, kar je počel z njo, niti ene pesmice ni odigral, pa ima dober posluh. Potem je kitaro prodal, pa tega jaz niti nisem vedel … On ni živel pri nas. Ko je bil star eno leto, je šel k teti, in ko je prišel k nam na obisk, sva se vžgala kot hudič. Pa je bil velik in močan, jaz pa lahek in žilav, in bi me moral ubiti, da bi me ustavil.
Igranja ste se učili v šoli?
Bil je neki Loko, ki je zelo dobro pel in igral na kitaro, in nekoč sem ga srečal v gostilni, pa me je vprašal po bratovi kitari. Izvedel sem, kam jo je prodal, pa me je poslal ponjo. Takrat smo v gostilnah igrali karte za denar. Poker, tarok, ajnc. Celi kupi denarja so bili na mizah. Mokronog je bil Monte Carlo. Toliko denarja je bilo na mizah, da bi lahko z njim kupil hišo. S pištolami se je igralo pa s steklenico šnopsa pred vsakim. Jaz nisem, drugi pa so, in so bili pijani kot hudič. Kupil sem tisto kitaro, ki jo je brat prodal, jo odnesel v gostilno in Loko je igral … Fajn je igral – in sem si rekel, zakaj se pa ne bi še sam naučil. Naslednji dan sem šel v Šentrupert k župniku, da mi je malo razložil note, in sem se potem sam učil doma. In ker ni šlo in sem videl, da se lahko še sto let učim, pa ne bom nič znal, sem šel v glasbeno šolo v Novo mesto. Kar pozimi, sredi šolskega leta. »Ti pa nisi več tako mlad,« so mi rekli, ampak sem v enem letu napravil tri razrede. V dveh letih sem napravil osnovno šolo in se vpisal v srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Mene edinega so takrat vzeli, pa so bili na sprejemnih sami taki, ki so igrali po sedem, devet let.
In ste končali tudi srednjo glasbeno šolo?
Ja, vse normalno, tudi poučeval sem kitaro. Zdajšnji direktor kitarskega oddelka na akademiji je bil moj učenec.
Kakšno glasbo ste pa najraje igrali?
Igral sem klasiko, pa španske, tudi kakšno zabavno, kot je La Paloma, malo džeza. Igral sem z Otom Pestnerjem, igral v skupščini, pred vlado. Dobro sem igral tudi zato, ker nisem imel treme. Razmišljal sem, da bi šel v Španijo na univerzo, potem sem pa začel s plavanjem, rodil se je sin in iz tega ni bilo nič.
Še igrate?
Še, če je treba. Prav zdaj je zunaj moj novi portret na spletu, podložen z glasbo, ki jo sam igram. Nisem pa več tako spreten. Kitara je hudič. S kitaro je tako kot z biljardom: če je ne igraš, ne boš zadel. Osnovne udarce še, težjih pa ne.
Ste Olivio Newton-John spoznali zaradi kitare?
Ona je o meni že slišala, še preden sva se spoznala. Poslala mi je neke slike in pisma, me potem povabila na Kitajsko, kjer sva se malo bolj spoznala, potem je pa postala producentka mojega filma. Veliko denarja je vložila vanj. Film je bil predstavljen na festivalu Sundance, in sicer se je premiera končala petnajst minut pred polnočjo s sobote na nedeljo – in že v nedeljo so kritiki časopisa Variety pisali, da bom dobil oskarja v kategoriji dolgih dokumentarnih filmov. In sigurno bi ga dobil, če ne bi bilo v filmu alkohola. To je pa John Maringouin (režiser, op. p.) zajebal.
Big River Man?
Ja, kritik, ki v Variety vsak film popljuva, je mojega pohvalil in rekel, da bo gotovo dobil oskarja. Na Sundanceu sem dobil drugo nagrado občinstva in film, ki je bil tudi v ožjem izboru za nagrado, je potem dobil oskarja. Na Cinema Eye, nekakšni zadnji predstopnji za oskarja, sem bil nominiran v šestih od osmih kategorij, ampak ko je zasedala komisija za oskarja, ko so izbirali pet filmov za nominacijo, so pa rekli: »Martin Strel, sorry, Amerika no alcohol.« Odločili so se, da me ne bodo propagirali zato, ker sem v filmu predstavljen kot nekdo, ki veliko pije. Kar sploh ni res. Pa sem Johnu rekel: »Sebe in mene si zajebal.« Ampak dobiti nagrado na Sundanceu, o tem lahko samo sanjaš. Ti naši režiserji, ki gredo v Sarajevo in se s tem hvalijo, pa v Karlove Vare, bi morali vedeti, da gre za festivale B-kategorije. Saj je bil Robert de Niro v Sarajevu, pa še prej Brad Pitt in Angelina Jolie, v redu, ampak proti Berlinu, Cannesu, Benetkam, Sundanceu, Torontu, kjer sem bil dvakrat in je dvorana 15 minut stala in ploskala … Tega oni nikoli ne bodo doživeli. Saj sem grd, ko to govorim, ampak me je razjezilo, ko sem pred kratkim bral na prvi strani Dela, kako je Kozole dobil nagrado v Karlovih Varih. Ko sem bil sam tam s svojim filmom in prav tako dobil nagrado, je bila to povsem zadnja novica v jutranjih poročilih. Klinc vas gleda, sem si mislil, ampak tiho pa ne bom. Sundance je zlata olimpijska medalja, to, kar ste vi dobili v Karlovih Varih, je pa evropsko prvenstvo.
Ste na Sundanceu srečali Roberta Redforda?
A, seveda.
In?
Bil sem pri njem doma, snemal sem na njegovem smučišču. V kopalkah sem smučal. Američani radi vidijo, da si malo drugačen. No, in je prišel v dvorano, s šalom okrog vratu – tam je takrat zima in zvečer minus petnajst, minus dvajset – malo pogleda po dvorani in pravi: »Where is this fucking swimmer?« On je zelo inteligenten in zabaven človek. Pravi Američan in dober igralec, ki ve, kaj je dobro. Je tudi blizu vodam, snema na njih, se zanima zanje.
Bil je režiser filma Reka poje mi, v katerem igra Brad Pitt in za katerega mu je v prizorih muharjenja svetoval naš Božo Dimnik.
A res? V redu človek je. Spoznal sem še ogromno drugih igralcev, ker sem še tri leta po tem filmu hodil po festivalih. Še lani sem bil. Leta 2014 sem bil v Karlovih Varih, kjer so naredili steklenico beherovke v mojem slogu, z masko in plavutkami.
Greva k plavanju. Kdaj ste odkrili, da vam brez njega ni življenja?
Moja mama ni znala plavati in nas zato ni pustila k vodi. Z njo sem hodil k potoku Stajnik, h koritom, kjer je prala cunje, babe so nažigale z milnico, poleti, pozimi, kadar je pač bilo, pa čreva so se prala tam ob kolinah. Mi smo imeli veliko prašičev in smo klali dvakrat na leto. Hodil sem tja z njo, delal jezove, da sem dvignil vodo potoka na kakšnega pol metra in sem se spuščal po njej. Ves čas me je imela na očeh. Ko sem bil malo starejši, sem z našega dvorišča opazoval starejše pobe, ki so hodili k Mirni, in pri šestih letih sem jo pobrisal za njimi. Tekel sem, da se je po tistih kolesnicah kadilo za menoj kot za konjem. Mirna je pa že reka, sploh takrat, ko ni bila tako zaraščena, kot je danes. Poiskal sem si prostor, kjer sem bil sam, si napravil jez, se malo spuščal po njem … Ko sem prišel domov, me je pa foter lovil z jermeni. Drugi dan so po črtah na hrbtu takoj vedeli, kaj je bilo. Poleti pa sploh, ko nismo nosili majic. Ampak to je bilo normalno. So bili tudi drugi tepeni.
Ste očetu to zamerili?
Od začetka niti ne. Pil je in jaz nisem vedel, kdaj je divji, čeprav je pil vsak dan, ker so igrali karte po gostilnah, kjer se je pilo na litre. In, seveda, ko mu je vsekalo v glavo, sploh, če je že v gostilni izvedel, da sem ušel, je že vpil, da me bo dobil. Dobil me je v postelji, ko sem že spal. Me je potegnil ven, pa štrik in je padalo, krista boga, da je bilo groza. Ko sem pa zrasel, že v četrtem razredu, ko sem seveda že znal plavati, sem se mu pa zoperstavil. Rekel sem, da ga bom usekal. Takrat je pa trznil. Jaz sem bil … Po drevesih sem šel kot veverica, samo po rokah. Češnje sem tako obiral, da sem se za vejo držal, z drugo roko pa jih polagal v košaro. Takrat je pa začel gruntat. No, plavati me je pa učil neki krojač iz Prekmurja, ki je imel pri nas sobo. Mama mu je rekla, naj me pelje na Mirno, ker me oče potem ne bo tepel, če bom šel z njim. Vlado Škorc mu je bilo ime, dober človek. Tudi on je delal v zaporih, čeprav je bil krojač po poklicu in nam je vsem naredil kopalke, copate … Enkrat je oče znorel, ko sem se kopal v Mirni in so krave prišle same domov. Sedel je na moped in se pognal proti reki. Že od daleč sem ga videl, ko je divjal dol po bregu, kar med ljudi. Še dobro, da ni koga ubil. Jaz v vodo, on pa za menoj, oblečen, v hlačah in v čevljih. Pod vodo sem splaval na drugo stran reke, skalil vodo in med vejami vsake toliko prišel po zrak in spet kalil vodo. Potem sem počasi odplaval kilometer, skoraj dva dol po reki. Vedel sem, da bo hudič, ko pridem domov, in zato tja tri dni sploh nisem šel. Spal sem na kozolcu, kamor mi je mama prinesla pladenj štrudlja. Po treh dneh sem mu pa potem rekel, da ga bom udaril, če ne bo nehal, potem se je pa začelo pri nas doma umirjati.
Pa je Mirna dovolj velika reka za spodobno plavanje?
Ja, seveda. Od mosta do jezu je bilo 70 metrov, pa so pobje hecali policaje, vojake in podobne, če upajo plavati z mano. Ko sem bil v četrtem razredu, so izzvali neke oficirje, ki so opravili tečaj plavanja. Za gajbo pira, so rekli starejši fantje. Mi, mlajši, smo takrat pili samo vodo. Vrgli so denar na mizo in smo plavali 3500 metrov, dol in gor. Nekaj časa skupaj, potem me pa niso mogli več dohajati. Zadnji je zdržal kakšnih 25 razdalj, približno pol.
Takrat ste vedeli, da je voda vaš element?
Malo zatem smo imeli športno prvenstvo. Najprej gimnastiko, mnogoboj, ki so mu priključili še plezanje po vrvi. Edini sem dobil desetico, ker sem postavil rekord, in sicer štiri sekunde in devet desetink, sedem metrov in pol visoko. Potem je bilo na vrsti plavanje, kjer sem tudi zmagal in dobil deset točk. Pa sem malo krožil tam okrog in pride nekdo in pravi: »Ti si visok 180 centimetrov, kajne?« Že v sedmem razredu sem nehal rasti. Takrat sem bil skoraj največji. »Velik si za gimnastiko,« je rekel. »Za parter ne boš, bi pa znal biti dober plavalec. Imaš kratke noge in dolg trup, to je postava plavalca.« To sem si zapomnil.
Potem sem pa neko poletje stal na dvorišču in razmišljal o tem, da moram nenehno krmiti kokoši. 5000 piščancev smo imeli in sem jim moral znositi na tone krme in vode. Razmišljal sem in rekel: »Mama, v Ljubljano grem. Ne bom več delal doma, učil se bom kitaro in plaval.« Sedel sem na kolo, pa po makadamski cesti do Višnje Gore proti Škofljici, kjer se je začel asfalt. Pri prvih hišah v Ljubljani sem začel spraševati, če imajo kakšno stanovanje. Dobil sem ga, potem sem pa hodil od tovarne do tovarne in iskal delo in se zaposlil na Avtomontaži. Kmalu sem videl, kako to gre, pa nisem več hodil na delo ob šestih, pač pa tako kot drugi ob osmih. Prvi nam je vsem poštempljal karte. Domov ob pol enih, namesto ob dveh, ker je zadnji spet štempljal karte. Ko so videli, da znam plezat, so me porabili za to, da sem splezal čez štiri metre visoko žičnato ograjo in na drugi strani Celovške kupil pivo, viski, vino, klobase, ki so jih pekli kar v tovarni.
Zadnja beseda naj bo o plavanju. Dve vrsti odzivov ste sprožili s svojim početjem: občudovanje po eni strani in dvom po drugi. Bili so tudi taki, ki so na glas rekli, da bi hlod priplaval do izliva reke, če bi ga vrgli vanjo. Vas je to zelo motilo?
Včasih me je, zdaj pa nič več. Naj pišejo, kar hočejo. Že po Donavi sem vedel, da v tej državi ne bom ostal, in sem se začel poslavljati. Vedel sem, kaj pišejo o meni v Veliki Britaniji, kaj govorijo na BBC, in zame je bilo pomembno to, kaj govorijo v Ameriki, kaj govorijo v Avstraliji, da je nastal film, da je nastala knjiga, ki je izšla v 23 jezikih. Saj bodo še govorili in pisali vse sorte. Naj. Potem pa grem po Londonu, po Victorii, pa me pol ljudi pozna in se hoče fotografirati z mano. Oni take reči cenijo, cenijo tistega, ki si je sploh drznil pomisliti na kaj takega. Tukaj pa … Slovenci smo podalpski narod, malo podobni Avstrijcem, Tirolcem, južnim Nemcem, zelo ozki. Prepotoval sem 151 držav, tudi 50 ameriških zveznih držav, in poznam svet malo drugače kot tile tukaj, kjer težko najdem kompanjone za pogovor. Drugje po svetu s tem nimam težav. O ribah ali o babah, o čemerkoli. Zato pa rad sam igram biljard. Ne potrebujem ljudi, ki me motijo. Ljudje v Sloveniji poznajo Zagreb, Celovec, Trst, tukaj je njihov domet. Tako, kot je bil domet mojega očeta. Če si mu omenil Ljubljano ali Dunaj, je rekel: »K… te gleda!« in je šel. Ker ni razumel. Mama je bila bolj svetovljanska, bila je v Nemčiji, v Franciji, v Parizu … Z njo si lahko drugače komuniciral, z očetom pa ne. O puškah, kako ustreliti zajca, kako nastaviti zanko. O drugem pa ne.
