Pesmi Arbena Idrizija, leta 1974 na Kosovu rojenega pesnika, pričajo o norem svetu, o srbskih policistih, ki streljajo na duševno bolnega albanskega dečka v koloni beguncev. O zapuščeni starki v praznem stanovanju, ki jo kosovska paravojaška enota vrže skozi okno – vse kaže, da je srbskih korenin, oni bi rabili stanovanje. O svetu, kjer se zdi, da je obup požgal vse zdrave korenine. Je poezija brez odvečnih metafor, gola, okrutna. To je svet pogorišča, ki ga opiše v pesmi Kosovski haiku: »Iz pogorišča hiše se kadi dim, a ne kadi se iz dimnika.« Nič čudnega, da je imel pesnik težave tako s srbskimi kot s kosovskimi oblastmi – neprizanesljiv je v svoji obsodbi nasilja, njegova poezija pa ima moč, ki je strašljiva. Po dveh pesniški zbirkah v albanščini leta 2003 in 2009 je izšel slovenskemu bralcu dostopnejši obsežnejši izbor v srbščini z naslovom Zveri vole otadžbinu (Beton, Beograd, 2013). V letu 2015 je bil gost Goginega rezidenčnega programa in nastale so pesmi, ki razkrivajo povsem drugačno plat pesnika. Morda bodo koga spomnile tudi na to, da je Arben Idrizi prevajalec Rilkeja v albanščino. Ob Pesmih iz Novega mesta objavljamo tudi eno izmed njegovih antologijskih pesmi Med umorjenimi je bila tudi osamljena starka.
Pesmi iz Novega mesta
1.
Imam pijane misli, ki so vzhičene
nad jaso nekega nedolžnega gozda.
Ne pustim jih iti mimo,
da bi se razbežale
in se razširile v civilizirano prostranstvo.
Morebiti bi kakšna misel
morala priti na dan,
da se objame – pa naj bo to le za pol dneva.
Sem pa neusmiljen tudi do tega,
in to mi daje neko zadovoljstvo tirana.
Vse, kar ne doseže svoje biti v dobri veri pričakovanja,
je nagnjeno, tudi samo od sebe, k uničenju.
2.
Prhajoč nad skoraj mirno vodo, včasih, pokriva race
sončni sijaj, kot nasmeh neumneža.
In jaz, ker sem tu, mislim in mislim.
Moje svilene vizije se plazijo
nad kamnito, skorajda nepoteptano zemljo.
Obstaja večno vprašanje:
mar je ideja vredna več kot človek?
Tudi če nimamo pripravljenega odgovora,
če ni ničesar, o čemer bi se lahko strinjali,
se lahko strinjamo vsaj v tem, najbolj človeškem,
da je treba biti za vsako stvar odgovoren.
3.
V tuji deželi
sem nadvse povezan z mislimi,
ne več posebej s kakšnim krajem,
ne več s kakršnim koli jezikom,
ne s kakšno stvarjo, ne s kakšnim čustvom.
Torej pripadam le tistemu, ki mi pripada.
V bedi obstoja ima svoj delež marsikaj,
a je človek tisti, ki je poškodovan in ponižen največkrat
takrat, ko ga razum pusti na cedilu.
A vendarle, če je največja nesreča
degeneriranje misli,
je največje zlo, ki ga lahko človek stori sebi,
opustitev in ignoriranje misli.
(Iz albanščine prevedel Abedin Maliqi)
Med umorjenimi je bila tudi osamljena starka
Bilo je sredi junija 1999. leta,
v času, ko so se stikale skrajnosti.
Kosovo je bilo osvobojeno.
Srbska vojska, policija in civilisti so bežali.
Odhajali so v paniki.
Veliko njih v strahu, da jih bosta dosegla maščevanje in pravica.
Neka stara Srbkinja je ostala v svojem stanovanju.
Ne da bi branila svoj prag, čast, niti zibelko sveta.
Preprosto, ostala je v svoji hiši, ni imela kam pobegniti.
Tako ali tako je nikoli ni nihče ničesar vprašal.
Nikoli ni od nikogar hotela ničesar.
Sonce je žgalo.
Vojaki Nata so patruljirali po ulicah: skupine
Albancev v uniformah,
ki so jih našli zavržene ali pa so jih kupili po vojni,
so korakale po mestu, v lovu na preostale
Srbe in njihovo imetje.
Zdaj, ko se je vse končalo, vemo:
tisti, ki so tudi sami trpeli, si ne želijo maščevanja.
Maščevanje je izgovor takih, ki so dvolični
in hudobne nravi.
Nekatere stvari so bile zelo čudne, da osupneš:
ko je srbski režim preganjal Albance, so bile
srbske hiše označene s križci, da se pustijo pri miru:
ko je prišel čas, ko so Albanci preganjali Srbe,
so bili ti križci markacija, kje jih morajo iskati.
Tako so prišli do vrat neke starke in jih razbili:
našli so jo dremajočo v fotelju. Niti prekrižala
se ni, niti v usodo ni verjela.
Ko jih je videla, je vedela, da je prišel čas.
Spraševali so jo po možu, ki ga nikoli ni imela.
Rekli so ji, da je ubijal in pohabljal Srbe.
Spraševali so jo po sinovih, ki jih nikoli ni imela.
Rekli so ji, da so ubijali in pohabljali Srbe.
Spraševali so jo po sorodnikih, ki jih nikoli ni imela.
Rekli so ji, da so ubijali in pohabljali Srbe.
Spraševali so jo tudi po starših, ki jih nikoli ni spoznala.
Rekli so ji, da so krivi zaradi tega, ker so jo rodili kot Srbkinjo.
In rekli so ji tudi, da so božje poti in dokazi krivde neizmerljivi!
Mogoče je ona
v tistem hipu pomislila, da ni nihče kriv za svoje stanje.
Mogoče je ona
v tistem hipu pomislila, da so vsi krivi za stanje drugih.
Poslušajte, je rekla starka,
ničesar nimam, kar bi vam lahko dala, razen življenja in stanovanja,
vendar ne morem storiti niti tega, saj si vse vzamete na silo.
Prav imaš, so rekli,
zadovoljni, ker so tako lahko kupili njeno smrt.
Strinjali se niso le v tem, kako naj se je znebijo.
To je surova zgodovina,
z mnogo zvermi in ničvredneži
in še več nedolžnimi žrtvami.
Na koncu
je tistemu, ki je bil na vrsti za stanovanje,
prišepnila hudodelčeva domišljija:
naj leti skozi okno, je rekel, mrmrajoč.
Bili so v petnajstem nadstropju.
Te metode dotlej še niso uporabili.
Odprli so okno, jo prijeli za roke in noge,
šteli do tri in jo vrgli dol.
Sonce je žgalo.
Ko je starka letela, ni videla ničesar.
Ni mislila na padanje.
Noben angel ni bil z njo.
Ni odvrtela filma svojega življenja s hitrostjo strele
v tej zadnji minuti.
Skoraj vse življenje je bila sama,
brez kogarkoli.
Ko je treščila na pločnik, je na široko odprla oči in
spustila dušo.
(Iz srbščine prevedel Jurij Hudolin)
