Ali kako spojiti šport in umetnost skozi »serijo nekaterih izbranih gest«
režiserja Matjaža Bergerja
(Iz zahvalnega pisma Leona Štuklja po režiji prireditve ob njegovem 95. jubileju)
Leta 1991 je na deskah Gledališča Glej v diplomski predstavi Recht kot rekvizit uporabil Elanove smuči in vključil telovadca; balkanskega prvaka na konju z ročaji Romana Vebleta; medtem ko je pri nastanku predstave sodeloval mojster juda in ju-jitsa profesor Jože Škraba. Leta 1993 je v projektu Pariz–Amsterdam–Berlin–Novo mesto proslavil 95-letnico častnega novomeškega olimpionika Leona Štuklja. Smerokaz z oznakami razdalj do evropskih prestolnic je takrat povzročil nekaj zmede v prometu in nekaj negodovanja očividcev na križišču pred dvorano Marof. Leta 1993 je sledila ekstravagantna umetniško-alpinistična »gesta« Priglasje na gori Eiger s padalsko reprezentanco Slovenije, ki je na bregove Krke prinesla še več radovednih očividcev.
Zatem so sledile tri umetniške akcije: Trije zadnji problemi telesa (kamnolom Cerov log, 1994), Trije zadnji problemi duha (otvoritev Evropskega prvenstva v triatlonu) ter slovesnost ob otvoritvi Gira d’Italia z naslovom Nomadi lepote. Ob 50. obletnici zmage nad fašizmom v Triumfu (1995) je skupaj z alpinisti nastopila slovenska olimpijska reprezentanca v dresurnem jahanju. V gledališki predstavi Nikoli me ne vidiš tam, kjer te jaz vidim (1997) je sodeloval boksar Mate Parlov, medtem ko je v posameznih gledaliških scenah mentoriral sabljač Martin Slodnjak. Leta 1998 je ob Štukljevi 100. obletnici naredil proslavo z naslovom Ave, triumphator! in s tem simbolično odprl Dvorano Leona Štuklja v Novem mestu, ki je uradno sicer začela delovati 1. septembra 1999. Na prireditvi je bil slavnostni govornik tedanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Juan Antonio Samaranch, in sicer na podlagi posebnega povabila športno-umetniške »ekspedicije« na čelu z Bergerjem, Štukljem in tedanjim županom Francijem Konciljo, ki se je za svoj cilj odpravila naravnost na sedež vrhovne mednarodne športne institucije, v švicarsko Lozano.
Zatem je Matjaž Berger v Solkanu (s preleti pod solkanskim mostom) izvedel neinstitucionalni projekt Edvardu Rusjanu v slovo in leta 2004 na Fakulteti za šport v Ljubljani Stopinje v puščavi Nejca Zaplotnika. Na naslednje mesto »pogleda«, velodrom v Češči vasi, je leta 2007 postavil predstavo Dvajseto stoletje (po predlogi Alaina Badiouja) s Kolesarskim klubom Krka (danes KK Adria Mobil), plesalcema Katarino Venturini in Andrejem Škufco ter košarkarjem Matjažem Smodišem, ki se je v živo javljal iz Moskve. V predstavo Zgodovina večnosti Jorgeja Luisa Borgesa (2009) je vključil olimpijskega prvaka Primoža Kozmusa, ki se je pred vsako besedo posebej skrbno ogreval, nič drugače, kot bi se pripravljal na tekmo. Kot praktik spektakelske akcije je ovekovečil nekatere ključne prelome v slovenskem športu; denimo veličastno slovo košarkarja Jureta Zdovca, ki mu je poleti 2005 na tivolskem parketu uspelo zbrati številne zvezdnike, Vladeta Divca, Tonija Kukoča, Dina Radjo, Dejana Bodirogo, Šarunasa Jasikevičiusa, Raša Nesterovića, Bena Udriha in mnoge druge. Poklon košarkarju je več kot deset let za tem neponovljiv dogodek, kakor je neponovljivo poslovilno dejanje leta 2008 ob zaključku kariere plesnega para Škufca-Venturini, in posebej veslača Luke Špika novembra 2015, ki je v svojem srčnem pismu med drugim zapisal: »Rezultat pomeni zame dotik absoluta iz strasti in neskončnega užitka – in izhajajoč iz veščine …« In kmalu zatem v govoru trpko razblinil meglico okoli bleščavosti vrhunskega športa: »Šport je nesporen egoizem in njegov prostor je inkubator egoistov. Vrhunski športniki so veliki egoisti. Ne govorim o prijateljevanju. Govorim o športnih odnosih. Gre za pozicijo ‘igre v igri’, ki je plemenita natanko v toliko, kolikor v njej razpozna plemenitost ‘gladiator’ sam; v strasti, v užitku do igre same.«
Dotik absoluta iz strasti in užitka
»Nekje proti koncu igre, če sem natančen: v zadnjem dokaznem primeru, da je skupina res pravilno ravnala, ko je odstranila svojeglavega člana, plane na oder oseba, ki se ni v igri pojavila nikoli prej in se tudi ne pojavi pozneje, pa še oblečena je ravno prav »osebno«, da to nikakor ne more biti igralec Pojavi se v trenutku, ko skupina že dovolj dolgo prepričuje svojega člana, da je že vsakomur jasno, kako ga ne bodo mogli prepričati. In od tega, če bo ta član spregledal, je odvisno njegovo življenje.«
(Andrej Drapal o predstavi Recht, Mladina, 16. 4. 1991)
Ob zapisu lahko naredimo »skok« v pozicijo športnika, ki bodisi zdrsne bodisi plane v kader Bergerjevih predstav popolnoma nepogojevano; s svojo neposredovano fizično akcijo. In ko je tam – preseneti, osupne, poveže, zrahlja? Gre za vprašanje interpretacije pogleda vsakokratnega Drugega. Tovrstni edinstveni zastavek deluje kot uvod v presek umetnosti in športa, pri čemer bi lahko rekli, da diskurz umetnosti pri Bergerju »zastopa« [B]recht, diskurz športa pa gesta vrhunskega športnika, ki deluje kot readymade v smislu, da športnik vselej deluje kot materializacija akcije lastnega profesionalnega sebstva. Kolesarji bodo poganjali pedala, telovadci izvajali vratolomne akcije, skakalec s palico bo skakal, kot je to počel Jure Rovan v zadnji predstavi Tako je govoril Zaratustra, ki je bila premierno uprizorjena marca 2016. Matjaž Berger namreč tudi sam priznava, da ob njegovi neizpodbitni metodološki referenci, torej brechtovski gesti, na tri branja Brechta vedno pride eno branje Artauda kot kontrapunkt kritičnemu gledalcu, rašomonskim situacijam in odsotnosti enoznačne moralne obsodbe. Ob tem lahko le pogojno trdimo, da je Artaud vse, kar Brecht ni, ravno iz pozicije ritualističnega, energijskega približevanja telesa k telesu; torej telesa (gledalca) in telesa (izvajalca), ki vsebuje določeno veščino; bodisi obvladovanja jezika (gledališče) bodisi vrhunsko treniranega telesa (šport). Ob tem je morda produktivno misliti dvojno pozicijo izvajalca (gledališki igralec nasproti vrhunskemu športniku) na način, kot ga misli režiser Berger. Pri obeh, kakor navaja, gre za tematizacijo telesa; igralskega fizičnega telesa na eni strani in treniranega telesa športnika na drugi, ki je v »času lastnega trajanja in vzdrževanja« podvrženo nenehni repeticiji in utrjevanju, kar ga sčasoma pripelje do perfekcije določenih gibalnih fraz, ki se sčasoma »od-tegnejo« od fraz vseh drugih zemljanov in v kontekstu primerljivega okvira (beri: športnega tekmovanja) dobijo potrditev, da gre za edinstvene geste, ki gredo »čez« vse druge primerljive približke. Biti najboljši, biti prvi, biti prvak. Olimpijski prvak – to je fascinacija, to je užitek! Že samo približati se takšnemu telesu in umu (seveda pod vplivom starogrškega Mens sana in corpore sano) vodi v užitek ob gledanju in pravo malo histerijo v doživljanju. Naj samo spomnim na slovenske nacionalne praznike ob vrnitvi olimpionikov, svetovnih prvakov ali slavja v Planici in polega njih postavim zapise francoskega filozofa Jacquesa Rancièra na drugi.
Gimnasti nemogočega
»Dragi bralec, s slastjo okušaj to knjigo, vsak zalogaj posebej zaužij, kajti poučila te bo o najzanimivejših ljudeh, ki jih je dalo to stoletje; o teh občudovanja vrednih mimikih in gimnastih, bratih Hanlon-Lees, ki ne pristajajo na težnost, akoprav se ji vdajajo vsi, rekoč, da se je treba plaziti, oni raje poletijo v nebo, k neskončnemu, k zvezdam! Tako nas tolažijo in odkupujejo od čemerne skrušenosti in vsesplošne plehkosti. Tudi govorijo ne, pa ne – o sveta nebesa! – zaradi duševne zaostalosti, temveč zato, ker vedo, da je treba govor zunaj običajnega življenja uporabljati samo za izražanje junaških in božanski stvari.«
(Jacques Rancière: Aisthesis: Prizori iz estetskega režima umetnosti, str. 69)
Rancière v nadaljevanju poglavja Gimnasti nemogočega piše o idealu poletelih bitij, ki slikajo življenje, ki je čisto drugačno od vsakdanjega življenja. Poletela bitja so v tem primeru lahko vrhunski športniki v smislu ekskluzivnosti početja lastne akcije; posedujejo namreč nekaj, česar se igralec na odru ne more naučiti, kar je eden od razlogov za nenehno vključevanje športnikov v predstave Matjaža Bergerja. V tem kontekstu gre po eni strani za nanašanje na starogrški ideal združevanja umetnosti in športa, po drugi pa za imanentno križanje uprizoritvenih postopkov, ko denimo v »polje igre« vstopi gledalec. V tem kontekstu je znan primer Mira Cerarja s svetovnega prvenstva v Pragi 1992, ko je na bradlji sprva slavil ruski tekmovalec Boris Šaklin, a je publika v dvorani odločitev sodnikov izžvižgala. Cerar je nato postal dvojni prvak; na konju z ročaji in na bradlji. Publika je izglasovala akcijo in obrnila zgodovino; kar pomeni, da je reagirala kot gledališka publika.
Po drugi strani Berger izpostavlja poseben postopek »priprave na uprizoritev« olimpijskega prvaka iz Pekinga v metu kladiva Primoža Kozmusa, ki je leto pozneje sodeloval pri predstavi Zgodovina večnosti. Kozmus je imel povsem enake faze ogrevanja kot pred nastopom na tekmovanjih, medtem ko je Juretu Zdovcu ravno pri »uprizoritvenem postopku« akumulacije zbora nekdanjih najboljših košarkarjev sveta uspel veliki met: ponovna združitev v Hali Tivoli, ki je potekala prvič po »odtegovalnem« postopku, ko je (v luči razpada nekdanje SFRJ) Zdovc leta 1991 po dveh tekmah zapustil evropsko prvenstvo v Italiji in se zaradi vojne vrnil v Slovenijo.
Naslednja športno-umetniška zgodba velikega, »site-specific« formata se je zgodila leta 2007 na velodromu v Češči vasi, športnem objektu, ki je bil leta 1996 zgrajen za mladinsko svetovno prvenstvo v kolesarstvu na pisti, a je njegova »zgodba« vse do danes negotova. Objekt, ki je Bergerja ves čas spominjal na neskončnost Möbiusovega traku, imenovanega tudi srce matematike, je s projektom Dvajseto stoletje znova »zasijal« ob zvokih skupine Dan D, umetniških akcijah, kroženju ekipe kolesarjev in ob živem javljanju intermedijskega umetnika Igorja Štromajerja in športnika Matjaža Smodiša. Glas proti glasu. Beseda besedo. In če je »prvi glas« preizpraševal in soočal ideji funkcije rušenja berlinskega zidu ter primerjavo avtomobila znamke Citroën z gotsko katedralo (prosto po delu Mitologije Rolanda Barthesa), je Smodiš govoril o spremembi košarkarskih pravil zaradi dominacije temnopoltih košarkarjev. Dve diskurzivni gesti iz različnih svetov, iz drugačnih točk izrekanja in pozicij, sta na enem mestu zasedli jasno protipozicijo v smislu nujnosti emancipacije znotraj obstoječih struktur. In ravno v tem emancipatoričnem potencialu se vedno znova odpira mesto za diskurzivno »gimnastiko« nemogočega v smislu združevanja diskurzov, ki kot poletela bitja čakajo, kdaj bodo naletela na plodna tla. Zategovanje ni rešitev, odtegovanje morda – v družbi spektakla.
Odtegovalni postopek par excellence
»Ko nadziraš stvari, jih nadziraš, ko jih začneš izgubljati, jih ne najdeš več. Vstati od mrtvih, postaviti vse na glavo.« (Luka Špik, iz govora ob zaključku kariere, Bled, november 2015)
Čeprav je tako pri Dvajsetem stoletju kot pri drugih umetniških akcijah, v katere so vključeni športniki, zaslediti težnjo po spektakelski funkciji s poudarjeno estetsko komponento, gre po drugi strani poudariti fascinacijo nad ustvarjanjem v modificiranih prostorih, v katerem športno in umetniško telo delujeta na podlagi določenih skupnih zakonitosti. Za obe figuri velja, da nastajata v dolgem in neizprosnem procesu veščine in discipline, vztrajanja in vrline ter »odtegovalnega postopka«, v katerem jima je skupen napor telesa na eni in napor pojma na drugi strani. Igralec se po eni strani odteguje tako, da se »igra natanko s svojo potujitvijo« in zahteva še več igre; več kot jo najde, bolj je »odfiksiran.« Kot skupne točke obeh principov režiser izpostavlja disciplino, estetiko in nenehno bitko za inovacijo, rekord, presežek, za fairplay. Tako po eni strani, kot meni Berger, morda niti ne preseneča, da je toliko športnikov v resnici pravnikov: Leon Štukelj, Miroslav Cerar in ne nazadnje tudi Aleksander Čeferin, njegov dolgoletni sodelavec, ki se je pred dnevi zavihtel na eno najbolj prestižnih športnih funkcij na svetu (predsednik UEFE). Tako umetnost kot šport po besedah Bergerja očitno potrebujeta pravno zaščito, ki varuje njune principe, vrednote in s tem zakonitosti človeškega preseganja lastne majhnosti v boju za nevsakdanjim. Ob tem ni toliko pomembno, ali gre za avtorski podpis, športni presežek, rekord ali umetniško mojstrovino – v določenem primeru gre za primerljiv postopek, ki je postopek »odtegovanja« od družbenih in osebnih fiksacij – v najširšem pomenu besede. Poseben odtegovalni postopek je pomenil tudi »dolgi pohod v Lozano«, ki so ga leta 1997 izvedli tedanji župan Novega mesta Franci Koncilija (ki je idejo injiciral in se zanjo boril), Leon Štukelj (s hčerko), Matjaž Berger, Miro Cerar in Tomaž Zajc, ko so šli na konferenco SwissWatch v Lozano (tam jih je že čakal Antun Vrdoljak) tedanjega predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Juana Antonia Samarancha osebno prositi za častno pokroviteljstvo ob Štukljevi 100-letnici na prireditvi Ave, Triumphator. Na tej gala prireditvi s svetovnimi gimnastičnimi imeni je pozneje kot neformalni »kapetan« ekipe nastopil slavni rdečelasi italijanski telovadec na krogih Jury Ceci, medtem ko je gospod Samaranch po Parizu, Berlinu in Amsterdamu prišel tudi v Novo mesto. Bolj kot prireditev samo, ki se je, kakor vsi dogodki, relativno hitro odtegnila času in prostoru, velja omeniti pismo, ki ga je Leon Štukelj poslal Matjažu Bergerju po proslavi ob petindevetdesetem rojstnem dnevu. Droben zapis velikega srca.
Spoštovani gospod Berger!
Veliko delo, ki ste ga ob proslavi mojega 95. rojstnega dne opravili s prikazom Vaših umetniških intuitivnih zamisli, me zavezuje, da bi Vam potrdil svoj občutek zahvalnosti z nekaj več kot samo z besedo »hvala.« Ker pa druge ne najdem, Vas prosim, da jo sprejmete z zagotovilom, da je izrečena iskreno in z občudovanjem. Prelepemu slavju ste z Vašo zamislijo dali navdih, ki je nevidno krožil nad materialnostjo dogajanja in v nas vzbujal prijeten občutek harmonije. Ne zapustite te poti!
Želim Vam in Vaši družini prijetno praznovanje praznikov ljubezni in vso srečo v novem letu, 1994, prav tako moja žena, s prisrčnimi pozdravi
Vaš Leon Štukelj
Maribor, 19. 12. 1993
»Olympia«
Veliki ljudje so nujni, čas, v katerem se zgodijo, je naključen.
(F. W. Nietzsche, izbrano iz gledališkega lista predstave Dvajseto stoletje)
Telovadci, plezalci, plesalci, kolesarji, atleti, alpinisti, padalci, nogometaši, jahalci … Vsi so se znašli v njegovih predstavah. Za svojo absolutno veščino spajanja športa in umetnosti (in vice versa) je Matjaž Berger leta 2014 prejel posebno nagrado MOK za umetniške dosežke na temo olimpizma, in kakor je ob tem zapisala novinarka Dela Tina Lešničar: »Ne zgodi se pogosto, da eminentna športna institucija razpozna umetniško vrednost s športom povezanih manifestacij, akcij in uprizoritev«, k čemur lahko dodamo, da se obratno (da bi gledališke institucije razpoznale vrednost in pomen športa kot fizičnih akcij vrhunskih športnikov) zgodi še manj pogosto. Bilo je prvič, da je priznanje za posebne dosežke prejel umetnik in se s tem postavil »ob bok« ostalim nagrajencem: Leonu Štuklju, Miroslavu Cerarju, Luki Špiku in Iztoku Čopu, Petri Majdič in mnogim drugim. Komisija MOK je o Bergerjevem doprinosu zapisala: »Matjaž Berger v svojih gledaliških projektih ali umetniških akcijah raziskuje starogrško paradigmo identitete duha in telesa. Skozi to figuro poteka njegova celotna avtorska biografija, kjer šport telesa pomeni kulturo telesa in njegov diskurz – v različnih historičnih, stilskih ali sodobnih kontekstih.« To so zgolj nekatere točke pogleda, skozi katerega lahko »po antonionievsko« naredimo Povečavo na perspektivo režijskega pogleda, ki se v največji meri dotika kultivacije telesa do vrhunske ravni, kar nenehno prepleta s filozofskim diskurzom. Badioujeva teza Ples kot metafora misli se v tem smislu razširi na [re]prezentacijo najtesnejšega spoja duha in telesa, ki se ga v športu meri in ocenjuje, v umetnosti pa naj se tega ne bi počelo. O tesnem odnosu Bergerja do identitete duha in telesa govori tudi posvetitev, ki jo je izvedel ob dnevu državnosti in 20. obletnici osamosvojitve Slovenije, ki jo je poimenoval PogUm, v njej pa so nastopili vrhunski slovenski športniki: Branko Oblak, Bojan Križaj, Viki Grošelj, Jure Zdovc, Miro Cerar, Irena Avbelj, Britta Bilač, Jure Košir, Brigita Bukovec, Andraž Vehovar, Aljaž Pegan, Urška Žolnir, Rajmond Debevec, Mateja Pintar, Luka Špik, Iztok Čop, Petra Majdič, Primož Kozmus, Tina Maze, Sara Isaković in Srečko Katanec. Poseben odnos ga veže tudi denimo z alpinistom Vikijem Grošljem, ki je večkrat javno poudaril, kako pomembno je, da se v umetniškem polju pojavlja tudi šport in športniki. Ob tem velja omeniti tudi režiserja Matjaža Pograjca, ki v svojih zadnjih predstavah tako v okviru Slovenskega mladinskega gledališča kot v okviru Anton Podbevšek Teatra vztrajno sledi »športni liniji« na različnih ravneh; skozi dokumentarno zgodbo ene največjih slovenskih plezalk Pavle Jesih (Pavla nad prepadom, SMG, 2013), skozi poetsko perspektivo zgodbe Roka Petroviča v smislu eksperimentalno-senzualnega doživljanja športa kot vrhunca spoja mentalnega in fizičnega človeškega korpusa (Rokova modrina, SMG, 2015), pa tudi kot razgibane in gledljive otroške predstave, ki z vnašanjem elementov športa popularizirajo tako fizično kulturo kot umetniško besedo (Nepremagljiva enajsterica, APT, 2013 in 20.000 milj pod morjem, APT, 2016).
Ideologija, telovadišče, telovidec
Nekega dne je na enem od posvetov na Fakulteti za šport Matjaž Berger dobil vprašanje gledalca: »Ali je to, če si nekdo zvrta luknjo v koleno, umetnost?«
Pred ideologijo ni mogoče pobegniti, in tudi Matjaž Berger poudarja ideološki aspekt športa kot performativne situacije, ki nikoli ne govori zgolj sama zase, temveč tako kot igralec na odru (po Umbertu Ecu) vedno zastopa določen skupino, razred, tako tudi šport vedno zastopa določeno kolektiviteto. Teroristični napadi v Münchnu 1972. Bojkot v Moskvi 1980 in v Los Angelesu 1984. Doping. Kljub temu na šport kot fenomen gleda kot na »posebno bitko proti vsem ideologijam in politikam«, a po drugi strani trdi: »Noben športnik ne more biti nevtralen, saj je kot nastopajoči že vselej vpisan v strukturo.« V tem smislu je luknja v kolenu po neki čudni fizični konsekvenci primerljiva z dopingom; telo je enako deformirano. Po drugi strani pa je lahko problematičen tudi »red igre«, ki nujno proizvaja na eni strani zmago in na drugi poraz; kot rešitev iz zagate predlaga – Brechta: »Vsak gledalec bi moral imeti takšen uvid v gledališko predstavo, kot da bi gledal dvoboj, pravila bi mu morala biti jasna.« Vendar je po drugi strani gledalec v gledališču (v nasprotju z gledalcem športnega dogodka, pri katerem velja binarna logika 1 proti 0) tisti, ki stremi za neznanim, ki ne le »navija za letalca« in se post festum veseli, ker samega sebe prepozna v delčku njegovega uspeha, temveč lahko leti tudi sam, s svojimi mislimi. Se odloča. Motri. In (se) odteguje. Vsakič znova. Kalupom in polenom na poti. Ter sanja … Med še-ne-dosanjane projekte je Matjaž Berger že ob prejetju nagrade izpostavil akcijo na kitajskem zidu kot utopijo, kakor jo je sanjala umetniška avantgarda ruskega futurizma. Po drugi strani pa si želi narediti tudi umetniško akcijo, posvečeno poletom, Across The Universe, v kateri bi bila scenografija skakalnica, medtem ko bi na njej (seveda) nastopili smučarski skakalci. »Ideološko« gledano, so pred približevanjem športa in umetnosti nove naloge; denimo popis vseh inovacij slovenskih športnikov, ki so svojo »ustreznico« dobili v poimenovanju (pegan, petkovšek) in njihov »prevoj« v gledališki jezik. Uprizoritev številnih dosežkov (znanosti in umetnosti), ki so pomenili zasuk v slovenski znanstveni, kulturni, športni in umetniški zgodovini. Zgodbe Humarja, Karničarja, Karlinove, Lamuta, Papeža. Zgodbe pozabljenih telovadcev, Jožeta Primožiča na primer. Igranje z neštetimi možnostmi v smislu F. W. Nietzscheja, ki svojo filozofijo »razstavlja« kot telovadišče duha. Telovadišče za Ukrep – kot eno od oblik gledališke prihodnosti.
Viri in literatura:
- Eco, Umberto. 2001. Prisotnost, predstavljanje, teatralnost, razprave iz sodobnih teorij gledališča, ur. Janez Janša. Ljubljana. Maska, Transformacije.
- Drapal, Andrej. 1991. Teater: Zapis o predstavi Recht. Ljubljana: Mladina, 16. 4. 1991.
- Lešničar, Tina. 2014. MOK Matjažu Bergerju podelil priznanje za umetniške dosežke, 18. 10. 2014, dostopno na: http://www.delo.si/nedelo/kultura-telesa-in-duha.html (19. 9. 2016)
- Pavčnik, Martin. 2016. Jure Zdovc: Zbogom, Jugoslavija! 28. 6. 2016, dostopno na: http://siol.net/sportal/kosarka/jure-zdovc-zbogom-jugoslavija-420405 (19. 9. 2016)
- Rancière, Jacques. 2015. Aisthesis: Prizori iz estetskega režima umetnosti. Ljubljana: Maska, str.72.
- Špik, Luka. 2015. Govor ob končanju kariere, javno prebran novembra 2015 na Bledu.
- Štukelj Leon. 1993. Pismo Matjažu Bergerju, dat: 19. 12. 1993 (original hrani M. Berger).
