Pred odhodom v Združene države Amerike, kjer jo je po zaključenem magisteriju na sloviti univerzi Yale v New Yorku že čakala služba, je Novomeščanka Biba Košmerl v galeriji Simulaker someščanom z razstavo A Very Specific General Overview (Zelo poseben splošni pregled) predstavila svoje delo v času dveh let študija na oni strani velike luže.
Oditi iz domačega kraja pri petnajstih letih ni enostavno, brez dvoma pa to na mladega človeka – v času, ko se pogosto dogaja, da marsikdo tudi sredi tridesetih let ne zmore zapustiti doma in vztraja v hotelu Mama – lahko vpliva tudi zelo pozitivno. Biba se je že po končani osnovni šoli preselila v Ljubljano, kjer se je vpisala v gimnazijski program ljubljanske srednje šole za oblikovanje in fotografijo, saj se je že tedaj med jeziki, ki so ji prav tako dobro šli od rok, in svetom likovne umetnosti odločila za slednjo. Gimnazijski maturi je sledil vpis na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer se je na smeri vizualne komunikacije osredotočila na grafično oblikovanje.
Morda je k njeni odločitvi nekaj pripomogla tudi poklicna pot starejše sestre Nataše, ki je po srednji šoli za oblikovanje študij fotografije in vizualnih komunikacij nadaljevala v Berlinu in na univerzi ECAL v Švici in danes predava na oddelku za fotografijo Visoke šole za storitve, smisel za oblikovanje pa imata dekleti tudi v genih.
Za 18. rojstni dan ji je sestra podarila prvi fotoaparat, fotografiji pa se je potem Biba z veliko strastjo posvetila predvsem v času študija na akademiji. »Več let me je zanimala analogna fotografija, šele pred kratkim sem prešla na digitalno. Zdi se mi, da je veliko povezav med mojo estetiko v fotografiji in oblikovanju. Mogoče gre na splošno za določen okus in občutek za kompozicijo, barve … Všeč mi je iskrenost fotografije in ujetje trenutka. Trenutno se s fotografijo ukvarjam manj kot sicer, saj večino časa posvečam oblikovanju, čeprav upam, da se bo to kmalu spremenilo,« o svoji fotografiji pove Biba Košmerl.
V času študija v Ljubljani je bila med drugim tudi likovna urednica študentskega časopisa Tribuna. Njena dela so bila razstavljena tudi v Galeriji Photon, na razstavi Oko za Oko v Narodni Galeriji, v reviji Voight Kampff, Billund Lufthavn (del skupine, ki je zmagala na natečaju za oblikovanje letalskih kart) na Danskem, v ožjem izboru Emzinove Fotografije, na razstavi Dizajn Tribune v galeriji G12 Hubu v Beogradu, v Kinu Šiška, v okviru Bienala neodvisnih v Ljubljani, Photodays v Rovinju. Leta 2014 je prejela TDC Certificate of Typographic Excellence.
»Pri Tribuni sem sprva delala kot ilustratorka in fotografinja in kasneje napredovala do likovne urednice. Ker v času mojega urednikovanja žal nismo imeli urednic fotografije in ilustracije, mi je bilo v pomoč, da sem vedela, kakšne fotografije in ilustracije želim kot del likovne podobe. Imela sem tudi srečo, da je bilo na Tribuni ogromno izjemno talentiranih likovnic in likovnikov, s katerimi sem delala. Ena izmed boljših stvari pri Tribuni je bila linearna razporeditev uredništva. Veliko je bilo sodelovanja med pisnim in likovnim delom uredništva, ki je delovalo zelo enakopravno. Tudi odgovorna urednica Jasmina Šepetavc je bila izjemno odprta do eksperimentov pri likovni podobi in mi je dopuščala ogromno svobode na tem področju. Bila je zanimiva izkušnja izzivanja meja časopisa kot medija ter dobivanja odzivov javnosti na oblikovanje,« o svoji medijski izkušnji razmišlja Košmerljeva.
Po diplomi leta 2014 je Bibo študijski zagon odnesel čez ocean na podiplomski študij v ZDA na univerzo Yale v New Haven, kjer je letos maja uspešno magistrirala. Na Yalu je v času študija med drugim oblikovala tudi razstave in spremljevalne publikacije v tamkajšnji univerzitetni umetniški galeriji Yale University Art Gallery.
Študija na Yalu in na ALUO je težko primerjati, pravi, saj se inštituciji v vseh pogledih zelo razlikujeta. »Osebno sem bila zadovoljna s študijem na ALUO, študentje so talentirani, kar je dvigovalo nivo študija, pri projektih smo imeli precej proste roke, profesorji so bili super. Je pa res, da je, ker je ljubljanski študij bolj sproščen in manj zahteven, treba imeti precej lastne iniciative pri delu. Yale ima več denarja. Tam smo imeli lastne studie, dostop do 3D-tiskalnikov, sitotiska, RISO-tiskalnika … Imeli smo tudi več predmetov, nalog in tudi več zahtev. Delali smo skorajda neprestano, veliko je bilo tudi neprespanih noči v studiu. Ena izmed prednosti študija na takšni univerzi so tudi izjemni mentorji. Sheila Levrant de Bretteville, Michael Rock, Daniel Van Der Velden, Michael Bierut, Linda van Deursen, Karel Martens so le nekateri izmed njih. Yale je podobno kot ALUO dopuščal veliko svobode in spodbujal eksperimentiranje, zelo pomembna je bila tudi unikatnost in lasten avtorski izraz vsakega študenta. Poudarek ni bil na tem, kaj je pravilno ali dobro, ampak bolj na tem, kaj je pri posamezniku drugačno ali unikatno.
Med študijem na Yalu je dobro izkoristila priložnosti, ki so ji jih s svojimi vzpodbudami k raziskovalnemu delu nudili tamkajšnji profesorji. »Spodbujali so nas, da najdemo svojo vizualno metodo dela, da delamo tisto, kar nas najbolj zanima. Najbolj so me pritegnile fotografija, ilustracija in tipografija, zanima me predvsem avtorski vidik grafičnega oblikovanja in sodelovanje pri določenem projektu od začetka do konca, od ideje in koncepta pa do končne izvedbe brez prisotnosti naročnika,« pravi Biba in se ob vprašanju, ali taki naročniki obstajajo, nasmeje in pravi, da so tudi taki, ki avtorju popolnoma zaupajo.
O svojem zanimanju za tipografijo Biba Košmerl pravi: »Tipografija je zame glavni del grafičnega oblikovanja. Mene je začela zanimati na ALUO, takrat sem se seznanila z osnovami oblikovanja črkovnih vrst, učili smo se tudi kaligrafije gotskih, kurzivnih in podobnih pisav. Imela sem tudi čast, da sem na Yalu imela za mentorja Tobiasa Frere-Jonesa in Matthewa Carterja, ki spadata med najbolj cenjene oblikovalce črkovnih vrst. Vendar se nimam za tipografinjo v smislu oblikovanja črk, čeprav imam tudi nekaj izkušenj z oblikovanjem pisav. Bolj me zanima uporaba tipografije v knjigah in revijah, iskanje ravnovesja in zanimivih tipografskih odnosov in kompozicij. Okus za tipografijo je popolnoma subjektivna stvar, sama ne uporabljam veliko pisav, najljubši sta mi ‘klasični’ Times New Roman in Helvetica.«
S svojimi deli v času študija je nase opozorila tudi potencialne delodajalce, pri katerih je pred prihodom v domovino opravila petnajst pogovorov in dobila več ponudb, med katerimi je izbrala zaposlitev v oblikovalskem studiu, kjer naj bi skrbela za grafično podobo knjig, razstav in spletnih strani.
»Nova služba je super, projekti so raznoliki in zanimivi. Precej delamo na projektih za kulturne inštitucije, veliko tudi sodelujemo z arhitekti. Trenutno oblikujem nekaj knjig, razstav in plakatov za gledališke predstave. Studio, kjer delam, sem poznala že od prej in sem zelo zadovoljna z delom. Dovoljeno mi je veliko svobode pri delu, kar se mi zdi bistveno. Hkrati se pa super razumemo s sodelavci,« po enem mesecu dela v izbranem oblikovalskem studiu pravi Biba Košmerl.
Pravi, da se v ZDA zelo dobro počuti, da ameriški način življenja ni tako drugačen od našega in da so ljudje, ki jih tam srečuje, prijazni in odprti, povsem drugače kot na Danskem, kjer je začasno živela med dodiplomskim študijem. Z načrti za bolj oddaljeno prihodnost se ne obremenjuje, vsekakor bo nekaj let ostala v ZDA, potem pa, pravi, bo še videla.
