Upokojeni novinar Jože Simčič se je tako kot ne ravno redki njegovi upokojenski kolegi lani odločil izdati zbirko kratkih zgodb. A pri njem gre za vsaj eno bistveno razliko – njegov knjižni prvenec, zbirka kratkih zgodb Fatamorgazičnosti, ni upokojenska proza. Gre za zgodbe, pisane z vidika mladega človeka, človeka, ki še nima izkušenj, kakršne ima lahko človek, ki je dal nekaj skozi in preživel že večino tistega, kar je imel preživeti. Avtor na svet ne gleda z očmi modreca, saj tega tudi ne more. Gre namreč za zbirko del, ki jih je Jože Simčič ustvaril v mladih in zgodnjih srednjih letih ter jih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja objavljal v Anteni, Mladih poteh in Dolenjskih razgledih, nekdanji literarni prilogi Dolenjskega lista, zdaj pa jih je zbral in izdal v knjižni obliki.
Začetki njegovega literarnega ustvarjanja sodijo v dijaška in študentska leta, ko je poleg pisanja za šolska glasila tudi igral v ljubiteljskem gledališču in sredi šestdesetih let snemal amaterske filme. Po študiju primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti se je Jože Simčič najprej zaposlil v Industriji motornih vozil, kjer je urejal tovarniški časopis Kurir, pozneje pa pri Dolenjskem listu. Po osamosvojitvi je začel izdajati svoj časopis z gospodarskimi temami.
Svoje spise označuje za majhne potopise po svoji duši. Čeprav se v uvodu zbirke Fatamorgazičnosti v maniri večno dvomečega starega novinarskega mačka sprašuje, ali je to sploh literatura, je njegov dvom povsem odveč. Njegove zgodbe so literatura, njegov slog pa je bil kljub mladim letom, v katerih je ustvarjal objavljeno v svoji prvi in, upajmo, ne zadnji knjigi, svojstven, oseben in močno prepoznaven, v sedemdesetih letih najbrž še nekoliko predčasen, danes pa povsem sodoben.
V Simčičevih zgodbah boste težko našli nekaj, kar ima rep in glavo oziroma precej bolje rečeno po šolsko – uvod, zaplet, jedro, razplet in zaključek. Gre za niz impresij duhovno občutljivega človeka, ki vidi in čuti marsikaj, kar običajni človek morda niti ne zazna, za s čustvi nabite fragmente zgodb ljudi, odnosov, prividov, sanj in tudi erotike, tiste naravne, ki jo je vsak mlad človek čutil, sanjaril o njej in jo včasih z vso strastjo obredno in včasih zgolj kar tako mimogrede doživel, a se je današnji pisci marsikdaj preveč izogibajo.
Da gre v njegovih zgodbah za neki drug čas od tega, ki ga živimo, bralec začuti bolj kot ne zgolj ob cigareti v nabito polni kavarni, ki je danes brez kadilcev precej prazna, pa po cenenem konjaku brez okusa, ki ga ob kavici danes nihče ne pije več. Ko že misliš, da je neka zgodba, v kateri avtor današnji čas primerja s prejšnjim, ko so komunistični oblastniki ravnali tako in tako, vseeno napisana danes, na koncu ugotoviš, da ni. Njegove zgodbe so brezčasne, saj jih nepodučen bralec ne bi mogel časovno natančneje umestiti, le da opisujejo čas pred prepovedjo kajenja v lokalih in da tedaj ljudje verjetno še niso imeli pri sebi mobilnih telefonov, je jasno, obenem pa le Novomeščan lahko po arkadah prepozna kraj, v katerem se gibljejo Simčičevi junaki.
