Daleč
Dal sem se in
odneslo me je,
preden je odšla.
Megla vesolja je
goltala srebrne solze
in mala črna mačka,
prepolna magičnega,
je držala niti.
Človek.
Deklica
Ko gledam tvoje slike na facebooku,
se sprašujem, zakaj
je nekoč vesela deklica drugačna.
Nisi več deklica.
In nadaljuješ,
kronično utrujena hodiš skozi življenje.
Na svidenje!
Dihanje postaja počasnejše
telo postaja manjše
na koncu
ostane le še zadnji dih
noč se konča z vstajenjem
Sonca
in vijolična zora te popelje v Vesolje
in nazaj
in takrat izginjaš
Au revoir!
Stoletja so minila
Stoletja so minila
in prišel si z znamenjem
na levem stopalu.
Glasba govori
o tvojem potovanju.
Začutil si.
Da vem.
Da veš.
Govorila sva brez besed
in to je bilo dovolj.
Poljub nosim s sabo.
Pretakanje.
Luči gledajo izza zatemnjenih oken.
Odprl si
vrata in zaspal.
Srečo iščeva v majhnih stvareh.
Plitvine so preplitke za srca sanjajočih ljudi.
Tiho,
čisto tiho sem pisala, da te ne prebudim.
Vonj
je zaobjel globini nosnic
in
naenkrat je postalo ostro.
Iz smeha si razbral neme besede in
nikoli
več ni bilo parfuma na tvoji koži.
Speči hodijo po svetu, misleč, da bedijo.
Spati ali sanjati,
to sta dve povsem drugačni reči.
Ni še zima. Že gori.
Večno
Ničkolikokrat
si izgubil zemljevid
in ga znova ustvaril
Jedel si
in bil sit
in pil umazano vodo
da bi prikril lakoto
spal si v razkošni postelji s kraljevo ljubico
in pozimi hodil bos v meniških sandalih
imel si prsi in brado
modre zelene in črne oči
bele rdeče črne in rumene polti
bil si spočet in spočenjal si
bil si ujet ko si lovil
Imel izgubil in našel si duše
ki si jih ljubil in sovražil
Kri je voda
ki hlapi
Potnik si in samo to boš večno
***
Doris Bubnjič (1993, Novo mesto) na Filozofski fakulteti v Ljubljani študira na Oddelku za bibliotekarstvo, informatiko in knjigarstvo. Prosti čas preživlja v naravi, bere in se ukvarja z glasbo.
