Že v otroštvu je izkazal izjemno zanimanje za svet avtomobilov in nadarjenost za risanje. Na njegovih prvih risbah so prevladovali avtomobili, kar potrjuje tudi ohranjena risba iz otroštva, iz obdobja, ko fant niti še ni znal brati ne pisati, a avtomobili so že imeli svojo pravo obliko. Njegove risbe avtomobilov so ga dobesedno odnesle v svet.
Georg Gedl je bil rojen leta 1945 v Kikindi v Srbiji. Čeprav se je njegova družina ukvarjala z gradbeništvom in je bil tudi on po osnovni izobrazbi gradbeni tehnik, je bila že njegova prva resnejša zaposlitev v avtomobilski industriji, v tovarni Audi v Ingolstadtu v Nemčiji. Leta 1971 so ga zvabili v BMW, štiri leta pozneje pa ga je z viskijem in izzivom, da bo oblikoval nov kombi in počitniške prikolice, Jurij Levičnik zvabil v Novo mesto v IMV. Pečat, ki ga je s svojim oblikovanjem v prvih sedmih letih dela v Novem mestu vtisnil Georg Gedl, je zgodovinski in ohranjen v muzeju IMV v Drgančevju, kjer stoji tudi njegova nekdanja risalna miza, razstavljeni pa so tudi modelčki njegovih prikolic in avtomobilov ter seveda pravi avtomobili in prikolice.
Pozneje je nekaj časa sodeloval tudi z mariborskim Tamom, predaval na ljubljanski akademiji za likovno umetnost ter pisal za tedaj priljubljeno avtomobilistično revijo Avto magazin in prek svojega novinarskega dela odkrival mlade oblikovalske talente. Med drugim je v javnost in svet lansiral Roberta Lešnika, današnjega vodjo oblikovalcev v podjetju Mercedes.
Gedl se je leta 1995 znova ustalil v Novem mestu, ko ga je k sodelovanju povabilo tedaj že samostojno podjetje Adria. Za na trgu najuspešnejše modele, ki jih je oblikoval Georg Gedl, veljajo prikolica Adiva, polintegrirani avtodom Coral, prvi integrirani avtodom Vision, Matrix prve generacije, Compact, Git in drugi.
Rojeni ste v Kikindi, kar omenjate v vseh intervjujih, živite v Sloveniji, uspeli ste v Nemčiji, desetletja ste sodelovali s švicarsko avtomobilsko revijo, poslovno ste povezani s podjetji v več evropskih državah, govorite več jezikov. Kje se pa se pa počutite najbolj doma?
Nisem vezan na določen kraj, in čeprav me na Kikindo in na mojo primarno družino vežejo zelo lepi spomini, se tam ne počutim več doma. Tudi pozneje sem imel kar nekaj domov, zato lahko rečem le, da sem se vedno počutil doma tam, kjer sem trenutno živel. Od leta 2001 pa živim v Šmarjeških Toplicah. To okolje je lepo, mirno in zato idealno za kreativnost, prijetno pa je tudi za moje štiri vnuke.
Kdaj ste bili nazadnje v Kikindi in kako so vas sprejeli – glede na to, da ste mednarodno uveljavljen oblikovalec?
Nazadnje sem bil v Kikindi lansko leto, in sicer na 40-letnici mature; snidenje s sošolci iz srednje gradbene šole je bilo zelo prijetno, kot vedno. Nas je pa žal vse manj, zato so taka srečanja tudi soočanje s časom. Moji prijatelji vedo, kaj delam, in to delo tudi cenijo, kar mi dobro dene. Pa ne, da bi se želel izpostavljati, saj ne maram ljudi z velikim in nenasitnim egom, zato se od njih distanciram. Vendar vsak človek potrebuje priznanje in vsak ga je tudi vesel. Kar se tiče Kikinde – kljub temu da grem redko tja, jo omenjam v vseh intervjujih. Mislim, da me kot oblikovalca tam niti ne poznajo oziroma ne vedo, da izhajam od tam. V Kikindi živi samo še nečakinja z družino in tako našega priimka tam ni več. Jaz sem očitno zadnji Gedl iz Kikinde.
Imate nemški priimek, torej imate tudi nemške korenine?
Predniki po očetovi strani, ki so izhajali iz južne Nemčije, so bili okoli leta 1765 preseljeni v Banat; verjetno je imela Marija Terezija v mislih širjenje germanizacije na to območje, ki pa je bilo takrat še zelo redko naseljeno. V Banat so bili preseljeni tudi predniki mamine družine, ki so bili Francozi, živeli so tik ob nemški meji. V Banatu so tudi Francozi uporabljali predvsem nemški jezik, svojo identiteto pa so ohranjali na druge načine. V bližini Kikinde je na primer vas, ki se imenuje Šarlovil (Karlova vas). V naši družini je nemški jezik ostal živ in moji straši so se še nekoliko bolj kot z drugimi družili s tako imenovanimi nemškimi družinami. Po vojni so se mnoge družine nemških korenin odselile, ali pa ‘so jih odselili’, v njihove domove so oblasti naselile ljudi iz Bosne. Tudi mojega očeta, ki je med vojno pomagal partizanom, so samo zato, ker je bil nemškega porekla, odpeljali v taborišče, toda le za krajši čas. Človeška zgodovina je polna ponavljajočih se zgodb beguncev, tujcev, priseljencev, političnih, vojnih ali ekonomskih migrantov in človek ne ve, kaj je hujše – vojna, revščina ali izključujoča politika, ki ljudi prežene na tuje. To so težke in žalostne zgodbe; včasih pa vendarle tudi srečne in uspešne.
Vaše osebne zgodbe ne moremo primerjati z omenjenimi, saj ste bili vi povabljeni v Nemčijo in še prej v ZDA. Kako je prišlo do teh ponudb?
Od malega sem bil fasciniran nad vsem, kar se je premikalo. Oče, po katerem imam tudi ta talent, me je pogosto peljal na železniško postajo, kjer sem občudoval vlake in jih nato ves prevzet risal na tleh v družinski kleparski delavnici. Ko pa se je v našo ulico pripeljal kakšen avtomobil, je bil zame to pomemben dogodek. Bratu, ki je bil 14 let starejši od mene, sem v Beograd pisal o dogodku, ki je bil v mojih očeh izjemno pomemben. V Kikindi so se na enem od vlečnih vozov, ki so imela lesena kolesa, pojavila gumijasta kolesa. To, česar drugi še opazili niso, je bilo zame odkritje in doživetje. Nor sem bil na kočije. Po osnovni šoli, ki sem jo delal v madžarščini (ne vem, zakaj, saj z Madžari nismo imeli nič skupnega), sem se želel vpisati na srednjo oblikovalsko šolo v Novem Sadu, toda doma se s tem sploh niso strinjali. Zato sem po inerciji tako kot moj brat tudi jaz pristal na srednji gradbeni šoli in se po maturi tudi zaposlil kot gradbenik. Naj še dodam, da smo z gradbenim podjetjem, v katerem sem bil zaposlen, odšli na izlet v Nemčijo in takrat sem si kupil prvi modelček avta. Zdaj jih imam že okoli 900. V prostem času sem risal avtomobile in v nemščini pisal pisma avtomobilskim podjetjem po svetu ter jih prosil za prospekte. Dobival sem prijazne odgovore in želene prospekte, ki jih še hranim, med pismi pa je tudi pozdrav s podpisom Ferdinanda Porscheja. Pismo, v katerem sem priložil moje skice, sem poslal tudi Chryslerju. Lahko si mislite, kako presenečena sva bila z očetom, ko sem dobil njihovo ponudbo za izobraževanje in zaposlitev v ZDA. Toda Amerika se mi je zdela vendarle predaleč, zato sem se jim zahvalil za to sicer mamljivo ponudbo. Pri pismih mi je vedno pomagal oče, saj sem jaz nemško sicer govoril, slovnice pa nisem obvladal tako dobro kot on.
S časovne distance je vaša vojaška zgodba prav simpatična, takrat pa verjetno ni bilo enostavno. Kako je vse skupaj potekalo?
Bratova žena, ki je imela dokaj vplivno službo, mi je nakazala, da bom lahko vojsko služil blizu doma. Toda od te obljube ni bilo nič, saj sem dobil obvestilo, da grem v Prištino. Še na zemljevidu nisem našel tega mesta. Toda v Prištini mi ni bilo hudega. Kot gradbenik sem celo vodil neka dela, s puško pa nisem imel opravka. Težave sem imel le, ko je na moje ime prišlo pismo od Forda in v njem tudi prospekti. Šel sem na zagovor – skoraj kot izdajalec, saj na vojno pošto ne bi smel dobivati pisem iz Amerike. Naj mi Američani te prospekte pošiljajo kar v Kikindo, so mi zabičali.
Kako pa so vas našli »kadrovski lovci« iz Audija?
Leta 1969 so tri moje risbe objavili v najstarejši evropski avtomobilski reviji, švicarski Automobil Revue, s katero sem nato sodeloval še dolga leta. Sprva so mi za honorar poslali kataloge avtomobilov, ki so bili težko dostopni in zelo dragoceni. Bil sem presrečen, saj so bili ti katalogi zame vredni veliko več kot denar, bili so neprecenljivi. Skozi to revijo so me spoznali avtomobilski navdušenci in seveda tudi profesionalci. Tako sem čez nekaj časa dobil pismo iz Audija. Povabili so me na pogovor in z vlakom Istambul expres sem odpotoval iz Beograda v München, od tam pa spet z vlakom v Ingolstadt. Vse je bilo do podrobnosti organizirano. Dobil sem dnevnico in povrnjene stroške vožnje, čakala pa me je tudi pogodba o zaposlitvi. Urediti sem moral še formalnosti na nemškem veleposlaništvu v Beogradu in v treh mesecih sem že bil pri njih. Slovo od doma je bilo zelo čustveno – zaradi razhoda in zato, ker smo vedeli, kako velik in pomemben korak je to. Pred odhodom pa so mi ‘organi’ namignili, naj sporočim, če bom naletel na kakšne protidržavne elemente. Takoj smo si bili na jasnem, da odhajam v Nemčijo kot industrijski oblikovalec, ne kot vohun, kar so neverjetno dobro in mirno sprejeli. V Nemčiji pa me je čakala obratna situacija, kajti blizu moje službe je bil hrvaški lokal, v katerem je bilo veliko nacionalizma. Ker pa imam nemški priimek in sem tudi govoril le nemško, se jim nisem zdel nevaren. Ideologija in politika sta vedno nekje v bližini, ker pa sem, tako kot vsak ustvarjalec, s svojim delom v svojem svetu, name ne moreta vplivati.
Audi in nato še BMW. Vrata so se vam očitno kar odpirala.
Leta 1970 sem prišel v majhno Audijevo ekipo, ki me je zelo lepo sprejela. Oblikovanje avtomobilov je vedno timsko delo, družili pa smo se tudi v prostem času. Kolegi so me vabili na domove, veliko so dali na rekreacijo in me vpeljevali v različne, predvsem športne klube. Poleti smo kegljali, pozimi je bil čas za druge športe. Spomnim se tudi zanimive orientacijske vožnje z avtomobili, ko smo se vozili od točke do točke in smo tako spoznavali kraje in njihove posebnosti. Ko pa je eden od kolegov iz Audija odšel v BMW, me je opozoril, da iščejo tudi oblikovalca. Tako se mi je izpolnila še ena velika želja, saj je bil BMW že takrat pojem. V programu je imel tudi dirkalne avtomobile, kar je obetalo še več ustvarjalnih možnosti. Tudi v ekipi BMW, s katero sem delal štiri leta, sem se odlično počutil. Med drugim smo predelovali določen model v športni avto. Zaposleni smo bili trije oblikovalci, naš šef pa je bil Francoz, po izobrazbi slikar, po duši pa duša. Ko sem ga pred leti srečal na frankfurtskem avtomobilskem sejmu, sva se oba zelo razveselila. Precej prek 80 let je star, toda še vedno slika. Njegove ogromne oljne slike starodobnikov so tako iskane, da dosegajo zneske avtomobilov srednjega razreda. Očitno imajo starodobniki posebno moč. Za svoje veselje jih tudi jaz rad rišem.
Kakšen je bil vaš motiv, da ste pustili ugledno in dobro plačano službo v Münchnu in se zaposlili v IMV-ju?
Vse se je začelo z novinarjem Tomom Pleterskim. Skupaj s fotografom Marjanom Zaplatilom sta hodila na avtomobilske sejme po Evropi in tako smo se srečevali. Pobliže smo se spoznali na ženevskem sejmu in takrat me je Pleterski prosil za intervju. Naslov mu je dal Sanje v merilu 1:12. Oktobra 1975, ko sem bil v BMW, pa me je poklical kar v službo in me začel nagovarjati, naj razmislim o vabilu Jurija Levičnika, ki je predvsem za počitniške prikolice nujno potreboval izkušenega avtomobilskega oziroma industrijskega oblikovalca. Da sem se končno odločil za ta izziv, je bila kriva tudi prihajajoča bencinska kriza. Razmišljal sem, da če se ta še zaostri, moja nemška služba, ki je bila takrat sicer odlična in trdna, v prihodnje morda ne bo več tako gotova. Lahko bi imel težave z delovno vizo. To je bil racionalni razlog, vsebinsko pa me je pritegnil izziv sprejeti delo v tovarni, ki je bila v izdihljajih in je računala, da se bo pobrala z novimi, sodobnimi izdelki. Plača je bila dobra, toda bistveno nižja kot v Nemčiji, sem pa imel pri delu popolnoma proste roke in tako rekoč vsa pooblastila. Ustvarjalna svoboda je bila zame bolj pomembna kot denar. Imel sem dobre pogoje za delo, veliko sem potoval po Evropi. Zame je bilo zanimivo tudi to, da je IMV izdeloval Austina, jaz pa sem snoval tudi nov kombi in imel izdelan tudi že model iz mavca. Žal ta ni bil uresničen, je pa le tri leta za tem Renault izdelal precej podobno obliko majhnega kombija. To je bilo zelo pestro obdobje, v katerem je nastala prva počitniška prikolica z ravno streho, ob straneh pa je imela značilno modro črto. Bila je prodajni uspeh in še vedno jih videvam z registracijami s cele Evrope, ko se vozijo proti morju. V IMV-ju sem odlično sodeloval s skupino, v kateri sta bila tudi Stanislav Lukšič in Martin Sever. Vedno sem imel srečo, da so bili v timih ljudje, s katerimi smo se poslovno in sicer lepo ujeli in odlično sodelovali. Zato od nikoder nisem odšel skregan. Nasprotno, ohranjal sem vezi – od sodelavcev v Kinindi do Audija in BMW-ja … Še vedno hranim pisalni stroj, darilo, ki sem ga dobil ob odhodu iz IMV-ja.
V IMV-ju pa ste spoznali tudi ženo. Je bila to ljubezen na prvi pogled?
Lahko bi rekel tako. Prišla je iz Slavonije in se kot ekonomistka zaposlila v Novem mestu. Njen bratranec je bil nor na avtomobile in v revijah, ki jih je prebiral, so bile tudi slike z mojim podpisom. Takrat mu je rekla, kako zanimivo je ime Georg Gedl in da bi tega človeka rada spoznala v živo. Nisem vraževeren, ne verjamem v horoskope in usode, je pa vendarle to naključje kar malce nenavadno. Imava dve hčeri in štiri vnuke. V Novem mestu smo bili do začetka osnovne šole starejše hčere, nato smo se na pobudo Martina Severja, ki je takrat že odšel iz IMV-ja, preselili v Maribor. Leta 1983 je imel TAM že razvito šasijo za turistični avtobus in spet me je čakal nov izziv. Turistični avtobus je bil predstavljen na sejmu v Frankfurtu in na mednarodnem bienalu industrijskega oblikovanja v Ljubljani (pozneje je imel na bienale uvrščen še en svoj izdelek, op. p.). Maribor je bil za nas vabljiv tudi zato, ker je blizu Avstrija z vsem, kar se pri nas takrat še ni dalo kupiti. Dobili smo stanovanje, ki sem ga pozneje, ko smo se preselili v večjega, lahko odkupil in imel v njem biro. Ustanovil sem ga potem, ko me je sistem začel preveč omejevati in sem potreboval svobodo. Kot industrijski in grafični oblikovalec sem imel ogromno dela. Za nemškega naročnika sem oblikoval minibus Microstar, nato jugoslovanski hitri vlak pa kabino za tekoče stopnice na enem od letališč, za nizozemskega naročnika tudi električni vlačilec za letališča, nato odmevni zgiban nakladalnik Bull 2 itd. Takrat sem že sodeloval s švicarskim podjetjem 3M , s katerim sem povezan še danes. Tako se je moje oblikovalsko delo širilo vse do celostnih podob. Dobil sem tudi status samostojnega industrijskega oblikovalca, ki je imel v tistem času velik ugled, in ker sem veliko pisal in objavljal v različnih časopisih in revijah, sem postal tudi član Društva novinarjev Slovenije.
Toda vrnili ste se nazaj v Novo mesto, da bi pomagali k uspehu prikolic in avtodomov Adrie Mobil.
Kot sem omenil, sem vedno ohranjal dobre stike z nekdanjimi podjetji. Leta 1994 sem začel vnovič delati z Adrio, ki je nastala iz IMV-ja, toda kot zunanji sodelavec. Adria je bila takrat v zelo težki situaciji in veliko upov je polagala v nov tip prikolic in pozneje avtodomov. Omeniti velja novo čelno steno za določen tip počitniške prikolice pa vgradnjo kopalnice in leta 1998 prestižni prvi polintegriran avtodom. Sledili so še novi tipi prikolic, še zlasti Adiva. Sprva sem se iz Maribora vozil v Novo mesto, nato pa smo se odločili za selitev. V Šmarjeških Toplicah smo kupili staro hišo, jo malce dodelali, saj sem gradbenik po osnovnem poklicu in manjših del se še vedno rad lotim, če mi le čas dopušča. No, razvoj prikolic in avtodomov je šel naprej, Adria je napredovala in vesel sem, da sem del njenega uspeha. Lani pa sem se odločil, da je tudi v Adrii Mobil čas za mlajše obetavne oblikovalce.
Veljate za človeka, ki hitro prepozna talent, kot je na primer zelo uspešni Robert Lešnik. Desetletje ste tudi predavali oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost, na kateri se vas še danes radi spomnijo. Za mlade oblikovalce ste kot guru.
Pravkar sem bil mentor eni od nadarjenih študentk, ki si je za diplomo izbrala oblikovanje v Adrii. Njena profesorica ji je povedala, da sem bil nekoč njen profesor. Dobesedno čutim potrebo po tem, da predajam znanje mladim, tistim, v katerih začutim ne le interes, ampak navdušenje, predanost. V našem poklicu je seveda najpomembnejši talent, takoj za tem pa so marljivost, vztrajnost, tudi trma, sicer ne prideš do uspeha. Razmišljam, da bi v Novem mestu ustanovil atelje in tako dal možnost mladim ustvarjalcem. Jaz imam namreč še vedno ogromno dela. Takoj ko se je razvedelo, da pogodbeno nisem več vezan, se je vsul plaz ponudb.
Čeprav imate pretežno dobre izkušnje, ste v svoji karieri verjetno doživeli tudi razočaranja.
Drobna razočaranja, vezana na ljudi, ki so polni sami sebe in zato nimajo posluha za ideje in ustvarjalnost drugih, so seveda bila na sporedu pa nekaj zavisti tudi. Toda s tem se ne obremenjujem. Sem pa imel dva primera, ko mi je za las ušel pomemben posel. Povabljen sem bil v tim, ki je v Švici snoval posebno terensko vozilo. Ko je bilo že vse dogovorjeno, je švicarska vojska pregledala seznam sodelujočih in me, ker sem bil iz Jugoslavije, izločila. Če bi bil na primer prijavljen v Avstriji, bi bilo drugače. Drugi primer je vezan na Volkswagen. V Sarajevu so pred iztekom serije določenega tipa golfa želeli zadnjih 15 tisoč vozil tega modela olepšati s posebno grafiko. Takrat sem že sodeloval s podjetjem 3M, ki ima odlične izdelke, in v Sarajevu smo dosegli super dogovor. Toda ko sva se z ženo vračala domov, sva na poti opazovala naraščajočo nestrpnost med Bošnjaki, Srbi in Hrvati, postavljenih je bilo tudi veliko barikad. Občutek je bil zelo žalosten in tesnoben, saj je bila vojna že v zraku. Naslednji dan sem dobil le še zahvalo za pripravljenost na sodelovanje in pojasnilo, da jugoslovanska vojska že evakuira vse Nemce, ki so delali v Tasu.
Še dodatno zanimanje za vaše delo pa je sprožila futuristična stena, ki ste jo razvili v Plastoformu in ste jo predstavili na sejmu v Düsseldorfu.
Ta stena je še en pomemben mejnik v mojem ustvarjanju, ki seže od skice do izdelka. Že prej sem delal s Plastoformom pri oknih in zapiralih, omenjena stena pa je velika novost tako v tehnološkem kot oblikovalskem pomenu. Prednost je v videzu prihodnosti, v možnostih vedno novih podob, ki jih je moč oblikovati s pomočjo osvetlitev. Razvoj takega izdelka je dolg in ne poceni, je pa njegova podoba lahko zato vedno znova nova in drugačna.
Kako ustvarjate? Izhajate iz možnosti realizacije ali sanj? Potrebujete mir ali vam prija, na primer, glasba?
Vedno izhajam iz sanjske podobe, iz skice, ki tako rekoč nima stika z realnostjo. Od tu se postopno spuščam proti uresničitvi. Samo tako lahko dosežeš premike, kajti če izhajaš iz tega, kar je danes mogoče, stopicaš na mestu. Tako smo delali v BMW-ju. Dovoljene so bile sanje, da so nato nastajali novi zanimivi, atraktivni in funkcionalni modeli. Skice pa so vedno najprej črno-bele. Šele ko je oblika dorečena, dodajamo barve. Pri grafičnem oblikovanju je drugače. Vsak oblikovalec ima svoje poglede. Jaz, na primer, ne maram rjave barve, zato jo uporabljam čim manj. Pa vendar sem jo vključil v znak za podjetje Podgorje in jo kombiniral z zeleno piko – les, ki prihaja iz zelenega gozda. Ko ustvarjam, rad poslušam glasbo, pogosto jazz, rad imam saksofon pa Franka Sinatro, Bennyja Goodmana … V zadnjem času me sprošča in pomirja tudi arabska inštrumentalna glasba. Po delu pa rad berem ali gledam filme, kriminalke. Najboljše so angleške in švedske, ne maram pa ameriških, v katerih je preveč nasilja, krvi, grobosti.
Avtomobili verjetno ostajajo vaša ljubezen. Imate kakšnega, ki vam je še posebno pri srcu, ali pa takega, ki si ga želite imeti v svoji garaži?
Seveda ostajajo avtomobili moja ljubezen, zato jih rišem, zbiram modelčke, hodim na sejme, tudi na Concourso d’eleganza Villa d’Este, to je italijanski sejem starodobnikov. Če me sprašujete po najljubšem avtu, je v oblikovalskem smislu in po vsebini to Mini cooper – zanimiv in vedno mlad avto. Na zadnjem frankfurtskem sejmu so ga predstavili v atmosferi diska in v ta »disko« sva z ženo tudi vstopila. Bila sva žejna, zato sem jo vprašal, ali bi tudi ona spila pivo, kar je slišal in razumel mladenič, ki je tam delal in se vključil v pogovor ‘po naše’. Dejal je, da sicer v disku nimajo piva, da nama ga bo pa prinesel od drugod. Ugotovil sem, da je doma le nekaj kilometrov od Kikinde, študira pa v Nemčiji. Ne glede na ta prijeten dogodek, je Mini cooper zares zanimiv avto. Spominjam pa se tudi legendarnega Ford Taunusa 17 TS, rdečega s črno streho. Avtomobile rad oblikujem, rad jih gledam, se pa z njimi ne identificiram. Zame niso predmet poželenja. Trenutno imam Suzuki, prvič s štirikolesnim pogonom, prej sem imel Hyunday, v Nemčiji pa seveda BMW in vmes še marsikaj.
