Božidar Kos je v svetovnem merilu nedvomno najuspešnejši slovenski skladatelj druge polovice 20. stoletja. Je rojen Novomeščan oziroma Grmčan, v Novem mestu je obiskoval glasbeno šolo in na njej že kot dijak tudi poučeval, postal glasbenik, končal gimnazijo, nato pa se je odpravil v svet – na študij strojništva v Ljubljano, kjer se je resno začel ukvarjati z jazzom, jazz ga je odnesel v Beograd in od tam po Evropi. Svojo novo domovino je našel v Avstraliji, kjer se je vrnil h klasični glasbi, se vpisal na akademijo, diplomiral, magistriral in doktoriral, predaval kompozicijo v Sydneyju se kot skladatelj predal glasbeni avantgardi ter pisal glasbo za najboljše svetovne orkestre in soliste.
Njegov kolega akademik in novomeški rojak Milček Komelj je lani ob njegovi smrti v nekrologu zapisal, da je njegova umetnost zaradi prepričljivosti in širše odmevnosti, kot bi je bila najbrž deležna doma, doživela izjemno svetovno uveljavitev. Umetnik je pisal po naročilu največjih izvajalcev glasbe, pomembnih orkestrov, uglednih posameznikov in ustanov, tujih in slovenskih, iz Evrope, Združenih držav in Daljnega vzhoda …
Prej znal brati note kot črke
Božidar Kos je v svet glasbe vstopil pri petih letih, ko je na mamino željo začel igrati harmoniko, pri sedmih letih je nanjo že igral velike klasike, se kmalu spoznal s čelom in klavirjem, obiskoval gimnazijo in po maturi leta 1954 sestavil čisto pravi veliki orkester. Vanj je povabil glasbenike iz vojaškega orkestra in godalce iz glasbene šole, dobil note od tete iz Amerike, med drugim Gershwinovo Rapsodijo v modrem, ki jo je, čeprav ni bila to njegova najljubša glasba, priredil, potem pa je na očetovo željo odšel študirat strojništvo v Ljubljano, čeprav si je nadvse želel študirati glasbo, a je bil oče neomajen, češ da glasba ni primeren poklic za fanta.
Vendar se je Božidar Kos že preveč zastrupil z jazzom in namesto zapletenih tehničnih risb je na papir risal notna črtovja in delal aranžmaje za skladbe, ki jih je slišal v ameriških filmih, ki so jih, čeprav je bila to čista propaganda za ameriški način življenja, tedanji oblastniki začuda dovolili predvajati v naših kinematografih. Zbral je študente in sestavil big band ter z njim leta 1954 gostoval v Novem mestu v tedanjem prosvetnem domu (danes APT).
Namesto strojništva jazz in v svet
Iz Ljubljane je nadarjenega glasbenika pot vodila v Dubrovnik pa v Beograd in od tam v Nemčijo, kjer se je zataknil za uho agentov, ki so mu začeli ponujati vedno nove aranžmaje. Tam je, ko so ga povabili v neki ansambel iz Ria, spoznal tudi južnoameriško glasbo. »Ko je bobnar začel igrati, sploh nisem vedel, kje sem, kdaj moram vstopiti, potem sem poslušal in sem se nekako ujel. Jazzist mora imeti ušesa,« se južnoameriške izkušnje iz Nemčije spominja Božidar Kos, ki mu je sodelovanje z različnimi glasbeniki širilo glasbeno obzorje.
Usodni trenutek na njegovi glasbeni poti je nastopil, ko je sestavil svojo skupino in je vanjo povabil zagrebškega bobnarja, ki pa je le čakal, da v Nemčijo pride njegovo dekle iz Avstralije, da se poročita in se lahko odseli v Sydney. Ko se je to tudi res zgodilo, je v Avstralijo povabil tudi Božidarja, ki je najprej pristal v Adelajdi, kjer je začel z resnim študijem kompozicije in vztrajnim skladateljskim ustvarjalnim delom. Šele v Avstraliji je slišal za evropsko avantgardo in začutil, da je to glasba, ki jo želi delati, in kmalu je zavil stran od jazza. Po diplomi je leto dni poučeval na Torrens College of Advanced Education, leta 1976 pa so ga povabili, da predava na Fakulteti za glasbo na Univerzi v Adelajdi.
Pogosto se je vračal v Evropo, kjer se je izpopolnjeval pri G. Ligetiju, B. Ferneyhoughu, M. Kaglu, na poletnih tečajih v Darmstadtu in drugod. Vse bolj uglednega skladatelja in pedagoga Božidarja Kosa so leta 1983 povabili, da prevzame vodenje kompozicijskega in glasbeno tehnološkega oddelka na konservatoriju za glasbo univerze v Sydneyju. Delo na tej ugledni ustanovi ga je kmalu uvrstilo med najvidnejše avstralske skladatelje in pedagoge tako po pacifiškem območju kot v svetu. Predaval je tudi na ljubljanski akademiji za glasbo in sodeloval s slovenskimi orkestri, bil je tudi redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Po upokojitvi leta 2002 se je vrnil v Adelajdo, šest let pozneje pa se je dokončno vrnil v domovino, kjer je do svoje smrti, 29. marca 2015, živel pri svoji hčeri v Brežicah.
Tujina je bila naključje
Ni načrtoval, da bo šel v tujino: »Ni bilo tako kot danes, ko mladi načrtujejo odhod v tujino, ker doma ne morajo dobiti primerne službe. Pri meni je šlo za naključja, zgrabil sem vsako priložnost in se je končalo dobro,« je povedal v kratkem dokumentarnem filmu, ki ga je novomeški režiser Žiga Virc posnel za občinsko proslavo, na kateri naj bi Božidarju Kosu izročili plaketo častnega občana, a ga je prehitela usoda, saj nas je za vedno zapustil le nekaj dni pred dogodkom, ki se ga je tako neizmerno veselil. Naslov častnega občana mu je veliko pomenil, saj je pogosto pripovedoval, kako se, kljub temu da je večino življenja preživel drugje in je od njegovega odhoda iz Novega mesta minilo že celih šest desetletij, ima še vedno za Novomeščana.
Odhod v Avstralijo je bila usodna prelomnica v njegovem življenju, ki se je s tem zasukalo v smer, ki je ni pričakoval, a je hitro začutil veliko priložnost in jo zgrabil z vsemi štirimi. Na začetku je bilo težko. Ko je študiral kompozicijo v Adelajdi, je igral v nočnem lokalu šest dni na teden od pol devetih zvečer do pol štirih zjutraj, ob osmih pa je bil že na predavanjih. Nedvomno mu je tudi praksa iz nočnega lokala in evropskih jazzovskih odrov pred tem pomagala izoblikovati izjemen občutek za kompozicijo in iskanje novih harmonij, značilnih za avantgardno glasbo.
»Moja glasba je zelo zahtevna, saj sem jo pisal za najboljše glasbenike, za katere sem vedel, da bodo to lahko zaigrali, zato sem si pri skladanju lahko marsikaj privoščil,« je o svojem skladateljskem delu med drugim v pogovoru z Marijanom Dovićem pred dvema letom na Glavnem trgu v sklopu Goginih Novomeških poletnih večerov povedal Božidar Kos. Prvo simfonijo je napisal šele pred desetletjem v spomin na pokojno ženo, potem je prišlo naročilo za drugo in tretjo. »Devet jih ne bom napisal, ker po deveti simfoniji ljudje umrejo, bom pa zagotovo napisal še kakšno,« je obljubil slabo leto pred smrtjo, a svoje obljube, žal, ni mogel izpolniti.
Ko je ob neki priložnosti pripovedoval o svojem nedokončanem študiju strojništva, je v smehu priznal, da eno korist pa le ima od tega – partiture svojih skladb je do konca pisal na roke z rotringom (po proizvajalcu poimenovanim tehničnim pisalom, op. p.), tako da so dajale videz, da gre za tisk in ne za rokopis. »Dirigenti imajo raje moje rokopise kot natisnjene partiture. Pravijo, da če imajo pred sabo originalni zapis partiture, vidijo dušo skladatelja,« je povedal.
Rodno mesto ga je spoznalo šele pred smrtjo
Zanimivo je, da razen njegovih sošolcev in še nekaterih vrstnikov ter redkih glasbenih strokovnjakov za Božidarja Kosa skoraj nihče v Novem mestu ni vedel, tako da smo ga Novomeščani začeli odkrivati šele malo pred njegovo smrtjo, v bistvu šele z njegovim gostovanjem na Novomeških poletnih večerih poleti leta 2014. Že pred tem so sicer potekali dogovori z novomeško občino, da bi v Novem mestu pripravili njemu posvečen koncert, na katerem bi igrali njegove skladbe, a je tedanja mestna oblast iz Božidarju Kosu nepojasnjenih razlogov priprave na veliki dogodek ustavila, kar ga je zelo prizadelo. Šele z odločitvijo, da ga ob 650-letnici mesta razglasijo za častnega občana, je ublažilo bolečino, ki jo je doživel ob neizpolnjeni obljubi.
Vprašanje je, kaj bi se zgodilo z Božidarjem Kosom, če ne bi tedaj v svojo jazzovsko skupino povabil tistega hrvaškega bobnarja. Glede na njegovo nadarjenost bi bili danes zelo verjetno ponosni na enega od velikanov jazzovske glasbe – ali pa tudi ne. Vsekakor pa skladatelj Božidar Kos, če bi ostal doma, ne bi pisal glasbe za največje svetovne orkestre in soliste. Če bi ostal v jazzu in bi mu vseeno uspelo dokončati študij na kateri od jazzovskih akademij, bi morda tako kot njegov tri leta mlajši sodobnik Jože Privšek dirigiral in pisal glasbo za ljubljanski big band. Kdo ve?
