Branka Bukovec je ime, ki ga poznajo v skoraj vseh republikah nekdanje Jugoslavije. Leta 1992 je kot svetovalka za socialno varstvo na Mestni občini Novo mesto po službeni dolžnosti pomagala pri nastanitvi in šolanju beguncev, ki so se zaradi vojne na Balkanu znašli v Novem mestu. Kmalu je ugotovila, da ljudje, ki so pobegnili pred vojnim nasiljem, potrebujejo veliko več kot zgolj streho nad glavo. Ustanovila je Društvo za razvijanje prostovoljnega dela in ves svoj prosti čas posvetila uresničevanju zamisli, ki so olajšale njihovo tukajšnje bivanje. Z mnogimi je v stiku še danes. S svojim bogatim znanjem in izkušnjami na področju vključevanja tujcev v novo okolje s težkim srcem opazuje evropski odziv na današnjo begunsko situacijo.
Slovenija je leta 1992 sprejela 61 000 beguncev iz naše nekdanje skupne države, kar se danes, ko se pregovarjamo, ali bomo zmogli poskrbeti za 800 beguncev ali ne, sliši neverjetno. Samo v Novem mestu jih je bilo okoli tisoč. Po kakšnem ključu so bili razporejeni k nam?
Begunci so sprva prihajali posamično, k svojim sorodnikom in prijateljem. Pozneje pa so se začeli organizirani prihodi z vlaki. Vsaka občina je morala oceniti, koliko ljudi lahko sprejme, in nato so v vsaki odpeli ustrezno število vagonov. V novomeški smo v treh dneh usposobili Pionirjeve barake v Bršljinu in dijaški dom v Šmihelu. Ocenili smo, da jih lahko v prvem valu sprejmemo 400, in toliko vagonov so pač odpeli od vlaka. Ostali so šli naprej proti Črnomlju, kjer je bila zadnja postaja. Tako se je ločilo veliko družin. V Kandiji je recimo neki moški ravno šel iz enega vagona v drugega, ko so ga odpeli. On je ostal v Novem mestu, njegova družina pa se je odpeljala v Črnomelj.
Kaj je bila vaša prva misel, ko ste na postaji zagledali vse te ljudi?
Da nikomur na svetu ne želim, da bi se znašel v njihovi koži. Ti ljudje so v nekem trenutku izvedeli, da se pripravlja napad in da v vasi čaka tovornjak, ki jih bo čez eno uro odpeljal proti Sloveniji. Si predstavljate, kako je spakirati celo družino v manj kot eni uri? Mnogi so pozabili dokumente, v naglici pa pograbili povsem nepomembne stvari. Težko si je zamisliti, da ima človek svoje dostojanstvo, v življenju je nekaj ustvaril, čez noč pa postane nič, eden izmed tisočih, brez imena in priimka, brez svojih dragih. Vse mora začeti graditi od začetka, vnovič se mora dokazovati, nenadoma mora za nekaj prositi. Takrat sem se naučila prepoznati ljudi v stiski zgolj po njihovem gibanju. Tisti, ki res trpijo, ne govorijo. Videti jih moraš.
Naša občina je takrat v sodelovanju z republiškim štabom civilne zaščite, ostalimi državnimi organi, vladnimi in nevladnimi organizacijami dobro poskrbela zanje. Imeli so osnovne pogoje za življenje, imeli so možnost šolanja v svojem jeziku. V ta proces ste bili vpeti tudi vi. Je bilo res vse tako idilično?
No, sprva smo vsi skupaj pričakovali, da bo ta situacija trajala le kratek čas, zato se nihče ni resneje ukvarjal s čim več kot zgolj z osnovnimi potrebami ljudi. Ko pa se vojna kar ni končala, smo uvideli, kako velike so stiske ljudi. Da zelo potrebujejo osebne stike in da je treba nekaj narediti. Družine so jim razpadle, nenadoma so se znašli v tistih barakah in sobicah dijaškega doma, daleč od svojih bližnjih, vse zveze z domačim okoljem so bile pretrgane. S tistimi, ki so ostali v Bosni, so komunicirali kvečjemu s pomočjo pisem, ki jih je dostavljal Rdeči križ, in s pomočjo radioamaterskih zvez.
Nenadoma so živeli na čisto drugačen način. Otrokom je bilo seveda dolgčas, saj so dneve preživljali v zbirnem centru, brez vrtca, brez šole. Ko se je izkazalo, da bo njihovo bivanje tukaj vendarle daljše, je država v dogovoru z Bosno in Hercegovino vzpostavila osnovno šolanje po njihovem, bosanskem programu in v njihovem jeziku, občine pa smo bile zadolžene za tehnično izvedbo. Pouk je potekal štiri ure na dan, za otroke smo morali zagotoviti prevoz v šolo, kar je bil velik podvig, saj so bili nastanjeni v različnih krajih. Vse dopoldne smo jih vozili z javnimi prevozi, kombiji in avtomobili. Zagotoviti smo morali tudi učitelje in tu smo morali biti zelo iznajdljivi. Iskali smo jih tako med odraslimi begunci kot med našimi pedagogi, ki so znali jezik, jaz pa sem kot občinska uslužbenka vključila v delo tudi občinske štipendiste. Poučevanje je bilo zahtevno, saj so otroci prihajali iz različnih kulturnih okolij, iz 42 različnih krajev iz Bosne, in imeli so zelo različno predznanje. Situacija ni bila idilična. Ko sem se vsak dan po službeni dolžnosti srečevala s temi ljudmi, sem seveda dobila še cel kup zamisli, kako jim olajšati vsakdan. Ker jih je bilo nemogoče izpeljati v okviru pristojnosti občine, sem se angažirala kot prostovoljka in tako se je začela zgodba Društva za razvijanje prostovoljnega dela.
Za kakšne zamisli je šlo?
Moj notranji vzgib mi ni dal miru. Okolje je bilo namreč precej nastrojeno proti beguncem. Po televiziji se je govorilo le, koliko jih je, pa da gre to »na naš račun«. Občutek nesprejetosti je nekaj groznega. Videla sem, da jih je prizadelo in oviralo, zato je bilo treba narediti nekaj v tej smeri. Ti ljudje so obupno potrebovali nekoga, ki jih bo poslušal in razumel ter jim dal občutek, da so vredni svojega življenja, dostojanstva. Da niso sami krivi, da so prišli sem.
Toda naša kolektivna zavest pravi, da smo v 90-ih letih prejšnjega stoletja begunce vendar zelo lepo sprejeli!
Ne povsem. V javnosti je vladal odpor. Če nimaš informacij, imajo ključno vlogo mediji. Takrat še ni bilo spleta, ljudje so informacije črpali iz časopisov, radia in televizije ter so jim zaupali. Mediji pa so begunce predstavljali kot breme. V javnosti je bil prisoten tudi strah, da bodo s tem, ko smo begunce integrirali v osnovne šole, ogroženi standardi znanja. Da se bo pouk poslabšal, ker bodo tam oni, ki ne znajo dobro jezika. To se seveda ni zgodilo, nihče ni niti ponavljal razreda, uspešno so se vključili naprej v srednjo šolo. Veliko je bilo pomislekov. Ampak takrat nevladni sektor še ni bil tako razvit kot danes, ko imajo skoraj vse ranljive skupine nekega zagovornika. Takrat so bili na državni ravni dejavni Rdeči križ, Karitas in Unicef, ni pa bilo civilnodružbenih gibanj v današnjem smislu.
Ampak takrat vseeno nismo postavljali t. i. tehničnih ovir, civilne iniciative niso protestirale s transparenti … Kaj je bilo vendarle drugače?
Več stvari. Če sem prej rekla, da so takratni mediji imeli zasluge pri širjenju strahov, to ni bilo nič v primerjavi z današnjim časom, ko imamo praktično vsi dostop do spleta. Takrat nisi imel nujno slike, kakšno je videti porušeno mesto, danes pa je minuto po napadu že vse na spletu, zraven pa lahko vsak napiše, kar hoče, in tako podpihuje strah. Druga pomembna razlika je bila v tem, da je bilo veliko takratnih beguncev nastanjenih pri slovenskih sorodnikih, torej so bili del tukajšnje socialne mreže. Danes pa z ljudmi, ki prihajajo, nimamo nikakršnih povezav. Zelo malo imamo tudi znanja o okoljih, iz katerih prihajajo, povprečen človek se ne poglablja v zgodovino Sirije, da bi razumel. Tako lažje in hitreje nasedemo »informacijam«. Svoje je naredila tudi ekonomska kriza, ki zelo vpliva na razmišljanje ljudi. Takrat smo verjeli, da begunci ne bi šli na pot, če ne bi bili ogroženi, danes pa špekuliramo, ali niso ekonomski migranti, ki nam bodo »odžrli« delovna mesta. Toda ekonomski migranti so že tukaj in nam ne odžirajo delovnih mest, ker je naša zakonodaja naravnana tako, da ima v primeru enakih kvalifikacij za razpisano delovno mesto slovenski državljan prednost pred tujim. Tuji državljani tudi zelo težko pridejo do delovnih dovoljenj. V tem pogledu je strah odveč.
Vrniva se k vašim zamislim. Dejansko ste prek društva vzpostavili celosten psihosocialni program, ki je poskrbel, da so begunci v Novem mestu živeli človeka vredno življenje in se dejansko začeli uspešno vključevati v okolje. Kaj vse ste ponujali?
Prej omenjena šola je po moji zamisli postala glavno središče dogajanja ne le za otroke, temveč tudi za starše in ostale. Imeli smo kulturne prireditve, na katerih so nastopali tako njihovi kot naši otroci, vključili smo starše obojih in širšo javnost. Organizirali smo predavanja za starše, ki so jih vodili priznani strokovnjaki s Hrvaške in iz Slovenije. Imeli smo individualne obravnave družin. Zasnovali smo tudi poklicno izobraževanje, vsi so po končanem osnovnem šolanju imeli možnost nadaljevanja. Za jezikovne pregrade smo poskrbeli s fakultativnim poukom slovenščine, ki so ga vodili prostovoljci – dijaki in študentje.
Pripeljali smo tudi priznanega madžarskega psihologa prof. dr. Arpada Baratha, ki je začel z zelo pomembnim projektom našega široko zastavljenega psihosocialnega programa, z art terapijo ali terapijo z umetnostjo. Imenovala se je Korak za korakom do okrevanja. To so bile ustvarjalne delavnice, katerih namen je bil razbremeniti otroke, učitelje in mladostnike ter jih prek jezika umetnosti, ki ne pozna jezikovnih pregrad, pomešati z domačini, ki so sodelovali v projektu. Posebnosti tega projekta sta bili dve. Prvič, da to ni zgolj terapija, saj se je socialno delo močno povezovalo s kulturo. In drugič, da je projekt končno podobo dobil šele v danih razmerah in z našimi idejami. Prof. dr. Barath je k nam prišel z neko osnovo, ki jo je uporabljal tudi na Hrvaškem, vendar jo je bilo nemogoče v enaki obliki uporabiti tu, saj je šlo za povsem druge razmere, kjer sta jezik države gostiteljice in kultura precej drugačna od njihovega. Izoblikovan projekt prof. dr. Barath še danes predstavlja kot ‘model Novega mesta’ povsod po svetu.
Stalnica vseh teh let našega delovanja pa je bil tudi vsakoletni mednarodni mladinski tabor, ki je bil ob pomoči naše mladine sprva namenjen učenju begunskih otrok za šolo in življenje, nato pa vsako leto menjal temo, glede na potrebe in želje udeležencev. Če povzamem, z vključevanjem beguncev v dogajanje in lokalno življenje smo delali na tem, da niso izgubili dostojanstva in ponosa.
Tako obsežen in zahteven program je nemogoče izvesti brez moralne in finančne podpore. Kdo vam je stal ob strani?
Od začetka je veliko pomagala Kartuzija Pleterje in njen takratni prior Janez Hollenstein. Nudili so nam svoj prostor za izvedbo delavnic ter hrano, prior pa je s pomočjo svojih prijateljev iz tujine zbiral tudi sredstva, da smo zamisli sploh lahko spravili v življenje. Tudi občina je imela za program veliko razumevanja in nam je nudila veliko moralno podporo. Skoraj vsaka ideja, ki se nam je porodila, je bila izvedljiva, ker nihče ni bil proti. Takrat ustanovljena Slovenska fundacija, ki jo je vodila dr. Anica Mikuš Kos, je nudila tako donacije kot strokovno pomoč. Imela je izobraževanja za učitelje in predavatelje za delo v tujih okoljih in tam smo se zelo veliko naučili. V prvih letih je veliko humanitarno pomoč nudila tudi naša pobratena občina Villafranca del Penedѐs. Ko smo leta 1997 vse svoje projekte spravili pod formalno streho, se je društvo začelo prijavljati tudi na javne razpise različnih fundacij, skladov, ministrstev, mednarodnih organizacij.
Ustvarili ste povsem nov model pomoči beguncem, saj niste delali za begunce, ampak z njimi, kar je bil takrat edinstven primer med psihosocialnimi programi. Danes lahko tudi že opazujete njegove učinke. Kako ste zadovoljni? Opažate kakšne napake, ki bi jih – če bi se vsega tega lotevali še enkrat – popravili?
Težko bi rekla, da smo delali napake, ker se je vse odvijalo spontano, odzivati smo se morali na trenutno stanje in za tisti čas je bilo vse, kar smo naredili, najbolj prav. Zdaj je enostavno gledati nazaj in modrovati, kaj bi lahko spremenili, takrat pa za to ni bilo časa. Takrat se je moralo vse zgoditi hitro. Če se spomnim prvih dveh let, se čudim sebi in vsem, ki so delali. To je bilo res intenzivno delo, ki je presegalo vse profesionalne meje, opravljali pa smo ga prostovoljci. V mirnem času tega ne bi zmogli narediti.
Na kateri rezultat ste najbolj ponosni?
Na to, da smo prav vsem begunskim otrokom omogočili brezplačno šolanje, ki so ga tudi uspešno zaključili. Danes imajo vsi v žepu poklic, diplomo, kar je osnova za njihovo preživetje, in tega jim ne more vzeti nobena vojna. Čeprav so se učili v bistveno slabših pogojih kot njihovi slovenski vrstniki (v dijaškem domu je denimo petčlanska družina živela na 12 kvadratnih metrih, kjer so vsi vse počeli v istem prostoru), ni bil njihov uspeh nič slabši. Prav omenjena družina je imela celo zlatega maturanta! Bili smo edini, ki smo organizirali tudi posebno brezplačno šolanje za mladino, ki se ni mogla vključiti v redno srednješolsko izobraževanje: na Šolskem centru smo odprli dva oddelka za bolničarje, keramičarje, kovinarje in šoferje. Sredstva za šolnino smo zbirali sami.
Ponosna sem tudi na to, da smo v Novem mestu v tistem času ustvarili strpno in solidarno ozračje, ker smo v program vključevali tudi lokalno prebivalstvo. Predvsem naša mladina je dobila priložnost, da preskusi svojo pripravljenost za dobra dejanja, kar je bilo zelo pomembno. Otroci, ki so prišli kot begunci, pa so danes naši prostovoljci.
Kje so ti ljudje danes, imate še stik z njimi? So tu ali so se vrnili v domovino? Kaj počnejo?
Tisti mladi, ki so ostali tukaj, so prišli do poklica, se zaposlili in so naše delovno aktivno prebivalstvo. Uredili so si življenje. Kot uspeh štejem, da smo jim nudili dovolj opore, da se niso kar asimilirali, ampak so toliko samozavestni, da so ponosni na svoje korenine in na kulturo, ki zdaj bogati naše okolje. Z večino tistih, ki so se vrnili v Bosno in Hercegovino, smo ohranili stike. Ni jim lahko. Če so se vrnili v svoj kraj, so morali začeti od začetka, to pa je bilo težko v več pogledih. Izgubili so svojo prejšnjo socialno mrežo in so jo morali začeti graditi na novo, kar ni bilo preprosto. Okolica jih ni dobro sprejela, ker je menila, da se jim je godilo bolje kot njim, ki so ostali. Klicali so jih »foteljaši«, ker so sedeli v fotelju v Sloveniji, medtem ko so po njih padale granate. Poleg tega je, če so se vrnili na podeželje, tam res malo možnosti za zaposlitev, zato životarijo. Tistim, ki so odšli v mesta, je nekoliko laže, ključno pa je bilo to, da so pri nas končali šolanje in so dejansko prišli nazaj z izobrazbo. No, nekateri so se že vrnili v Slovenijo, tokrat kot delovni migranti.
Ampak na to, da bodo imeli težave pri vključevanju v svoje prejšnje okolje, ste pomislili že vi in ste pri snovanju programa poskrbeli, da so se na to pripravili. Ni pomagalo?
Res je, v nekem trenutku smo se zavedli, da naši begunci živijo v prepričanju, da bo prihod domov povsem normalna stvar, da jih bodo tam lepo sprejeli in da bo vse tako, kot je bilo včasih. Niso bili pripravljeni na zavrnitev. Zato smo na mednarodni mladinski tabor, ki smo ga za naše begunce prirejali vsako poletje, povabili tudi skupino mladih iz Bihaća, da bi se bosanska mladina med sabo spoznala in soočila z realnostjo njihovega novega življenja v Bosni. To so bili veliki podvigi. Ni pa to rešilo vsega.
Bi bil vaš model dela z begunci uporaben tudi v današnjem času?
Seveda. Pomembno je, da organiziraš življenje ljudi, jim zapolniš dan in jih dejavno vključiš v lokalno življenje. Ta model ne velja zgolj za begunce, ampak je uporaben tudi širše. Društvo za razvijanje prostovoljnega dela je na izkušnjah in znanju, ki jih je pridobilo v tistem času, pozneje zgradilo program za vključevanje priseljencev in Romov. V smislu odklonilnega odnosa večinske javnosti se namreč oboji soočajo z zelo podobnimi težavami, kot so se takrat begunci. Zato ima društvo danes v središču mesta in v romskih naseljih Brezje in Šmihel odprte tri dnevne centre za otroke, ki so otrokom na voljo vsak dan po najmanj šest ur. Program vodijo naši strokovni sodelavci, skoraj sto prostovoljcev pa ga uspešno dopolnjuje. Otrokom tam nudimo učenje slovenskega jezika, pomoč pri domačih nalogah in učenju ter jih skozi različne prostočasne, socialne in kulturne vsebine opremljamo za boljše vključevanje v družbo. Spet se odzivamo na aktualne potrebe.
Najbrž se javnost rada obregne ob vaše delo, češ zakaj se je treba ukvarjati z Romi in s priseljenci, ki so sami želeli priti v Slovenijo in lahko tudi odidejo, če jim okolje ne ustreza; zakaj raje najprej ne poskrbimo za Slovence, ki živijo v stiskah?
Zelo pogosto poslušamo takšne pripombe. Očitno se tisti, ki jih izrekajo, ne zavedajo, da toliko, kot na letni ravni pride k nam tujcev, približno toliko Slovencev odide v tujino za delom. Se kdaj vprašajo, kako so tam sprejeti? Najbrž si mislijo, da lepo, ker jih okolje potrebuje. Tudi mi potrebujemo naše tujce. Ob predstavitvi analize demografske slike Novega mesta, ki jo je Mestna občina Novo mesto naročila za potrebe načrtovanja razvoja občine do leta 2030, smo izvedeli, da so razmere zaskrbljujoče. Prebivalstvo se že tako stara, zdaj pa v rodno dobo prihaja zelo maloštevilna generacija žensk. Dolgoročna posledica bo drastičen upad prebivalstva Novega mesta. Kot so dejali v podjetju, ki je analizo izdelalo, nas lahko rešita le intenzivna politika na področju rodnosti ter priseljevanje. Tujci že danes nikomur ne jemljejo dela, saj delajo stvari, za katere med domačim prebivalstvom ni interesa. In čeprav vrsto let delajo za našo državo in plačujejo naše davke, iz tega naslova nimajo enakih pravic: ne morejo dobiti neprofitnega stanovanja, nimajo pravice do subvencije najemnine, njihovi otroci nimajo pravice do štipendij. Okoli 500 000 Slovencev, ki živi v tujini, lahko pove, kako zelo pomembno je, kako nanje gleda gostiteljsko okolje in kakšne pravice jim priznava.
Torej bi v Novem mestu krvavo potrebovali tudi begunce.
Tudi. Le da bi jim morali takoj omogočiti pravico do dela. V 90-ih letih je namreč niso imeli in tako so deset let živeli od pomoči. To je bil edinstven primer v Evropi …
Trenutek – država je celo desetletje vzdrževala begunce, namesto da bi jim dala možnost za lastno preživljanje? Kako je to mogoče?
Slovenija takrat še ni bila članica EU in po tej plati ni imela formalnih obveznosti, zato se kar ni in ni odločila, kako bi to uredila. Večina te pomoči pa ni bila iz državnega proračuna, ampak iz mednarodnih humanitarnih organizacij, kot sta Rdeči križ in Unicef. To ni bil slovenski davkoplačevalski denar, kot mnogi mislijo.
Se je pa s tem denarjem na račun beguncev najbrž odprlo kar nekaj delovnih mest za Slovence.
Na to vsi pozabljajo. Begunci niso breme države, v katero pridejo; vsaka njihova organizirana nastanitev je že takrat Sloveniji prinesla določeno število delovnih mest. Poleg tega je vsa oskrba ostajala v lokalnih okoljih, kjer so živeli, vsa sredstva so porabili tam. To ni nepomembno. Ko se danes sprašujemo, ali bomo lahko sprejeli 30 ljudi v naše okolje ali ne, se je treba spomniti, da to z ekonomskega vidika pomeni pozitivno stvar. Izkoristiti je treba njihova znanja, da ne ponovimo napake iz 90-ih let. Če pogledamo socialno strukturo takratnih beguncev, ugotovimo, da so vsi, ki so znali tuj jezik, odšli naprej v države Zahodne Evrope, Kanado in Ameriko, pri nas pa so večinoma ostali tisti brez poklica. Danes k nam prihajajo intelektualci, ki znajo neki svetovni jezik, imajo znanja in škoda bi bilo, da jim ne omogočimo dela. Ne smemo dovoliti, da njihovo znanje propada, namesto da bi ga unovčili.
Mislim, da javnost nima ravno občutka, da gre za intelektualce. Prej jih vidi kot nizko kvalificirano delovno silo.
To je pač stereotip. Če pogledate zbire časopisnih člankov iz 90-ih let, je bila na večini fotografij ob člankih na temo beguncev upodobljena ženska z ruto, z otrokom v naročju. V resnici pa so prihajali ljudje iz vseh socialnih slojev. Enako delamo z Romi – ženske v pisanih krilih in s culo. Katera danes še nosi culo? Večinoma se oblačijo v trendovska oblačila in jih v množici niti ne prepoznate. Tudi pri današnjih beguncih je posploševanje neumestno.
Kje smo po vašem mnenju kot Evropa pri svojem odzivu na prihod beguncev naredili največje napake?
Predvsem pri tem, da nismo takoj zmogli vzpostavili enotne vstopne točke, ki bi obravnavala vse prehode. S tem bi na eni strani rešili odpor javnosti, na drugi pa beguncem (in državam) olajšali tranzit. Koliko nepotrebnih stroškov za pot so imeli in koliko tveganjem so bili izpostavljeni zgolj zato, ker se nismo znali organizirati. Nesprejemljivo se mi zdi, da se dve sosednji državi, Slovenija in Hrvaška, nista mogli dogovoriti, kako bosta urejali prevoze, in so morali begunci na poti od Slavonskega Broda do Šentilja večkrat prestopati. Z izkrcavanjem na nikogaršnjem ozemlju pri Rigoncah so ogrozili mnoga življenja, saj so bili ljudje primorani prečkati mrzlo reko! Enotna vstopna točka bi rešila tudi nerealna pričakovanja beguncev. Vedeli bi, kam prihajajo in kaj jih čaka, ne pa da imajo zato, ker niso imeli dovolj informacij, danes še dodatne stroške. Nekateri so uspeli priti zelo daleč, pa se bodo morali vrniti.
Se je vaše društvo enako angažirano kot pred 24 leti odzvalo tudi ob tokratnem prihodu beguncev v Slovenijo?
Enak odziv niti ni bil mogoč, saj begunci niso ostali. V Novem mestu nimamo nobenega. Smo pa sodelovali s humanitarnimi organizacijami Adra Slovenija, Slovenska filantropija in Rdeči križ Slovenije, ki so koordinirale delo na meji, in jim pošiljali prostovoljce. Med prvimi so se javili begunci iz 90-ih, ker so zelo dobro razumeli stisko teh ljudi. Ker nam ni bilo vseeno, kako razmišlja javnost, smo naredili nekaj korakov na področju ozaveščanja. Kot odgovor na (dez)informacije na družbenih omrežjih smo prirejali vsakomesečne Klepete brez celofana z uglednimi strokovnjaki, ki so kompetentno osvetlili različne vidike dogajanja – od tega, da so pojasnili ozadje bližnjevzhodnih sporov, zahodnega strahu pred islamom, do tega, da so pokomentirali slovensko žičnato ograjo. V sodelovanju z Mestno občino Novo mesto smo v petih krajevnih skupnostih krajanom predstavili načrte države pri sprejemanju beguncev, vlogo občine ob morebitni namestitvi beguncev, pomen migracij in integracije ter lokalne integracijske programe, ki jih izvajamo nevladne organizacije. Mestna občina Novo mesto je bila ena redkih občin v Sloveniji, ki je svoje občane želela na ta način pripraviti na prihod beguncev, četudi ni bilo zelo verjetno, da jih bo država razporedila k nam. To je zelo pohvalno. Če bo treba, se bomo vključili z vsem znanjem in izkušnjami, ki jih imamo. To je naša stalna naloga in odgovornost.
Vsem naporom za ozaveščanje navkljub se zdi, da je javnost prepričana, da je bilo v 90-ih letih begunce laže sprejeti, ker so bili vendarle del naše prejšnje skupne države in so govorili podoben jezik. Ukvarjanje z ljudmi s povsem druge celine in govornega območja se jim očitno zdi manj mogoče.
Naj spomnim, da smo leta 1999 v Novem mestu sprejeli tudi begunce s Kosova, pa albanščina ni jezik, ki bi ga razumeli. Znanje jezika ni edini pogoj za delo z ljudmi. Pomemben je pristen stik in okolje, v katerem se počutijo sprejete. Učenje jezika je potem veliko hitrejše, bolj so motivirani. Tega ne more urediti noben zakon; odnose in stik ustvarjamo ljudje. Zato trdim, da je uspeh integracije odvisen od okolja. Če se ne motim, trenutno govorimo o slabih tisoč beguncih v Sloveniji, to res ne bi smela biti težava za državo, ki ima že izkušnje. Je pa seveda laže, če so ljudje, ki delajo z njimi, za to delo usposobljeni in njihov odnos pozitiven. V šolskih programih bi moralo biti več izobraževanja za medkulturni dialog, hkrati pa bi morali snovalci politik iz primerov dobrih praks sestaviti učinkovito sistemsko rešitev. Namesto da otroka, ki je včeraj prišel s Kosova, takoj pošljemo v razred k rednemu pouku v slovenščini, bi mu raje najprej ponudili nekakšno pripravljalnico, uvajalni čas za učenje jezika, kot ga poznajo druge države. Pri nas pa ga takoj vključimo v šolo in potem nevladne organizacije rešujemo nastale težave.
Ali ni to potuha državi, če težave rešujete vi? Najbrž ima potem občutek, da je stvar urejena.
Ni potuha. Nevladne organizacije smo tiste, ki med delom na terenu zbiramo zamisli za rešitve. Naše društvo je član mreže nevladnih in humanitarnih organizacij, ki je nastala kot odziv na lanskoletne razmere in ki je zagovornik beguncev v dialogu z državo. Državi nenehno dihamo za vrat, spremljamo in popravljamo njene odločitve, in tu se stvari pomikajo v pozitivno smer. Včasih ni bilo zagovornika, ki bi stopil do vlade in ji povedal, da nekaj ni v redu. Bi pa morala vlada bolj priznati velik prispevek nevladnih organizacij, ne pa da pri zahvalah najprej našteje vse druge akterje in šele na koncu prostovoljce in – če se spomni – še organizatorje prostovoljnega dela.
