Feminizem je nekoč pomenil toliko stvari. Boj za pravice, boj za svobodo, boj za dostojanstvo, boj za to, da ženska živi takšno življenje, kot si ga sama izbere. Boj za znanje. V leta 1938 objavljeni knjigi Tri gvineje je Virginia Woolf napisala, da ženska v takratni Angliji, čeprav je že imela volilno pravico, brez spremstva moškega sploh ni mogla obiskati knjižnice. Ženskam so bila stoletja, povsod po svetu, zaprta vrata šol, univerz, založb, galerij, časopisov … Prva Slovenka je doktorirala šele leta 1906, to je bila Marija Urbas, ki je doktorat iz filozofije dokončala na Univerzi v Gradcu.
Virginia Woolf v omenjeni knjigi razlaga, da so zaradi vsega tega moški v veliki prednosti, saj so se na univerzah izobraževali petsto, šeststo let. »Ženske se lahko izobražujemo šele šestdeset let. Poglejmo lastnino. Vaš razred ima pravico sam po sebi, ni mu je treba pridobiti s poroko, da si lasti praktično ves kapital, vso zemljo, vse dragocenosti in vso oblast v Angliji. Naš razred v Angliji sam po sebi in brez poroke nima tako rekoč nikakršnega kapitala, nič zemlje, nikakršnih dragocenosti in nikakršne oblasti. Ni psihologa niti biologa, ki bi mogel zanikati, da take razlike pripeljejo tudi do zelo pomembnih razlik v duhu in telesu.«*
Feminizem je tudi boj proti spominskim luknjam. Ko sem si pred leti v Muzeju novejše zgodovine ogledala odlično razstavo z naslovom Slovenke v dobi moderne, sem za številne umetnice, novinarke, znanstvenice, podjetnice slišala prvič. Njihova dela in življenjske zgodbe niso nikoli postale del zgodovine, njihova imena niso bila nikoli uvrščena v leksikone in enciklopedije, po njih se ne imenujejo ulice in šole. Samo zato, ker so bile ženske. Pred leti je to spominsko brezno presegla monografija Pozabljena polovica, ki je nastala pod vodstvom Alenke Šelih.
Prav v času moderne so se tudi pri nas pojavile prve organizirane in glasne zahteve žensk po več pravicah. Kaj so takrat zahtevale? Kakšen je bil naš prvi feministični manifest? Tak kot drugje po svetu. Zahtevale so pravico do izobrazbe in možnost opravljanja vseh poklicev. Ker so bile ženske takrat povsem izključene iz politike, so zahtevale tudi politične pravice, volilno pravico in enakopravnost, zahtevale so pravico do ločitve, do izenačenja zakonskih in nezakonskih otrok, pravico do splava in odpravo dvojne morale. V stotih letih, vse do konca druge svetovne vojne, ni bila izpolnjena niti ena od teh zahtev. Volilno pravico smo ženske v Sloveniji dobile leta 1943, preostale pravice pa šele po vojni. Samo za primerjavo: Finke so dobile volilno pravico že leta 1906, Švicarke pa šele leta 1971.
Feminizem je šovinistično družbo napadal počasi, bojevito, vztrajno. Tako kot boj proti rasizmu, je tudi boj za ženske pravice imel karizmatične voditeljice, zahteval je veliko žrtev in žrtvovanja. Bojevite sufražetke so razglašali za histeričarke in neuravnovešenke, mnoge so zaprli v norišnice. Gibanje je bilo včasih miroljubno, drugič spet bojevito in polno razbitega stekla ter eksplodiranih bomb. In tako kot pri vseh gibanjih za človekove pravice se je zdelo, da se stvari na bolje premikajo tako počasi, da so skoraj nevidne. A veliki finale se je zgodil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, skupaj s protivojnimi demonstracijami, valom angažiranih filozofov in intelektualcev, ki so postali oblikovalci javnega mnenja, mediji, popkulturo oziroma rokenrolom. Feminizem je postal realnost. Zagoreli so nedrčki in zadišalo je po svobodi.
Ameriška intelektualka Susan Sontag je večkrat dejala, da svojega nesrečnega zakona in dolgočasne akademske kariere ni zapustila zato, ker je brala feministično teorijo, ampak ker je poslušala rokenrol, glasbo Billa Haleyja in Chucka Berryja. Moje prva učna ura feminizma so bili, v času najstniških let, ljubezenski romani. Najpomembnejši je bil Onkraj ponorelega sveta Thomasa Hardyja, v katerem je glavna junakinja, Bathsheba Everdene, pogumno vodila svojo kmetijo in ni ničesar in nikogar ljubila bolj od svobode. Zato se dolgo ni želela poročiti. Dobri ljubezenski romani so me učili o samostojnih ženskah, ki se ne bojijo nikogar in ki jim je mar za to, kaj si mislijo drugi. Gloria Steinem je lepo povedala, da je glavna stvar, ki se jo je naučila od feminizma, to, da ni nujno, da vsi živijo enako. In to je res.
Kako ženska je realnost?
In kaj je s feminizmom danes? Ženske smo za svoje delo še vedno plačane manj kot moški, še vedno je veliko šovinizma, ki visi v zraku kot spomladi cvetni prah. Spomnimo se samo nedavno dobljene tožbe nekdanje direktorice študentskih domov Univerze na Primorskem, ki jo je poniževal, ji grozil in jo spolno nadlegoval rektor Dragan Marušič, ki še vedno ne razmišlja o svojem odstopu. Moški se v poslovnem in intimnem svetu še vedno bojijo pametnih in odločnih žensk.
Feministke so se zaprle v akademske slonokoščene stolpe in se premalo odzivajo na realnost okoli nas. Feminizem je bil sicer v naših krajih, žal, vedno bolj teorija kot praksa. Poznam razgledane in kritične intelektualke, ki se imajo za feministke, a bodo v profesionalnem smislu raje podpirale in občudovale moške kot ženske.
Živimo v času, ki ni najbolj prijazen do drugega spola. Nekatere pravice, za katere smo se
borile, so bile čez noč postavljene pod vprašaj, recimo pravica do splava. Tudi odmiranje socialne države najbolj občutijo ženske. Ko podjetja in korporacije odpuščajo delavce, se že dolgo nihče več ne sprašuje, ali so ženske, ki ostanejo na cesti, matere ali samohranilke in kakšen je njihov družbeni status. Ta osnovni humanizem je le še spomin iz prejšnjega stoletja.
Vedno znova me preseneti tudi dejstvo, da je med voditelji populističnih desničarskih strank, ki rastejo po Evropi, vedno več žensk: Marine Le Pen je na čelu Nacionalne fronte v Franciji, Frauke Petry s pogledom srne vodi stranko Alternativa za Nemčijo, Siv Jensen je na Norveškem predsednica Stranke napredka, katere član je bil nekaj časa tudi množični morilec Anders Breivik, Pia Kjaersgaard predseduje Danski ljudski stranki. Glavna ideologija teh do nedavnega obrobnih in nepomembnih strank je protiemigracijska politika, ki jih je v zadnjih letih povzdignila med najmočnejše stranke v naši skupni domovini. Čeprav jih vodijo ženske, ženska vprašanja in enakopravnost niso med njihovimi ključnimi temami, in čeprav imajo predstavniki teh strank polna usta zgodb o svobodni Evropi, so pozabili, da ta temelji na razsvetljenskih idejah, ki se jih omenjene stranke bojijo kot vampirji sončne svetlobe.
Nedavne študije kažejo, da vedno več žensk voli skrajno desničarske stranke, čeprav so te nekoč imele predvsem moške volivce. Morda prav zato, ker so njihove voditeljice ženskega spola in posledično, kljub radikalnemu in sovražnemu programu, ne delujejo tako zastrašujoče. Mar iz ženskih ust takšne ideje učinkujejo mehkeje? Moški v tej vlogi bi res preveč spominjal na znanega histerika z brčicami in jasno je, da se ženske na vodilnih mestih teh strank niso znašle po naključju.
Prihodnost je ženska
A vendar obstaja upanje. Evropo rešujejo mlade in izobražene ženske volivke: lani so denimo množično podprle levičarsko oziroma zeleno politično opcijo v Avstriji in najbrž bodo statistike v Franciji zdaj pokazale podobno. Svetlana Slapšak ima prav, ko poudarja, da je prihodnost ženska.
Čeprav – feminizem je danes žal postal blagovna znamka, reklamne agencije ga zlorabljajo za pospeševanje prodaje, pop zvezdnice pa, ko želijo sporočiti, da so aktualne. Pred kratkim sem prebrala knjigo ameriške feministke Jesse Crispin s ciničnim naslovom Why I Am Not a Feminist (Zakaj nisem feministka). Avtorica ugotavlja, da je feminizem postal nekaj, kar podpira le še nabuhlo sodobno individualnost, ne pa boljše skupnosti. Feminizem se je po njenem mnenju spojil s kapitalizmom in je zato le še ideologija, ki hrani bogate uspešne ženske znotraj patriarhalnih struktur, žal pa že dolgo več ne izboljšuje življenja žensk na obrobju. Pozabil je nanje. »Feminizem je postal banalen,« nekje zapiše. Danes, v dobi skrajnega narcisizma, je dovolj, da se ženska označi za feministko – in lahko nemudoma začne o sebi razmišljati kot o upornici.
Jessa Crispin omenja, da je modna hiša Dior pred kratkim začela prodajati belo majico z napisom Vsi bi morali biti feministke, ki stane 600 dolarjev. Če nosiš to majico, o sebi že razmišljaš kot o upornici, revolucionarki in nasprotnici sistema, nič drugega ti ni treba narediti. V resnici pa takšna majica sporoča zgolj eno – lahko si privoščim navadno majico za 600 dolarjev.
Tudi različna newagevska gibanja, ki imajo večinoma žensko publiko, so začela uporabljati feministični besednjak. Gurujke tako ženske prepričujejo, da so kraljice, naj iščejo svoje bistvo v sebi, da so dobre in krasne ne glede na to, kaj naredijo, saj imajo vedno prav … Iz takšne prsti potem vzklijejo vase zaverovana egoistična ženska bitja, ki se ukvarjajo le še sama s sabo in nikakor ne več z družbo okoli njih, ki bi jo bilo treba – če želijo, da bodo njihovi otroci živeli dobra in zdrava življenja – nujno spremeniti.
In kako lahko feminizem spet najde svoj stari naboj? Edini pravi način se zdi aktivnejše in bolj angažirano povezovanje z drugimi družbenimi gibanji, od tistih, ki se borijo za zeleno okoljsko politiko, do tistih, ki se borijo za pravice posameznikov brez vseh pravic – tuje delavce, migrante … Le tako lahko ženske spet postanejo glasnejše od vse bolj impotentne politike in spremenijo svet.
* Navedek iz prevoda Alvine Žuraj (Založba *cf., 2001).
_
Irena Štaudohar je po poklicu dramaturginja, bila je urednica gledališke revija Maska, kot dramaturg je sodelovala z različnimi gledališkimi režiserji in koreografi, kot publicistka je pisala za različne časopise in revije. Bila je urednica Sobotne priloge Dela, kjer je zdaj novinarka. Je avtorica knjige esejev z naslovom Magija za realiste.
