Nič.
Lansko jesen je izšla moja prva kriminalka, Jezero. Lotil sem se je s precejšnjo tremo, ker, prvič, nisem vedel, ali jo znam napisati (podobne bojazni se sicer pojavljajo zmeraj, ampak tokrat še bolj izrazito), in, drugič, ker nisem imel pojma, kaj naj pričakujem, če mi bo vendarle uspelo. In uspeh pri kriminalkah, tem najbolj priljubljenem žanru v svetu književnosti, ni nekaj abstraktnega, niso kritike v literarnih revijah, ni pojavljanje v Pisavah in na podobnih visokoliterarnih krajih, niti ni nominacija za kresnika (čeprav sem je bil še kar presenečen celo deležen); ne, uspeh se pri kriminalkah meri skoraj izključno z zanimanjem bralcev. Za to so bile namreč napisane.
Sodeč po tem je reč uspela. Ko to pišem, je zunaj drugi ponatis, v knjižnicah je treba v vrsto, znašla se je na prodajnih lestvicah Mladinske knjige, tik pod priročniki za duhovno samopomoč in vrtnarjenje, osnutek scenarija za prvi del od šestih, ki sem ga napisal skupaj z režiserjema Miho Hočevarjem in Matevžem Luzarjem, je prestal prvi preizkus na razpisu RTV Slovenija in bo, če se bomo dogovorili, šel naprej v dodelavo … Celo Slovenci, bralci na forumih so priznali, da je ‘skoraj tako dobra’, kot so skandinavke, po katerih so sicer posegali.
Za trenutek zamenjajmo temo, in sicer z vprašanjem, ki je skoraj retorično: Koliko knjig izide na leto na Slovenskem, ki bi bile dovolj kvalitetno napisane in obenem v dovolj priljubljenem žanru, da bi z njimi veljalo poskusiti na tujih trgih?
Ne veste?
Naj vam pomagam: zelo malo. Če bi mi zvijali roko, mi zabadali igle pod nohte, mi zlivali vodo v krpo na obrazu, bi priznal, da jih po mojem mnenju ni več kot kakšnih …, kakšne dve, tri na leto, tako pa raje ostanimo pri oceni zelo malo.
Zapomnite si ta podatek, ker ga bomo še potrebovali, zdaj pa si pobližje oglejmo žanr skandinavske kriminalke, v maniri katere je napisano oziroma oglaševano Jezero.
Nisem komparativist in oni bi to najbrž znali bolje, ampak po skrbni analizi tega žanra sem prišel do naslednjih spoznanj:
- Dogaja se v Skandinaviji.
- Vreme je slabo.
- Ljudje so čudni, polni temačnih skrivnostih. Na misel mi prihaja termin ‘zjebani’.
- Umori so bizarni in kruti, čedalje krutejši. (Nesbo kot ‘kralj tovrstnega žanra’ v enem od nadaljevanj primerov inšpektorja Harryja Hola morilcu v roke porine nekakšno jekleno kroglo z bodicami, ta pa jo zatlači svojim žrtvam v usta. Te bodice se sprožijo, če si žrtev poskuša kroglo izbezati iz ust.)
- Inšpektor je srednjih let, se pravi nekje 40 plus, ločen, zapit, zadrogiran, vsega naveličan, a vendarle neverjetno predan svojemu delu in glede na odzive ženske okolice kljub temu neznansko seksualno privlačen.
- Knjige so debele vsaj kakšnih 500 strani.
Zakaj to opisujem? Se vam zdi katera od teh točk (razen porekla) prav posebej izvirna? Seveda ne. Vse omenjeno obstaja že dolgo, dolgo, le da so nam to pametni sinovi Ikee zapakirali v drugačen ovitek in prodali kot nekaj neverjetnega, nedosegljivega. V prednatalnem obdobju Jezera sem prebral goro tega čtiva in presenečeno ugotavljal, kako veliko brezveznega branja se skriva med njim. Pravzaprav se nič ne skriva, zelo glasno se ponuja oziroma ga ponujajo kot novi biser skandinavskega kriminalnega žanra. Tako sem lani poleti namakajoč noge v jadransko slanico lahko bral zgodbo o najstniškem hemofiliku, ki v velikem finalu, tam nekje na sedemstopetnajsti strani, v hudem spopadu v avtobusu ali v traktorju, ne spomnim se več, ki poteka na zmrznjeni gladini jezera, ki popusti, da se tako avtobus kot najstnik zdruzneta v temne globočine …, no, skratka, obračuna s svojimi ugrabitelji. To mu uspe brez ene same praske, ki bi bila zanj seveda usodna. Knjiga je izšla v slovenščini, avtorja (mož in žena) sta dobila od slovenske založbe denar, Švedska plačane davke …
Bral sem torej te knjige in na misel mi je prišlo: če lahko oni, lahko tudi jaz. In še: če lahko Nesbo krasno živi od tega, zakaj ne bi tudi jaz.
Zamenjajmo spet za trenutek temo in se odpravimo v leto 2011, ko sem se kot kresnikov nagrajenec za roman Svinjske nogice udeležil knjižnega sejma v Leipzigu v Nemčiji. Ob ogledu štirih velikanskih hal, v katerih poteka ta cirkus – v eno od njih gre zlahka komplet Gospodarsko razstavišče plus nekdanja Slovenijalesova stolpnica – me je seveda zvilo. Kaj bom jaz mravljica v tem velikem svetu z eno majhno knjižico …, napisano v nerazumljivem jeziku? Na misel mi je prišel vojni film, v katerem Indijanci nekega bizarnega plemena med drugo svetovno vojno na pacifiški fronti skrbijo za pošiljanje sporočil med ameriškimi enotami. Tudi če jih Japonci prestrežejo, si z njimi ne morejo pomagati, ker tega jezika živ krst ne razume. Kot recimo ne razume slovenskega. Če hočeš ponuditi, kar si pač napisal, potrebuješ prevod. Takrat sem prvič spoznal sloviti kavelj 22 Javne agencije za knjigo.
Ta pravi tako:
JAK plača prevod dela, če dobi njegov avtor od tuje založbe zagotovilo, da bo omenjeno delo tudi objavila.
Kako naj tuji založnik presodi, ali je neki slovenski roman zanimiv zanj? Tako, da ga prebere, prebrati ga pa ne more, ker … Razumete? Vsa reč malo spominja na mačko, ki poskuša ujeti svoj rep.
V Leipzig smo se podali s t. i. vzorčnimi prevodi. Tak prevod obsega 30.000 znakov in deluje precej revno.
»Pa bo to dovolj?« sem vprašal.
Da bo.
Ni bilo. Se je pa vzorčnih prevodov teh istih Svinjskih nogic z leti nabralo še nekaj: poleg nemškega še ena bolj avstrijska inačica, pa hrvaška, bosanska, srbska, italijanska … Skratka, za tri četrt romana. Knjiga je doživela dva prevoda, v makedonščino in v bosanščino, trenutno se prevaja v albanščino, od česar sem dobil 200, plus 500, plus nič evrov, ker sem se albanskemu honorarju, da bo knjiga lahko izšla, odpovedal. Ob tako silnih zaslužkih si lahko predstavljate, kaj napravim, ko me pokličejo iz kemične tovarne na obrobju Ljubljane, ki praznuje petdesetletnico in potrebuje neke vrste spominsko knjigo.
»Seveda, do kdaj pa mora biti končana?« rečem in premaknem ukvarjanje z literaturo v obdobje dneva, ki mu normalni ljudje pravijo prosti čas.
In zdaj še zadnjič zamenjajmo temo, preden se nam – kot v dobrih kriminalkah – razodene poanta in se udarimo po čelu z dlanjo, ker očitnega nismo že prej ugotovili. Storimo to tako kot doslej, z vprašanjem:
Kako zelo nas Slovence kot pisatelje cenijo v tujini?
Nič bolj kot na drugih področjih, bi rekel. Večinoma ne vedo za nas. Da ne vedo za Cankarja in Kovačiča in celo ne za Jančarja? Ne, žal, ne, verjemite, pojma nimajo, kdo so ti fantje. Slovenija, slovenski roman … Tisti bolj izobraženi nas zamenjajo za Slovaško, kar nam prav tako ne pomaga. Vedo pa, in to vsi, kaj je to kriminalka.
Ob tem se vsakič spomnim neke kratke zgodbe, ki sem jo prebral pred kakšnim desetletjem in seveda pozabil avtorja, gre pa takole:
Zemljo obiščejo pripadniki neke druge, mnogo bolj razvite civilizacije, ki je sicer miroljubna, pa tako naprednejša od naše, da predstavlja za Zemljane vir neskončnih frustracij. Tudi zato, ker jim ne moremo nič ponuditi, ničesar prodati, z ničimer zaslužiti vesoljske devize. Tako kot bi prebivalci kakšnega polinezijskega otoka s kokosovimi orehi poskušali priti do Boeingovih delnic, pravi avtor, če se prav spomnim. Dokler nekoč ta tuja civilizacija zemeljskim predstavnikom ne ponudi potovanja po vesolju. Neki znanstvenik napiše o tem knjigo, ki postane, ker je za te vesoljce opis potovanja tako neskončno smešen, velikanska uspešnica in z njo Zemljani vendarle pridejo do svojih vesoljskih evrov.
Če bi bil ta znanstvenik Slovenec, s knjigo ne bi bilo nič. Ko bi se človek oglasil z rokopisom na JAK-u, bi mu pomolili pred nos tisti naš haklc 22 in lahko bi spokal na bližnjo Metelkovo na kavo, požegnali bi pa kakšno domačo, lokalno zgodbo, ker ima njen avtor zveze pri tuji založbi in bo po načelu vezane trgovine prevedel v slovenščino in tukaj izdal eno njihovo knjigo v zameno za svojo na tujem, čeprav nobena od njiju ne bo prišla iz skladišč.
Skratka, tako ne bo šlo. JAK potrebujemo, da ne bo pomote. Opravljati mora številne naloge, od katerih je ta, ki mene žuli – promocija in izdajanje knjig na tujih trgih – samo ena, ampak zelo pomembna. Tega se, kot še marsikaj drugega, ne da urejati s pravilniki, točkovanji in navidezno objektivnimi zunanjimi komisijami, ne, vsake toliko je treba za kaj tudi prevzeti odgovornost. Kdorkoli je že zadolžen in plačan za to, bi moral reči:
»Od teh nekaj milijonov evrov, ki jih država vsako leto nameni slovenski knjigi, bomo namenili petnajst tisoč evrov za prevode treh slovenskih knjig, ki imajo po mojem mnenju možnost na tujih trgih, obenem pa bom storil vse, da bodo prišle do pravih ljudi oziroma da bom vzbudil njihovo pozornost. In če mi v naslednjih treh letih ne bo uspelo z nobeno od njih, bom dvignil delavsko knjižico in zapustil JAK, skupaj z direktorjem, ki me je najel.«
In se bo potem lahko preživljal s pisanjem knjig, da bo videl, o čem govorim.
