Izbriši se v polsnu!
Naj se,
v tvoje dobro,
povsem razgradi;
odbleski v medlo
transkripcijo,
da se čas posuši
na moji levici.
Mornar sem!
Izbriši, izbriši
se! Hlastanje oči
za lučjo mora biti
povsem čisto in prazno,
mora
biti.
(Pozaba, kot mehak opomin
na brezskrbno tavanje.)
Dvig trup(l)a
Vstani me, gmota
prepletenih niti,
vstani, da se
izrodim v stoično
držo in zakorakam
vate, ker je dobro
in prav biti navzoč
v sladkomarmorni pustinji,
zakaj jaz sem ti, brat,
nehote sva skupaj,
nezavedno se deliva,
se raniva in vztrajava.
Jaz-brat pravim
tebi-brat: vstani me!
Webcam
Ti: moje
nedihanje,
izkušnja, ki je
ni razumeti in
vcepiti v žilo.
Breztelesnost te
riše, piksli pa
kažejo GSO v
najčistejši obliki.
In je ničevost
edina možna
reakcija na
nehumano žrtvovanje
spolovila, ki se tako
brezizrazno prikazuje.
A: storitev je bila
opravljena, tokrat
se bo še čakanje
sprevrglo v
mukotrpno
opravilo.
Resnica
Spolzka, ne-
otipljiva forma,
zasačena v
nasprotju, brez-
težnostna in ne-
ukročena,
uporabljena v
popolnem ne-
skladju z lastno
definicijo,
ker se uporabnost
in smoter
nižata z
višanjem piramide,
pregorela in
prezebla odrgnina
v času, iz-
vzeta v prostor,
ki ga ne dojema,
ki ga pooseblja
in vrtinči,
postane subjektivna,
zate, zame,
da bi našla
lastno ne-
uporabnost, se
zazrla vase,
zadavila,
in če zrase
objektivnost, bo
bivanje brezplačno.
***
Aleš Jelenko (Celje, 1986) je pesnik in kreativni fotograf, po izobrazbi magister managementa. Je idejni vodja literarnega festivala Spirala in urednik istoimenske revije, finalist Festivala mlade literature Urška (2015 in 2016) in polfinalist Pesniškega turnirja, prejemnik »bronaste čipke« za poezijo v Žireh ter zmagovalec mednarodnega natečaja »Duško Trifunović« v Novem Sadu.
Je avtor knjig Od poezije do sanj (2006), Spopad z moralo – Razmišljanja o pomenu moralnih vrednot (2010) in Ko duša vidi (2014). Objavlja v Sodobnosti, Poetikonu, Apokalipsi, Mentorju, Vpogledu, Idiotu, na poiesis.si, ludliterat
