Stopal je hitro, skoraj tekel. Priti mora deset, petnajst minut prej, da ne bi morda zamudil njegovega prihoda. Se bo vse izšlo tako, da bo lahko pridobil še tistih nekaj dni, ki jih potrebuje, da zaključi z delom?
Pred nedavnim je ugotovil, da bo v vsega nekaj tednih na cilju, a je zjutraj novica treščila vanj z vso silo. Saj ne da ne bi pričakoval, da se to lahko zgodi kadar koli, a po vseh desetletjih, ko se stvari v resnici niso nikamor premaknile, si ni mogel zares predstavljati, da bi se lahko to zgodilo prav zdaj. Pa so se, kot so poročali, zgodile včeraj. Zato bodo na televiziji zvečer gostili poznavalca, ki bo gledalcem povedal za kaj da pri odkritju gre in kakšne daljnosežne posledice da bo imelo za človeštvo. Povedal bo, kako je pred četrt stoletja tudi sam sodeloval pri projektu. Kako je štiri leta računal, da bi na koncu lahko razlikovali protone, ki so zaradi zemeljske seizmike zatavali iz curka svetlobe, odbite v zrcalu, od tistih protonov, ki jih je iz curka odklonilo gravitacijsko valovanje. Potem bo skromno sprejel čestitke novinarja, popolnega nepoznavalca, ki bo hvalil njegov prispevek k razrešitvi še zadnjega velikega vprašanja veljavnosti Einsteinove splošne teorije relativnosti.
Ko je med hitrimi koraki razmišljal o tem, se je kaotično, na vse strani švigajoče šumenje v glavi, ki ga je zajelo ob novici, še stopnjevalo. Kako bo lahko zbrano delal še teh nekaj dni, v katere bo skušal stlačiti tisto, kar naj bi mu sicer vzelo nekaj tednov? Bo zmogel umiriti in urediti misli in svoje ugotovitve zapisati v dolge enačbe, jih po vseh teh letih zaključiti in jih servirati vase zagledanemu znanstvenemu svetu? Svetu, ki je verjel, da je denar, namenjen za njihove raziskave, sam po sebi jamstvo, da so njihovi zaključki pravilni. Več kot je bilo denarja, čvrstejše je bilo to prepričanje. Včasih se je spraševal, ali nekateri vsaj sami pri sebi vedo, da se motijo, ali vedo, da so zatavali v ulico, ki ne vodi nikamor, a nimajo poguma, da bi to priznali. Kdor je dal denar, je vselej hotel rezultate. Ne katere koli pač pa točno določene rezultate. Pa naj so še tako govorili o svobodi znanosti. Prostora za javno priznanje zmote ni bilo.
Je bil profesor morda vsaj med temi slednjimi? Ne, ni bil. Njegova neomajna samozavest je pričala, da ni v njem niti sence dvoma. »Kolega, izhajate iz napačnih predpostavk,« je, ko mu je nekajkrat skušal razložiti, za kaj gre, hladno rekel, ne da bi ga sploh poslušal.
Milijoni, stotine milijonov, porabljenih za raziskave, katerih napačne izsledke so glasno razbobnali danes, so zahtevali svoje. Profesor pa je v njih videl potrditev lastne nezmotljivosti. Ob tem je postal vihar v njegovi glavi še hujši.
Iz misli ga je iztrgal zvok tihih korakov. Ozrl se je čez ramo. Nikogar ni bilo videti. Šel je naprej, tihi koraki so zdaj odzvanjali nekje na desni. Previdno je pogledal na drugo stran ceste, a na pločniku ob hiši ni bilo videti nikogar. Nadaljeval je začrtano pot. Ne sme se pustiti odvrniti od svojega namena. Potem bo šel pod hladen tuš, vzel aspirin in si pripravil obkladke za glavo, sedel in delal, dokler ne bo delo končano. Uspelo mu bo, samo hladno mora razmišljati in mirno ukrepati.
A zbrati se ni bilo lahko. Pred meseci ga je doletela novica, ki ga je, že tako včasih šibkega, dvomečega in omahljivega, močno potrla. Igorja so nekega jutra našli na pločniku pod oknom njegovega stanovanja. Živel je v petem nadstropju. V marsičem sta se strinjala, v marsičem ne. Tudi njun pogled na Einsteina ni bil enak. Medtem ko je Igor jemal resno Einsteina in vse tisto, kar sta z Milevo napravila, je on v nekatera področja dvomil. Medtem ko je vse, kar je Igor leta in leta razvijal, stalo ali padlo z Einsteinom, je njegovo delo Einsteina v določeni meri postavljalo pod vprašaj. Vsaj tako so vsi, ki jim je skušal dopovedati, kaj pravzaprav računa, razumeli.
Tudi Igor ga ni pravilno razumel. Tudi njemu je zaman dopovedoval, da njegov dvom Einsteina neposredno ne zadeva. Dopovedoval mu je, da pripravlja dokaz, ki bo ovrgel zmotno domnevo, da je profesor svoje izračune opravil pravilno. Da je vrzel, ki zeva v njih, a je nihče noče videti, ključna. Da z napravo, izdelano na osnovi napačnih izračunov, ni mogoče zaznati gravitacijskega valovanja, nastalega ob zlitju dveh črnih lukenj. Dopovedoval je Igorju in vsem, ki so mu hoteli prisluhniti, da valovanja na tak način ni mogoče eksperimentalno dokazati in da so že tisti, ki so ga izpeljali iz Einsteinove teorije, napravili nedopustno napako. Ki je temeljila na samozagledanosti, pomanjkanju dvoma, občutku božanskosti, ki zgrabi znanstvenike, ko njihovim raziskavam namenijo kupe denarja in ko so deležni javnega priznanja. Če bi mu uspelo dokazati to napako, bi se odprle skoraj nepredstavljive možnosti na drugih področjih.
»Ti si nor!« mu je rekel Igor.
Kdo drug bi ga, Igorja, opomnil, da so njega samega večkrat odpeljali na konec mesta. On ga seveda ni. Oba sta dobro vedela, da to ne pomeni nič. Da pomeni pravzaprav nasprotno ‒ da se ni vdal. Z Igorjem se o tem nikoli ni pogovarjal, a ni dvomil, da je pristal na invalidsko upokojitev samo zato, da je lahko nadaljeval svoje delo.
On je napravil podobno. Pristal je na igro, ki je pomenila dolgotrajno bolniško in plačo, tako da mu ni bilo treba razmišljati o ničemer drugem. Na videz se je uklonil. Pristal je na tablete in na vsakotedenski obisk terapevta, ki mu je sprva razlagal, kaj sploh skuša dokazati.
»Če premostimo to vrzel, bomo sposobni v celoti razumeti prostor-čas, lahko bomo vzpostavili stike z izvengalaktičnimi oblikami življenja za katere za zdaj le domnevamo, da obstajajo. To bo osnova za teleportiranje, ki je pomembno zaradi preselitve človeštva, saj bo Sonce čez dobre štiri milijarde let ugasnilo ali če pride do kakšne druge nevarnosti uničenja življenja na Zemlji.«
Menil je, da ga bo kot človek, ki resda ni znanstvenik, a je kot dušeslovec bolj dojemljiv za nekonvencionalne načine razmišljanja, ki je odprt za še neznane koncepte, vsaj v splošnem razumel. A ga je napačno ocenil ‒ niti malo ga ni zmogel razumeti. Samo poslušal je in spraševal, ali pogosto sliši zvenenje ali šumenje v glavi, ali mu glasovi pogosto prigovarjajo in kaj mu prigovarjajo. Samo še po srečanjih z Marsovci in NLP-jih bi ga moral vprašati, je pomislil. nekaj časa je še vztrajal, potem pa začel na videz igrati njegovo igro. Govoril je stvari, ki jih je hotel slišati, in se zahvalil, ko mu je predpisal še močnejše tablete. Ki jih je, tako kot tudi tiste prej, doma vrgel v školjko, potegnil vodo in gledal, kako so izginjale v vrtečem se vodnem curku. Nekoč jih je nekaj časa jemal, res so mu pomagale umiriti misli, ko so mu možgani pregorevali od postavljanja hipotez in od vsega tistega kompleksnega preračunavanja.
Znova je zaslišal pridušene korake. Tokrat so prihajali z leve, izza zidu hiše ob katerem je hodil. Prisluhnil je, ne da bi se ustavil. Tudi koraki se niso ustavili. Ko je za trenutek zastal, so zastali tudi koraki. Morda pa je samo njegovo razbijajoče srce, samo kaotične misli in šumenje v glavi. Vedel je, da mora poslušati svoj notranji glas, iti naprej in napraviti tisto, kar ve, da mora napraviti. Še kakšnih petsto metrov in bo na mestu, ki si ga je zamislil kot primerno. To mesto je dobro poznal. Včasih, ko je bil še na inštitutu, je šel vsak dan dvakrat mimo.
Tablete. Nekaj časa jih je jemal, a mir, ki so ga prinesle, je bil prekletstvo. Njegove misli so bile mirne, a tudi tope, nepovezane, počasne in lene. Nikoli več jih ni vzel. Raje je imel vse tisto vrvenje in šumenje, tudi občasne glasove v glavi. Mir bo lahko imel kasneje. Potem, ko bo svoja odkritja predstavil znanstvenemu svetu, ki mu ni nikoli verjel, in tudi vsem drugim, ki za te stvari niso nikoli slišal, a jim bo vzelo sapo. Pravilne rezultate, osupljiva odkritja, ki so jih slutili le največji fantasti, kot so jim posmehljivo pravili, ne pa v javnosti cenjeni znanstveniki. Rezultate, za katerimi ni bilo milijonov in milijard, pač pa le on in dva računalnika. En, ki ga ni nikoli priklopil na splet, ker je vse predobro vedel, da mu lahko vdrejo vanj, in drugega, ki ga je včasih priklopil. A tega ni nikoli napravil doma, ni hotel puščati sledi, ki bi nepovabljenim povedale, kod se giblje in kako daleč je z dokazi. Vtaknil ga je v nahrbtnik, si na glavo potisnil kapuco in šel v središče mesta. Zavil je v odmaknjen podhod in se priklopil na eno od javno dostopnih točk. Skozi protokole se je podal v podzemlje, na splet, za katerega so vsi vedeli, da se na njem skrivajo pedofili, teroristi, najemniški morilci, veliki preprodajalci orožja in mamil. In za katerega so le redki vedeli, da je to tudi kraj srečanj izobčencev. Ljudi, ki so jih v najboljšem primeru razglasili za čudaške, neznanstvene ali šarlatanske, večinoma pa za nore, saj so jih tako najlažje odstranili. Včasih se je kdo pojavil na novo, včasih kdo za dolgo izginil, marsikdo se ni oglasil nikoli več. Prebiral je stvari, ki so jih odkrivali, ločeval zrnje od plev in si na kos papirja prepisoval najpomembnejše. Nikoli se ni udeleževal njihovih debat; ni dvomil, da so bili med njimi taki, ki so se samo prenarejali, da so del skupnosti.
Drugi računalnik je, ko je odšel iz svojega starega stanovanja, vselej skril v luknjo pod deskami v tleh sobe. In vsepovsod je imel spravljene ključke z zadnjimi kopijami svojega dela. Nekoč je slišal, da v Vatikanu in na angleškem kraljevem dvoru najpomembnejše dokumente še vedno pripisujejo na pergament. Ta se je ohranil skozi tisočletja, na papirju zapisano se je obdržalo le nekaj stoletij. Digitalnih zapisov, ki so nastali ob prvem poletu na Luno, ni znal nihče več priklicati v življenje. Morda bi moral najpomembnejše zapisati na pergament, je včasih pomislil. In zapiske, tako kot načrte bogatih praških hiš, shraniti na posebno mesto, kjer jih niti požar ne bi mogel uničiti. Morda je nasploh premalo verjel v fizični svet. Ni verjel Igorju, ko je ta govoril, da ga zasledujejo.
Kot morda zasledujejo zdaj njega. Koraki so prihajali zdaj z desne, zdaj z leve, včasih z obeh strani. Grabil ga je strah, a vse jasneje je slišal tudi svoj notranji glas, ki mu je govoril: »Pomisli, kaj vse si napravil, da si prišel do tu! Ne boš menda zdaj odnehal?!«
»Imajo te za norega,« je vsakič rekel Igorju, ko je ta omenil zasledovanje. »Varen si pred njimi.«
A Igor je vztrajno odkimaval. »Prisluškujejo mi, zasledujejo me, slišim jih in včasih jih vidim. Ko jih pogledam, hitro umaknejo pogled, ker hočejo to prikriti.«
Nič ni pomagalo, ko ga je skušal prepričati o nasprotnem. »Saj nismo v Vzhodni Nemčiji leta 75,« mu je govoril, »časi so danes digitalni.«
»Kaj pomenijo stvari, ki jih odkrivam, za naftno industrijo, veš,« je vztrajal Igor. »Saj veš, kaj bi se zgodilo z energetiko in z orožarsko industrijo.«
Pa mu ni verjel. Ni verjel, da bi Igorja zaradi raziskav, utemeljenih na napačnih izhodiščih, kdo zasledoval.
Nekoč mu je vsilil ključ svojega stanovanja. »Če se mi kaj zgodi, vzemi računalnike in preišči do podrobnosti stanovanje,« mu je šepetal, ko mu ga je skrivoma tiščal v žep.
Ko je zvedel za Igorjevo smrt, je nekaj časa omahoval, potem pa to le napravil. Pritihotapil se je do bloka in vstopil v njegovo stanovanje, a računalnikov ni bilo več. Preiskal je sleherni kotiček, a ni našel nič od tistega, o čemer je govoril. Kar precej knjig, nekaj zapiskov, ki jih je napravil še v času, ko je bil na inštitutu, drugega pa skoraj nič. Nobenih hipotez, izračunov, nič, kar bi kazalo na njegovo delo. Vse je kazalo, da je stanovanje nekdo že pred tem temeljito pregledal. Igor je bil včasih do skrajnosti redoljuben, zdaj pa o redu ni bilo niti sledu več. Stanovanje je bilo razmetano, zanemarjeno, neurejeno. Razumel ga je, tudi on ni imel več doma kakšnega posebnega reda.
Nekoč je namignil, da se boji za svoje življenje, pa mu ni verjel. A ko je Igor končal na pločniku, se mu je vse bolj dozdevalo, da se ni, kot se je govorilo, sam vrgel skozi okno.
Po tistem je začel postajati bolj pozoren na okolico tudi sam. Večkrat je lahko videl, kako ljudje, ko se je iztrgal iz svojih mislil in dvignil glavo, hitro odvrnejo pogled. Ko je kam šel, se je včasih ozrl in opazil moške, ki so na videz brezbrižno hodili za njim. V parku nasproti bloka so po klopcah, napol skriti pod krošnjami dreves, posedali ljudje, ki so se mu v svoji nevpadljivi vsakdanjosti zazdeli sumljivi. Zato je rolete na oknih le še redko dvignil, kupil dve ključavnici in ju namestil na notranjo stran vrat, pazil, da je bil zaslon računalnika vedno obrnjen proti steni, prisluškoval korakom na stopnišču. Od doma je odhajal le še takrat, ko je bil hladilnik nepreklicno prazen, in včasih, čeprav z vse večjim nelagodjem, na sprehod ob reki, ki ga je s svojim počasnim tokom pomirjala.
Korake je zdaj slišal z vseh strani. A več kot jih je bilo, jasnejši in odločnejši je bil glas v njegovi glavi. »Tik pred ciljem si! Napravi to!«
Dvom se je razblinil, odločno je šel naprej. Še malo in na pravem mestu bo.
Ko Igorja naenkrat ni bilo več, je bil še veliko bolj osamljen. Kako bi ga lahko zdaj sploh še kdo skušal razumeti? Še celo Igor, potopljen v področje, ki je bilo v znanosti tako velika bela lisa, da je skoraj nihče ni videl, ga ni razumel. Vendar ga je Igor na svoj poseben način, tako je čutil, vsaj skušal razumeti.
Kljub različnim pogledom, ki sta jih imela, je Igorja cenil. Cenil ga je zaradi vztrajanja, zaradi zavezanosti poslanstvu. Ko so se ga na inštitutu odkrižali, je direktor s hinavskim obžalovanjem rekel, da je škoda, da so izgubili tako sposobnega kolega. »On je res razmišljal out-of-the-box«, je rekel s slabo pritajeno ironijo in požel odobravajoče kimanje ritoliznikov. »Gotovo bo nadaljeval s svojim raziskavami.« Glave so znova prikimale. Ko je kasneje na bolniško, ki je zdaj trajala že nekaj let, odšel še on, prav gotovo ni bilo nič drugače
Z Igorjem sta se včasih slišala, se morda enkrat na mesec ali dva dobila na sprehodu ob reki. Stanovala sta blizu, lahko bi bila več v stikih, a nobenemu ni bilo do pogostejših srečanj. Običajno ga je poklical on. Pred vsakim telefonskim pogovorom, pred vsakim srečanjem z njim, je bil napet. Občudoval je Igorjevo sposobnost, da se je vedno znova nekako pobral, in se hkrati bal, v kakšnem stanju ga bo našel. Bo prekipeval od zamisli, kako pripeljati njegovo veliko vprašanje do konca, ali pa bo ves potlačen in brezvoljen, obupavajoč nad možnostjo, da bi mu lahko kdaj uspelo?
»Toliko stvari je, ki jih ne bom nikoli povezal med sabo,« je medlo govoril v trenutkih obupa. »Maxwelove enačbe, Teslova dinamična teorijo gravitacije, za katero nihče ne verjame, da jo je sploh razvil, Einstein … Morda imajo prav, ko pravijo, da hočem v enačbo ujeti formulo življenja. Morda se motim, ko hočem dokazati, da se entropija v nekem točno določenem trenutku preneha. Ali v naravi res kdaj nastopijo okoliščine, ko se neha nered in se začne vzpostavljati red? Včasih res ne vem. Se je Spinoza motil?«
Govoril je o naravi ‒ Igor je vedno govoril o naravi ‒, in pravil, da jo razume tako, kot jo je razumel Spinoza. Kot Naravo z veliko začetnico, kot tisto, kar imajo nekateri za Boga. V tej Naravi je bilo mesto za sintropijo, za zmožnost upreti se neredu, za možnost, da se začne vzpostavljati red. Kako bi sicer na Zemlji vzniknilo življenje, ti visokoorganizirani, samouravnavajoči se skupki molekul? Ki so nekoč davno začeli nastajati iz nereda, zgolj iz vode in ogljika. Oziroma, če gremo še korak nazaj, je govoril Igor, iz vodika, ki je najpogostejši element v vesolju, in iz helija, ki je resda kemijsko neaktiven, a z jedrskim gorenjem nastajajo iz njega ogljik, dušik in kisik. Iz tega nereda je Narava organizirala življenje, dokaz, da težnja k vse večjemu neredu, k entropiji, ne drži v celoti. Da se ta v nekem trenutku zaustavi in začne prevešati v red. Mu bo kdaj uspelo določiti okoliščine zasuka, se je spraševal. Če mu uspe, se odprejo novi pogledi na materijo in antimaterijo in predvsem na energijo. A hkrati ga je grabil obup.
»Poglej, do kje si že prišel,« je skušal biti spodbuden ob takih priložnostih, »samo vztrajati moraš.«
Po takih pogovorih je stežka pregnal malodušje, ki ga je zagrnilo. Še veliko huje je bilo, ko so Igorja nekajkrat za več tednov stlačili v bolnišnico. Ko se je vrnil, ni niti obupaval, bil je otopel, brezbrižen. Delo, ki mu je posvetil življenje, ga ni zanimalo. Bil je počasnih misli in gibov, brez slehernega zanimanja. Šele ko je nehal s tabletami, je bil spet stari, bodisi poln dvomov in malodušja bodisi prekipevajoč od navdušenja in zamisli. In prav zaradi tega navdušenja je ostal v stikih z njim; če bi računal, da bo Igor spodbuden, ko je bil včasih sam ves dotolčen in zamorjen, bi čakal zaman. S tresočo roko je pritisnil na tipko telefona in upal, da ga bo našel v dobri koži.
Zdaj pa se mu lahko roke tresejo kolikor hočejo, na drugi strani ne bo nikogar ‒ ne bo Igorja, čigar brezvoljnost je spodnašala tudi njega, in tudi ne Igorja, ki bi ga zavrtinčil v upanje, zaradi katerega je vsak dan zvečer sedel za računalnik in delal, dokler se niso drugi ljudje odpravili v svoje službe.
Če ne bi bilo glasov, ki so mu govorili, naj ne popusti, bi se sesul sam vase, tako kot se je včasih sesul Igor, in bi tudi njega odpeljali na konec mesta. Nudili so mu oporo, mu dajali moč, ko je bil najšibkejši. Po tistem, ko je Igor odšel, so postajali močnejši. V otroštvu, ko je tako kot vsak podeželski otrok hodil k verouku in v cerkev, je večkrat slišal govoriti, da je božja pomoč najbližja, ko je stiska največja. V boga, kakršnega so mu predstavljali, z belo brado nekje na oblaku, pri devetih ali desetih ni več verjel. Kasneje, kot študent in še leta po tistem, je mislil, da je ateist. Ko je na inštitutu spoznal Igorja, je začel verjeti, da je, tako kot on, agnostik.
Agnostik ne verjame, da je bistvo stvari dosegljivo našemu spoznanju,« je govoril Igor, ki so se mu posmehovali, češ da izumlja perpetuum mobile in kdo ve kaj še vse.
Če je bil kaj, potem je bil tudi on agnostik. Po Igorjevi smrti se mu je včasih zazdelo, da bedi nad njim. Slišal je glas, ki mu je govoril, naj ne popušča, naj zdrži, vztraja do konca. Ko je bil še živ, mu Igor ni nikoli rekel kaj takega. Takrat mu je govoril s svojim zgledom. Zdaj, ko ga telesno ni bilo več, mu je jasno spregovoril, mu vlival pogum, ga hrabril v trenutkih omahljivosti, zmedenih misli. Kakršen je bil tudi ta ‒ ko so stvari šle drugače, kot jih je načrtoval.
Prišel je več kot pol ure pred začetkom oddaje. Vedel, da morajo goste pred odhodom v studio še naličiti in da ti včasih pred oddajo spregovorijo nekaj besed z voditeljem, ki jim pove, kaj jih namerava vprašati. Imel bo dovolj časa.
Mrzlično je čakal v mračnem podhodu nasproti televizije, se skušal umiriti, odmisliti korake, ki so še vedno slišali od nekod, prisluškoval glasovom, ki so ga spodbujali.
V vsakem primeru bo prišel z desne. Na desni je parkirišče, če bo morda prišel s svojim avtom. Tudi taksi lahko ustavi samo na desni. S te strani bo prišel, če bo prišel peš, saj ni stanoval prav daleč in je kljub letom, to je vedel, še vedno rad in veliko hodil.
Napeto je strmel v smer, od koder naj bi prišel, pogledoval na uro, prisluškoval na prazno ulico.
Čas je mineval.
Kaj pa, če ne bo prišel od tam, kot je mislil, da bo? ga je spreletelo. Se je morda uštel pri tako enostavni stvari, je morda pozabil na kakšno drugo možnost? Je pred oddajo šel na obisk in bo zato prišel z druge strani …? Bi to lahko pomenilo, da tudi pri delu, ki se mu je posvečal leta in leta, ni upošteval vseh možnosti? Ob tem se mu je zvrtelo v glavi, moral je zapreti oči in se nasloniti na zid.
Ko jih je odprl, se mu je zdelo, da se je zbudil iz nezavesti. A njegova glava je bila zdaj popolnoma prazna. Bila je mirna, čista in jasna.
Samodejno je stopil korak naprej in pogledal na levo. Profesor je prihajal z za starejšega moškega živahnim korakom. Jasno ga je videl, ko je stopal mimo razsvetljenega pritličja televizije. Za trenutek je zaprl oči. Ko je stiska največja, je božja pomoč najbližje.
Potem je zaslišal jasen in odločen klic: »Zdaj!«
Z dolgimi koraki se je pognal čez cesto.
_
Marjan Žiberna je novinar, urednik, pisec turističnih vodnikov in pisatelj. Je avtor štirih leposlovnih knjig; prva, Beznica v Kitalah, zbirka ne ravno vsakdanjih potopisnih zgodb, je izšla pri založbi Goga (2003). Poleg ukvarjanja z atletiko, potovanj in knjig ga je bistveno zaznamovala Primorska, kjer je odraščal.
