Pred časom, moralo je biti enkrat lani poleti, sem se v Novem mestu srečal z bosanskim pisateljem Veliborjem Čolićem, ki je zaradi vojne že zelo mlad zapustil Sarajevo, zbežal v Pariz, se tam ustalil, naučil jezika in postal francoski pisatelj oziroma pisatelj, ki piše v francoščini. Pa me je zanimalo, kako imajo avtorji tam urejen svoj položaj oziroma ali poznajo status samozaposlenega v kulturi, kot ga poznamo pri nas, ko ti država plačuje prispevke za pokojnino.
»Poznamo,« je rekel.
»In koliko je cenzus?« me je zanimalo.
Cenzus je, za nepoučene, zgornja meja zaslužka, do katere država poskrbi za umetnikove prispevke in znaša pri nas v letu 2017 19.826,22 evrov. Če ga v treh letih v povprečju presežeš, greš na s. p.
»Osem tisoč evrov,« je rekel.
»Osem tisoč evrov!?«
Seveda se mi je zdelo malo. Človek v Sloveniji ne more preživeti z osmimi tisočaki, kaj šele v Franciji …
»Država ti plača prispevke, če dokažeš, da si s svojo umetniško dejavnostjo v minulem letu zaslužil vsaj osem tisoč evrov.«
Aja …
Bralcem, ki jih dolgočasijo banalne podrobnosti iz življenja pisatelja na Slovenskem na začetku 21. stoletja, se opravičujem, ampak številke včasih povedo več o našem dojemanju umetniškega dela kot tisoči verzov. Obljubim lahko le, da z njimi ne bom pretiraval.
Če bi opravili anketo med ljudmi, ki se popoldne sprehajajo po Čopovi ulici v Ljubljani (ali kjerkoli v Sloveniji, kjer je nekaj gneče), in jih poprosili, naj s prstom pokažejo na najbližjega umetnika, bi kazalci zvečine pristali na:
- prvem klošarju,
- s pirsingi prebodeni punci s psom na vrvici,
- kakšnem znanem igralcu, ki hiti na popoldansko predstavo v bližnjem Mestnem gledališču (če smo na Čopovi).
In pravzaprav bi imeli dobre možnosti, da je kdo od teh treh dejansko samozaposleni v kulturi. Prva dva s polnim statusom, zadnji s popoldanskim za gostovanja v gledaliških projektih zunaj matične hiše. Značilno za vse tri bi bilo to, da nihče ne živi polnega človeškega življenja s svojim samostojnim, zunajinstitucionalnim umetniškim ustvarjanjem. Prvi je pisatelj, ki vsaka tri leta izda en roman ali pesniško zbirko, da nekako zbere dovolj točk za podaljšanje statusa, sicer pa parazitira in obenem životari, druga je vizualna in/ali konceptualna umetnica, ki živi v hotelu mama, in tretji s svojim statusom dopolni igralsko plačo. Če bi bili v Franciji, bi mogoče le zadnji dobil potrdilo ministrstva za kulturo, druga dva se osmim jurjem na leto ne bi niti približala. V Sloveniji z obnavljanjem državne žepnine nimata težav.
V tej državi izide na leto kakšnih 140 romanov. (Če zavijem na področje, ki ga najbolje poznam.) Velika večina med njimi je slabih, medlih, celo zanič in ne bodo pustili nobenega odtisa. S tem ni nič narobe. Živimo v svobodni deželi, in če bi kdo rad napisal in izdal roman, naj kar. In čeprav sem znal v preteklosti povedati marsikaj grdega o slovenskem dojemanju literature in o ljudeh, ki oblikujejo naš odnos do nje, moram vendarle priznati, da svoj del selekcije le opravijo in da najbrž ni prav veliko pišočih, ki se po krivici ne bi mogli prebiti na površje. Mit o nerazumljenem umetniku, ki ga v teh krajih gojimo oziroma smo ga gojili, je pač samo mit. Napisati znosno knjigo v slovenščini, ki bo kot znosna tudi prepoznana, ni tako nemogoča naloga. Problem je drugje.
Problem je ta, da se potem, ko človek pokaže svojo stvaritev občinstvu, vse ustavi, ker je ves poslovni kulturni model slovenske kulture pravzaprav socialni model. Pomaga ljudem, ki se ukvarjajo s kulturo, še najraje takim, ki to počno napol ljubiteljsko in katerih domet je nikakršen. Že pred časom sem se sprehodil po Muzeju moderne umetnosti na Metelkovi in ga zapustil z mešanimi občutki. Ali jaz tu česa ne razumem, ali pa … Malo zatem sem v Sobotni prilogi prebral intervju z nekim arhitektom, dekanom Fakultete za arhitekturo ali …, ne vem, ne spomnim se več, ki ga je poimenoval muzej smeti. Tudi če se ne bi strinjal, pa bi s težavo odgnal vprašanje, ki se mi je med ogledom motalo po glavi, in sicer, ali to, kar tam razstavljajo, jemljejo resno sami avtorji izdelkov? Resno v eksistenčnem smislu – nameravajo živeti od posušenih kosov tort? (Pa je bil ta eksponat še najboljši, vsaj zapomnil sem si ga.) Zdaj vas je kakšna polovica zavila z očmi nekam pod strop, češ, kako morem tako grobo materialno nad ustvarjalne sile … Kar, kar, ampak saj ni pomembno, ali to počnem jaz ali kdo drug, na koncu gre zmeraj za denar. Gravitacija deluje, pa če si jezen nanjo ali ne.
Ali pa nesrečno Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, kot so ga poimenovali njegovi snovalci, in postavili v Vitanje, kraj v občini, ki je imela sredi leta 2012 – citiram Statistični urad Republike Slovenije – »… približno 2.250 prebivalcev (približno 1.200 moških in 1.100 žensk). Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 175. mesto. Na kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno 38 prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu manjša kot v celotni državi (101 prebivalec na km2).« Skoraj trikrat manjša, če smem dodati.
Čudovit primerek duha, ki se je skušal odlepiti od snovi.
Pred časom sem za potrebe nekega članka teden dni delal v ljubljanskem živalskem vrtu in povprašal takratno direktorico, zakaj nimajo pand. Pande hodijo ljudje gledat, to vem, ker sem moral tudi sam z otrokoma na Dunaj. Pa mi je lepo postregla s podatkom, da znaša demografski potencial (mislim, da je uporabila to besedno zvezo) Ljubljane kakšnih 600.000 ljudi, pande so pa ekonomsko upravičene pri precej višji številki. Kolikšen je demografski potencial kraja z dva tisoč ljudmi, oddaljenega 96 kilometrov od Ljubljane in 71 od Maribora, ne vem, domnevam pa, da precej manjši kot 600.000, Herman Potočnik pa žal tudi ni panda. In lahko jokamo in stokamo, kolikor hočemo, ampak v nekaj letih bo v vitanjskem letečem krožniku v najboljšem primeru bife.
Zakaj podpiramo ljudi, ki se nikoli ne bodo osamosvojili, zakaj gradimo betonske kolose daleč od oči, od srca in denarnic? Ker kulturnega ustvarjanja ne jemljemo resno. Ker si nihče v tej državi ne zna predstavljati, da bi kultura dejansko znala prinesti denar, odpirati nova delovna mesta, še tega ne verjamejo prav zelo, da bi znala ponesti svetovno slavo Slovenije širom po svetu. Če bi, bi Slovenski filharmoniji, ki je najstarejša na svetu, privoščili direktorja, ki obvlada vsaj en tuj jezik, da bi jo malo popeljal okrog. A žal ni tako. Manj zna, manj težav bo delal in manj stroškov bomo imeli s tem … orkestrom.
Ali ni čudno, da potem tudi ljudje razmišljajo tako? Da je kultura v najboljšem primeru nebodigatreba, ki ga toleriramo, ker določen odstotek ljudi pač nikoli ne bo znal odrasti in poprijeti za delo? Prav danes, ko tipkam tole kolumno, sem v svojem priljubljenem lokalu prisluškoval pogovoru za sosednjo mizo. (To počnem, pač, pisatelj sem in ne bom si zmeraj vsega izmišljeval.) Lokal je ločen na del, kjer strežejo pijačo, in na vrt s hrano. Na tem vrtu je sedela razširjena družina, jedla ribice z jadranskega morja, ko pravi sin (ali zet):
»Zadnjič smo pa povabili k nam Arneta Hodaliča.«
»Ja, saj ste ga tudi pošteno plačali,« dene na to oče/tast, grizljaje zobatca in misleč s tem, da so ga seveda preplačali.
O, Arne, upam, da si jim res nabil ceno!
V prejšnji kolumni sem pisal o svojem romanu Jezero, ki se v slovenskih okvirih spreminja v uspešnico. Prav včeraj mi je direktor založbe povedal, da bo dal natisniti tretji ponatis, ker je na založbi komaj še dvajset knjig, kar počasi pomeni, da napadamo številko 2000. To bi bilo, naj vas spomnim, v Nemčiji 80.000 in tam bi človek dejansko lahko živel od tega.
In zdaj neverjetno – primite se za stol – ta trenutek kaže, da lahko celo v Sloveniji. Seveda ne samo od te knjige, ampak minulih šestnajstih let pisateljevanja (denarno gledano bednih let), se je končno začelo obračati in povpraševanje po mojih storitvah počasi presega delovne kapacitete. Nagrabil sem si toliko dela, da ven ne vidim. Kje je potem problem?
Problem je v tem, da takega tempa človeško bitje ne prenese brez posledic, obenem me je pa začelo skrbeti, ali ne bom prav takrat, ko ne bom znal več določiti, kje je spodaj in kje zgoraj, in začel mešati stavke iz kolumen v romane in obratno, dobil od ministrstva odločbo o prenehanju državne podpore, ker bom presegel cenzus. Ki jo potrebujem, ker se nikomur v tej državi ne zdi smiselno vlagati v kulturo, niti v tisto, čemur pravimo popularna kultura, ne.
Zvenim kot kak obrtnik, kajne? Točno to. Obrtniki pa potrebujejo investicije in ne podpore.
