Če je bil Stefan po sobotnem popivanju preveč slaboten, da bi se zvlekel s postelje in od Boga skušal izposlovati šest številk, ali pa vsaj pet, za začetek, sta se mati in hči v zakmašnih oblačilih in obilno pošpricani z dezodorantom kar sami odpravili molit za zdravje in nemško prihodnost. Jadzia je verske resnice otroku znala predstaviti če že ne bolje, pa vsaj barviteje od večno prehlajene sestre, ki je v dvorani za cerkvijo poučevala verouk in ni od otrok zahtevala nič drugega od piflanja katekizma. Dominika je izvedela, da Bogec poredne punčke s posebnimi podzemnimi vlaki za kazen pošilja v pekel, kjer jih hudiči skuhajo v kotlih katrana. Kako jih skuhajo, povej, kako, je spraševala hči. Kolikokrat ti naj še ponovim, zgrabijo jih za noge in jih z glavo navzdol potopijo v kotel. Pa se ta poredna deklica tako ne zaduši? Ne zaduši se, a vse čuti, vroče je kot v kropu, črno, temno in grozljivo. Zelo temno? Zelo. Kaj pa noge? Samo stopala ji molijo ven, bela kot sneg, hudič pa hops s kosmato taco, zgrabi stopalo in pomeša kot z žličko. Sčasoma je Dominikina radovednost Jadzio vse bolj begala, od kod neki otroku na misel prihajajo take reči. Vino je resda sveta kri, a temu se samo tako reče, vsi vedo, da je v kelihu samo vino. Vino, ne kri! Kdo neki bi pil kri? Kakšni divjaki mogoče. Kaj govoriš, norica, kakšni vampirji? Zahotelo se ji je vampirjev! Ti je te neumnosti naložila babica Halina ali so to babje vraže tistega tvojega Cigana?
Verna Jadzia Chmura ni hotela priznati, da prav tako kot njena hči tudi sama ni razumela, zakaj afriški otroci stradajo, ko pa je Bogec dober, pa tudi tega ne, od kod neki se je vzel Sveti Duh, bleda in neizrazita pojava, ki je v Sveti Trojici zajemala mesto, ki bi sicer bolj pripadalo komu tako lepemu, kot je Mati Božja. Tiho strinjanje s predlogom desetletne Dominike, ki je rekla, da bi bila Četverica, v katero bi bila vključena tudi Marija, veliko boljša od Trojice, se je Jadzii zdelo nevzgojno, a kaj, ko je pri sebi zmeraj nosila posvečeno podobico Čenstohovske Matere Božje, dvojčice tiste, ki je v zlatem mavčnem okvirju visela v njeni kuhinji. Samo ta ženska, lepa mati z brazgotino od meča, ki ji je šel čez lice, ranjena kot ona sama, se je Jadzii zdela resnična. Baba babo vedno razume bolj od križanega deda, ki je poleg vsega še samski, je rada pravila Lepka, in Jadzia se je strinjala z njo, čeprav si sama ne bi upala iti tako daleč. Vsak dan je večkrat spustila pogled k Črni Mariji, med stanjem v vrsti ali vožnjo z avtobusom, prepričati se je hotela, da je še zmeraj na varnem med Dominikino in Stefanovo fotografijo, ali pa jo poprositi za kakšno manjšo uslugo. Jadziina cerkev je bila ženska in ob Materi Božji so jo fascinirale tudi svete mučenice. Na primer sveta Uršula, glavna junakinja pridig župnika Antona Postronka, posebej občutljivega za telesne pregrehe, ki mu je služila kot primer krepostnosti. Enajst tisoč devic, je zagrmel in po zraku z dlanmi risal obris zrele neveste, pomorjenih od krvi žejnih Hunov, Jadzia pa se je že grabila za srce. Ti Huni so morali biti eni strašni divjaki! Žal ji je bilo, da se ni že prej srečala z zgodbo te svetnice, ki se je podala na predporočno romanje v Rim in med povratkom padla skupaj s številnimi tovarišicami. Vsaka od njih prebodena s hunskim kopjem. Morda bi tedaj Dominika ali Paulina postala Uršula, župnik Postronek ni namreč nikoli omenil ne svete Dominike ne Pauline. Jadzia si je predstavljala, da so bile Uršula in njene tovarišice oblečene v belo, kot deklice pri obhajilu, Huni pa so jih prebadali s kopji, naravnost v srce, iz katerega so brizgali temni potočki krvi. V veri očeta, ki je na križanje poslal lastnega sina, ni Jadzia našla nič, kar bi ji prišlo prav v življenju, nobena mati se ne bi strinjala s tako neumnostjo, raje bi se sama dala pribiti na križ, ne glede na to, da ji otrok včasih močno para živce. Od očetov ni Jadzia Chmura nikoli imela prav dosti koristi. Njen je umrl, še preden se je rodila, oče njene hčere pa je le redko prevzel očetovsko vlogo. Mati, po kisu dišeča Zofia, je imela svoje muhe, a je vsaj bila in je redno pošiljala pakete s kozarčki jagodne marmelade. Šele nekoliko kasneje se bo v Jadziini denarnici našlo mesto za sliko poljskega papeža, za katerega bo s pomenljivim vzdihom rada rekla, da jo je čuval že od samega začetka.
V času konklava oktobra 1978 je Jadzia pristala v isti bolnišnici, kjer je rodila dvojčici, in le malo je manjkalo, pa bi tam ostala za zmeraj. Slabo je prenesla zadnji splav. Nekaj se je prikradlo vanjo in vse pomeštralo. Po tednu dni je dobila vročino, ki je na njeni bledi lici narisala dve rdeči cvetici. Dominiko je prosila, naj ji pomaga vstati s tal v kopalnici, saj je med menjavo vatirane gaze v ustih na lepem začutila tako sladkobo, kot da bo tudi s te strani zdaj zdaj bruhnila kri. Poglej, kako me kaznuje, je govorila hčeri, ki je bosa stala v rjavkasti luži. Stefanu ni omenjala zadnjega posega. Napel bom vse sile in zaslužil dovolj za še enega, je vpil pri prejšnjem. Rahlo opit se je melodramatično tepel po prsih, Jadzia pa, domača in izkušena v vlogi žene, ga ni poslušala, obljubil je že marsikaj, kar ni izpolnil. Moški! Zgube in reveži, vsak drugi pa še pijanec. Še smeti ne more odnesti. Takoj! se dere. Takoj! Niti gat si ne zna oprati, pa bi imel otroka. Kdo bo pa pral plenice? Sveti Peter? Tako ti iz Babilona kot tisti s televizije samo nekaj meljejo, potem pa se izkaže, da je vse en drek res, trgovine so prazne, niti vložkov se ne da kupiti. Celulozo je treba rezati na koščke ali pa vato oviti z gazo, da se ne bi lepila na češpljo. Zato Stefanu ni povedala, da je spet zanosila. Vse do konca se je pretvarjala, da ji samo zamuja, čeprav je prepoznala občutek zatekanja v nedrčku in videla vse bolj temno progo vzdolž trebuha, kot sled bičanja. Pospremila jo je sodelavka Madzia, stvar je opravila potihem v zasebni ambulanti doktorja Lipke, imela je nekaj črnega fonda, a nekaj je šlo narobe.
V bolnišnico se je namenila sama. Vsa zvita od bolečine, potna od strahu in osramočena zaradi madeža, ki ga je za seboj pustila na skajastem sedežu v avtobusu številka dve. Najhuje je bilo iti navkreber od zadnje postaje. Jadzia je capljala počasi; pot ji je oteževal boleč trebuh, po stegnih ji je polzela kri. Dvanajstkrat se je ustavila, da bi si oddahnila, in trikrat padla. Prvič se je spotaknila med izstopom iz avtobusa, si raztrgala nogavice, na postaji pa gneča, a ji nihče ni podal roke. Pijana je, je rekel nekdo, baba se ga je nacukala. Pobrala se je in šla dalje, takoj za prehodom za pešce pa se ji je razsula torba, v kateri je iskala robčke, ki jih ni našla. Neka stara mati s prevezo na očesu se je sklonila, da bi ji pomagala, na glavi je imela ruto z maki, kot Jadziina mama. Ganjena se ji zahvali, kako prijazna ženska! in šele zatem opazi, da ji je stara sunila pudrnico in zavojček cigaret. Drugič je padla v bližini šole, na noge sta ji pomagali dve hihitajoči se šolarki, ki sta prav tako mislili, da je pijana. Ena je bila rdečelasa in vročični Jadzii se je zdelo, da njeni lasje gorijo. Za trenutek je postala z njima, naslonjena na zid, dali sta ji robec, saj si je umazala kolena, z njim si je otrla potno čelo in ga vsega zasvinjala. V Jadziini glavi je udarjal pospešen tudum-tudum in tja v en dan je pleteničila hihitavkama, da sta še mladi, da je še vse pred njima. Gotovo jima bo uspelo, iz nje pa ne bo nič več. Tretjič je padla na stopnicah pred bolnišnico, prevalili so jo na nosila, jo slekli do golega, ji pri tem raztrgali krilo in bluzo. Pogledali so vanjo, popraskali, jo pripeli na infuzijo z antibiotiki, brez besed, saj niso bili tam, da bi govorili, zraven pa sta dva od Jadzie precej hujša primera že čakala na svoj trenutek, da gresta pod nož. Strpali so jo v posteljo, v sobi s še šestimi drugimi, na vsaki strani je imela po tri, samo dve sta stokali. Ostale so bile precej živahne, saj se jim ni zgodilo nič hujšega, manjša okužba, vnetje s komplikacijo, spontani splav. Nekaterim se ni mudilo domov. Iwona, ki jo je v posteljo pri oknu položil trdovraten polip, je pravila, da si bo v bolnišnici odpočila, se pogovorila, v miru gledala televizijo. Črno-bel sprejemnik z nejasno sliko je bil samo v njihovi sobi, pacientke iz sosednjih sob so zato prihajale k njim, za seboj so vlekle kovinske križe infuzij. Tiste s patološkega oddelka so prinašale zgodbe o dvoglavih plodovih, ki mežikajo s štirimi očmi in mahajo z dvema paroma okončin. Marije z onkološkega so premagovale dvonadstropni Everest in vse zadihane sedale na robove postelj, dolgo je trajalo, preden so spregovorile, saj so bile najšibkejše in obsojene na smrt. Jadziino vnetje se je izkazalo za hujše, kot so predvidevali, zato je niso pustili domov po dveh dneh, kot so najprej obljubljali. Nekaj so motovilili, zmajevali z glavami, bla bla perforacija, bla bla operacija. Naj leži, kot ji je najbolj udobno, in naj ne vstaja, jo je po stegnu potrepljal primarij Rosen, ki pod zelenimi platnenimi hlačami ni nosil perila in o katerem so pacientke pripovedovale vse mogoče. Tak šaljivec, zmeraj sproščen. Po treh dneh je Jadzia poznala že vse križeve pote vseh pacientk. Videla je njihove brazgotine, poznala velikost miomov, cist in tumorjev. Nekatere so padle več kot trikrat; druge se ne bodo nikoli več pobrale in nič ni kazalo na to, da bodo vstale od mrtvih. Rdečelasa Gabrysia z onkološkega je na primer vseskozi pripovedovala o počitnicah v Bolgariji, saj bo mogoče res šla, ampak kvečjemu z nogami naprej. Po tednu dni so bile že kot družina, prepirale so se in si kradle cigarete, poznale so imena otrok in prihodnost, kakršno so si zamislile zanje, in ena je bila lepša od druge, saj se še nobena ni zgodila.
Ravnokar so kadile na stranišču, kleče, naslonjene ob steno, saj so se še zmeraj le stežka držale pokonci, ko se je rdečelasa Gabrysia, imenovana Bolgarija, privlekla tja s svojim križem in izsopla: Karol Wojtyła. Objele so se, z rok so jim viseli temni metuljčki, prsi k prsim, trebuh k trebuhu so si druga k drugi prislonile bojišča ran in brazgotin. Šestnajstega oktobra ja Poljak postal papež. Bolje bo, vse se bo spremenilo! Rusi bodo razjarjeni, je rekla Gabrysia Bolgarija, pihnila dim skozi nos in dodala, da kar se nje tiče, gre ona poleti tako ali tako na počitnice v Varno. Zvečer po viziti so si postregle z domačim ribezovim vinom, hladnim punčem in delikatesami, s šunko Krakus v konzervi in kruhom, ki ga je iz omarice potegnila debela kobila z miomi, ki je tako prvikrat pokazala kanček radodarnosti. Pri odprtem oknu so pod zvezdnim nebom kadile cigarete, okrog polnoči pa začele prepevati. Najboljše jim je šla Črna madona, žal jim je bilo le, da ni bilo nikogar s kitaro. Na prvi dan pontifikata v Vatikanu se je Jadzia na lepem počutila bolje, vročina ji je padla. Kmalu zatem so jo odpustili, malce vitkejšo in oslabelo, a dovolj stabilno za življenje zunaj bolnišnice. Kot nova, a naj še kak teden ne bo preveč poskočna, ji je z glavo med stegni naročil primarij Rosen in jo uščipnil v zadnjico. Ta je pa res vedno razpoložen. Zaradi vas se mi bo nekega dne še odpičilo, je tožil pacientkam in žel vsesplošno spoštovanje.
Tistega dne se je poljski papež pridružil skupini verskih osebnosti, ki jih je Jadzia posebej občudovala in cenila. Kako lepo je govoril! Kako lepo je mahal! In zmeraj nasmejan, tak prijazen obraz ima, tak ljudski človek. In kako je za veliko noč spustil goloba, zanj je odletel proti nebu! In zmeraj v belem, v zlati. Karkoli je povedal, je bilo lepo, pametno. Solze so kar same tekle po licih, ko si videl te množice. Nekaj že mora biti na tem, če se zbere toliko ljudi. Pa koliko je potoval! Toliko kot on ni potoval noben drug. K črnim, k rumenim; ni jih divjakov, ki jih ne bi obiskal. In povsod so ga pričakale množice, on pa otročke po laskih, pa naj so bili ti črni ali rumeni, bolni ali ušivi, včasih jih je celo dvignil v naročje. Starci, pohabljenci, celo k Židom je šel, ni se jih bal. Vsakomur je podal roko. Pa sladkarije ima rad, kremšnite, za počitnice pa na smuči. Daljen, svetel in čist bi papež Janez Pavel II lahko bil Jadziin oče, jo čuval od daleč in jo blagoslovil z roko, prosojno kot hostija. Nikoli ga ni morila z vsakodnevnimi skrbmi, ki jih je nosila k Črni Mariji, tudi otroci za vsako malenkost ne letijo k očetu, ker vedo, da ima on pomembnejše reči, ki jih ona sama s svojo pametjo tako ne more razumeti.
Jadzia ne razume hčerine jeze, ko jo ta čez leta vpraša, kako so šli njeni splavi skupaj s Cerkvijo, ki jih obsoja in ki matere, ki so splavile, pošilja v smer pekla. Kaj bi ta otrok spet rad? Zakaj spet to norenje, ta fiu-fiu? Kaj pa oni vedo o življenju žensk, ti duhovniki. Dobro hočejo, vedo pa en drek! Nimajo žena, družin, pa ponavljajo to, kar so se naučili iz knjig, je nerodno skušala ustaviti Dominikin napad. Jadzia je tako kot njena mama Zofia in babica Jadwiga spregledala duhovnike in zmeraj molila k nekomu veliko starejšemu in mogočnejšemu, kot so bili oni, v cerkvi v Szczawienku pa je to počela samo zato, ker je tam vladalo temu primerno ozračje. Vsak potrebuje vsaj kanček romantike, malce kadila, sploh v Wałbrzychu. Jadziina cerkev bi lahko pretresla svet, zamajala temelje Vatikana in na koščke razcefrala s krvjo napisane arhive, pol Afrike bi lahko rešila pred aidsom, končala vse vojne. Če bi odprli vsa okna in vanjo spustili malce svežega zraka, če bi jo stresli kot škatlico z zlepljenimi bombončki, bi stopila na svoje s krčnimi žilami prepredene noge, na popokane pete, ki so se v življenju že veliko nastale, ko bi milijoni žlic popadali v ponev, bi zagrmela strašna glasba.
***
Peščena gora je poetično ime za betonski blok v šlezijskem mestu Wałbrzych, kamor je umeščeno dogajanje istoimenskega feminističnega, ikonoklastičnega, jezikovno svežega in z epskim zamahom izpisanega romana Joanne Bator. Skozi številne majhne, pogosto ganljive, tople ženske zgodbe se izrisuje prepričljiv panoramski portret povojne poljske družbe z njenimi etničnimi, religioznimi, patriarhalnimi in drugimi mitologijami.
Roman v prevodu Staše Pavlović in s spremnim zapisom Tine Podržaj bo naslednji teden izšel v Literarni zbirki Goga, njegova avtorica pa bo junija gostja Gogine literarne rezidence.
