Pred kratkim sem v eni od ljubljanskih knjigarn, kjer sem pred poletnim odhodom na Jadran iskal čtivo za na plažo, naletel na moškega, ki je kupil mojo knjigo. Podpisal sem mu jo, on mi je pa začel razlagati o hčeri, ki študira primerjalno književnost. Pri tem in onem profesorju … Dobil sem občutek, da bi ju moral poznati, pa sem vljudno kimal. Kaj pa naj? Mu povem, da nisem študiral te vede? Kaj pa če vrne knjigo?
Ni se zgodilo prvič, da sem se zaletel v nekakšno samoumevno, skoraj asociativno izpeljavo: pisatelj – primerjalna književnost.
Recimo. Znanka je pred kratkim napisala knjigo o težki preizkušnji svojega življenja. Pred leti sta ji umrla mama in brat, sama je hudo zbolela, kazalo je na najslabše, a se je izvlekla, in ko je to spravila na papir in dala prebrat svojemu tipu, izobraženemu Ljubljančanu, je ta, še preden je začel, predlagal: »A ne bi dala tega najprej v oceno kakšnemu komparativistu?«
En tak niz podob, nekakšnih flashbackov se mi je utrnil, ko mi je to povedala. Od sunce ti žarko, punca je imela raka, nad katerim so vsi dvignili roke, do Metulja in drugih knjig, ki so jih napisali laiki, civili, pa do Staneta Belaka – Šraufa, velikega slovenskega alpinista, ki je znal tudi naložiti in ki je vedno trdil: »Ej, mucki, važna je zgodba!«
Pojdimo zdaj malo bolj jugovzhodno od naših krajev. Na začetku maja sem bil povabljen v Varno v Bolgariji, na festival mladinske literature. Stanoval sem v hotelu Černo morje, v štirinajstem nadstropju, in če sem se nagnil čez dokaj nizko ograjo balkona, sem na koncu glavne promenade opazoval Črno morje, ki je bilo v tistih dneh bolj kremasto. Črno postane menda ob slabem vremenu. Nad menoj je bila samo še restavracija. Obožujem hotelske restavracije! Vse imajo, kar hočeš, pa še krožnikov ni treba pospravljati.
Jem tako zajtrk, zunaj, ker je bilo že dovolj toplo, ko na mizi, slab meter od mojih vmešanih jajc, pristane galeb. Lep bel galeb z rumenim, na koncu ukrivljenim kljunom in s plavutkami na nogah. Tam, od koder prihajam, na mizah pristajajo vrabci, tule pa ta elegantna bela mrcina. Kar me je, mimogrede, spomnilo na neki kraj na drugem koncu Evrope, na Ventspils v Latviji. Tam so se, kot se pri nas golobi, po pločnikih mesta ob Baltiku sprehajali galebi. Tisti iz Varne mi je jedel iz roke.
Pozneje istega dne sem imel literarni nastop na srednji šoli, na katerem naj bi ob moderatorki in prevajalki, da bi otroci začutili blagoglasnost slovenščine, povedal nekaj o svojem liku in delu. Ker pa je bil festival na programu prvič, je bilo še nekaj kaotičnosti, moderatorke ni bilo in sva se s prevajalko znašla pred tristo srednješolci sama kot Črtomir pred Valjhunom in bi me gotovo zagrabila panika, če ne bi imel s seboj računalnika in na njem pripravljenega slikovnega predavanja o ozadju nastanka mladinskega romana Zlati zob, zaradi katerega sem sploh prišel v Bolgarijo.
»Samo projektor mi dajte …«
Ampak bil je petek, projektor v ravnateljevi pisarni, zaklenjeni, ravnatelj bog ve kje … in midva s prevajalko sama, zdaj pa že kot Črtomir pred Bogomilo. Gledali smo se, povedal sem nekaj o sebi, kar je trajalo kakšni dve minuti, prevajalka je to povzela v štiridesetih sekundah in potem smo se spet gledali in sem bleknil.
»Ima kdo mogoče kakšno vprašanje?«
In imel pripravljeno nadaljevanje: »In če nima …«
Pa dvigne roko prva in vpraša, zakaj sem v romanu tako zelo natančno opisal razliko med ruševcem in divjim petelinom. Moral sem skrbno razmisliti, da sem se spomnil, da sem res nekaj pisal o tem, in še bolj skrbno, zakaj. Pa drugo vprašanje in tretje in naslednjih nekaj (vsa so bila dekliška, fantje so vljudno molčali), da smo lepo zabili tisto uro, vključno z zadnjim, ki je v slogu In zadnji bodo prvi lepo zaokrožil dogajanje: »Kako pa človek postane pisatelj? Kaj bi svetovali mladim, ki bi si to želeli postati?«
Sovražim to vprašanje. Ne samo zato ker te človek, ki ti ga zastavi, neizbežno spomni na to, da je on mlad, ti pa ne več tako zelo, in ker zahteva odgovor v slogu starešine Žužnjala iz meni ljube Kozlovske sodbe v Višnji Gori: »Ko sem še jaz v sami srajci in brez hlač okoli tekal, tačas je bilo drugače v Višnji Gori. Kaj sem hotel reči? – Tačas še nismo imeli studenca z deskami kritega in sonce je bolj gorko sijalo ko zdaj. Tačas smo imeli bolj urne noge, boljše oči in vse živote boljše kot zdaj. Pa kaj sem hotel reči? …«
In niti ne zato, ker je mogoče toliko različnih poti, kolikor je pisateljev. (V nadaljevanju bom zagovarjal življenjske izkušnje, ampak Marcel Proust skoraj ni šel iz stanovanja, pa ni bil slab.) Ne, pač pa, ker je strašno, strašno težko postati … ne povsem zanič pisatelj.
Ohranimo za trenutek v skrivnosti odgovor, ki sem ga dal dijakinji jezikovne gimnazije v Varni, in si oglejmo primer geneze uspešnega pisatelja, ki ga dobro poznam – mene. Lepo pregledno in po točkah:
- Branje knjig
Kot osnovnošolec in srednješolec sem ogromno bral. Počez. Od znanstvene fantastike do kavbojk tipa po imenu Zane Gray (Jezdeci škrlatne kadulje je bila ena od njih) do Šolohova in Tihega Dona. Bral sem in čeprav mi je od prebranega v spominu največkrat ostal samo naslov ali še to ne, se mi zdi, da prihajajo knjige iz mene, ko pišem. Ne vem, kako. Bral sem goreče in strastno, kar nas pripelje do …
- Strast
Nekaj desetletij svojega življenja sem porabil zato, da sem ugotovil, da smo si ljudje različni. Dolgo, dolgo mi ni šlo v glavo, kako lahko nekateri leta in leta hodijo na isto morje, na isto plažo …, potem pa se mi je posvetilo: različni smo si. V navadah, željah, temperamentu, v amplitudah … Človek nepisatelj se mogoče zna zadovoljiti z lepo urejeno škarpo pred hišo, potenciometer pisatelja pa mora tolči po rdečem, zakaj bi sicer tisto, kar pade od njega, bilo vredno branja? Kakšna škarpa, on mora rešit svet! Pri šestnajstih sem, recimo, mislil, da bo moje življenje zaman, če ne postanem profesionalni nogometaš. Kdo drug bi bil zadovoljen z nogometom ob koncu tedna s prijatelji in bi si marsikaj prihranil.
- Frustracije
Gredo skupaj s strastjo. Če ciljaš zvezde, kot pravijo Američani, boš zadel vsaj Luno, ampak ti to takrat ne bo veliko pomenilo. Hotel si postati Ronaldo (oni prvi, ta pravi), prigrebel si se pa do začetne postave kadetov Maribora Branika kot desni bočni. Frustracije so gorivo, ki se ga ne da nadomestiti s plemenito željo po besednem upodabljanju lepih zgodb. »I’ve been putting out the fire with gasoline,« pravi Bowie. Kerozin in ne kamilice.
- Življenje na robu
Petega maja 1998 malo po sončnem vzhodu sem se s prijateljema vzpenjal čez ozebnik, ki pripelje na greben v bližini vrha osemtisočaka Dhaulagirija. Na vrhu tega snežnega žleba je takrat še ležalo truplo nekega švicarskega alpinista. Posedli smo ob njem, izmučeni, dehidrirani, prezebli, in je rekel Duš, ki se je pol leta pozneje ubil v Tamarju: »Zdaj je pa že blizu, ko je ta tu.«
Bil je nedotaknjen, ptiči ga niso načeli, le obraz mu je vleklo skupaj, kot bi se mumificiral.
Dvakrat sem se spomnil na to ob branju knjig. Prvič ob Zupanovem Menuetu za kitaro, ko se partizani po nemški hajki zberejo na neki jasi in ležijo na tleh postreljeni kolegi, ki so se vdali Nemcem. Zupan oziroma njegov junak jih opazuje in ne pokaže nobene silne pretresenosti, le nekakšno skoraj sprevrženo veselje, da ni med njimi. In drugič, ob Hollywoodu Charlesa Bukowskega, kjer opisuje nastajanje filma Barska mušica, za katerega je napisal scenarij. V nekem prizoru Mickey Rourke, ki igra mladega Bukowskega, odide iz bara in pusti na mizi napol popito steklenico piva. Tu se je Bukowski edinkrat vmešal v režijo. »Če bomo to pustili v filmu, se nam bodo smejali vsi pijanci tega sveta,« je rekel. »Nihče ne pusti pol piva v steklenici.«
Kako že gre ona? Človek ne more vedeti, če ne poskusi.
- Naključje
Že po končani nogometni karieri sem se z dvema sošolcema pred vojsko odpravil na Kreto. Da še zadnjič zaplešemo, preden se konča lepši del življenja. Tako smo sedeli za neko mizo, vsak po svoje najstniško obupan, in sem, ne vem več točno, zakaj (s seboj sem nosil Dostojevskega, Zapiske iz podtalja, mogoče zato), rekel: »Če do tridesetega ne napišem knjige, se ubijem.«
Že takrat sem bil ziheraš. Za osemnajstletnika zveni trideset strašno daleč. No, ampak imel sem srečo, da sem po počitnicah in vojski spoznal alpinizem, strastno, seveda, ob katerem vsaj naslednjih petnajst let ni zrasla nobena bilka, imel to srečo, da sem se pred tem odločil za novinarstvo in torej dnevni trening zlaganja besed. Ko sem se ‘zbudil’, sem bil star štirideset let, znal sem pisati in novinarstvo mi je šlo zmeraj bolj na živce. Kaj pa zdaj?
In zdaj nazaj v Varno, pred gimnazijko, ki vpraša: »Kako pa človek postane pisatelj? Kaj bi svetovali mladim, ki bi si to želeli postati?«
»Poleg tega, da pač ogromno piše?«
»Ja …« je rekla nekam zmedeno. Verjetno je mislila, da bo dobila kaj uporabnega.
»Tvoji mami ne bo všeč,« sem rekel, »ampak najprej bi morala kaj doživeti. To je osnova.«
Bi bil boljši pisatelj, če bi študiral komparativistiko? Bi mi poznavanje zgodovine leposlovja, ustreznega izrazoslovja in kar je še tega, kar tam počnejo … pomagalo bolj kot …, kot recimo galeb, ki je med zajtrkom pristal na mizi?
