Martin Krpan je osrednji slovenski literarni junak in nacionalni mit. Povest o Martinu Krpanu z Vrha je Fran Levstik napisal poleti leta 1858, desetletje po Prešernovi smrti, kot vzorčni primer, kako je treba pisati literaturo, namreč, da se resnica zavije v prijetno šalo in da Slovenec vidi Slovenca v zgodbi kot vidi svoj obraz v ogledalu ter da pri tem še črpa iz narodne zgodovine, ljudskih običajev in vrednot. Povest je mogoče razumeti tudi kot slovenski politični program v obdobju, ko smo bili Slovenci v ključnem obdobju preobrazbe iz ljudstva v narod. V njej lahko prepoznamo določene elemente slovenske državnosti ter spodbude in namige, kako postaviti lastno državo, kot so samozavest, odločnost in pogum.
Povest je bila prevedena v triinosemdeset jezikov, v slovenščini je izšla v enainosemdesetih izdajah; oboje se še kar nadaljuje. Krpan kot nacionalni junak pa tudi že mit predstavlja nabor lastnosti in vrednot, ki jih je moč razumeti v simboličnem in prenesenem pomenu. Kot vsak tovrsten izdelek je povest sama po sebi odprta za različne interpretacije in analize, tako literarne, jezikoslovne, psihološke kot druge, mi pa ji dodajamo še diplomatsko. To je najnovejši – in bržda nepričakovan ter zagotovo vsaj do zdaj nevsakdanji – pogled tako na povest kot tudi na njenega osrednjega protagonista, s čimer na videz preprosti povesti dodamo globlje vidike in pomene. Ob tem ne trdimo, da je bil Martin Krpan diplomat, vsekakor pa ga krasi nabor takih lastnosti. Zato bomo povest postavili v diplomatski okvir in iz nje naredili kratek priročnik diplomacije.
Začnimo pri jeziku. Krpanov jezik je lep in klen, opira se na domače besedišče in črpa iz ljudske zakladnice. Poln je primerjav in prispodob, njegovi govori se berejo kot pridige in literarni, celo že kot politični programi; on podučuje, razlaga in svetuje, a se tudi brani. Vse to počno diplomati. Znajde se v vsakem dialogu, polemiki in tudi pogajanjih. Taki so diplomati. Suvereno obvladovanje lastnega jezika je izhodišče za diplomatovo znanje tujih jezikov. Brez prvega težko govorimo o drugem. Ob jeziku poudarimo še besede, ki kažejo retorične sposobnosti posameznika, še posebej diplomata, in so njegovo osnovno orodje. Besede so močne in vplivne, celo razdiralne in pogubne. Beseda ni konj, pravi slovenski pregovor. Z njo mora diplomat pokazati odločnost in previdnost, posrednost in neposrednost ter predvsem doseči svoje, najbolje tako, da ne bo zamere, čeprav se kdaj pozneje izkaže, da so bile njegove besede morda malo prazne, in čeprav sprva kdaj kaže, da je neodločen.
Kdo in kaj je diplomat
Ko razpravljamo o diplomatih, se med prvimi postavi vprašanje odlik in lastnosti, ki krasijo uspešnega in sposobnega diplomata. Med njimi poudarimo po eni strani npr. vljudnost, oliko, načitanost, zadržanost, spretnost, vztrajnost, skromnost, a po drugi strani so pri razumevanju diplomatov in diplomacije prisotne tudi pretkanost in prevejanost ter morda celo spletkarjenje, nezanesljivost in spreminjanje stališč. Zapišemo še lahko, da je diplomacija zvijačno in spretno ter spremenljivim okoliščinam prilagodljivo ravnanje. Diplomacija pomeni prepričevanje in preprečevanje, pridobivanje, zagovarjanje in nagovarjanje, spodbujanje in vplivanje, vendar brez uporabe sile, na miroljuben način. Diplomati morajo biti zanesljivi in hladnokrvni, ne smejo biti vzvišeni in ošabni, ampak zadržani in skromni. Znati se morajo postaviti za interese svoje države ter dobro poznati lastno zgodovino in kulturo. Morajo biti spretni govorniki, imeti dober spomin in samozavest, a ostati predvsem normalni ljudje.
Ker pa je diplomacija urejanje odnosov med subjekti mednarodnega javnega prava na miroljuben način in s pogajanji, imajo diplomati na razpolago predvsem besede. Tudi zato diplomacija pomeni lepo, a odločno govoriti, včasih pa še trdo, ultimativno in celo grozeče. Razpon delovanja in razumevanja diplomacije je zelo širok in je predvsem odvisen od meddržavnih odnosov ter od njihovega urejanja. Danes je vedno več različnih dejavnikov, ki vplivajo na to. Vemo tudi, da za diplomata marsikdo v prispodobi reče, da je to tisti in tak, ki (se) zna sukati (okoli) ljudi. To se uporablja v prenesenem smislu še na drugih, »nediplomatskih« področjih. Tudi sicer velja, da je nekdo diplomat, čeprav to v bistvu ni, zna pa z ljudmi, zna se obnašati, težko ga je prijeti za besedo in podobno.
Diplomatovo delo v osnovi izhaja iz diplomatskih funkcij (predstavljanje, zaščita interesov, pogajanja, opazovanje in poročanje, razvijanje prijateljskih odnosov), ki določajo vsebino, obseg in način njihovega dela. Posplošeno rečeno to pomeni, da diplomat predstavlja, opazuje in poroča, kar v osnovi vedno dela po navodilu svoje države, in da z vsako svojo gesto, tudi že s tisto najbolj pasivno, predstavlja in ustvarja vtis o njej. Simbolično interpretiranje diplomatskih gest in hkrati tudi izpostavljanje simboličnim gestam predstavnikov države, v katero je bil poslan, ter drugih diplomatov je zato zelo pomemben vidik diplomatskega dela.
Protokol in laskanje
Protokol je tisti vidik diplomatskega dela, ki ga, razumljivo, najprej opazimo in si velikokrat na njegovi osnovi ustvarimo prvi vtis tako o diplomatih kot tudi o diplomaciji. Razumemo ga lahko kot formalno urejen in dogovorjen ter sprejet način vedenja in komunikacije, ki v podrobnostih simbolično in praktično ureja široko paleto odnosov med udeleženci diplomacije kot dejavnosti. Skratka, protokol pomeni bonton. Že na začetku Levstikove povesti ugotovimo, da se je Krpan spoznal na te reči. Ko ga namreč cesarski sel, ki je prišel ponj, da ga odpelje na Dunaj, prepriča v to, Krpan »gre v kočo ter se pražnje obleče, da ga pred cesarjem ne bi bilo sram.« Čeprav je bil kmečki človek, je vedel, kako je treba z gospodo, da je človek sprejet, da naredi dober vtis in da mu ne bo nerodno pri tem in vpričo nje. To se lahko zgodi prav hitro, prinese zadrego in zmanjša možnosti za uspeh. Se pravi, protokol pomeni lepo, uglajeno, prijazno in nevsiljivo obnašanje, zato so diplomati urejeni, skrbno napravljeni in vljudni. S tem naredijo dober vtis in so bolj sprejemljivi za pogovore, pogajanja in za vse, s čimer urejajo odnose med državami.
A protokol pomeni tudi potrdilo, listino oz. zapis dogovorjenega med dvema stranema v pogajanjih, da to ostane v pisni obliki, v arhivu, kot potrditev doseženega. Ko je nekaj »protokolirano«, pomeni, da je uradno zabeleženo in shranjeno, da bo lahko zanesljiv dokaz o neki zadevi za poznejše čase. Da se torej ne pozabi in da se je na tisto mogoče pozneje sklicevati. Krpan nas proti koncu povesti prepriča, da se je spoznal še na ta vidik. Spomnimo se, kako je cesarja poprosil za »pismo, ki bo veljavno pred vsako duhovsko in deželno gosposko«, se pravi, želel je uraden dokument, ki bo pričal o njegovem dogovoru s cesarjem. Da bo to tudi nedvoumno držalo in da bo vsakogar lahko prepričal z njim, je Krpan dodal: »/…/ Pa tudi svoj pečat morate udariti.« S tem je Krpan prejel od cesarja uradni dokument, ki je pričal o njunem dogovoru in tem, kakšen dogovor je bil sklenjen, v kar bi bilo sicer mogoče zlahka dvomiti.
K poznavanju protokola spada tudi sposobnost laskanja. To pomeni malo pretirano hvaljenje in prijaznost, morda celo že priliznjenost, zato da se ustvari boljše ozračje. Med domačimi, torej ne na dvoru, je laskanje odveč – prijaznost in srčnost pa gotovo ne – in se nima vedno za kaj posebej pozitivno lastnost. Ob prihodu na Dunaj pokaže Krpan vešče, kako se takim rečem streže. Na cesarjevo uvodno vprašanje, ali ga še pozna, odgovori pritrdilno in mu takoj nato mojstrsko polaska: »No, vi ste še zmerom lepo zdravi, kakor se na vašem licu vidi.«
Pogajanja in hladnokrvnost
Pogajanja predstavljajo temelj diplomatskega dela. Diplomati so pogajalci, to je njihova osnovna naloga in poslanstvo. Urejanje meddržavnih in skupnih zadev vedno pomeni prenašanje stališč in njihovo usklajevanje, pogajalske funkcije pa vključujejo širok razpon različnih znanj in pristopov. Krpan na več mestih pokaže njihovo obvladovanje. Ko pri izbiranju konja ugotovi, da na dunajskem dvoru ni primernega za njegovo sedlo, pravi cesarju, da je pa njegova kobilica prava in naj se pošlje ponjo. Da ne bi bilo nobenih nesporazumov, Krpan zraven še nakaže, da bi lahko tudi on šel ponjo, a ob tem postavi vprašanje: »Ko bi mene več ne bilo nazaj?« To je jasen primer trdega pogajalskega pristopa, že kar ultimata, kar si je Krpan lahko privoščil, saj je vedel, da mu bo ugodeno, kajti brez njega se ne bi rešili sovražnega izzivalca.
Nasproten, mehak pogajalski pristop izpriča Krpan proti koncu zgodbe, ko cesarja, ko mu ta reče, naj mu kar pove, če bi še kaj rad, poprosi za potrdilo, da sme trgovati z angleško soljo. Takole pravi Krpan: »Če je vaša draga volja, dajte mi tedaj pismo, ki bo veljavno …« V svojem nagovoru je bil prijazen, saj se je že dokazal z dejanji, obenem pa je čutil, da mu je cesar naklonjen. Ocenil je trenutne razmere in jim prilagodil pogajalsko taktiko. Skratka, ni napenjal mišic tam, kjer jih ni bilo treba in kjer bi to lahko, ne nazadnje, imelo nasproten učinek. Pokazal pa je, da zna kot pogajalec biti velikodušen, če je treba in če že tako nanese.
Ko mu je cesar za od cesarice obljubljeno blago ponudil mošnjo cekinov, je Krpan komentiral tako: »Poldrugo mošnjo pa še kakšno krono povrhu, vem, da je lepo vredno, ko bi prodajal brat bratu. Pa naj bo, pri vas ne bom na tisto gledal.« Bil je prizanesljiv, pokazal je, da ve, koliko je ura, hkrati pa je ocenil, da zaradi nekaj cekinov ni treba zaostrovati ozračja pri cesarju, s katerim sta bila zaveznika. Ta dogovor med Krpanom in cesarjem tudi pokaže, da sta se skozi dogajanje na Dunaju med cesarjem in Krpanom spletlo dobro ozračje in naklonjen odnos. Čeprav je bil Krpan poklican, da opravi nalogo, je šlo v odnosu med njim cesarjem za veliko več. Ustvariti tako ozračje je zelo pomembno za urejanje zadev in doseganje dogovorov.
Hladnokrvnost in trezna presoja položaja spadata gotovo med bistvene lastnosti dobrega diplomata. Avtoriteta drugega, trema pred nalogo in javnim nastopom ter strah pred sprejemom odločitve morajo biti diplomatu neznani. Če tega nima pridobljenega, se mora naučiti, da je sposoben tako ravnati. Zato je pomembno, da diplomat službuje v številnih državah in na različnih položajih, kajti tako si pridobi širok razpon izkušenj. Za Krpana lahko navedemo najmanj dva izstopajoča primera, v katerih je ohranil mirno kri in se ni dal zmesti avtoriteti, nevarnostim in tudi nepredvidljivosti ne.
Ko je posekal mlado lipo, cesaričino najljubše drevo, ker je pač potreboval ustrezen material za svoje orožje, ga je cesar ves osupel in zgrožen nadrl: »Pa si jo posekal! Kaj bo pa zdaj?« A Krpan se ni dal zmesti, temveč je hladnokrvno odgovoril: »Kar je, to je.« In v nadaljevanju še dodal: »Kaj bo pa?« Drugi tak primer je iz dvoboja z Brdavsom, ki poskuša nasprotnika na začetku s krohotom osmešiti in ustrahovati. Dober in premišljen psihološki pristop. A Krpan mu mirno odvrne: »Prijezdi bliže, da si podava roke: nikoli si jih nisva poprej; nikoli si jih ne bova pozneje /…/« Izpričal je hladnokrvno držo tako v prisotnosti najvišje avtoritete v cesarstvu kot tudi pred najhujšim izzivalcem cesarstva. S tem je pokazal obvladovanje položaja in sposobnost delovanja, kar je ključno za izpeljavo vsake naloge.
Zadržanost in neposrednost
Diplomati slovijo kot zadržani ljudje, ki so ali pa bi vsaj morali biti v ozadju ter ne izstopati. Diplomat se ne postavlja, razen če mu je tako izrecno naročeno, kar je redkokdaj. Posrednost njihovega obnašanja in delovanja je pravzaprav ključ do njihovega uspeha. Vendar pa se tudi morajo znati postaviti zase oz. za interese svoje države z neposrednim nastopom, kadar to velevajo okoliščine oz. navodilo. Krpan v svojem nastopu na dunajskem dvoru na več primerih pokaže obvladovanje teh veščin.
Prvi tak dogodek je na začetku, ko ga cesar povabi k obedu, ki pa se pokaže kot precej skromen (»polič vina pa kruha in sira«). Krpanu se je to »vele malo zdelo«, a vseeno nič ne reče ter stori drugače: »On tedaj použije, ko bi kvišku pogledal, ter naglo vstane.« S tem je cesarju dal več in bolje vedeti, kot če bi še tako besedičil in negodoval. Cesar je takoj reagiral in mu odredil ustrezno porcijo jedače in pijače. Vprašanje je, če bi cesar ravnal enako, če bi Krpan npr. nergal in sitnaril ter se pritoževal nad postrežbo. Resnici na ljubo se tudi ni smel, saj je bil, formalno gledano, zgolj podanik na cesarskem dvoru.
V nadaljevanju, po cesaričinem izbruhu in pridigi, ko je cesar Krpanu v nagrado med drugim ponudil tudi roko prestolonaslednice, se je ozračje zelo ohladilo in postalo sila neprijetno. Cesar je z negotovo izjavo in kretnjo poskusil popraviti, kar se je dalo, a Krpan, ki je grdo gledal in molčal, »ga pa nič ne posluša, temveč zadene si na desno ramo kij, na levo pa mesarico, stopi k durim in reče: »Veste kaj? Bog vas obváruj! Pa nikar kaj ne zamerite«! To je bil ves njegov odgovor na razgreto in napeto ozračje. Nekaj izbranih in mojstrsko izrečenih besed, s katerimi je, kot da se ga vse skupaj skoraj že ne bi tikalo, povedal vse.
Tistim, ki jih je rešil in ki so bili njegovi dolžniki, je kot preprost kmečki človek pokazal, kako se obnaša in kaj je treba storiti, njegovo navidezno opravičilo pa je bilo diplomatsko pretanjeno karanje, ki so ga glavni dvorni protagonisti gotovo razumeli. Ko sta šla cesar in Krpan, po posekani lipi, konja izbirat in se pokaže, da ga na dvoru ni zanj, cesar strese svojo nejevoljo na Krpana in mu med drugim poočita, naj ne mečka toliko s pripravami, ampak naj že izpelje, kar mu je bilo naročeno. Toda sogovornik ravna diplomatsko: »Krpan je bil malo srdit, pa vendar jezo pogoltne« in se odzove mirno, nato pa, ko je že pokazal, da se zna obrzdati, kadar je treba, mu v daljšem in mojstrskem odgovoru med drugim neposredno reče, že kar zabrusi: »Koliko junakov pa imate, da bi si upali nadenj?« Podobnemu dogodku smo priča v razgretem ozračju očitkov in nehvaležnosti po znanem cesaričinem nastopu. Krpan takrat med drugim zelo jasno pove: »Kdo je pome poslal kočijo in štiri konje? Vi ali jaz? Dunaja ni bilo meni treba, mene pa Dunaju!«
Realizem in retoričnost
Če je diplomat hladnokrven in zadržan ter se ne pusti spraviti iz tira, potem bo znal tudi stvarno oceniti trenutne razmere in se njim primerno ravnati pri izpolnjevanju svoje naloge. Vedel bo, kaj je izvedljivo in kaj dosegljivo, kaj pa ne, in to ne glede na to, če morda vse skupaj še tako lepo zgleda in kaže. Večja, kot je skušnjava, težje je ostati realist in se ji upreti. Vendar pa je potrebno veliko dela in izkušenj, da si diplomat pridobi veščost in rutino v pravilnem ocenjevanju razmer. Realizem je tesno povezan z zanesljivostjo in retoričnimi sposobnostmi. Krpan je bil kmečki človek, navezan na svoj domači kraj in na svojo zemljo ter je iz tega v veliki meri črpal svoj realizem in svojo trdnost. Ni se dal nikomur premamiti, čeprav mu pri tem gotovo ni bilo vedno lahko.
To lahko ponazorimo s tremi izstopajočimi primeri. Ob sceni s posekano lipo je Krpan cesarju na njegov obup in grozo med drugim odgovoril: »Kar je, to je.« Izjemen realizem v trenutkih hude jeze in napetega ozračja, in to pred vladarjem. Razmere je pač treba sprejeti takšne, kot so, in ne takšne, kot bi si jih morda želeli. Napačna ocena položaja je ključnega in izhodiščnega pomena za neuspeh vsake naloge, tudi diplomatske. Nato je Krpan cesarju tudi razložil, zakaj je storil, kar je že storil: »Jaz pa moram imeti les nalašč za svojo rabo, kakršnega v boju potrebujem.« Vedel je, kaj potrebuje, da uresniči nalogo, ki jo je dobil, zato je ostal priseben in na trdnih tleh. Enako tehtno in premišljeno je ravnal, ko je odgovoril na cesarjevo ponudbo glede cesarične. V daljšem odgovoru pred vsemi glasno premišljuje in razlaga ter naposled sklene: »Če se to prav do dobrega vse premisli, menda bo najbolje, da vam ostane cesarična, meni pa vdovstvo /…/« Ob tem je pokazal še potrebno mero taktnosti in cesarja, ne glede na to, ali je ta s ponudbo mislil resno ali ne, ni neposredno zavrnil, temveč je uporabil še frazo »menda«, kljub temu da je bil njegov odgovor vsekakor nedvoumen.
Pozneje cesar ponovi svoje povabilo, naj Krpan ostane na dvoru (»Ti ne pojdeš od naše hiše, verjemi, da ne!«), čeprav ne več vezano na roko prestolonaslednice. A gostov odgovor je vnaprej znan: »Moje obnašanje ni za vas, že vidim, da ne. Tega se tedaj ne menimo, da bi jaz tukaj ostal.« Krpanu je bilo jasno, da je bil za Dunaj potreben in primeren le toliko, da je premagal nevarnost, in nič več; celo več: potem, je bil že moteč in odveč.
Za diplomate velja, da so mojstri besed, morda tudi besedičenja. Te besede so lahko nepremišljene in prazne, kakor je Krpan navrgel ministru Gregorju (»Nikar praznih besed ne razdirajte!«), lahko pa tudi tehtne in zelo premišljene, kot je ugotovil cesar ob enem od Krpanovih odgovorov (»Cesar je kar obsteklel, poslušaje modrost Martinovih ust …«).
Navedimo tri izstopajoče primere, ki ponazarjajo Krpanovo spretnost obračanja besed in modrovanja, zato da bi dosegel oz. izpolnil svojo nalogo. Potem ko je Krpan pred očmi dunajske javnosti premagal velikana, je sledil njegov pravi, dvorni diplomatski dvoboj, skrit očem javnosti, kot to pri diplomaciji velja še danes.
Levstik je v zgodbi naredil odličen obrat in prehod od srednjeveškega viteštva (dvoboj z Brdavsom) do novoveškega (počasen zaton plemstva) obračunavanja na dvoru. Krpan je bil vajen fizičnih soočanj, kot si lahko mislimo, gotovo pa se je v taki situaciji, kot se je dogajala za dvornimi vrati, kjer so bili zbrani »vsi knezi, vojskovodje in vsa prva gospoda«, znašel prvič. Predstavljajmo si torej Krpana po opravljeni nalogi, ko je stal sam pred vso najvišjo dunajsko, se pravi cesarsko gospodo, in kako se je moral postaviti zase, ko mu je cesarica skušala peti levite, minister Gregor pa bi ga dal zapreti, oba vpričo vseh. Preprost kmečki človek sam proti celotnemu dvoru.
Če gremo kronološko, kot »razklada« Močilar, je prva izstopajoča misel, ki odlično ponazori Krpanove retorične sposobnosti, tista, ko kmalu na začetku pomiri silno cesarjevo skrb zaradi nepremagljivega izzivalca. Krpan tako potolaži cesarja: »Slišal sem /…/, da vsi ljudje vse vedó; na vsem svetu se pa vse dobi; pa bi se ne dobil túdi junak nad Brdavsa?« Prepričljiva retorična mojstrovina, zaradi česar imajo vladarji med svojimi svetovalci vedno tudi diplomate. Drugič, ko Krpan z besedo prepriča poklicnega ubijalca Brdavsa, da si sežeta v roke, rekoč: »/…/ Ali pravijo, da bog nima rad, če pride kdo z jezo v srcu pred sodni stol.« Moč besede seže daleč in prek marsikatere ovire. Z besedo pa se diplomat tudi postavi za svoje interese, če tako velevajo okoliščine in navodilo. Krpan se je nekajkrat postavil zase, ko je kazalo, da njegov podvig morda ne bi več kaj veliko štel. Preden izreče željo po znanem pismu, nagovori cesarja med drugim tako: »Moje otepanje z Brdavsom vem, da je imena vredno.« Obračanje besed, izbiranje pomenskih in stilskih odtenkov, postavljanje retoričnih vprašanj in izrekanje figur, vse z namenom doseči cilj, to je odlika pravih diplomatov. Levstik je bržkone moral imeti vsaj kaj približno takega v mislih, ko je po Močilarju pretanjeno ubesedil premišljeno povest o Krpanu z Vrha.
Zaključek
Krpan se nam pokaže kot nosilec vrste diplomatskih lastnosti, ki krasijo dobrega diplomata. Uspešno jih obvlada in je enakopraven svojim sogovornikom. Ne vemo sicer, kaj vse točno je imel Levstik v mislih, ko je pisal to povest, a nedvomno drži, da je z njo postavil na ogled tudi model diplomata. S tem pa se njegova povest uvršča tudi v enega prvih diplomatskih učbenikov sploh. Zaradi tega je Martin Krpan z Vrha ljudski junak, katerega pomen seže daleč prek meja slovenstva.
