Ko je vlak ustavil, sem se zrinil ven, dregajoč s komolci in brcajoč v platneno torbo pred seboj. Prav na dnu perona je nekdo obupano kričal: »Oxgodby … Oxgodby.« Nihče mi ni pomagal, zato sem se povzpel nazaj v kupe, spotikajoč se preko gležnjev in stopál, da bi prišel do mreže (na polici za prtljago) in do svoje zložljive postelje (pod sedežem). Če so tile tukaj naključen vzorec severnjakov, potem je tod sovražna dežela, tako da nisem mogel biti dovolj previden, kam stopam. Nekega možakarja sem slišal, kako je zajel sapo, drugega, kako je zakrulil: nihče od njiju ni govoril.
Potlej je sprevodnik zažvižgal, vlak je sunkovito poskočil naprej za par korakov – in se ustavil. To je zadostovalo, da je starček v bližnjem kotu vagona togotno spustil okensko šipo do polovice. »Premočil te bo ko cucka, guspud,« je rekel in mi zaprl okno pred nosom. Potlej je lokomotiva puhnila sijajno perjanico pare in odrinila, vrsta obrazov je topo bolščala vame. In na peronu sem stal sam, pospravil sem prtljago, še zadnjič pogledal na zemljevid, ga potisnil v žep površnika, ga ponovno zvlekel na plan, ob tem pa stresel svojo vozovnico na škornje postajenačelnika, pomislil sem, ko bi si le bil prišil manjkajoča gumba, upal, da bo nehalo deževati, dokler ne pridem do strehe nad glavo.
Precej mlado dekle, z obrazom sploščenim ob šipo, me je motrilo iz postajenačelnikove hiše. Moj plašč je moral biti tisti, ki je vzbudil njeno zanimanje, še izpred vojne je bil, tam enkrat iz devetnajststosedmega, bi rekel, čudovito blago, pravi štof, debel tvid z vzorcem ribje kosti. Segal mi je do gležnjev; njegov prvotni lastnik je moral biti premožen orjak.
Uvidel sem, da me bo pošteno premočilo, podplati so mi že puščali. Postajenačelnik je stopil nazaj v kamrico s svetilkami in nekaj rekel, vendar nisem razumel njegovega narečja. Videti je bilo, da on to ve. »Pravim, da si lahko izposodite moj dežnik,« je ponovil v znosni angleščini.
»Ni tako daleč, kamor sem namenjen,« sem povedal. »… Vsaj sodeč po zemljevidu.«
Na severu so ljudje nepremagljivo zvedavi. »In kje naj bi to bilo?« je vprašal.
»Cerkev,« sem rekel. »Pričakujem, da se bom posušil, ko pridem tja.«
»Stopite not najprej na čaj,« je kljuboval.
»Z vikarjem sem zmenjen,« sem rekel.
»O,« je rekel, »sam pripadam kapeli. Naj bo, če boste karkoli potrebovali, sporočite. Saj pravim, upam, da je kaj tam.«
Videti je bilo, da ve, čemu sem prišel.
Potlej sem brez pravega veselja krenil dalje, pod plaščem sem, kolikor se je le dalo, pred dežjem ščitil rezervna oblačila (spravljena v mreži iz pletene slame). Steza je bila tam, kjer naj bi po zemljevidu tudi bila. Ob njej je stalo eno samo poslopje, izkazalo se je za razpadlo kmečko hišo; sprednji vrt je čemerno ždel za litoželezno ograjo. Na verigo privezan pes, airedalski terier, je malodušno zatulil in stekel nazaj pod streho. Sledila je dvojica razdrapanih kurnikov med koprivami v razkrajajočem se sadovnjaku. Dež si je našel pot z mojega klobuka nizdol po vratu in eden od ročajev mreže se je strgal. Zavil sem okrog visoke žive meje in se znašel na odprtem pašniku. In tam je bila cerkev.
Bila je serijski stavbarski izdelek, tukajšnji kraji očitno niso bili nikoli deležni blagostanja ob razcvetu srednjeveške volnarske obrti. Tod je bila dežela podhranjenosti, do zadnje kaplje izžetih kamnov. Kratek prezbiterij je pokrivala neobičajno položna streha, prizidan je moral biti dobrih sto let pozneje kot glavna stavba (katere sleme se je strmo spuščalo v boke cerkvene ladje). Zvonik je bil čokat. A ne razumite me napak, v celoti je bila povsem prikupna na pogled, in ko sem prišel bliže, sem videl, da je bilo njeno zidovje zelo skrbno sezidano – iz apnenih klesancev, ne iz lomljencev. Ti so bili čudovito rezani celo med opornimi stebri, da je bilo komajda opaziti sledove malte, in čeprav sem bil tik pred tem, da utonem, sem vendarle tihoma zaploskal mojstrom klesarjem. Sam kamen pa – le s pridihom bledo rumene barve v sebi, magnezija – je moral biti izkopan blizu Tadcastra in pritovorjen gor po rekah. Naj vas nadrobnosti ne vznejevoljijo: celo v tistih daljnih časih sem se imel za odličnega poznavalca kamna.
Pokopališki zid je bil v dobrem stanju, čeprav je bila, presenetljivo, kljuka na ozkih vratcih zlomljena in je bila nanje pritrjena zgolj zanka iz knjigoveške niti. Opazil sem nemalo lepih nagrobnih kamnov iz osemnajstega stoletja, njihovi z lišajem popacani kerubi, peščene ure in mrtvaške glave so se skoraj skrivali v bujni travi, v zaplatah kopriv in pasjega peteršilja. Ošinil sem dvoje ali troje konic železne ograje družinskega groba, ki ga je bilo preraslo trnje: siva mačka je pokukala iz njega, se sovražno zastrmela vame, in že je ni bilo več. Bog si ga vedi, kaj vse še je živelo ondod: dandanašnji bi bil kraj zaščiten naravni rezervat.
Strešni žlebovi in odtočne cevi – nisem si mogel pomagati, moral sem preveriti, ali so kos nalivu. Tako sem jo mlatil okrog zgradbe. Nikjer nobenega curka, nobenih sledov mokrote na zidovih! Vlaga je usodna za stenske poslikave. Če bi bil takrat zagledal eno samo zeleno steno, bi se verjetno pri priči obrnil in pustil, da me odplakne nazaj na postajo.
Tako pa sem se vrnil v majhen portik, katerega kamnite klopi so bile zloščene od petstoletnega presedanja pogrebcev, oslabelih od kadila ali kesanja.
Zasukal sem obroč na vratih in jih odsunil. Zacvilila so – svarilo, za katero bom v naslednjih nekaj tednih nadvse hvaležen. In že sem bil tam. Nasploh je bila notranjost taka, kot sem si bil zamišljal, da bo – kamnita tlakovana tla, trije čokati stebri na vsaki strani ladje, dva nizka bočna hodnika in zadaj prezbiterij, ki ga je (kolikor sem ga videl) navdušeno preuredil neki traktarjanski nadarbinar. Strop je bil prav čedno izdelan, lahko bi bil tudi narobe obrnjeno ladijsko dno. In čutiti je bilo, da utegne biti na njem nekaj zanimivih reliefnih okraskov. Seveda pa je tisto, kar naredi prvi vtis, vonj prostora, vselej vonj – in ta vonj je bil vonj po vlažnih klečalnih blazinicah.
Zidarski oder, kot mi je bilo rečeno v pismu, je bil že postavljen, zapolnjeval je obok prezbiterija. Nanj je bila celo že privezana lestev, po kateri sem brž splezal. Marsikaj je mogoče reči zoper prečastitega J. K. Keacha. Žal, res. Toda ko se bo zagovarjal pred božjim sodnim stolom, bo treba izjaviti v njegovo obrambo naslednje – sistematičen je bil, o Gospod. In to je pri Angležih redka vrlina. V Franciji bi nam med tistimi, ki so bili v pratežu zadolženi za oskrbo, še kako prav prišlo nekaj njemu podobnih majorjev. Rekel je, da bo zidarski oder nared, in je bil. Rekel je, da me bo, če pridem z vlakom ob četrt čez sedem, sprejel v cerkvi ob pol osmih. In me je.
In tako sem ga prvikrat zagledal: njegova pedantna uradna pisma so postala meso, stal je med vrati pod menoj, zaradi mokrih stopinj je vedel, da sem prišel. Kot sledilni pes je pomikal oči vzdolž sledi do dna lestve in nato kvišku po njej.
»Dober večer, gospod Birkin,« je rekel, in zlezel sem dol. Bil je štiri ali pet let starejši od mene, mogoče jih je imel trideset, visok, vendar ne posebej krepke postave, brezhibno napravljen, bledih oči, hladnega, zadrgnjenega videza, še dolgo za tem, ko bi se bil že moral navaditi na trzaje na mojem obrazu, je z menoj še vedno govoril kot z nekom, ki stoji za mojo levo ramo.
Brez obotavljanja je prešel k stvari. »Kar se vašega bivanja v zvoniški celici tiče. Nikakor nisem pretirano navdušen; no, če se takole izrazim, da mi zamisel ni pogodu. Brez dvoma sem bil že v najinem dopisovanju dovolj jasen, da mora Mossop zvoniti vsako nedeljo in da vrv vodi skozi luknjo v podu. Upal sem, da boste zadevo drugače uredili – si najeli privatno sobo ali pa sobo v Shepherdsʼ Arms.«
Zamomljal sem nekaj o denarju.
»Peč,« sem rekel. »Kako je s pečjo? Rekli niste ne črne ne bele. Jo smem uporabljati? Dež … tako kot danes …« Moje jecljanje ga je upočasnilo za trenutek ali dva.
»V pogodbi je ni bilo,« se je izmaknil, nekako pa mi je le dal vedeti, da v pogodbi tudi ni bilo mojega jecljanja in trzanja na mojem obrazu. »Spočetka o peči ni bilo niti govora. Tudi mi moramo misliti na stroške, da boste vedeli. Sicer pa ste sami izjavili, da nameravate s seboj prinesti špiritni kuhalnik. V vašem prvem pismu. V tem.« Pismo je potegnil iz žepa in mi ga pomolil pred nos. »Sredi druge strani.«
»Lahko bi kaj zanetil,« sem ugovarjal, še kar zadovoljen sam s seboj, ljudje se ne zavedajo, da ima jecljavec na voljo več časa za to, da se spoprime z mučnimi zadevami, in v tem duhu nadaljeval: »In ne pozabite na zavarovanje. Temu se reče Uporaba stavbe za nenaravne aktivnosti. Metanol in parafin … starinski stavbni les … lahko vnetljive suhe snovi … sami zanesljivi razlogi za povišanje premije. Moj stric je svoje čase delal kot zavarovalniški inkasant …«
Nenaravne aktivnosti so ga prepričale. Nenaravne aktivnosti so dovolj zoprna reč že v Londonu, a v kaj šele se lahko razplamtijo na podeželju, še zlasti tod zgoraj na severu! Poleg tega je dobro znano, da Greh, ko se ga naznani duhovščini, nabrekne za dve naravni velikosti.
»Oh, naj bo,« je razdraženo rekel. »Uporabljajte jo pač, če pravite, da ne gre drugače.« Potlej je – kot vsak, ki je prehitro popustil in si želi povrniti ugled – začel vleči na plan zadržke. »Poskrbeti pa morate, da bo peč ob nedeljah v zadovoljivem stanju in da ne bi pozabili, to je samoumevno ob slehernem trenutku, da je tukaj Posvečen prostor? Saj ste anglikanec?«
O, seveda, sem mu rekel, lahko se zanese name. Videl sem ga, kako je tehtal, ali je v moji izjavi kakšna morebitna dvoumnost, se spraševal, v zvezi s čim natančno bi se lahko zanesel name. Sodeč po izrazu na njegovem obrazu – z najslabšim. Kot Cerkvena oseba že nisem bil videti. V resnici sem bil videti kot Neustrezna oseba, verjetno nagnjena k vdajanju nenaravnim aktivnostim, ki je bila njegovemu nasprotovanju navkljub po nepotrebnem najeta, da razkrije stensko sliko, ki si je sam ne želi videti, in prej ko zaključim z delom in jo odkurim nazaj v grehov zvrhani London, bolje bo.
»Zelo nenavadna je,« sem rekel.
»Ha?«
»Tale peč,« sem rekel. »Nenavadna je.«
»Obupno zastarela,« je rekel. »Še pred zimo se je bom znebil. Imam katalog, v katerem je opisana pred nedavnim patentirana naprava z dvojnim kotlom. Vsak kotel je obdan z vodnim plaščem, kar zagotavlja zanesljivo enakomeren odtok toplote. Brezšumno delovanje je zajamčeno.«
Ko se je gladko bahal s pečjo, čeprav je bila ta v Oxgodbyju za zdaj le na eni od strani kataloga, je zvenel kot povsem drug človek.
»Ta je ali pretirano vroča, vsake toliko, po pravici povedano, razbeljena, ali pa greje samo sebe in nikogar drugega.« In zamerljivo je rahlo brcnil v peč. Drug v drugega sta bolščala kot prastara sovražnika.
Že mogoče, da je povedal še veliko več, a ga nisem slišal, ker sem vso pozornost usmeril v preiskovanje peči. Nekatere mehanične stvari me lahko popolnoma prevzamejo. Do tistega dne so me predvsem ure oziroma vse, kar se spravi v tek z navijanjem. O tem, kaj vse zmorejo peči na koks, nisem bil seznanjen. Na njej je bilo precej gumbov in zatičev, o katerih mi ni bilo jasno niti to, čemu služijo: povedano naravnost, ta presneta orjaška pošast mi je obetala lepo število razvedrilno-izobraževalnih uric na temo svojih slabih strani, in upal sem, da se je ne bo uspel znebiti, dokler ne bom odšel tudi sam. A kakorkoli že, tam, kjer jo je on nesramno udaril, sem jo jaz spravljivo potrepljal. S svojskim laskanjem in ob sočutnem sodelovanju Mossopa (kdor že bi to utegnil biti) bi se jo dalo pripraviti do tega, da bi z uničujočim učinkom enkrat za vselej dokazala pridigi o Večnem ognju in Brezdanji jami.
Ovenčana je bila s precej veliko ovalno zaščitno ploščico iz surovega železa z vrtnicami, ki je naznanjala, da je peč s patentno številko 7564B proizvedel BANKDAM-CROWTHER LTD iz Green Lana v Walsallu. No, to pa je vsega spoštovanja vredno poreklo! Več kot poreklo – dinastija … Bankdam-Crowther, sami Habsburžani sveta peči! Bog ve, kaj je doletelo Bankdama, spomnil sem se pa, da sem v Daily Mailu prebral, kako si je Crowther, da bi neizpodbitno storil zanesljiv konec, prerezal vrat, preden je skočil z Bridlingtonskega pomola. A peči s tem niso imele nič: na ženske in konje se je slabo spoznal. Zategadelj jih niso več izdelovali. Šokantna izguba za tiste predele sveta, ki se grejejo s koksom. V resnici sem jo nazadnje videl v Ypresu. Takoj po eksploziji topovske granate se je cerkev sesula vase. Ne pa tudi dobra stara bankdam-crowtherica! Čast in slava britanskemu rokodelskemu mojstru!
Dež je rožljal po strehi. »Kaj vas pravzaprav moti?« sem vprašal.
»Ropota,« je rekel nestrpno, »… in moti pri molitvah in petju hvalnic: puhloglavim otrokom se zdi to smešno. In potem je tu še izpuhavanje, in ko se … no, izpuhava, izbruhava. Dim, iskre, pepel … ja, pepel, pepel trosi po faranih. Dobil sem že kar nekaj pritožb. V času večerne maše petnajstega januarja letos je med hvalnico nekaj pepela padlo celo na cerkveni zbor. Ne samo pepel! Oblak pepela! Poklical sem strokovnjaka iz Yorka, da jo pogleda. Zaračunal je enaindvajset šilingov in rekel, da nam ne bo več povzročala težav. Toda v roku enega meseca je spet začela. Ravno zdaj je videti, da se je umirila; vem, da se lahko zanesem na vas, da ne boste drezali vanjo.«
Očitno je vedel, da se name nikakor ne more zanesti. Videti sem bil scela nezanesljiv; moj površnik me je izdajal. In moj obraz, leva stran, prav tako. Tako kot njegova bankdam-crowtherica je deloval v trzajih. Ob ljudeh, kakršen je bil častiti J. G. Keach, se mi je trzanje močno poslabšalo. Začenjalo se mi je ob levi obrvi in se vleklo navzdol do ust. V Passchendaelu sem ga staknil in nisem bil edini. Zdravniki so rekli, da se bo sčasoma verjetno uneslo. To, da je odšla Vinny, tudi ni pomagalo!
Ne, sem mu rekel, lahko se zanese name, in si nadel izraz, za katerega sem verjel, da izraža zanesljivost. Toda videti sem moral biti strašljiv, polovica mojega obraza je trzala v drugi in nezanesljivi smeri, ponovno je namreč brcnil v peč – tokrat iz zadrege.
»Sedaj pa,« je rekel, »… se dotaknimo kočljive teme.« Očitno je bilo, da bo tema zelo kočljiva, kajti znižal je glas. »Ko boste morali … kadar boste začutili klic narave, lahko uporabljate uto v severozahodnem kotu pokopališča. Videli boste, da je precej skrita – za grmi španskega bezga. Ko sem jo nazadnje pregledal, je bilo v njej nekaj orodja, ki ga uporablja Mossop, toda prostora je dovolj. Bodite tako ljubeznivi in jo enkrat na teden posujte z malenkostjo keatinga in čez zmečite par lopat zemlje: to odvrača muhe.«
Slednje je moralo biti zanj hud napor in sledil je predah, med katerim je zbiral zadnje trohice dobre volje za naslednje dovoljenje. »Kosa,« je rekel.
»Kosa?«
»Mossopova kosa visi z žeblja. Zarjavel je. Žebelj.«
»Aha.«
»Mogoče bi poskrbeli, da bo varno pričvrščena, preden …«
Zahvalil sem se mu, ob tem pa se spraševal, ali ga je bolj skrbelo za izgubo življenja ali zgolj izgubo moškosti.
»Moonu sem rekel, da jo sme tudi on uporabljati. Iz katerega obdobja pa domnevate, da je?«
Nemogoče je bilo, da bi mislil latrino, zato sem domneval, da se zanima za peč, in rekel: »O, približno iz leta tisoč osemnajststo devetdeset … tisoč devetsto … nekako iz tega obdobja.« In se spraševal, kdo je Moon, moj skrivnostni pajdaš.
»Ne, ne,« je razdraženo vzkliknil. »Mural … stenska poslikava …«
Povedal sem mu, da tega nikakor ne bom mogel vedeti, dokler je vsaj deloma ne razkrijem. Oblačila mi bodo povedala na deset ali dvajset let natančno, moda oblačenja se celo med premožnimi ni menjavala posebej hitro, med revnimi pa se je komajda spreminjala, upam torej, da bosta na njej ena ali dve bogati ženski. Povedal sem, da so šle vrhnje halje iz mode, mrežice za lase pa so prišle v modo okrog leta trinajststo štirideset. Toda če hoče, da ugibam – in zgolj ugibal bom –, bi rekel, da je iz štirinajstega stoletja, po črni kugi, ko so preživeli bogatini po katastrofalno nizkih cenah razgrabili posestva pomrlih sosedov, a je bojazen za lastno kožo iz njih še vedno izcedila delež njihovih profitov.
Pričel je govoričiti o nečem povsem nepomembnem – morda je bil prav to eden od razlogov, da ga je bilo tako težko poslušati. Toda tudi v njegovem glasu je bilo nekaj, kar je izsesavalo duha, in verjetno sem marsikaj preslišal (lahko pa da sem tuhtal o Moonu in o Mossopovi Damoklejevi kosi).
»Kdaj boste začeli?«
To sem ujel. No, tu sem: torej sem že začel. Zagotovo je bilo to dovolj jasno. Potlej sem ga slišal reči: »Nobenih izrednih stroškov ne bomo krili.«
»Saj jih ne bo.«
»Ne sme jih biti. Privolili ste v petindvajset gvinej, dvanajst funtov in deset šilingov na pol poti in trinajst funtov in petnajst šilingov, ko bo končano in odobreno s strani izvršiteljev. Tukaj imam vaše pismo.«
»Zakaj samo izvršiteljev?« sem vprašal. »Zakaj ne tudi vas?« To je bil prekanjen dregljaj.
»Navedba je izpadla samo v obliki volila gospodične Hebron,« se je bridko zlagal. »Pomotoma, seveda.«
Seveda, sem pomislil. Jasno!
Toda udaril je nazaj: »Seveda pa v vseh ozirih jaz zastopam izvršitelje. Vseeno mi je, če boste kaj dopolnili … kakšno slabo ohranjeno površino ali celo dele, ki so nemara izginili … lahko jih zapolnite. Dokler bo primerno in se bo ujemalo z ostalim. To prepuščam vam,« (je nejeverno dodal.)
Nezaslišano! sem pomislil. Zakaj je toliko takšnih pastorjev na svetu? Smo jim dolžni samo zato, ker opravljajo božjo službo, oprostiti pomanjkanje slehernega sočutja do bližnjega? Kaj pa njihove žene? Je mogoče, da so takšni tudi doma?
»Seveda pa ne moremo biti povsem prepričani, da tukaj sploh kaj je,« sem rekel, trudeč se, da bi zvenel domače.
»Seveda je nekaj. Do gospodične Hebron mogoče gojim določene zadržke, (o katerih nisem pripravljen razpravljati), toda neumna ni bila. Povzpela se je gor po lestvi in tako dolgo strgala zaplato, dokler ni nekaj našla.«
Ljubi bog, to je bilo strahotno! Postrgala je zaplato! »Kako veliko zaplato?« sem zastokal, zvenel sem histerično in divje sem zijal v polmrak nad obokom prezbiterija nad sabo – (ličnica mi je trzala kot ponorela).
»Za eno glavo, se mi zdi,« je rekel. »Zanesljivo ne več kot za dve.«
Za glavo! Morda za dve glavi! Verjetno za pol ducata glav! Morala je uporabljati smirkov papir in kršno strgalo. Prijelo me je, da bi stekel gor po lestvi in pričel butati z glavo ob zid.
»Potem je spet pobelila z apnom,« je nadaljeval, ne da bi se količkaj zmenil za mojo stisko. »Naj vam kar prècej odkrito povem, da se sam ne strinjam s tem, da so vas najeli. A to ste, brez dvoma, uganili – beroč med vrsticami iz mojih pisem. Nikoli ne bi prišlo do tega, če ne bi njeni odvetniki zavzeli tega nespametnega stališča, ko sem jih pobaral za soglasje k drugačni porabi vaših petindvajsetih gvinej, in če ne bi tako trmasto nasprotovali izplačilu tisoč funtov volila našemu Stavbnemu skladu, dokler ne bodo izpolnjeni pogoji iz njene oporoke.«
Zastrmel sem se gor v temo. Kako neki je vedela, da je prav tu? A kaj, če ni ničesar razen tega, kar je ostalo od njenih glav? Toda če je Keach, znameniti odkriti nejevernež, verjel, da je, potem že mora biti. Prešinilo me je, da je morebiti tudi on malce strgal.
»Potem bo tisto ljudem ves čas na očeh,« je godrnjal.
»Tisto?« sem vprašal. »Tisto?«
»Karkoli že je,« je rekel odrezavo in pogledal gor po lestvi. »Odvračalo bo pozornost od bogoslužja.«
»Samo za kratek čas,« sem rekel. »Ljudje se naveličajo barv in oblik, če se te ne premikajo. In zmeraj si domišljajo, da imajo več časa, kot ga imajo v resnici, in zato verjamejo, da bodo že prišli nekega dne ob koncu tedna in si vse skupaj temeljito ogledali.« Reči bi moral mi – sam sem čisto isti.
Veste kaj, prepričan sem, da je dejansko preudarjal tehtnost mojega argumenta, preden ga je zavrnil. Potlej je odšel. Ni mi povedal, kdo je Moon. Morda bova trčila drug v drugega za grmi španskega bezga.
************
PRED IZIDOM – J. L. Carr: Mesec dni na podeželju
Prevedla: Sonja Porle
Založba Goga, 2017
Roman Mesec dni na podeželju je ena najbolj tihih, a vztrajnih in neštetokrat ponatisnjenih sodobnih angleških klasik. Njen avtor J. L. Carr (1912–1994) je bil učitelj in ravnatelj, veljal je za rahlo čudaškega moža, ki je v zadnjih letih življenja v svoji majhni založbi izdajal »drobne knjige in velike zemljevide«.
