Ker sem zaljubljena v knjige, so moja najljubša mesta tista z najboljšimi knjigarnami. Čeprav sem romantik, bi med Parizom in Londonom vedno izbrala London, predvsem zato, ker je moja francoščina prepočasna za nestrpno bralko in ker je Shakespeare and Company, najslavnejša angleška knjigarna v srcu Pariza, premajhna za moj pohlep po knjigah. Po svetu torej zasledujem predvsem knjigarne, v katerih imajo angleške knjige, zato je London moje romarsko mesto z najljubšimi svetišči.
Ko pridem v knjigarno Foyles na Charing Crossu in se zazrem po pisanih hrbtih knjig, si oddahnem in rečem: »Končno sem spet doma.« Med 200.000 naslovi, pod katerimi se šibijo police, lahko ostajam ure in ure in odkrivam nove zaklade. Nekatere kupim, druge, ki bi jih rada podrobneje spoznala, odnesem v peto nadstropje, v prijetno kavarno, kjer ti postrežejo tudi s kosilom. Vse knjige iz Foylesa gredo lahko s tabo na kavo – tudi tiste, ki jih nisi kupil, in nikogar ne skrbi, da bi na v lahko ostala drobtinica slastnega rogljiča, ki ti je slučajno padla med strani.
Knjigarne, ki jih več ni
Knjige je treba s polic voditi na sprehode, kot urbane pse, si očitno mislijo knjigarnarji.
Še pred desetletjem in pol so na ulici Charing Cross kraljevali predvsem antikvariati, knjigarne, gledališča in gostilne. Kot mi je nekoč pripovedovala prodajalka še v starem Foylesu, se je Dylan Thomas zato rad ves dan potikal po ulici polni klančin – iz gostilne v knjigarno in iz knjigarne nazaj v gostilno, dokler ni bil čas za gledališče. Žal so mnoge slavne in neodvisne knjigarne na Charing Crossu zaprle vrata in za vedno izginile. Ni še dolgo nazaj, ko sem v Blackwellu, prav nasproti Foylesa, brskala za zanimivimi naslovi s področja filozofije in sociologije; tudi knjigarne Zwemmers, v kateri so prodajali knjige o likovni umetnosti, arhitekturi in oblikovanju, ni več. Oboževala sem Silver Moon, kjer sem kupovala feministično literaturo in knjige ženskih avtoric, na policah si sicer lahko našel tudi knjigo kakšnega moškega, a le če je pisal o ženski. Zaprli so tudi meni zelo ljubo knjigarno Murder One, ki je bila edina angleška knjigarna, specializirana za detektivke, umore in kriminalke. Doma imam celo polico krimičev, ki sem jih kupila prav tam.
Te knjigarne si niso več mogle privoščiti dragih najemnin, lahko pa so si jih različne verige s hrano, ki zdaj tu kraljujejo in hranijo številne turiste. Moja noga na tej ulici zato nikoli ne stopi v kičasto in sladkobno Patisserie Valerie ali v Starbucks.
Če pred Foylesom slučajno vidite veliko gručo ljudi, bodite prepričani, da to niso navdušeni bralci, ampak zgolj ljudje s pametnimi telefoni, ki uživajo v brezplačni internetni povezavi, ki se iz knjigarne očitno razliva tudi na pločnik.
Od kleti do Buckinghamske palače
Kadar pridem v London in obiskujem knjigarne na različnih koncih mesta, me je strah, da bom nekega dne prišla in jih ne bo več. Še pred nekaj leti so izginjale kot po tekočem traku; zdelo se je, da se topijo kot severni led, in bilo je podobno kot pri podnebnih spremembah – le peščica ljudi se je zavedala, da če bodo ti izjemni prostori kulture zaprli svoja vrata, bodo izginili za vedno.
A trenutne raziskave k sreči kažejo, da prodaja elektronskih knjig upada in da so se ljudje začeli vračati v knjigarne. Amazon, ki je pred kratkim kupil ameriško ekološko verigo s hrano Whole Foods – očitno se zavedajo, da bo zdrava hrana bistvo prihodnosti –, je spremenil taktiko in začel po ZDA odpirati svoje knjigarne. Zanimivo je, da ta velika korporacija, ki je doslej delovala predvsem na internetu, ne odpira velikih knjigarn, ampak kopira majhne in neodvisne prodajalne s knjigami, zato je v mnogih mestih kupila stavbe, v katerih so nekoč bile knjigarne, in se naselila vanje. Upa, da bo prostorski spomin pripeljal nazaj stare bralce. V San Franciscu so se lastniki neodvisnih knjigarn že združili in glasno nasprotujejo temu, da bi Amazon zakoračil na njihove ulice in jih pregnal, ker ima pač velikanski kapital.
Vsakič znova trepetam, ali bo majhna knjigarnica Judd Books v bližini postaje Russel Square, ki je do stropa založena s čisto novimi knjigami le po nekaj funtov, sploh še odprta. Za zdaj se dobro drži, polna je bralcev. Starejša gospoda, očitno lastnika knjigarne (včasih se jima pridruži še kakšen mlajši prodajalec), knjižnim moljem tako zaupata, da nas, če pri blagajni pustimo svoje torbe in vrečke, spustita tudi v klet, kjer lahko naletimo na prave knjižne zaklade različnih žanrov, od zgodovine in ekologije do psihologije in filozofije.
V Bloomsburyju, nasproti Britanskega muzeja, je knjigarna London Review Bookshop z odličnim izborom knjig, literarnimi večeri in majhno kavarnico. Obožujem elegantno knjigarno Hatchards v bližini Piccadilly Circusa, ki so jo odprli že davnega leta 1797 in po kateri sta se nekoč sprehajala Wilde in Byron, danes pa tam lahko srečaš Johna Le Carréja ali Antonio Fraser. Elegantni prodajalci so načitani, izobraženi in angleško zadržani, saj je to namreč tudi knjigarna, ki knjige dostavlja v Buckinghamsko palačo.
Vrtinec seznamov
Vsaka dobra knjigarna je zame tista, v kateri kupim veliko več knjig, kot sem na začetku nameravala, in kjer najdem knjige, za katere sploh nisem vedela, kako nujno jih potrebujem. Všeč so mi velike in polne mize, na katere prodajalci razstavijo knjige z določeno tematiko, recimo knjige o naravoslovju, o alkoholu in pijancih, najbolj krvave krimiče …
V Waterstonu (lastnik te velike angleške knjigarniške mreže je pred leti postal ruski milijarder Alexander Mamut) na Piccadillyju so nazadnje imeli na oddelku za leposlovje na različnih mizah razstavljene knjige, ki so bile uspešnice v posameznih desetletjih prejšnjega stoletja. Recimo, kaj so brali v štiridesetih, petdesetih, šestdesetih letih prejšnjega stoletja itn. Včasih znane pisatelje, recimo Margaret Atwood, ali slavne osebnosti, recimo igralca Benedicta Cumberbatcha, zaprosijo, naj jim zaupajo, katere knjige so zaznamovale njihova življenja in zakaj, ter jih potem razstavijo v knjigarni. Vedno se mi zdi neverjetno, kako intimne stvari o nekem človeku lahko pripovedujejo takšni izbori, zdi se, kot da bi gledal njegove možganske in čustvene vijuge, slutiš, kakšna je bila njegova mladost, kaj ga vznemirja in straši, kakšne so njegove skrite želje.
V najboljših knjigarnah je pogosta tudi navada, da prodajalci v branje priporočajo svoje najljubše knjige in na majhna pisemca, ki so pripeta na platnice, napišejo, zakaj jim je bilo neko literarno delo tako všeč. Rada jih preberem. Razstavijo tudi lestvice najbolj branih knjig, saj kot je dejal strokovnjak za sezname Umberto Eco, so seznami pomemben del kulture, ker nekaj, kar se zdi neskončno, naredijo za oprijemljivo snov. Eco je imel velikansko knjižnico, in četudi je bil obseden s seznami, jih nikoli ni zložil po logiki oziroma abecedi – ker so ga zanimale nove stvari in ker se je ves čas spreminjal, se je skupaj z njim spreminjala tudi knjižnica. Zato so prodajalne, v kateri se knjigarnarji tako radi ukvarjajo s knjigami in jih sestavljajo v zgodbe ali sezname, najboljše, saj so vedno drugačne. Neka knjiga lahko v knjigarni, v kateri jo ves čas postavljajo v nove kontekste in pripovedi, pritegne povsem novo pozornost bralca.
Knjigarne z domišljijo
Rada imam tudi občutek svobode, ki vlada v najboljših knjigarnah, v katerih nikoli ne boste našli knjig, zaprtih v celofan, kot se pogosto dogaja pri nas, da jih slučajno ne bi kdo odprl. Knjige so tu zato, da jih beremo. Prostori so polni udobnih zof, na katere se lahko človek zavali in bere.
Všeč mi je tudi, če so knjigarne hitre v uresničevanju želja in če imajo domišljijo. Nekoč so prodajalci v Waterstonu na Trafalgar Squaru ob zaprtju knjigarne v njej po nesreči pozabili na nekega kupca, in ta je v njej preživel več ur, preden je poklical pomoč. Ko je zgodba prišla na dan, so bili bralci navdušeni in mnogi so priznali, da je to njihova največja skrita želja – vso noč preživeti v knjigarni z dobro založenimi knjigarni. Zakaj pa ne, so rekli v Waterstonu in organizirali nočne seanse – obiskovalci so zvečer prišli v pižami, čakale so jih improvizirane postelje in vso noč so lahko brali knjige in brskali po neskončnih policah.
Ljubljana je te dni polna turistov, a dobro založene angleške knjigarne že dolgo nima več. Nekoč je bila v bližini Židovske ulice knjigarnica Behemot, ki je imela odličen izbor angleških knjig, od leposlovja do nevrologije. Ena polica je bila rezervirana tudi za slovenske pisatelje in pesnike, katerih dela so bila prevedena v angleščino. Knjigarnico so zaprli, saj si lastnik ni več mogel privoščiti oderuške najemnine. Mestna občina mu je pozneje ponudila preddverje Mestne galerije Ljubljana, a prostor ni bil primeren za knjigarno, zato je Behemot za vedno izginil. In z njim tudi košček svetovljanstva. Ljubljana ima na tisoče turistov, a nobene knjigarne z angleškimi knjigami. Mestni oblastniki očitno mislijo, da so lokali in restavracije za turiste in obiskovalce mesta dovolj. Ko se je Behemot znašel v stiski, sem napisala več člankov o tem, kako pomembna je takšna knjigarna, ki obstaja v vsakem večjem evropskem mestu. Jasno mi je bilo, da občinskih funkcionarjev takšni zapisi ne ganejo, nisem pa razumela, da ta tema ni zanimala ljubljanskih knjigarnarjev, ki niso naredili nič, da bi podprli kolega. Dobre knjigarne so bile od nekdaj tudi prostor za solidarnost.
O tem, kako knjigarne spreminjajo mesta na bolje, mi za časopis, ki izhaja v Novem mestu, najbrž ni treba podrobneje pisati, saj je založba oziroma knjigarna Goga izjemen primer tega, kako kultura povsem spremeni dinamiko mesta, ki kar naenkrat oživi.
Ameriški komik Jerry Seinfeld je nekoč dejal, da so knjigarne edini fizični dokaz, ki ga imamo, da ljudje razmišljajo. In seveda so še veliko več.
_
Irena Štaudohar je po poklicu dramaturginja, bila je urednica gledališke revija Maska, kot dramaturg je sodelovala z različnimi gledališkimi režiserji in koreografi, kot publicistka je pisala za različne časopise in revije. Bila je urednica Sobotne priloge Dela, kjer je zdaj novinarka. Je avtorica knjige esejev z naslovom Magija za realiste.
