Naše prve samostojne počitnice, tiste brez starševskega nadzora, kar se je zgodilo po letu 1982 ali 1983, so trajale kar nekaj tednov in so se začenjale nekje v začetku julija. Najpomembneje je bilo najti šotor, ker je bilo pač treba imeti neko streho nad glavo, takšno ali drugačno. Šotore smo po navadi nasledili od starejših. Če je imel kdo, tako kot moj prijatelj Hase, na primer starejšega brata, potem ni bilo težav, saj so par let starejši že imeli avtomobile in so šotore zamenjali za zasebne sobe, nam, mlajšim, pa so prepustili spoznavanje prvih oblik življenja v naravi, kar je bilo le manjši del našega kampiranja.
Začelo se je tako, da se je klapa dogovorila, kje bo letovala. Po navadi je bilo to nekje, kjer so imeli starši od nekoga od nas vikend, kar je pomenilo nekaj brezplačnih kosil. Tako smo tisto leto izbrali Orebić. Tam je imel Zlajin sorodnik Neno oziroma njegovi starši hišo, mi pa smo se po tridnevnem polomu v Baškem Polju, kjer so v množičnem kampu prevladovali karateisti in judoisti iz manjših mest, odločili, da se preselimo na polotok Pelješac, ker naj bi bilo tam lepše, ker tam do diska ni treba hoditi dve uri in ker tam ni kmetavzov.
Majhen kamp sredi mesta se nam je tedaj zdel kot nekaj prehodnega in niti sanjalo se nam ni, da bomo tam preživeli najbolj brezskrbna poletja svojega življenja in da bomo tja zahajali tudi še v študentskih letih. Pelješac je imel za nas, Sarajevčane, očitno nekaj čarobnega.
Bilo je kar blizu Ploč, kamor smo prišli z vlakom iz Sarajeva, potem pa je bilo še dve uri z ladjo do Trpnja in še pol ure vožnje z avtobusom do Orebića in znašel si se v srcu srednjega Jadrana, na konici polotoka, na katerem je še vse do danes ostalo nekaj nedotaknjenega sveta.
Nasproti Orebića je bila razsvetljena Korčula, kjer so v disku hotela Park, kjer smo ob elektro pop hitih bendov, kot so bili Yazoo, A-ha, Ultravox in Depeche Mode, ostajali do jutranjih ur in čakali priložnost, da bi morda le ukradli srce kakšni vrstnici iz Beograda. Beograjčanke so bile tedaj za nas, mulce s sarajevskega betona, absolutna fascinacija. Potem se je po navadi zgodilo tako, da so one nam ukradle srce. V bistvu je šlo za precej naivne in nedolžne zgodbe, bolj otročje kot ne. Neki moj prijatelj bi temu rekel mladost – norost, bratstvo – enotnost.
Potem se vse skupaj zgodi tako, da prva ljubezen oziroma tisto, kar misliš, da je ljubezen, mine kot v sanjah, kot da se nikoli sploh ne bi zgodilo. Tudi N. je bila Beograjčanka. Njeni so imeli prikolico na vrhu naselja nad magistralo, na parceli, kjer so najbrž želeli nekoč zgraditi hiško. Njena mama je bila Sarajevčanka. Zaljubil sem se čisto po pubertetniško, tako da nisem mogel razmišljati o ničemer drugem kot le o njej, a najbrž tudi njej ni bilo vseeno zame. Imela je plav pramen las in tisto legendarno Duran Duran uniseks frizuro, ki so jo nosili člani prav vseh bendov tistega časa, še posebej basisti. In imela je nasmeh, ki me je popolnoma razorožil.
Trudil sem se jo očarati z zgodbami iz knjig, ki sem jih bral, in s ploščami, ki smo jih poslušali. Tisto noč, ko sva ostala sama, sva se v senci borovega gozdička na poti proti plaži Trstenica poljubila. Saj sem se že prej kdaj poljubil za šolo, ampak tisti poljub štejem za svoj prvi poljub. Bil je to poljub iz pesmi, poljub, ki si ga zapomniš za vse življenje, in vsak spomin nanj, čeprav se v moje misli prikrade vse bolj poredko in je že precej obledel, v mojih prsih vsakič vzbudi občutek neke nerazložljive brezpogojne sreče. Take stvari se človeku lahko zgodijo samo enkrat v življenju, le takrat, ko ima srce še veliko in zdravo, in tako je najbolje, ker kdo bi vedno znova lahko prenesel tako veliko srečo in tako veliko žalost ob njenem koncu.
Pospremil sem jo do njihove prikolice. Mislim, da so bili njeni zaskrbljeni. Njen oče je bil pravi orjak in bil sem čisto prestrašen. Zdelo se mi je, da vseeno niso bili nezadovoljni s hčerino izbiro. Mogoče jim je bilo všeč, da sem iz Sarajeva, ali pa so morda ocenili, da so me starši lepo vzgojili. Kdo ve? Naslednji dan mi je zjutraj nekoliko sramežljivo rekla: »Moji te vabijo na kosilo. Pridi gor k nam.«
Potem sem celo dopoldne vadil svojo vlogo pri kosilu, kako bom jedel, kako se bom obnašal do njenega očeta, kako do mame, kaj moram reči in česa ne smem narediti. Mislim, da me je Neno nekajkrat zalotil pri razmišljanju, pa me je spraševal, kaj bom naredil, če bo njen stari rekel to ali ono, jaz pa sem se delal, kot da sem pripravljen na vse scenarije.
Potem je vse minilo v enem samem trenutku. Pravzaprav se ne spominjam ničesar drugega, kot da smo jedli špagete z bolonjsko omako, ki jih je skuhal njen stari in so bili res dobri. Ni kar tako zrasel tako velik, če pa tako dobro kuha, sem pomislil in se ustrašil, da bo začutil, o čem razmišljam. Gledala sva se, ona in jaz, potem pa sem se, ko se mi je zdelo, da je čas, lepo poslovil. Prikolica in tenda pred njo sta ostali za mojim hrbtom. Tista prikolica Adria, ki so jo delali v IMV, Industriji motornih vozil, v Novem mestu, udobna oaza socialističnih počitnic, »kuća putujuća« srednjega razreda, ki je služila navideznemu begu pred bremenom vsakdanjega življenja, ki pa je, to isto breme, šlo vedno z njo, pripeto za kakšno lado ali stoenko, ki jo je vlekla na tistih petnajst dni Sredozemlja na uživanje Jadrana.
Minila sta še kakšna dva dneva, ko mi je Neno rekel, da mi ima ona nekaj pomembnega za povedati, a da ji je težko, zato ga je prosila, da mi on prenese sporočilo. Njena babica je bila v Petrovcu na Moru. Bila je bolj slabega zdravja, zato bo odšla k njej. Bil sem razočaran, kot so lahko razočarani le otroci. Zvečer sem se le nekako srečal z njo. Obljubila sva si, kako se bova srečala takoj po koncu poletja, da si bova pisala … Seveda se ni zgodilo nič od obljubljenega. Pozneje sva se do mojega odhoda v vojsko srečala še dvakrat, ampak, kot pravi neka pesem, nič ni bilo več tako, kot je bilo.
Tako je bilo z mojo prvo ljubeznijo. Nikoli ne bom zvedel, kako se je končala. So se njeni starši prestrašili, da je njihova hči premlada za ljubezen, sem naredil napako, ker nisem spakiral svojih stvari in odšel za njo v tisti Petrovac, se tam kot Robinzon sam naselil v nekem kampu in se boril za njeno ljubezen, ali pa je bolna babica res potrebovala njeno pozornost in družbo?
Osemnajst let pozneje, ko so se končale vojne pri nas oziroma ko so doživljale svoj epilog v obliki Natovega bombardiranja Srbije, je z otrokoma prišla v Sarajevo. »Umaknila sem se. Samo za toliko časa, dokler mož ne dobi papirjev. Potem bova poskusila nekje na Zahodu. Tam se ne da več živeti,« je rekla.
Jaz nisem rekel nič, izogibal sem se pogovoru o čemer koli, kar bi jo lahko prizadelo. Tudi kaj je bil v resnici razlog njenega odhoda v Petrovac in zakaj je ugasnila najina mladostna ljubezen, je nisem vprašal. Bilo je neumno. Ko sva se prvič srečala, sva bila premlada in življenje je bilo bolj neresno kot v resnici. Ko sva se srečala drugič, sva bila prestara in življenje je preveč resno, saj se je vmes zgodilo marsikaj, nad najinim pogovorom pa je obvisela grožnja, da nama lahko nekaj uniči še tisto malo lepega, kar nama je ostalo po vsem tem.
Neverjetno je, kako se kdaj kakšen detajl pojavi na najbolj nepričakovanem kraju in vzbudi spomine na neko že skoraj povsem pozabljeno zgodbo. Na vlaku na progi Leipzig–Dessau v srcu Vzhodne Nemčije in Srednje Evrope, kjer ne ozirajoč se na vse demokratične spremembe velike zgradbe in dimniki opominjajo, da je tu nekoč gospodarila Sovjetska zveza, sem sredi zasnežene pokrajine zagledal neverjetno sliko – parkirišče prikolic. Na stotine jih je bilo. Bile so kot na zimo pripravljene postrojene enote neke vojske, jaz pa sem se spomnil na Adrio, pomislil, koliko tistih prikolic je videlo Jadransko morje, in se vprašal, ali se je pred katero zgodilo, kar se je zgodilo nama z N.
Morda je večno počivališče prvih ljubezni, tam med Leipzigom in Dessauom, kjer se mačka zdravi z mrazom in mraz spet preganja s pijačo nekje v kotu tam parkiranih prikolic. Na koncu pa, kaj je sploh ljubezen? Odvisnost od druge osebe ali pa morda vonj Kolpe v Križevski vasi, kjer smo preživeli konec tedna v Igorjevi vikendici, ki je bila, spet, Adriina prikolica. Nekaterim stvarem ne moreš uiti. Ko ugotoviš, da niti ni treba, je po navadi prepozno.
Naši spomini so pomembni samo nam. Vendar v vsem tem obstaja neki »zakaj«, za katerega ni pravega odgovora, vendar ga ne smemo nikoli nehati iskati, tako kot ne smemo nikoli pozabiti, kaj vse je za nas naredila Adriina prikolica in kolikokrat je bila naš dom. Zdaj pa naj počiva v Križevski vasi, na Pelješcu ali ob progi blizu Leipziga. Zaslužila si je počitek. Tako kot mi, ljudje s spomini.
(Prevedel Igor Vidmar)
