Skupinska razstava Fotografija novomeških avtorjev
Kot v katalogu uvodoma pojasnjuje avtorica razstave, kustosinja Jasna Kocuvan, je bil razstavni projekt zasnovan kot nadaljevanje razstave z naslovom Stoletje in pol fotografskih pogledov na Novo mesto: tako je tokrat središče pozornosti namenjeno sodobni in tudi nekoliko starejši avtorski fotografiji tistih ustvarjalcev, ki so na takšen ali drugačen način povezani z dolenjsko prestolnico. Že bežen pogled na seznam sodelujočih razkriva, da gre za fotografe, ki bodisi živijo in delujejo v Novem mestu oziroma v neposredni okolici, bodisi pa so kot domačini tukaj preživeli določeno obdobje svoje življenjske poti.
Novo mesto se vsaj od osemdesetih let prejšnjega stoletja ponaša z živahno fotografsko sceno, katere dosežki in ambicije so nemalokrat presegli lokalne okvirje. Številne pobude, bolj ali manj redna razstavna dejavnost, po prelomu tisočletja okronana tudi z bogato festivalsko aktivnostjo, predvsem pa zagnanost nekaterih posameznikov – med njimi kar nekaj takih s formalno izobrazbo na področju fotografije – so v lokalnem okolju pripomogli k vzpostavitvi razmer za razvoj in popularizacijo avtorske fotografije. Vrsta najrazličnejših dejavnikov je tako botrovala formiranju nemajhnega števila fotografskih navdušencev, ki so s svojim delovanjem vzgajali publiko, s tem pa tudi nov podmladek – posledica česar je, kar se zdi nemara najpomembnejši vidik te zgodbe, skozi leta bolj ali manj kontinuiran dotok novih, mladih ustvarjalcev, ki s svojim opaznim delom pišejo nova poglavja na področju fotografije. Ob zgodbi o živahnosti lokalne scene se slej ko prej poraja tudi vprašanje podpore s strani raznoterih lokalnih deležnikov, oblasti in financerjev, ob čemer se je kakopak težko izogniti občutku, da je bila tudi ta vseskozi precej sporadična in bržkone prav tako odvisna od dobre volje in naklonjenosti posameznikov.
Razstavo spremlja katalog, kjer je bralcu spremnega besedila ponujena kronologija aktivnosti, povezanih s fotografskim dogajanjem v Novem mestu. Ob navedbi fotografov, ki so v mestu ob Krki delovali pred in po drugi svetovni vojni, se zdi pomenljiv podatek, da je bil v Novem mestu leta 1946 ustanovljen Fotoklub, ki je pod različnimi imeni in z nihajočo intenzivnostjo deloval skoraj pol stoletja, vse do začetka devetdesetih let. Vsekakor pomemben je tudi prispevek osnovnošolskih krožkov, ki so mladini odpirali vrata v svet fotografije; v foto krožkih na tedanjih osnovnih šolah Grm in Katja Rupena (danes OŠ Center) se je tako s fotografijo prvič resneje srečalo kar nekaj avtorjev s pričujoče razstave.
Sredi šestdesetih let so v Dolenjskem muzeju pričeli z organizacijo fotografskih razstav, katerih intenziviteta se zgosti v naslednjem desetletju, ko se tam leta 1979 prvič samostojno predstavita tudi domačina Saša Fuis in Bojan Radovič. Oba avtorja močno zaznamujeta tudi naslednje desetletje, ko se redna fotografska dejavnost – ob nekaterih drugih manifestacijah – za nekaj let preseli v Bar pri slonu, nato pa doseže vrh z ustanovitvijo Fotogalerije Novo mesto, ki je do začetka devetdesetih let delovala v prostorih tedanjega Doma kulture (današnji Anton Podbevšek teater). Osemdeseta leta se tako kažejo kot izjemno plodovito obdobje, v katerem se formirajo številni lokalni avtorji, tako ljubitelji kot profesionalci. To je tudi čas intenzivne razstavne dejavnosti, ko v Novem mestu gostujejo številni slovenski, jugoslovanski in tuji fotografi, in ko domači avtorji žanjejo prve uspehe tudi izven domačega okolja. Ambicioznemu razstavnemu programu Fotogalerije sledi tudi prav takšna obrazstavna dejavnost: organiziranje delavnic, nato simpozijev, vzpostavitev široke komunikacijske mreže, kot tudi želja po vzpostavitvi nekakšnega vsedržavnega fotografskega vozlišča … kažejo na smelost tedanjih akterjev. Še posebej Bojana Radoviča, ki je po zatonu Fotogalerije Novo mesto zagnal še nekaj razstavišč (Vista 21, Hiša fotografije, kasneje pa še Fotogalerija APT in galerija Lokomotiva). Velik pomen za dogajanje na področju fotografije v Novem mestu, pa tudi širše, pa je imel kasneje tudi festival dokumentarne fotografije Fotopub, katerega idejni oče je bil fotograf Borut Peterlin. Festival, ki je v Novo mesto privabil zavidljivo število domačih in mednarodnih fotografov ter gostil številne razstave, ob tem pa s pomočjo delavnic in predavanj vseskozi nudil tudi priložnosti za izobraževanje, je po 13. ponovitvi leta 2013 prevzela mlajša ekipa novomeških fotografov, ki ga je pod novim imenom »fotopub« tudi vsebinsko predrugačila.
V katalogu razstave podan oris zgodovinskega konteksta, znotraj katerega se je skozi leta razvijala fotografska scena v Novem mestu, se zdi vsekakor dobrodošel vidik razstave, saj kot tak gledalcu (oziroma bralcu kataloga) ponuja pregled preteklega dogajanja. Brez dvoma zanimivo pa bi bilo videti tudi arhivsko gradivo in dokumentacijo – če se je to seveda sploh ohranilo – ki bi na informativen način dopolnila zgodbo o novomeški fotografiji in tukajšnjih fotografih. Fokus same razstave ostaja tako vezan predvsem na izbrana dela deseterice fotografov, ki so razdeljena na dve enoti: zgodovinski del, ki obsega dela, nastala še v času nekdanje skupne države, ter sodobni del, kjer so prikazana fotografije, datirane od devetdesetih let pa vse do danes. Seveda je izbor del, kot tudi avtorske poetike izbranih avtorjev, pričakovano heterogen in seveda nezvedljiv na skupni imenovalec. Fotografije izkazujejo široko žanrsko polje zanimanja in tudi izostreno tehnično znanje. Skladno s siceršnjim razvojem fotografije prevladujejo v starejšem „analognem“ obdobju teme, ki so vezane na bolj ali manj estetizirano dokumentiranje vsakdanjika (Bojan Radovič, Marko Švent, Stojan Golob), pa tudi na socialne (Saša Fuis) in intimnejše vsebine (Mitja Pelko, Gregor Čampa, Andrej Virc). V kasnejšem obdobju se fokus premakne k bolj konceptualnim poudarkom, k analitičnemu pristopu h fotografiji (Bojan Radovič), kot tudi k izrabi tehnoloških orodij, ki razširjajo meje digitaliziranega fotografskega medija (Saša Fuis, Jure Kastelic); fotografska serija postaja konceptualni projekt (Boštjan Pucelj, Borut Peterlin), katerega polno razumevanje terja poznavanje konteksta.
Na razstavi tako srečamo vrsto znanih in uveljavljenih fotografskih imen, a tudi nekaj takšnih, ki vsaj nekoliko mlajši publiki bržkone niso najbolje znana: tako je škoda, da avtorji niso predstavljeni vsaj z obširnejšimi biografijami oziroma z več informacijami o njihovih opusih, ki jih (tudi) zaradi prostorskih omejitev na razstavi seveda ne moremo videti v večjem obsegu. Kljub temu pa razstava ponuja razmeroma nazoren vpogled v novomeško fotografsko sceno in njeno živahnost, ki se bo, upajmo, ohranila tudi še v prihodnje.
