Že prva pesniška zbirka Poezija za avtomehanike je šentjernejskemu pesniku Blažu Iršiču prinesla nominacijo za najpomembnejšo pesniško nagrado pri nas, Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, ki jo vsako leto podeli Društvo slovenskih pisateljev. V društvu pisateljev so za pet nominirancev zapisali: pet nominiranih pesniških zbirk, pet odličnih pesniških knjig.
Blaž Iršič se je s poezijo spoprijateljil, ko je v srednji šoli s prijatelji sestavil punk band, ki so ga poimenovali po punkovskem plesu Pogo. Ker pri tovrstni glasbi ne gre le za inštrumentalno glasbo, ampak je treba tudi kaj zapeti, je začel pisati besedila. »Ko si star petnajst let, spreminjaš svet. Taka so bila tudi moja besedila. Noreli smo, bili smo totalno odbiti,« pravi Blaž Iršič, ki je že med pisanjem besedil za skupino Pogo napisal marsikaj, kar ni bilo primerno za uglasbitev.
Resneje se je lotil poezije v času študija biologije. »Nisem pisal za objavo, pri pisanju je šlo za neke vrste katarzo. V sebi sem imel nekaj, kar sem moral dati iz sebe,« pravi o svojem pesnikovanju profesor biologije, vodja proizvodnje v Roletarstvu Medle, kjer se je zaposlil kot navaden delavec.
Blaž Iršič opazuje svet okoli sebe in ima o njem tudi svoje mnenje, ki ga zna na svojstven način zapisati tudi skozi svoje pesmi. Piše o vsem, samocenzure ne pozna in tudi filtrov, ki bi njegove misli prečistili in jih naredili bolj prebavljive za konservativno bralstvo, pri njem ni. »Poezija je tvoj intimni prostor, ki ga z njo odpreš javnosti. Kar napišem, me mora tudi zabavati, to je neke vrste igra,« o svojih verzih pripoveduje Blaž Iršič. Njegova poezija na prvi pogled marsikdaj deluje primitivno, vulgarno, a tisto, kar z njo sporoča, ni tako.
Odzivi na njegovo poezijo so za zdaj večinoma pozitivni, čeprav jo je slišati le v sorazmerno zaprtih krogih, na primer v okolju Metelkove. »V bolj konservativnih krogih ne bi bil tako dobro sprejet, če bi bil, bi bilo z mano nekaj narobe,« smeje pove Iršič. Tudi kritiki so knjigo Poezija za avtomehanike zelo dobro sprejeli, le dva sta jo popolnoma popljuvala, kar je Blaža prav zabavalo.
Svojih pesmi nikoli ni nikomur ponujal za objavo, ponudba za izdajo pesniške zbirke je prišla sama od sebe. Vabili so ga na literarne večere, na katerih je začel redno sodelovati, potem so ga nekega dne poklicali iz založbe LUD Literatura in ga vprašali, ali dovoli objavo. Opozorili so ga, da se danes poezije proda največ kakšnih dvajset knjig, a naklada Poezije za avtomehanike je hitro pošla in zbirka je bila pravkar ponatisnjena. Podobno je bilo tudi z nominacijo za Jenkovo nagrado, kjer je prišel v najožji izbor. Že pred izidom zbirke so ga poklicali iz Beograda, kjer bo v kratkem izšel srbski prevod njegovih pesmi, deset pesmi, prevedenih v grščino, pa bo izšlo v neki grški antologiji. »Moja poezija je na prvi pogled morda zajebantska, a ni, je resna,« pravi.
