Objavljamo pesmi Blaža Iršiča, čigar poezija je morda na prvi pogled zajebantska, a kot pravi avtor, še zdaleč ni tako.
Belci plavajo, črnci so žejni
Ste bili kdaj v baru in zavidali snažilki?
Ste bili kdaj v bolnišnici,
na oddelku za drek, agonijo in smrt, in zavidali snažilki?
Življenje včasih ponuja več, kot si zaslužiš.
Včasih pa izgubiš delo v proizvodnji
in tvoji otroci odrastejo v zveri.
Po reklamah je bilo plavanje
in plaval je Kenijec.
»Kaj je zdaj to?« sem se vprašal.
»Ni žejen? Bo plaval žabico?«
Bil je bel.
Za trenutek sem pomislil,
da je svet dokončno znorel.
Vse je še vedno tako zelo normalno.
Bedniki še vedno najebejo,
kreteni vozijo aston martine,
geniji se zapijejo pri dvajsetih,
če niso Bill Gates.
Mustangi so konji,
Zdravko Čolić je nor,
pesniki v svojih pesmih žalijo skinheade,
skinheadi ne berejo poezije,
lačni še vedno stradajo
in debeli hujšajo,
predsedniki obljubljajo,
bog je največja svinja pod soncem,
rad ima Miloševića, Hitlerja in Idija Amina,
fuka s krvavo grofico,
če ni peder.
Ženske so srečno poročene,
moški so na kavču in ubogi reveži navijajo za Olimpijo.
Če se zdi svet lep,
se verjetno nalivaš že od jutra,
če je v postelji kaktus, je to čudno,
če bi rad prišel na otok, potrebuješ most
ali trajekt ali zelo debelo truplo in vesla.
Včasih smo na smrt bolni,
takrat zavidamo snažilkam,
in Kenijci ne znajo plavati.
Jožef Kristus, ta je zate
»Kaj počnejo ti ljudje, Robin?«
»Umirajo.«
»Aha. Sem mislil, da so že mrtvi.«
»Ne, ne. Prej morajo še nekaj postoriti.«
»Aha, aha …«
Kaj je vmes med vsi hočejo in nihče noče?
Valter, koga bi raje, Terezo Kesovijo ali Sasho
Grey?
Marino Abramović ali deževni pragozd?
Terezo Kesovijo ali Terezo Mati?
Kaj vse so videle tvoje oči,
skloniš se k zemlji in prste zakoplješ v travo,
veš, da boš umrl mlad,
zato se zjutraj odločaj pravilno!
»Ne!!! Nikar Gandija!!!«
»Ah … jebi ga.«
Želel sem drkat pa sem si rekel:
»Ajde prvo en komad od Joy Division.«
Sliši se narobe,
iz volkov smo naredili kokeršpanjele
in, ljubi bog, yorkširske terierje
in jih oblekli v plaščke.
Iz smreke bonsaj.
Bonsaj.
Dokler imam roke …
Zaljubljen sem v prostitutko.
Pa pustimo zdaj smisel.
Saj smo ljudje.
»Jožef, čestitam!«
»Ni moj. Ni moj.«
Vse ima svoje meje,
razen ljudi,
ki so iz kastracije naredili božanstvo.
Dobro jutro, sufražetka
Zavrnil sem te!
Delo je delo.
Kaj neki skriva dalajlama pod tisto rjuhico?
Po velikih napakah običajno spim slabo.
Marsikdo ničesar ne obžaluje,
marsikdo ni nikoli zavrnil grupiča.
Kristus?
Bal sem se zvoka budilke.
Tista prasica je izbezala najhujše travme iz mene.
Kot bi me zbujala sufražetka.
»Zbudi se, prašič! Simbol degeneracije! Lupilec krompirja!«
No, ja, jutro je jutro.
»G. Iršič?«
»Da.«
»Stranka prihaja k vam. Neki gospod. Zelo majhen je. Pritlikavec je. 120 cm je velik.«
»OK. Povejte mu, da sem kot losos, če ga bom nategnil, bom umrl.«
»Kako?«
»Naj pride, pripravljen sem.«
Vrnil sem se domov,
kjer bom nekoč umrl.
Imela si spuščene lase,
žarela si.
»Tvoj losos je doma, pripravljen sem na smrt.«
»Nastavila sem ti budilko.«
Bi rad ponedeljek? Evo ti ponedeljek.
Budilka.
Noč je.
Knez Monaka še spi,
iztegnem roko,
iščem gate.
Vse pijanosti in
pokozlani kavči so pozabljeni,
poraženi.
Veličina, pod katero padajo ženske, je izpuhtela.
Pank je tiho.
Ljudje s praznimi jajci
pod rjuho opazujejo ogromno rit svoje ženske.
Prezgodaj je,
da bi se uprl.
Da bi jedel.
Nisem bil pripravljen,
a sem šel.
Kot v vojno,
kot na pičko, okuženo s sifilisom.
Fantje v norišnici so že vzeli prvo tableto proti norosti,
bobri polizali svoj čudaški, ploščat rep.
Kri se počasi izgublja po telesu,
kakor zver,
ki ne pozna svobode.
Pesem, ki bi jo lahko napisal kateri koli mož, ki vstaja ob petih
Vstani, obrij se, delaj!
Že vstanem težko …
Deloholiki so zajebali ta svet,
rešijo ga lahko le lenuhi,
vendar vse skupaj je malo verjetno.
Opisal bi vam občutke,
a jih nimam.
Olatunji je udaril po bobnih
in očistil svet pritlehnosti,
Reinhold Messner je stopil na vrh Mont Everesta in ugotovil,
da bo moral nekako priti dol,
jaz pa sem vstal ob petih,
da bi delal, delal, delal.
Čeprav bi raje gledal, gledal, gledal
sončni vzhod.
Pomislil sem …
Rad bi bil Vincent van Gogh,
a bi rad obdržal uho,
rad bi bil markiz de Sade,
a bi rad obdržal ugled,
rad bi bil Mihail Gorbačov,
a ne bi rad izgledal kot nekdo,
ki se mu je šoja usrala na plešo.
Tisto noč sem blestel z izgovori.
»Kje si bil tako dolgo? Večerja je mrzla!« si rekla z mrazom v srcu.
»Jaz in Radovan Karadžić sva skisala eno veliko skledo repe.«
»V redu. Toda dogovorila sva se, da boš do osmih doma.«
»Pravila so zato, da se jih krši,
čustva zato, da se jih skriva,
in ure zato, da imajo športniki sponzorje.«
Obrila si se …
Nadišavila …
In zaspala pred televizorjem.
Pojedel sem mrzlo večerjo in jo poplaknil z mrzlo vodo.
Radovan mi je drug dan povedal,
da je tudi on jedel mrzlo večerjo.
Bridka je bila smrt Evrope, Srečko,
a tebi vsaj ni bilo treba živeti v mrtvi Evropi,
ali pa vstajati ob petih.
Kako sva se z bogom ravsala za ščegetavček
Ko sem prvič lizal tvoje mednožje, se mi je zdelo,
da skuša še bog vsiliti tisti svoj dolg jezik zraven
in tiste roke,
ki so ustvarile Izrael in Palestino.
Skušal sem te dobiti na svojo stran,
želel sem zmagati.
In če želiš zmagati,
si ne želiš Boga za nasprotnika.
Tam smo bili,
med tvojimi nogami
Bog, jaz in obup.
Nato pa si zaklicala njegovo ime
»Ooo, Bog …«
Izgubil sem,
preboleti sem moral še en poraz,
a tokrat je bilo enostavno,
nihče ne zmaga,
ko se združita Bog in ženska.
Ubiti človeka na smrtni postelji
Razbiti izložbo francoskih sirov,
noreti, kašljati kri,
prebudijo se golobčki na medenih tednih,
prebudijo se žene alkoholikov.
Živeti na robu živčnega zloma,
zreti v prepad, momljati abbbbrbbbrbrbrbbbbb,
narisati pikapolonico,
obviseti kot luna na nebu,
kot robček, s katerim si obrišeš spermo z beder,
biti v čuzi pa nikjer opaziti Bavčarja,
objeti,
tako brez božanja, brez erekcije.
Moj velik pes je pojedel tvojega majhnega psa.
Jokal si kot velika pička.
Zlagati zgodbo,
ubiti par minut,
končati v smeteh tako kot vse, kar kupimo.
Sanjariti,
si domišljati, da ni sonca.
»Pridi, pri Hansu ližemo tripe!«
Zaljubiti se,
se tresti od strahu,
od ljubosumja umazati gate,
jesti vojno,
preliti svojo ušivo kri,
umreti mlad, raztresen, nor,
ali pa se sto let nalivati s kefirjem?
Kar je za nas sever, je za Avstrijce jug.
Ubiti človeka na smrtni postelji,
pognati svoje življenje v kurac,
to je tisto, kar malokdo naredi s stilom.
Pesem o železnici
Zlezi mi v jetra,
vse tišje in tišje,
kot topel zrak, ki razbije
hlad zaporniških noči,
ostajaš blizu.
Tvoja glasba je mučnina,
koprnenje si vtaknite v
rit ali pa ga pohabite z vodko.
Žorž,
najhujši je
vonj po svobodi.
Poškropil te bom z urinom,
videl sem, kako to počnejo rakuni,
izdrl si bom jezik in pozabil, da sem človek,
videl sem, kako to počnejo volivci.
Poncij Pilat je zabrenkal na svoje spolovilo,
nune pustil ravnodušne,
mimo je pridrla truma opustelih spominov,
kako razpadam,
nisem mlad.
Hop, hop, hop,
kdor se obrne, bo ustreljen.
Pes se slini okrog sarme,
za tisto, kar najdeš v notranjosti,
je potreben pogum, kuža.
Šele ko izgubiš proti zelju,
si pripravljen na vojno z Italijani.
Sto harpijskih orlov si je na divji vožnji s konkordom od ponižanja odrezalo jajca.
Obupam nad Cezannom,
zdaj ko je mrtev, mu lahko obljubim vse.
Lahko mu povem vse,
Cezanne, tvojo sliko imam v denarnici, ti prasec,
tvoje barve sem prodal gobezdačem,
tvoje hrepenenje utopil v vodnjaku,
kjer so oprali par nogavic in ukinili vojno.
Kaj mi bodo neskončne stvari, gospod Cezanne?
Brez konca bi bili še bolj izgubljeni,
še lažje bi sovražili.
Kot grlica,
ki ne more brez svoje male kletke,
mi ne poveš vsega.
Po svoje te ljubim,
po svoje je premalo zate.
Nič hudega,
obseden s koncem,
je mladi fant mučil žabo.
Nihče noče v nebesa,
vsi bi raje še malo delali na železnici,
še malo, še malo.
Edina pesem na svetu, ki se konča z jerebico
Od vesolja sem pričakoval več,
da bi vanj lahko vrgel kamen,
da bi ti gledal v oči,
da bi me objel tako narahlo in mučno.
»Gospod Breivik, svobodni ste!«
Naročil sem pivo in ga pil zelo počasi.
Hotel sem, da umre.
»Gospod Iršič, vabljeni ste na branje drevesom.«
»Vsekakor, gospodje, le še anus si pobelim in recitiral bom od sinic posranemu grmovju.«
Postarale ste se, krvave oči,
postaral si se, up.
»Ubogaj Jadran, ti stari plešasti kurac!«
Z vsakim dihom obrišem tvoje dlani,
na zvezdo se usede prah,
ne čakam,
nisem ocean,
nič manj ne obstajaš
kot v travi izgubljena
jerebica.
