»Če boste vprašali Švicarja, katerega koli, kaj je pomembno za Švico,« pravi dr. Jadran Lenarčič, direktor Instituta Jožef Stefan (IJS) v Ljubljani, »bo ta rekel: znanost, raziskovanje in tehnološki razvoj. Če pa isto vprašanje zastaviš Slovencu, pa ne vem, kaj bo odgovoril.«
Do slovenske stvarnosti kritičen vodja našega največjega raziskovalnega središča prihaja iz Kopra, kjer je opravil z osnovno in s srednjo šolo, diplomiral pa na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani, od koder je še kot študent odšel čez cesto do Instituta, v katerem so mu poiskali delo pri razvijanju takrat še zelo pionirske vede – robotike. Njegov doktorat nosi naslov Sinteza manipulacijskih robotov, avtor pa velja za strokovnjaka za robotsko kinematiko, biorobotiko in humanoidne robote. Je sredi svojega tretjega direktorskega mandata, ki ga je v nasprotju s prejšnjima začel optimistično, in čeprav se reči premikajo počasneje, kot je pričakoval in bi si želel, pri tem optimizmu še kar vztraja.
Pogovor z znanstvenikom, slikarjem in rekreativnim športnikom smo opravili dan po zgodovinski zmagi naših rokometašev na svetovnem prvenstvu, in se zato nekaterim vzporednicam nismo mogli izogniti.
Nekako smo vsi še pod vtisom tekme za 3. mesto na SP v rokometu med Slovenijo in Hrvaško. Domnevam, da ste si jo kot ljubitelj športa ogledali?
Tekmo sem gledal in lahko rečem, da sem v drugem polčasu opazil pomembno razliko v hrvaški taktiki in zaslutil oziroma postal prepričan, da bodo naši prišli zelo blizu, če bodo le tudi oni začutili to priložnost. Nisem pa niti približno pričakoval, da bodo izenačili in potem celo zmagali. Mislil sem, da bodo prišli do dveh golov razlike, in bi bil že s tem zadovoljen. Vsaj neke sosedske sramote ne bo, sem si rekel (smeh).
Rekli ste, da ste opazili razliko v hrvaški taktiki. Kakšno?
Nenadoma so začeli igrati na čas, ne več na gol, začeli so zavlačevati. Saj bomo … To je bilo očitno.
Se v znanosti danes lahko zgodi kaj podobno spektakularnega, kot se je na tej tekmi v zadnjih dvajsetih minutah?
Če sem znanstveno pragmatičen, potem lahko rečem, da je vsako znanstveno odkritje spektakularno. Koliko bo spektakularno za splošno občinstvo, pa pokažejo šele leta. Tudi Nobelove nagrade podeljujejo za nazaj. Enačbe za Bozonov delec so enačbe izpred 60 let. V današnjih časih je težko pričakovati, da bi se zgodilo kaj takega, kar bi bilo zanimivo za občinstvo in znanstvenikom do zdaj neznano. Ob tem je treba povedati, da je vsaj polovica znanstvenih odkritij navidezno naključna. Znanstveniki zasledujemo neki cilj, pridemo pa do drugega rezultata ali vmesnega dosežka, ki je bistveno pomembnejši od tistega, čemur smo sledili, in se ga ne da napovedati. Ti dosežki so po navadi tudi najbolj prebojni. V tem smislu so spektakularni, nimajo pa širšega občinstva, kot ga ima, denimo, šport.
Ob tem se je veliko govorilo o slovenskem narodnem značaju, ki da je končno postal zmagovalen. Kaj vi kot znanstvenik, vodja inštituta, menite o tem? Najbrž se ponuja kakšna vzporednica med vrhunskim športnikom in vrhunskim znanstvenikom?
O tem tudi predavam. To, da ne moreš biti zmagovalec, če nisi prepričan, da si najboljši, če samemu sebi ne rečeš: jaz sem zmagovalec. Če bo trener rekel športni ekipi: »Stopite na igrišče in zmagajte!«, bodo zelo verjetno izgubili. Če pa reče: »Fantje, igrali bomo zato, ker smo zmagovalci!«, potem bodo pa morda zmagali. Podobno je v znanosti in tudi sicer pri ustvarjanju. Če nisi prepričan, če v svojem življenju nisi najprej prepoznal, potem pa tudi pripoznal, da si ustvarjalec, potem tudi nikoli ne boš. Ta podobnost obstaja. Podobno kot šport je tudi znanost brez meja. Ne moreš biti svetovni prvak, če nisi premagal vseh. Svetovni prvak postaneš, ko odkriješ nekaj, česar ni nihče drug. Slovenci smo pri tem relativno uspešni, če pa bi postavili sistem v Sloveniji tako, kot bi ga morali in bi ga lahko brez kakšnih posebnih žrtev, bi bili pa lahko še uspešnejši in tudi koristnejši za slovenski razvoj.
Študirali ste elektrotehniko, doktorirali iz nje in se potem posvetili robotiki – robotski kinematiki, biorobotiki, humanoidnim robotom. Kako to?
V elektrotehniko me je odneslo bolj po naključju. Premorem zelo širok – pa ne bom rekel – spekter talentov, ampak lahko bi se ukvarjal z marsičim. V gimnaziji sem zelo kolebal, kam bi se usmeril, in nekaj časa celo razmišljal o fakulteti za šport, pa so bile moje ambicije vendarle večje. Potem sem se odločil, da bi študiral matematiko pa sociologijo in filozofijo – vse to me je zanimalo, na koncu pa sem se pod vplivom brata, ki je prav takrat diplomiral na fakulteti za elektrotehniko, odločil, da mu sledim. Sprva nisem bil najbolj zadovoljen, ker sem si želel malo bolj filozofskega, teoretičnega študija. To sem ujel v tretjem letniku, ko sem zavil na smer avtomatika, ki je v veliki meri teoretična, čeprav ima tudi veliko praktičnih aplikacij.
Že kot študent sem se še pred koncem študija po naključju znašel na IJS, kjer sem pomagal pri študiju problematike na področju vodenja, ki je čista teorija. Ko sem iz tega pozneje tudi diplomiral, so me na inštitutu želeli zadržati in tedanji šef mi je rekel: »Ti se boš pa ukvarjal z novim področjem, ki se mu reče robotika.« To je bilo zame rahlo razočaranje, ker sem si robotiko predstavljal kot nekaj izredno praktičnega, no, pozneje se je izkazalo, da je v robotiki še vse neraziskano. Na primer področje robotske kinematike, ki bi ga lahko znanstveno umestili v teoretično mehaniko …
Govorite o gibanju, premikanju robotov?
Da. Bilo je popolnoma neraziskano in tako sem že po nekaj mesecih dela na robotiki razvil svoje izvirne metode, o katerih še danes predavajo na fakultetah. Mehanika robotov je moja specialnost. Že v času doktorskega študija pa sem naletel na zanimive primerjave med človeško roko in mehansko roko, ki se je takrat uporabljala pri industrijskih robotih, in ugotovil, da ima človeška roka zanimive prednosti. To me je povleklo v pozneje imenovano humanoidno robotiko. To so človeku podobni roboti, ne nujno kompletna telesa z glavami, očmi …
Mene je posebej zanimala zgornja ekstremiteta, se pravi roka. Značilnosti človeške roke s stališča robota oziroma robotike. V robotiki gledamo roko kot celoten sistem, ki izvaja neko manipulacijo. V medicini biomehanika roke pomeni študij sklepov, posameznih funkcij, ne pa celotnega sistema. Poseganje robotike v gibanje človeka ima popolnoma nove, tudi znanstvene vidike. S tem sem se začel ukvarjati in moja najbolj citirana dela so še zmeraj s tega področja tam iz devetdesetih let. Pravzaprav jih šele zdaj odkrivajo, ker se humanoidna robotika izredno hitro razvija.
Konec osemdesetih let so mi kolegi po svetu govorili: »Pusti to, razvijati moramo industrijske robote, roboti imajo boljše mehanske lastnosti od človeka, večjo nosilnost, so bolj vzdržljivi, se ne utrudijo, razvijati moramo ta področja …« Zdaj ni resnega laboratorija, ki se ne bi ukvarjal s humanoidno lutko. Spoznali so, da je prihodnost robotike tudi v podobnosti človeka in robota. Sodobna tovarna je v bistvu simbioza med človekom in strojem. Nastaja nova civilizacija, ne samo človek-robot, še več, robot-robot. Počasi bodo roboti začeli komunicirati med seboj in učiti drug drugega. Tovarna prihodnosti bo gotovo polna humanoidnih robotov.
Ko že omenjate tovarno – japonsko podjetje Yaskawa se je odločilo, da bo v Sloveniji postavilo tovarno robotov. Kako dobra novica za Slovenijo je to?
Zelo dobra, in sicer zato, ker ima več učinkov. Prvič zato, ker bo prinesla nova zanimiva delovna mesta, ki bodo zahtevala višjo ali vsaj nadpovprečno strokovnost, kar bo prispevalo k razvoju kadrov, in drugič, to bo imelo tudi pozitivne psihološke učinke. Ob tovarni robotov bodo Slovenci morda pomislili: ‘Aha, morda smo pa lahko mi tisti, ki bodo vodilni na tehnološkem področju. Nismo samo sledilci, nismo samo izdelovalci elementov, ki nam jih narekuje svetovni trg.’
Pomembno je tudi za naš inštitut, ker lahko rečem, da prihajajo Japonci v Slovenijo tudi zaradi že ustaljenega sodelovanja, ki ga ima to podjetje z IJS na razvojnem področju. O tem se sicer ni veliko govorilo. Japonci ne prihajajo v Slovenijo zaradi zemlje, prihajajo zaradi kadrov. In seveda, z njihovim prihodom se odpira cela vrsta novih možnosti za izobraževanje, za poglobljen razvoj na tem področju in za sodelovanje s tem podjetjem, ki je največji proizvajalec robotov na svetu.
Zdelo se je, da se je za to, da to podjetje pride v Slovenijo, zelo zavzel tudi predsednik vlade. Ali se ta njegov odnos do napredne tehnologije odraža tudi navznoter, do slovenskih raziskovalcev, razvojnikov?
Kolikor poznam predsednika vlade, lahko rečem, da ima zelo spoštljiv odnos do znanosti ter se zaveda pomena znanstvenega in tehnološkega raziskovanja v Sloveniji. Če želi biti Slovenija enakopraven partner in tekmovalec s svetom na gospodarskem področju in tudi pri drugih dejavnostih, potem potrebuje kakovostno znanost. Zdi se pa, da po letu 2011, ko je Slovenija s široko podporo vseh političnih strank in tudi strokovne javnosti sprejela t. i. RISS – raziskovalno in inovacijsko strategijo Slovenije –, ni zmogla resnega premisleka, kaj s to strategijo narediti in kako jo izpeljati.
Če se ne motim, se je niti ni držala?
Ne, ni se je. Takoj naslednje leto so se sredstva za znanost in tehnologijo – namesto da bi se povečala za deset odstotkov na leto, in govorim o denarju ne samo za znanstvena, temveč tudi za tehnološka raziskovanja, za gospodarstvo, torej – močno zmanjšala. Do leta 2014 smo izgubili 34 odstotkov, kar ni doletelo nobene druge družbene dejavnosti v Sloveniji. Zato bi pričakoval od predsednika vlade, da bi osnoval kompetentno ekipo in rekel: »Fantje, dajmo razmisliti, kaj bomo s tem, ker tako naprej pač ne bo šlo.«
Ta vlada tudi zelo računa na strategijo pametne specializacije in na uporabo kohezijskih sredstev za povezovanje znanosti in gospodarstva, kar je dobro. Slabo je to, da se morda preveč zanaša na to. Gre za posamične inštrumente, nekako tako, kot bi v peti razred vpeljali slovenščino in francoščino, za vse druge predmete pa ne bi imeli denarja. Potrebujemo vlaganja iz nacionalnega proračuna, stalen dotok denarja za celoten sistem.
V preteklosti – in ta preteklost je glede na intervjuje, ki sem jih bral, stara komaj kakšni dve leti – ste bili zelo kritični do odnosa tako slovenske politike, gospodarstvenikov kot celotne družbe do znanosti. V času krize so se najbolj zmanjšala sredstva prav za znanost, kar ste označili kot hujšanje v možgane in napovedali Slovencem usodo in položaj furmanov. Padli smo na kulturi napredka, ste rekli. IJS je ugledna institucija … Ne znam si predstavljati, da se ne bi v Sloveniji politika zganila, ko njen direktor javno pove kaj takega.
Pričakoval bi, da bi se zganili tudi mediji. Ampak bom korekten. Ta slovenska vlada je ustavila padanje denarja za znanost. To je dobro. Je pa treba vedeti, da je Agencija za raziskovalno dejavnost leta 2011, ko smo napovedali veliko naraščanje vlaganja v znanost, razpolagala z dobrimi 183 milijoni evrov, danes pa ima na voljo dobrih 145 milijonov evrov, namesto da bi jih imela 310 milijonov.
Kot bi jih morala po RISS?
Tako. Po načrtu bi morala agencija danes razpolagati s 310 milijoni evrov. Teh 160 milijonov ni prišlo v razvoj mladih kadrov. Saj ne bi bili namenjeni nam, starim na inštitutih in univerzah, dobili jih niso mladi, ki niso stopili v proces razvoja, tisti, ki jih ne vidimo in so se porazgubili, bog si vedi, kje. Nekateri, tisti ambicioznejši, so odšli v tujino, mnogi so si pa poiskali v znanstvenem smislu neproduktivne službe. Treba je vedeti, da so redki tisti, ki so tako talentirani kot pripravljeni podati se po tej poti. Tukaj ni zaslužka, ni materialnega veselja. Izgubljamo celo generacijo mladih, ki jih bomo, če se bo gospodarski razvoj nadaljeval, čez deset let iskali z lučjo pri belem dnevu. Večkrat sem opozarjal na to, pa se ni nihče zganil. Mediji in prek njih splošna javnost si misli, naj se znajdejo.
Naj si poiščejo denar na trgu?
Da. Ampak ne gre tako preprosto. Zato moraš imeti inovacijski sistem. Od razmer, v katerih lahko pride do povsem znanstvenih prebojnih odkritij, do uporabe v praksi – v gospodarstvu, medicini, šolstvu, izobraževanju, turizmu … Čisto vse, česar se dotaknemo, je bilo nekoč v preteklosti rezultat nekega znanstvenega delovanja.
Kaj pa gospodarstvo? To bi vendarle moralo biti naravni zaveznik raziskovanja.
Bi moralo biti in tudi jaz sem večkrat rekel, da bi moralo prav gospodarstvo zahtevati, da se v Sloveniji v celoti vzpostavi ta inovacijski sistem. Žal se je zaradi krize, ki ni bila samo gospodarska, temveč v nekem smislu tudi mentalna, v tem času vsak ukvarjal sam s seboj, s preživetjem. Kakšnih posebnih vizionarskih usmeritev ni bilo slutiti. Moram pa reči, da se to zdaj spreminja, da me gospodarstvo vabi na sestanke, na katerih bi se dogovorili za sodelovanje, da je tudi gospodarska zbornica na velikem srečanju slovenskega gospodarstva na Bledu med svoje prednostne naloge prvič zapisala znanstveno in tehnološko raziskovanje, in to se mi zdi izredno dobro. Neki psihološki preboj se dogaja, izgubili smo pa najmanj desetletje.
V nekem intervjuju ste omenjali različne poglede znanstvenikov in gospodarstvenikov, in sicer, da gospodarstveniki o znanstvenikih mislijo, da niso dovolj koristni, znanstveniki pa o gospodarstvenikih, da se izogibajo novim odkritjem. Je to zdaj torej preseženo?
Čuti se neki presežek, preboj v tem smislu. Zadnje mesece se mi dogaja tudi to, da se tuja podjetja zelo zanimajo za naš inštitut. Bolj kot do zdaj in bistveno bolj kot domača. Prejšnji teden sem bil v dveh podjetjih – enem v Italiji in enem v Avstriji –, ki si želita sodelovati z nami. Ta razlika v dojemanjih enih in drugih je prav, da obstaja. Cilj gospodarstvenika je zaslužek podjetja, poslanstvo znanstvenika pa je dosežek, ne glede na zaslužek. To sta dve ločeni dejavnosti. Znanstveniki moramo tekmovati z drugimi znanstveniki po svetu, primerjati se moramo z njimi. Ne moremo igrati bejzbola in se potem udeležiti svetovnega prvenstva v košarki.
Ima pa gospodarstvo v znanosti izreden potencial, če zna znanstvene dosežke, ideje, zamisli, to svobodo razmišljanja, organizacijo, tekmovalnost … pripeljati do praktičnih rezultatov, do uporabe v praksi. Tu vmes je zanimiv fenomen, ki mu mnogi pravijo ‘dolina smrti’ (smeh). Spet moram omeniti inovacijski sistem, ki mora nujno vsebovati tudi sistem investicij, inštrumentov, ki omogočajo, da je ta prenos preprost, da je tam, kjer pride do sinergije, njen zaključek neki praktičen rezultat.
Od česa je odvisna naklonjenost nekega gospodarskega subjekta do znanosti in raziskovanj? Je to lastništvo podjetij? So domača podjetja večji uporabniki vaših storitev?
Te razlike nisem opazil. Najbolj je to odvisno od konkretnih ljudi, ki so v nekem podjetju zaposleni. Lastniki pri tem do zdaj niso imeli kakšne osebne vloge, razen seveda v zelo majhnih podjetjih, v katerih je lastnik obenem tudi direktor.
Rast je revija za kulturna in družbena vprašanja Dolenjske, pa me zanima, kako sodelujete z našimi giganti, kot so Krka, Revoz, Adria Mobil ipd.?
Z vsemi temi podjetji imamo stike, tudi s TPV, ki ga niste omenili itn. Na žalost pa so potenciali za sodelovanje veliko večji. To naše sodelovanje bi lahko intenzivirali. Zakaj ne? Najbrž zaradi razlogov, ki sem jih prej omenjal. Zaradi gospodarske krize iz devetdesetih let. Leta 2000, ko bi se mi po mojem občutku morali ukvarjati z razvojem, smo se ukvarjali z lastništvom in lastninjenem, pri katerem so mnoga podjetja izgubila kompas. Ko se je to vendarle vzpostavilo, je prišla nova gospodarska kriza in spet smo se začeli ukvarjati vsak s seboj. Skupaj bi lahko naredili veliko, pa nismo.
Jaz lahko pokažem s prstom na gospodarstvo, oni pa tudi name. Mislim, da smo oboji krivi, in oboji lahko pokažemo s prstom na državo, ki se ne zaveda svoje vloge. V tej igri smo trije z enako veliko vlogo. Tudi država s svojimi instrumenti, z infrastrukturo. Vlaganj v znanstveno in raziskovalno infrastrukturo v Sloveniji v zadnjih 25 letih skoraj ni bilo. Nekaj opreme se je kupilo, novih stavb, laboratorijev pa ni bilo.
Že pred leti ste omenjali ljubljanski Vič, kjer stoji IJS, ob njem pa tudi tehniške in naravoslovne fakultete kot morebitno prihodnjo slovensko Silicijevo dolino. Je ta zamisel doživela kakšno nadgradnjo?
Ne, razen tega, da to idejo vsake toliko omeni kakšen časopis. Še zmeraj mislim, da je Vič za Slovenijo velika priložnost. Po nekem slučaju se je tukaj znašlo precej naravoslovnih in tehniških fakultet in inštitutov, in če bi njihovo bližino še nekoliko urbanistično uredili – če bi se mesto Ljubljana odločilo, da bo to njegovo znanstveno mesto –, če bi pritegnili podjetja, da bi zgradila, organizirala svoje razvojne centre v naši bližini, da se ne bi niti dobro vedelo, čigavi so študentje, naši ali njihovi, bi lahko prišlo do fluida. Takšni manjši sistemi so tudi v Novem mestu. Nenazadnje zaradi gospodarstva, zaradi šole, pa v Mariboru in še kje drugje. Veliko dobrega je v Sloveniji nastalo bolj po naključju, pa tega nismo znali izkoristiti. Eno od teh naključij je ljubljanski Vič.
Če je bil vaš drugi mandat direktorja IJS boj za preživetje in niti malo v veselje, ste ob začetku tretjega mandata omenjali novo svežino, rekli ste, da se čuti preobrat, tudi v politiki. Ste zdaj, ko je od tega minilo dobro leto in pol, še tako optimistični?
Še zmeraj sem optimist. Žal gredo stvari počasneje, kot sem pričakoval. Še enkrat se bom vrnil nazaj … Rad bi poudaril, da ne gre samo za denar, gre za širši družbeni kontekst. Če boste vprašali Švicarja, katerega koli, kaj je pomembno za Švico, bo ta rekel: znanost, raziskovanje in tehnološki razvoj. Zakaj? Zato ker mora biti v tem Švica čez deset, dvajset, trideset let prva na svetu, in če ne bomo delali na tem, je konec. Če pa isto vprašanje zastaviš Slovencu, pa ne vem, kaj bo odgovoril.
Poglejte, kaj se vrti po medijih in o čem se pogovarjamo. Zanimajo nas samo estradne zadeve, o njih izgubljamo besede do nebes, za ključne zadeve pa ne najdemo pet minut. Izgubljamo čas. Potrebujemo nacionalni premislek. In če govorim o denarju, ta znesek, ki ga potrebujemo, ne presega stroška ene kave na mesec na prebivalca. Če bi vsak Slovenec na mesec prispeval za eno kavo, bi se stvari na znanstvenoraziskovalnem področju temeljito spremenile. Mirno zapravljamo denar za različne zadeve, da bi pa vzpostavili inovacijski sistem, ki bi funkcioniral v korist naslednjih generacij, to pa ne, za to ne naredimo nič. Si lahko naša generacija dovoli to, da mladim ne da priložnosti, pa čeprav nas to pravzaprav nič ne stane? Govorimo o vsoti, ki nas v okviru proračuna stane nekaj na tretji decimalki, ki jo lahko zanemarimo. Inženirji bi jo.
Sodi v to osredotočenost in nacionalni konsenz za znanstveni napredek tudi posebno ministrstvo? V nekem intervjuju ste namreč rekli: »Če bi bil predsednik vlade, bi najprej razdružil ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Ni rešitve za Slovenijo, če ne bomo imeli ločenega ministrstva, ki bo skrbelo za univerzitetno izobraževanje, znanost in tehnologijo. Temu lahko rečemo tudi ministrstvo za razvoj.«
To ni samo moja misel, pač pa verjetno vsakega razmišljujočega raziskovalca, in sicer zaradi zgodovinskih izkušenj. V času, ko se je naše ministrstvo imenovalo Ministrstvo za znanost in tehnologijo, je bilo na tem področju še največ narejenega, ker sta pač minister in vsa ekipa skrbela za znanost in tehnologijo. Zdaj je ministrica zadolžena še za šolstvo in šport in lahko samo vsake toliko časa z enim očesom pogleda, kaj se pri nas dogaja. To ni njena krivda, gre za vprašanje organizacije.
Govorila sva o športnikih, nič pa o kulturi, pa imate vi z njo kot slikar vsaj toliko kot s športom. Pod vašim vodstvom v IJS deluje slikarska galerija, prav prejšnji teden je v Mariboru, če se ne motim, vizualna umetnica Uršula Berlot odprla razstavo, na kateri so dela, katerih osnova so mikroskopski posnetki kristalizacije, in ki je nastala v sodelovanju z znanstveniki IJS. Zakaj umetnost? Ima ta za vaše delo kakršno koli uporabno vrednost?
Vedno sem govoril, da predstavlja IJS neverjeten intelektualni potencial. Takšne koncentracije znanosti ni nikjer v Sloveniji, in zaradi tega je inštitut tudi eno od kulturnih središč Slovenije. Znanost v širšem smislu seveda sodi v kulturo. Podobno je razmišljal tudi prvi direktor inštituta Anton Peterlin. Zato tudi v okviru Stefanovih dnevov konec marca organiziramo različne dogodke, ki niso strogo znanstveni.
V osemdesetih letih so začeli na inštitutu organizirati slikarske razstave, potem se je to malo zanemarilo, leta 1992 pa sem dal pobudo za oživitev, celo s svojo razstavo, in zdaj jih redno prirejamo, vsak mesec novo. Predvsem nas zanimajo slikarji, umetniki, ki so raziskovalci. Ne želimo ponavljanja že videnega. Radi bi tudi spremenili vhod v inštitut, da ne bi deloval kot vhod v tovarno, pač pa v galerijo, opremljeno z deli umetnikov, ki bi kazala na povezavo znanosti in umetnosti.
Sem pa pred leti organiziral veliko srečanje znanost – umetnost, polna dvorana umetnikov je bila … Spet gre tukaj za dva različna svetova. Eden brez omejitev in drugi, ki omejitve pozna, oba pa iščeta novo. Skušal sem to združiti in pričakoval, da bo prišlo do strašnih sinergij, pa sem bil razočaran. Umetniki so pri znanstvenikih iskali samo neka nova orodja – nanomateriale, nove keramike ipd. Znanstveniki so jih pa gledali in razmišljali, kaj naj počnejo z njimi (smeh). Takrat sem bil res razočaran, ostaja pa dejstvo, da je ena od svetovnih usmeritev na področju umetnosti znanost – umetnost. Znanost se še vedno drži bolj zase, umetnost pa išče v znanosti sinergije, nova področja, kamor lahko posega, čeprav še vedno na primitivni ravni.
V nekem intervjuju ste rekli, da svojim študentom večkrat naročite, naj razmišljajo s srcem in ne z glavo. Od znanstvenika bi pričakoval prav nasprotno.
V znanosti in ustvarjanju nasploh intuicija in domišljija prevladata nad ustaljenim znanjem in prepričanji. Prestopiti iz obstoječega v nekaj novega in neznanega je korak, za katerega potrebuješ predvsem veliko domišljije, osebne volje in navdiha ter motivacije, ki nimajo materialne podlage. Prikazovati se ti morajo muze, te pa lahko gojiš le v svojem srcu. Zato pravim, da je treba razmišljati s srcem. Podobno kot v športu, v umetnosti, povsod v življenju, če pač želiš nekaj več od obstoječega, poznanega, če želiš posegati po presežkih.
