Prva letošnja številka revije Rast je posvečena vizualni umetnosti. Izraz, ki se je uveljavil v našem času, vključuje tiste zvrsti umetnosti, ki so vidne, a imajo obenem tudi druge čutne kvalitete, denimo tipne, ali pa nagovarjajo naša čustva, kot na primer slikarstvo. Vizualna umetnost je širok pojem, ki presega pojmovanja in poimenovanja iz preteklosti, kot sta iz nemščine prevzeta besedna zveza upodabljajoča umetnost ali pa izraz likovna umetnost, ki ga je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začel uveljavljati pisatelj, umetnostni zgodovinar in diplomat Izidor Cankar. Poleg tradicionalnih zvrsti likovnega področja, torej slikarstva, kiparstva in grafike, zajema še področja fotografije, arhitekture, oblikovanja in instalacije.
Uvodni pogovor s slikarjem in glasbenikom Urošem Weinbergerjem razkriva, kako se lahko umetnik skozi vizualne podobe upira banalnostim in krivicam našega vsakdana. Weinberger, ki je imel v začetku letošnjega leta v galeriji sodobne umetnosti v Ravensburgu v Nemčiji odmevno razstavo svojih del z naslovom Oaza zmešnjav, z likovnimi deli izjemno kritično obravnava svet okoli sebe: v svojem izrazu je globalen, ko govori o zlu svetovnega kapitalizma, onesnaževanju, svetovnem nasilju ali izkoriščanju, in skoraj lokalen, ko govori, na primer, o družinskih vrednotah. Za svoje ustvarjanje pravi, da ponazarja psihologijo realnega sveta.
Psihologijo realnega sveta vedno odseva tudi filmska umetnost, čeprav jo lahko prikazuje skozi realnost ali domišljijo. In nobenega dvoma ni: Novo mesto je filmsko mesto. V njem delujejo filmarji že skoraj od začetkov sedme umetnosti. Tu se je leta 1899 rodil Božidar Jakac, eden izmed pionirjev slovenskega filma, ki je v črno-beli tehniki posnel več dokumentarnih vedut Novega mesta in ga s tem postavil na zemljevid filmskih mest. Od takrat je bil film vedno močno zastopan v dolenjski prestolnici in njeni okolici, ki ji je zgodovina podarila nekaj izjemnih zapisovalcev gibljivih slik. Če naštejemo le nekatere: Filip Robar Dorin, Franci Slak, Damjan Kozole, Maja Weiss, Klemen Dvornik, Nejc Gazvoda, Žiga Virc in ne nazadnje Rok Biček, čigar drugi celovečerni film Družina bodo v začetku avgusta premierno predvajali na mednarodnem filmskem festivalu v švicarskem Locarnu. In potem je tu še področje amaterskega filma, na katerem izstopata Franci Kek in Sašo Đukić: njune legendarne Milice (1997) po dvajsetih letih dobivajo nadaljevanje, ki si ga bo mogoče ogledati jeseni.
Od filma pa k fotografiji, ki velja za njegovo osnovo – film je pravzaprav serija zaporednih fotografij, ki so jih v času filmskih začetkov na celulojdnem traku predvajali s hitrostjo 16 ali več slik na sekundo. Časi so se od takrat precej spremenili – ne nujno na bolje – in postopki so napredovali, a nekateri mojstri fotografije spet posegajo po starodavnih fotografskih tehnikah, in tako fotografi z vsega sveta prihajajo na delavnice fotografiranja s tehniko mokrega kolodija k Borutu Peterlinu v Dolenjske Toplice. Čeprav je tehnika fotografiranja na mokre kolodijske plošče stara več kot 160 let, fotografije, narejene na ta način, po ostrini prekašajo fotografije najsodobnejših digitalnih aparatov.
Poštirkanosti in predvidljivosti se izogiba tudi Boštjan Pucelj, lanskoletni dobitnik nagrade čuvaj, ki pravi, da fotografira po navdihu in da lahko fotograf zaradi pretirane konceptualnosti hitro zaide v »nekakšno matematiko«. Njegove fotografije nosijo v sebi precej nostalgije, tudi zato ker si zanje vzame čas in jih največkrat fotografira s počasno, analogno tehniko. To tehniko je uporabljal tudi Jovo Grobovšek, ki ga z izborom del iz njegovega obsežnega ustvarjanja predstavljamo v fotografski retrospektivi. Njegove fotografije so – čeprav bi lahko bile podobe nekega prostora – predvsem podobe duha, ki odpirajo pozabljena vprašanja o našem prostoru, kulturi in bivanju.
In če je bila Grobovškova fotografska prizma usmerjena v preteklost in pojave v nekdanji skupni državi, ji kot protipol postavljamo pogled dr. Jadrana Lenarčiča, do slovenske stvarnosti kritičnega vodja Instituta Jožef Stefan, strokovnjaka za biorobotiko in humanoidne robote, ki je v svojem življenju prepletel niti znanosti in umetnosti. Je namreč tudi slikar in pobudnik velikega srečanja znanosti in umetnosti, kjer sta trčila svet brez omejitev in svet, ki omejitve pozna, oba pa iščeta novo.
Novo, prvo ljubezen pa je nekoč v zavetju Adriine počitniške prikolice, tako imenovane udobne oaze socialističnih počitnic, našel Ahmed Burić – njegova s poletno nostalgijo obarvana zgodba naravnost kliče k branju v teh vročih poletnih dneh.
