Ona bi šla kar po zrezke. Prav. Svečano napove, da bo prinesla dva izvrstna zrezka, dva telečja zrezka, uležana in starana po vseh pravilih, mehka kot sladkorna pena. Mesojedost imam na koncu jezika, na začetku pa njo; hrana je kot ljubezen in oboje smo v teh brezglavih časih povzdignili v najvišjo vrlino. Mislim, da gre za temeljno napako. Nočeva izstopati, ne smeva izstopati, tudi to se zlahka sprevrže v napako, zato je bolje, če ona kar gre. Po zrezke. Ona ima zdaj nekaj malega denarja, ker je prejela plačo, in ona pogosto poudarja, da si morava privoščiti, ker bo zdaj kmalu konec sveta. Šla bo po zrezke, mi pravi, tja čez močvirja, čez polja in gozdove v Mercator, da bova povečerjala kot človek in človek, pa če je to zadnja stvar, ki nama bo usojena.
Samo enkrat se živi, mi šepeče s svojim bisernim glasom.
Od trenutka ko razgali svojo namero, čutim, kako se mi v ustih nabirajo valovi sline, moja usta so kot gejzir, poln encimov, misel na te presnete zrezke drami moj prebavni trakt. Ona potem gre in jaz jo pohlevno čakam, cela večnost mineva, leta tečejo, reke tečejo, zunaj na žlebu se medtem dela rja. Na kavču poslušam kruljenje lastnega želodca, ki govori vse tisto, česar ne znam reči, ona pa hodi in hodi, mesar že brusi svoj nož in jo čaka. Malo še pijem, pokadim, ko že gledam pogovorno oddajo o razvojnih možnostih domovine, o tem, kako nam bo … – ko nenadoma zazvoni telefon!
Ona je, ljubezen moja. Njen strumni glas se izgublja v trušču trgovine, ki je ob tej uri polna nemirnih človeških bitij.
Moja ljubezen reče, da nimajo več zrezkov.
Da bo kupila testenine, reče nekam poklapano.
»Oh,« zavzdihnem, s tonom, ki je poudarjeno razumevajoč, tolažilen. »Testenine so pa ja čisto super,« ji rečem.
A srce se mi trga, ko poslušam njen žalostni glas. Ne maram, kadar je žalostna. Takrat je kot travnik v zimi brez snega. Kot odeja, ki ti v mrzli noči pade na tla. Zveza se prekine in nagonsko se zazrem v tisto gospo na teveju, v njen zadovoljni obraz, v to nepozabno milino, kjer se skriva odrešenje sveta.
Ta gospa pogleda naravnost vame in mi reče: »Ponosni bogatimo globalno mrežo s svojo kulturno in gospodarsko edinstvenostjo.« In zraven je še krdelo nekih znanih mož in vsi kažejo svoje bele zobe, in zato se še jaz nasmehnem in vse je videti v redu, tudi testenine so v redu.
Med večerjo se kakopak spričkava.
Testenine se kuhajo in razkuhajo zato, ker jaz in ona medtem gledava to oddajo in ker neki gospod s smrtno resnim glasom, ki spominja na zvok trobente, reče: »Ideje spreminjamo v dejanja, vsak dan uresničujemo naše želje po boljšem jutri. Odkriti moramo pa tudi skrite nanose ljubezni, ki so v nas samih.«
In se ona zasmeje, ker to je res tako smešno. Pri sosedih zalaja pes, midva pa se še naprej pretvarjava in gledava to žalost in se kakopak nasmihava, vse dokler niso testenine povsem razkuhane.
Sledi še en šok: za pesto, ki ga imava v hladilniku že vsaj od božiča, se v odločilnem trenutku izkaže, da je plesniv. Česar sem jaz kriv; plesen prekriva tudi moje roke, če res dobro pogledaš. Plesen je nalezljiva. Tudi jaz sem nalezljiv, ampak ona tega še ne ve. Vse okoli naju je zato plesnivo; tudi ta luknja zaudarja po ponošenih nogavicah in gnilem lesu. V testenine ubijem par jajc in dodam nekaj kisle smetane, čez ihtavo naribam čeden kupček sira. Četrtinka glave rdečega zelja se pod njenimi prsti spremeni v solato. Jaz ji gledam pod prste in na prste. Njeni členki so kot vratovi želvjih mladičev, ki so se pravkar izlegli na neki plaži. Plesen vzhaja kot krušno testo. Vsa moja notranjost je kot iz testa, mehka, oprijemajoča, nabuhla.
Postrežem nama z mlačno vodo, da bo šlo laže dol.
»Dober tek, ljubezen moja,« ji spravljivo rečem, ko se usedeva za tisto, kar je včasih najina jedilna miza.
»Dober tek.«
Ta jed s testeninami ali kako že, je naravnost ogabna, prav pocasta je, in to precej vpliva na vzdušje. Počutje postaja kritično, vse odkar se je vrnila brez telečjih zrezkov, vse odkar sva ugotovila, da je pesto spremenil barvo in se je zgodilo še toliko neizrekljivih stvari. Vsega so krivi drugi ljudje in kapitalizem in zastrupljena voda, ki jo pijeva dan za dnem. Postal bom vegetarijanec in se zaprl v omaro.
Začne ona. No, morda začnem jaz. Gre za tisto, kar je zakopano globoko v meni, v kraljevini žarkega drobovja, katerega okus pozna le ona. Od njenega telefonskega klica sem razdražljiv, popadljiv kot star pes, ona pa razočarana, naveličana, sitna kot koprive. Prešine me, da bi moralo biti življenje nekaj povsem drugega. Da se tudi v naju zrcali kulturna in gospodarska edinstvenost, da skrivava še neodkrite talente in vse to sranje. Ampak tega ne znam natančneje opredeliti in definirati, manjka mi pravih besed; samo slutnje so, v svoji neotipljivosti še kako podobne tem presnetim telečjim zrezkom, ki jih ni, kakor ni ničesar drugega.
Rad bi, denimo, jedel telečje zrezke, prav zaželel sem si mesa, če smo že pri tem. Ne vem, kaj bi lahko bilo še bolj banalno. Bolj trapasto.
Ona pa pravi, da so testenine solidne.
Med nama so razlike. Gromozanske razlike. Ona denimo, ona si privošči, jaz pa po navadi stiskam, gledam na vsak evro. Ona gre po zrezke, ker jih ima rada in ker si danes privošči, jaz pa pač ne. Jaz imam druge skrbi in doma se rad praskam po jajcih. Testenine so načeloma solidne, ampak ne z jajci in kislo smetano, ker to je res naravnost ogabno in ker mi po taki hrani postane slabo, in sem zato še bolj pasji do nje. Razlike so. Ker mi gre že v štartu na živce z vprašanji o hrani, prehranjevanju, ljubezni, najini edinstvenosti; ne prenesem brezglavega obtoževanja in zapravljanja, na živce mi gredo televizija in fundamentalisti, ki širijo vse te neumne in netočne informacije, od katerih me boli glava in vsi udje in bi najraje videl, da bi se vse spremenilo v debele kosme prahu, ki ležijo pod najino posteljo in ki jih lahko odpihneš, če dobro zajameš sapo.
In na živce mi gre, ker pravi, da so testenine z jajci in kislo smetano solidne.
Ker pač niso.
Jaz grem na živce njej, ker sem težak in zajedljiv, ker mi nikoli ni nič prav. Ker imam plesnive roke in plesnive misli.
Že žužnjava s težkimi besedami, z ostrimi pogledi; ljudje s televizije naju skrivaj opazujejo, a se ne dajo kaj prida motiti, vljudni so, kar naprej govorijo in govorijo, lepo govorijo, a midva jih ne slišiva več, ker midva sva zdaj pri hrani, ker to je res pomembna reč, bolj kot usoda najine domovine.
Pomislim, da je neka krava pravkar povrgla mladiča. Ljubko bitje je to. Čez mesec dni ga odpeljejo na zakol. Življenje teče dalje.
»Pa kaj bi ti sploh rad?« naposled zavpije ona. Njen pogled postane srep, oči se ji zožijo kot mački, ki bo vsak čas skočila vate in te popraskala.
»Dovolj imam tega tvojega sranja, teh tvojih hinavskih pogledov in te zmede, ki jo širiš naokrog. Sicer pa si sam kriv, ne obešaj tega meni.«
»Glej, jajca bi morala zakrkniti, testenine so bile še vroče,« rečem jaz s povsem mirnim glasom.
Bistveno je, da človek vztraja pri svojem.
»Ne spreminjaj teme. Jajca pa je treba najprej popeči!«
V bistvu sploh ne vem, kaj naj ji rečem. Vse se mi zdi že tako brez veze. Prevzame me hecen občutek, da se bo nocoj zgodilo nekaj pomembnega.
»Idiot!«
Izpred sebe odrine krožnik in zdaj sta tam dva na pol prazna krožnika s temi jebenimi testeninami in meni je slabo, ko gledam te testenine z napol surovimi jajci in kislo smetano, in občutek imam, da mi v trebuhu nastaja velika luknja, kot da bi popil kozarec kisline, in da se mi bo zmešalo, da nisem čisto pri pravi, navijam se kot testenina na gromozanske vilice, ki me prebadajo, midva sva oba eni takšni testenini, sprijeti skupaj, nabodeni, potopljeni v to neumno brozgo, ki se ji reče življenje. Ona kuha trmo in tudi ta se bo enkrat razkuhala. In prsti mi dišijo po nečem, kar pozna le ona. Dve leti bo, kar živiva skupaj v tej tesni plesnivi luknji, natanko dve leti, me prešine, in ponoči se zbujava, ko pri sosedih potegnejo vodo in zahreščijo cevi in ko zalaja njihov pes, počutiva se kot v drobovju velikanske prazne ladje sredi oceana, vsepovsod nekakšno donenje, psi lajajo, stene govorijo, rja se razrašča, midva pa blebetava o neumnostih. Dan in noč poslušava neznane ljudi, njihovo topotanje in pogovore, in oni poslušajo naju, najine neumne prepire, medtem pa nekje neka krava povrže mladiča, in tega kot da nihče ne opazi, te njene otožne žalosti, ki ne bo nikoli prišla do nas.
K sreči imava vsaj televizijo. Vstanem od mize in se usedem na kavč in še vedno sem lačen in zvija me v trebuhu in najraje bi prijel televizijo in jo zabrisal skozi okno, da bi padla komu na betico, ampak potem se zavem, da živiva v polkletnem stanovanju, in me vse mine, in da bi se unesel in pomiril, se zazrem v tisto gospo na televiziji, ki še dvakrat izusti besedico uspeh in potem se mi zahvali, ker sem jo spremljal v tej oddaji, in potem dvignem oči in moja ljubezen stoji tam sredi prostora, ki je kuhinja in dnevna soba in spalnica obenem, in mi reče:
»Ti si sam sebi en tak miselni eksperiment. Edina stvar, ki jo zares obvladaš, je strategija samoprevare. Res si beden.«
Nekaj časa jo molče gledam.
»Usedi se k meni,« ji rečem.
Okleva, a potem se usede. Objamem jo.
»Rad te imam,« ji rečem. »Oprosti.«
Takrat se zgodi. Smešno je, na neki način … – v tistem trenutku se mi zazdi, da sem jaz kriv. Da sem jaz tisti, ki izziva – brez dvoma, od nekdaj sem jaz izzival to sranje.
Najprej začutiva samo rahlo zibanje, podrhtavanje, kot bi se preplašenemu človeku zatresla kolena, potem to tresenje še naraste in v naslednjem trenutku mi je že prekleto jasno, kaj se dogaja. Soba se spremeni v ogromen sklad tresoče se žolce, zrak postane naenkrat gost in lepljiv. Zaslišiva zvok pokanja, neki kozarci ali krožniki že padajo s tistega, kar je včasih najina kredenca, in tudi najine testenine z jajci in kislo smetano so že na tleh. Močno jo zagrabim in jo z vso silo, ki jo premore moje prestrašeno telo, povlečem s kavča, da oba padeva na tla, ona se udari, slišim njen stok, a primem jo še močneje in jo nagonsko odvlečem pod tisto, kar je včasih najina jedilna miza, in tja se skobacava in cela bajta se še vedno trese, za popizdit se trese, slišiva kako hrešči beton, kako poka les in se lomi steklo, kako gre vse k hudiču.
Potres je.
Pravi potres.
Toliko in toliko stopenj po Richterjevi lestvici.
In jasno je, da bova umrla, oblije me nepopisen strah, umrla bova, pa kaj, in nemara me prav zato prevzame nekakšna hladnokrvna treznost, neskončno vznemirjenje, da se bo nekaj naposled zgodilo, da bo vsega kar naenkrat konec, konec neke nesmiselne blodnje po tej blatni gazi, ki ne pelje nikamor, in potem me sredi strahu kar na enkrat posili na smeh zaradi vsega tega sranja, ko se mi presneta bajta podira na glavo, in res je škoda, pomislim, da nisva dobila teh telečjih zrezkov, po taki večerji je človek pripravljen na vse.
Naenkrat zmanjka elektrike in znajdeva se v temi in občutek najine groze je še toliko večji, ker zdaj ne vidiva ničesar več, zdaj imava samo še sluh, in zato prekleto dobro slišiva, kako se prevračajo omare, kako se tla najinega stanovanja tresejo, kot da so iz žolce, kako se sosedov loteva panika in vreščijo kot opice in njihovi neumni psi lajajo kot še nikoli doslej, in vse to je naravnost noro. Za popizdit noro.
V ustih imam okus po prahu, ki me sili na bruhanje.
Zaslišim njen jok.
Še jaz bi najraje zajokal, ampak ne bom.
In potem je konec. Potem se kar naenkrat vse umiri. Slišiva, kako od nekje kaplja voda, in tema okoli naju je trdna in mogočna, ampak ona je zraven mene, živa, diha, in nekako bova že prišla od tod, me prešine. Držim jo za roke, njene roke so tople in gladke in čutim, kako ji utripajo žile, tam notri v tej moji punci je življenje in postane mi žal za vse tisto, kar sem ji rekel, žal za vse telečje zrezke, ki jih nisva pojedla, pa bi jih lahko, in potem vem, da bo vse nekako v redu, kako pa naj bo drugače?, samo še cigarete najdem v vsej tej kurčevi zmešnjavi pa si enega prižgeva in čao.
