Včeraj zvečer so v atriju Založbe Goga obelodanili naslove štirih zbirk kratke proze, katerih avtorji se bodo potegovali za nagrado novo mesto. To bodo podelili na festivalu, ki bo v Novem mestu potekal 29. in 30. septembra.
Nominirani avtorji so Jedrt Lapuh Maležič z Bojnimi barvami, Davorin Lenko z zbirko Postopoma zapuščati Misantropolis, Lucija Stepančič s knjigo Tramvajkomanda in Suzana Tratnik z zgodbami, zbranimi pod naslovom Noben glas.
Razglasitvi in utemeljitvi izbora žirije – sestavljali so jo člani Društva slovenskih literarnih kritikov Ana Geršak, Mojca Pišek in Žiga Rus – je sledilo branje odlomkov iz posameznih zgodb nominiranih zbirk, interpretirala pa sta jih Carmen L. Oven in Tomaž Koncilija.
Utemeljitev žirije:
V iskanju najboljše kratkoprozne zbirke za leto 2016 se je komisija prebila skozi več kot sedemdeset naslovov in ugotovila, da je pojem »kratke zgodbe« pri nas presenetljivo raztegljiv, saj se pod to klasifikacijo skrivajo tako romani, povesti in nekaj bolj ali manj (ne)uspelih žanrskih hibridov. Forma kot taka je zelo vztrajna, k njeni trdoživosti verjetno prispevajo tudi (ali predvsem) delavnice kratke zgodbe in prepričanje posameznih avtorjev, da je kariero bolje začeti s tekom na kratke proge. Kakovost letne bere – med vsemi izdanimi knjigami, ki so jih v cobissu označili za kratko prozo, je »kakovostni preboj« po mnenju komisije uspel le 11 naslovom – priča o tem, da smo se očitno res vrnili v čas iskanja vélikih narativ, kot radi (ne brez ironije) poudarjajo literarni kritiki. A ponudbo narekuje povpraševanje, zato je navdušenje tako avtorjev kot bralcev gotovo povezano tudi z umanjkanjem priznanja ali nagrade, ki bi javno obeležila in ovrednotila letno kratkoprozno bero. Pri izbiranju je bila komisija pozorna na konceptualno zaokroženost zbirk ter na diskrepanco med idejo in izvedbo tako na pripovedni kot na strukturni ravni.
Sedmerica zgodb Suzane Tratnik prinaša slike s podeželja: od surovih, skorajda grotesknih podob do magičnih in ironično obarvanih prigod. Gledamo jih skozi presenetljivo pronicljiv pogled naivne otroške pripovedovalke.
Zgodbe Bojnih barv vznikajo na družbeni margini in za zaveso trpkega humorja secirajo psihologijo širokega nabora junakov: deklarirane predstavnike spolnih manjšin, njihove zatiralce, tiste, ki so obtičali med eno in drugo možnostjo.
Živahni oddelek za pritožbe Tramvajkomande Lucije Stepančič je zasičen z destabiliziranimi, nezanesljivimi pripovednimi glasovi. Drug mimo drugega vpijejo svojo resnico v do skrajnosti subjektiviziranem slogu, ki se izkaže za edinega pravega junaka zbirke. Družbena kritika je pri tem subtilna, a opazna.
Lenkovi liki svoja telesa raziskujejo kot zadnji vir nečesa otipljivega in oprijemljivega, neverbalnega »jedra«, ki ga v jeziku niso našli. Še pogosteje pa gre za opuščanje vsake vnaprej predpostavljene in dovršene strukture tako v spolnih aktih kot v refleksiji.
Medijski sponzor festivala Novo mesto short je družba Dnevnik, na spodnji povezavi pa si lahko preberete prispevek, posvečen včerajšnji razglasitvi: https://www.dnevnik.si/1042783109.
