Sedim na obali otoka v Kvarnerju. Morje je, kamor pogledam. V daljavi se sveti majhen otoček, ki izgleda kot usločen hrbet kita. Barve morja in neba so se v nemirnem septembrskem vremenu v zadnje pol ure že nekajkrat spremenile. Ko je padal rahel dež, je bilo morje skoraj belo, kot da je odsevalo svetlobo neba, horizonta ni bilo, le meglica, ki je lepila dve belini. Čez nekaj minut je postalo jekleno sive barve, kot tekoči svinec, in ko so se oblaki razpršili, je zažarelo, postalo živo modro in čez nekaj trenutkov spet temnejše.
Tudi oblika morja je bila ves čas drugačna, najprej se je zdelo, da teče postrani, kot da bi bilo reka, nazobčal ga je počasni veter, kmalu je postalo valovito in bele kepe valov so začele butati ob obalo.
Zazdelo se mi je, kot da je morje velika žival, katere telo se ves čas spreminja. Kot da ima svoje lastno razpoloženje.
Pred kratkim sem prebrala esej o tem, da stari Grki, za katere je bilo morje bistvo življenja, politike, inspiracije, neskončnosti in moči, središče zemlje, sploh niso imeli besede za modro barvo. Homer je, ko je pisal o morju, uporabljal dva pridevnika – kuaneos, s katerim je opisoval zelo temne odtenke modre, ki se spreminja skoraj v črno, in glaukos, ki je označeval modrozeleno barvo in ga je večkrat uporabljal, da bi z njo opisal oči boginje Atene. Bolj kot barva je bila za stare Grke pomembna oblika morja, njegova struktura. Homer ga je primerjal s prosojnostjo oblakov ali pa ga njegovi junaki vidijo kot nekaj neskončno globokega, nekaj, kar na dnu skriva druge svetove, kot tekočino brez konca, pojem brezkončnosti. Tako kot mi danes vidimo vesolje.
V Odiseji in Iliadi ga sicer večkrat opiše z barvo, a kakšno? Napiše, da je bilo morje temno kot vino, in ta nenaveden opis je že od nekdaj vznemirja teoretike in znanstvenike. Teorij je več.
Nekateri menijo, da je bilo vino, ki so ga pili stari Grki, dejansko modro. Kaj pa če je Homer opisoval morje v času sončnega zahoda, ki zna posrkati morsko barvo in jo spremeni v vijolično? Morda pa je skrivnost zgolj v Homerjevi slepoti, ki si je šumeče Sredozemsko morje predstavljal po svoje? A tudi v drugih klasičnih grških delih boste zaman iskali modro, s katero so bili pod vročim mediteranskim soncem obkroženi z vseh strani.
Kaj pa, če je bilo takrat morsko dno ob grški obali poraščeno z rdečimi koralami, ki so obarvale morsko površino?
Kakšen svet so videli stari Grki? Ne gre le za modro, tudi rumena je uporabljena v drugačnih kontekstih. Z rumeno niso povezovali denimo sonca, ognja ali žitnega polja, temveč svetle skodrane lase bogov. In zelena ni bila samo zelena. Z isto besedo so na primer opisovali najbolj zelene rastline in človeško kožo. Barve, ki se pojavljajo v literarnih delih tistega časa, so omejene na črno, belo, rdečo in rumeno. Ni čudno, da so v 19. stoletju prevladovale teorije, da so bili stari Grki, zaradi dedne genetske okvare, v resnici barvno slepi.
A po vsej verjetnosti jih, kot je opazil že Goethe v svoji knjigi O teoriji barv, niso zanimale barve in njihovi odtenki, ampak svetloba in tema. Tudi največji slikar neba in morja William Turner je redko kdaj slikal modrino morja in neba in on je že vedel, saj se je, kot uči legenda, nekoč dal med nevihto privezati na jambor ladje, da bi opazoval barve večmetrskih valov in viharnega neba. Rad je rekel, da svetlobe ne vidimo, ampak gledamo skoz njo, in da je ta trenutek tisti, ki ga želi naslikati. V odličnem biografskem filmu Mika Leigha o tem angleškem slikarju (odlično ga je odigral Timothy Spall) vidimo, kako se je Turner ves čas trudil naslikati ta težko ulovljiv pojav. Z mokro krpo je na platno nanašal debele sloje neapeljsko rumene barve; bolj ko je bila nevidna, bolj je bila prava, je verjel. Več plasti je imela ta njegova svetloba, bolj jo je gledalec občutil, se je skorajda dotaknil z očmi. Temperamentni slikar, ki je bolj spominjal na mesarja kot umetnika, je velikokrat celo vulgarno pljuval na platno, da bi le ustvaril sublimno lepoto. V svojo oporoko je napisal, naj ga, ko bo umrl, zavijejo v njegovo najsvetlejše platno.
Tudi Grki so, kot Turner, ko so govorili o morju, uporabljali besede, ki so opisovale tako svetlobo kot gibanje, ob različnih urah dneva in v različnem vremenu.
In ko se čez nekaj časa spet ozrem v čisto drugačno morje – tokrat je turkizno zeleno in povsem prosojno –, mi je jasno, da so imeli stari Grki prav.
Modra je premalo natančna za modrost lepote.
Rada imam otoke. Majhen svet, ki za nekaj dni postane moj center sveta. Otoki so prispodobe za mir, samoto pa tudi, kot piše Predrag Matvejević v svojem znamenitem Mediteranskem brevirju, za izgon in ujetništvo, zato ni čudno, da so na otokih tolikokrat zgradili samostane in zapore.
Značilnost življenja na otoku je, da tukaj čas odteka počasneje in da se vsak, tudi najmanjši dogodek, spremeni v zgodbo.
Dogodek dneva je ladja, ki pripelje v pristanišče, otočani in najbolj znameniti pes otoka s predimenzioniranim imenom Rambo so takrat vedno na pomolu, da bi videli, kdo je prišel in kdo gre. Ena od lastnosti otoškega življenja, pravi Matvejević, je tudi čakanje, ki ni preveč hrepeneče, zgolj navada.
Nekoč so si bogati pomorščaki zaželeli, da so jih pokopali na otokih, saj so verjeli, da tam ni časa, samo večnost.
Zdaj, ko je vreme nemirno, na mojem otoku že tri dni ni pristala nobena ladja, odrezani smo od sveta, elektrika je postala ponikalnica, trgovina je zaprta, ker je trgovec ostal na nekem drugem otoku, zaloge kopnijo, a vseeno vlada mir.
Tukaj se sicer vedno veliko pogovarjamo o vremenu, zdaj, ko je vreme muhasto, še posebej, a tokrat ne govorimo o oblakih, ampak o vetru. Ko popoldne v skoraj prazni vasi srečujem stare domačine, mi vsak razlaga o vetru. Zdi se mi, kot da poslušam kakšno Shakespearjevo dramo, v kateri so glavni junaki Jugo, Maestral, Burja, Široko, Burin, Tramontana, prihajajo drug za drugim in vsak ima svoj temperament. Eden je nagajiv, drugi erotičen, tretji prinaša melanholijo, četrti upanje …
Ko zvečer sedim na terasi pri večerji, se jugo počasi umirja, a morje še vedno buta ob obalo. »Temu pravimo mrtvo morje,« mi pove otočan, »vetra ni več, a morje se ga še vedno spominja.«
Poslušam valove, sonce je zašlo, nad glavo mi krožijo netopirji, mimo mize skačejo žabe. Večerjam sardele, okušam olivno olje, se sladkam s figami in medom ter pijem vino, ki je takšne barve kot Homerjevo morje. Jutri bodo morda spet začele voziti ladje, morje bo svetlejše in mirno, sonce vroče, ne bomo se pogovarjali o tem, kakšno je vreme, ampak kakšno bo vreme naslednji dan.
Vreme je tukaj čas, tako kot morje.
