Že od otroštva se rad igram z besedami, sestavljam pesmi in si želim, da bi bile všeč ljudem, ki so mi všeč. Tako sem po spletu okoliščin, ne da bi načrtoval, pristal v umetniškem poklicu. Ko nisem vedel, kaj bi počel v življenju, mi je to prišlo nasproti samo od sebe, čeprav nisem iskal poklica, ampak sem imel zgolj potrebo po aktivnem druženju z meni ljubimi ljudmi, s katerimi me je povezovala želja po spreminjanju mentalnega stanja družbe, ki nas je s svojimi normami utesnjevala. Da bi se skupaj borili za bolj odgovorno družbo, smo ustanovili ulično gledališče, ne da bi točno vedeli, ne kaj ne kako to želimo ljudem na ulici povedati, in še zdaj ne vem, kako bi se naš gledališki podvig končal, če bi nam oddelek za javni red in mir mirno dovolil, da nastopamo na Čopovi in v Zvezdi. Ker so nam to skušali preprečit, se je okrog nas zbrala širša fronta simpatizerjev, ki nam je pomagala dokazati oblastem, da je njihov strah pred uličnim teatrom neosnovan, saj je takšno gledališče v sodobnem svetu nekaj normalnega. In ker se je Jugoslavija, in še posebej Slovenija kot njen najbolj razviti del, konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja že tudi uradno približevala kapitalističnim vrednotam, je bilo posnemanje zahodnih umetniških praks dovoljeno in celo zaželeno, če niso preveč očitno ogrožale tedanjega političnega razreda. Tako smo začeli organizirat redne letne uličnogledališke festivale, za katere smo kljub prepovedim s strani ljubljanskega Urada za red in mir dobivali tako mestne kot republiške subvencije. Ko so se sprijaznili s tem, da ne bomo odnehali, in nam začeli izdajat dovoljenja, pa si je sredi osemdesetih poletne kulturne dogodke pred poslovno stavbo Metalke zaželel vodja njene propagande, tako da smo za organizacijo uličnih predstav začeli dobivat denar tudi od njih. Bili so to res srečni časi, ko so velika državna podjetja za svojo promocijo podpirala alternativno kulturo, ker smo bili vsi na isti strani prizadevanj za bolj demokratično družbo. Žal je ta demokratična družba, ko smo jo končno dosegli, Metalko v imenu svobodnega trga prepustila »poslovnežem«, ki so nekoč državno lastnino pretopili v privatni kapital in ga odnesli na tuje, zato pa se je ulično gledališče v Ljubljani prijelo in postalo s festivalom Ana Desetnica ena od stalnic poletne ponudbe našega mesta.
Ker mi je beseda bližja od pantomime, sem imel zmeraj več veselja z odrskim gledališčem, še posebej, ko smo zasedli dvorano izpraznjenega dijaškega doma na Kersnikovi. Do konca osemdesetih smo z Gledališčem Ane Monro najprej tam, potem pa v KUD France Prešeren razvijali svoj humor, katerega del je bilo tudi norčevanje iz slovenske narcisoidne zaplankanosti. Ko se je skupaj z jugoslovansko hiperinflacijo, ki je vse bolj onemogočala normalno življenje, razraslo slovensko navdušenje nad samostojno državo in so se nam namnožili rodoljubi, ki so odkrito sovražili naše sodržavljane, sem se počutil neprijetno in sem med osamosvojitveno desetdnevno vojno, ki se je začela, ko smo bili na gostovanju v Nemčiji, resno razmišljal, da bi se odselil, saj mi je bilo takoj jasno, da so eni to vojno potrebovali. Ker se je na srečo kmalu končala, sem ostal, a sem bil iz leta v leto bolj zgrožen nad tem, kako moji sonarodnjaki svoj nacionalni ponos gradijo na preziru do »južnjakov« in navdušenju nad tisto zgodovino, ki je nikoli ni bilo. Ko me je ob osamosvojitvi neka novinarka vprašala, kaj se bo pri Gledališču Ane Monro z novo državo spremenilo, sem hotel biti duhovit in sem rekel, da bomo svoj dosedanji odnos do zvezde prenesli na križ, vse drugo bo ostalo isto, a sem se motil. Rdeča zvezda je simbol komunizma, za katerega sem prejšnji oblasti zameril, da ga je zlorabila in namesto pravične družbe enakopravnih gradila svet neenakosti. V novi državi je postal križ simbol mnogih, ki so nekoč nosili rdečo zvezdo, vendar ni bil nikoli moj simbol, saj sem bil vzgojen v komunističnih vrednotah razočaranih partizanov. Zato naj se s težavami krščanstva ukvarjajo kristjani, mene se to tiče zgolj posredno. Zato sem imel namesto s križem v novi državi težave z njenim odnosom do slovenstva. Kultura, na kateri naj bi temeljila, se je izkazala za nekaj, kar nikogar ne zanima, saj niti ne verjamejo, da imamo Slovenci kakršnokoli ponosa vredno zgodovino razen tiste, ki nas uvršča med Venete, Etruščane ali Karantance. Ne gre le za partizansko zgodovino, ki je na televiziji postala tabu, stranka, ki so jo nasprotniki zmerjali s komunajzarsko, pa je zanikala, da je šlo komunistom med vojno za revolucijo, tudi literarna zgodovina ni zanimala več nikogar. Najpomembnejše je bilo dokazati, da je bil Prešeren v resnici goreč kristjan. Zato sem se kar naenkrat zgrozil nad dejstvom, da so mojemu narodu, iz katerega sem se včasih tako rad norčeval, vzeli še tisto malo zgodovine, na kateri je temeljil. Dojel sem, da so mojo državo prodali tujim interesom, ker eni niso nikoli zares verjeli v ta narod, ampak bolj v njegovo skoraj arijsko raso. Trdo se sliši, a mislim, da je naš militantni nacionalizem bolj rasizem. Zagreti narodnjaki nočejo narodove resnične zgodovine, ampak zgolj simbole, na katere lahko obesijo svoje frustracije. Zato sem začel delat predstave, ki so temeljile na slovenski zgodovini. Če sem v SR Sloveniji pisal predstave o križarskih vojnah, Švejku, Sherlocku Holmesu, Georgu Dandinu in festivalu Sanremo, sem v samostojni Sloveniji prišel do predstav o zgodovini slovenščine, Prešernu, Linhartu in Vodniku. Ob tem sem odkril, da smo se Slovenci obdržali bolj po tuji kot po lastni volji. Zlata košarkarska reprezentanca, v kateri sta Dragić in Dončić sinova staršev, ki so bili žrtve izbrisa, je lep vzorec tega, na čem bi moral temeljit naš ponos. Trubarja in Dalmatinovo Biblijo so soustvarili tujci, ki so želeli z vero prodret na Balkan. Linharta, katerega oče je bil Čeh, Vodnika in Kopitarja bi ne bilo, če se ne bi za slovenščino odločil sin italijanskega priseljenca Sigismund Zois. In se na ta način kulturno bogatimo preko Franeta Milčinskega vse do Gorana Vojnovića. Če bi ne bili pretočni, bi bili nekaj čisto drugega, veliko bolj zaplankanega. A to lahko boli le goreče rodoljube, dokler si ne dajo delat DNK analize, s pomočjo katere mogoče izvejo, da imajo tudi oni, tako kot Beethoven in Puškin, v sebi črnsko krvi. Vsi ostali pa bi morali bit navdušeni nad svojo zgodovino, če bi jo poznali. A nam jo črtajo in spreminjajo nekoliko zaradi politike, še bolj pa iz ignorance in vztrajanja pri romantični podobi o naših »velikanih«. Tako je v splošni zavesti od vseh literatov ostal predvsem Prešeren, ki se mu pripisuje vse mogoče, a ljudje poznajo vsaj nekaj njegovih pesmi. Nestrpno čakam na Cankarjevo leto, ki bo mogoče vsaj malo spodbudilo narod, da se zamisli nad svojo samopodobo. Ta bi se po mojem morala začet že s prvim slovenskim posvetnim verzom »Buge vas primi gralva Venus«, resda znotraj prvega nemškega ich romana Frauendienst slovitega minezengerja Ulricha Liechensteinskega iz 1255, ko so kristjani ravno dobro dojeli, da so vojno na vzhodu izgubili in zato v pesnitvi nastopa prvoosebni vitez, ki oblečen v žensko potuje iz Benetk na Češko in na Koroškem, kjer pride do usodnih slovenskih besed, ne uspe najt dvobojevalca, zato pa se na Štajerskem neodločeno bori z Ottom Buchsom, oblečenim v Slovenko. Naslednji pomemben del narodne identitete je zame nemška viteška pesem, natisnjena po velikem kmečkem puntu 1516, ki se norčuje iz naših poraženih tlačanskih prednikov. Gre za naše prve tiskane besede »le ukup le ukup le ukup le ukup woga gmayna« in »stara prauda«, ki sta citata bojnih vzklikov naših uporniških prednikov. Šele potem pride Trubar, ki je že prvo slovensko knjigo Abecedarium začel uporabljat kot orožje, ki narod deli, saj si kot besedni zgledi po abecedi sledijo Maria Norica Oslica. Težko je verjet, da bi šlo za naključje, in velika škoda, da se nam taka dejstva zdijo nepomembna ali celo neprimerna, saj brez posrednikov govorijo resnico o naši zgodovini in bi morala na njih temeljit naša na novo spisana samopodoba, ki bi ne temeljila na izbrisu, ampak bi se oklepala realističnih dejstev, ki so privlačnejša od vse bolj nagnitih romantičnih laži, na katerih so nas utemeljili.
***
Andrej Rozman Roza, pesnik, dramatik, režiser in igralec, rojen leta 1955 v Ljubljani, kjer še vedno živi. Po srednji šoli je na Filozofski fakulteti študiral slovenistiko, vendar je leta 1978 študij pustil, s prijatelji ustanovil Pocestno gledališče Predrazpadom in v naslednjih letih organiziral vrsto odmevnih gostovanj tujih uličnih gledališč v Ljubljani.
Leta 1981 je ustanovil in do leta 1995 vodil Gledališče Ane Monro. Bil je začetnik improvizacijskih gledaliških tekmovanj v Sloveniji. Piše parodične in komične pesmi, pravljice in gledališke komedije za otroke in odrasle, predeluje klasična besedila za druge medije oziroma jih prestavlja v sodobnost ter prevaja.
Marca 2003 je ustanovil Rozinteater. Junija 2009 je ustanovil zaničniško versko skupnost.
