29. septembra bodo na festivalu Novo mesto short razglasili avtorja najboljše lanskoletne zbirke kratke proze. V ožjem izboru za nagrado so knjige Jedrt Maležič Lapuh, Davorina Lenka, Lucije Stepančič in Suzane Tratnik. O stanju na področju kratkoproznih zvrsti smo se pogovarjali s predsednico žirije, Ano Geršak.
Kako ocenjujete kakovost lanskoletne kratkoprozne bere?
Če začnem kar s suhoparno statistiko: komisija je prebrala približno 70 knjig, ki so po sistemu Cobiss uvrščene v kratko prozo. Od tega jih je le deset izpolnjevalo kakovostne pogoje za vstop v ožji izbor. Razkorak med količino in kakovostjo se mi zdi v tem konkretnem primeru povezan predvsem s porastom samozaložniških izdaj, pri katerih se pozna umanjkanje uredniškega in/ali lektorskega pregleda. Takšne zbirke so večinoma narejene brez pravega koncepta, zgodbe so veristično mimetične, z didaktičnimi težnjami, ne da bi do opisanega privzemale kakršno koli distanco, ali pa se zanašajo na preverjeni recept »šokantnega« (in zato še hitreje zapadejo klišejem). In potem je tu deseterica: kakšnih posebnih vznemirjenj ni. Zdi se mi povsem povprečna letina, brez očitnih odstopanj. Bolj preigravanje že preigranega.
So prozne zbirke zadnjih let, odkar nimamo nagrade za kratko prozo, šibkejše, manj prepričljive, njihovi avtorji manj motivirani?
Nagrada je zanimiva z vidika prepoznavnosti in priljubljenosti žanra, težko pa bi rekla, da je njeno umanjkanje razlog za slabšo bero in šibko motivacijo avtorjev. Po drugi strani pa je res, da imamo ogromno nagrad za poezijo, ki gotovo prispevajo k njeni priljubljenosti (ne pa nujno tudi branosti, a to je že drug problem). Obstaja predvsem razlika med posameznimi letnimi berami, v smislu, da je kakšno leto več dobrih zbirk in naslednje leto manj, trenutna »stagnacija« na področju kratke proze pa je po mojem bolj povezana s širšimi družbenimi in kulturnimi premiki, ki govorijo v prid obrabljeni tezi o vračanju »vélikih narativ«. Ker pa gre za valovanje, se bo sčasoma tudi to obrnilo v prid kratke zgodbe, vprašanje je le, kdaj. Je pa nagrada dober način, da se val vsaj nekoliko pospeši.
Kakšna je vsebinska podoba aktualne slovenske kratke proze? Katere teme prevladujejo?
Pravzaprav imam občutek, da avtorji že lep čas pišejo o enakih stvareh, da se znova »dogajajo devetdeseta«: v ospredju so intimne zgodbe, v katerih se pripovedovalka/pripovedovalec osredotoča na kratke stike med notranjim doživljanjem in dejanskostjo. Vrača se skrajno subjektivizirana pripovedna perspektiva, utrjuje dualistični pogled na svet, nekako v smislu »jaz proti njim«. Pa saj je podobno tudi v romanih, kjer je že nekaj let opaziti porast (avto)biografskih tendenc: resničnost je očitno postala neobvladljiva, preveč izmuzljiva, preveč individualizirana, edina trdna opora v takih okoliščinah pa je pripovedni »jaz«. Ko je ta perspektiva ironizirana ali vsaj predstavljena skozi neobičajen pripovedni kot, lahko postane zelo zanimiva; večinoma pa zgodbe ostajajo v varnem zavetju (nereflektiranega) verizma. Nekaj je tudi poskusov fantastike, vendar so ostali na ravni – no, poskusov. Nasploh v kratki prozi pogrešam eksperimentalnost, ki ne bi bila sama sebi namen, ampak bi raziskala še drugačne načine spopadanja z neobvladljivostjo časa.
