Knjigarna Goga je 12. oktobra gostila literarni večer s Svetlano Slapšak, ki ga je vodil Mitja Sadek.
Slapšakova je pisateljica, kritičarka, profesorica in doktorica antičnih študij, raziskovalno se ukvarja z antropologijo, študijami spola, lingvistiko, balkanologijo in klasičnimi študijami. Ponaša se z izjemnim opusom, ki obsega več kot 50 knjig in preko 400 študij. Vseskozi je tudi družbeno aktivna, z gibanjem 1000 žensk za mir je bila predlagana za Nobelovo nagrado za mir. Prejela je več literarnih nagrad, med zadnjimi izstopa nagrada Mirka Kovača za knjigo esejev o hrani Leteći pilav. Razširjena zbirka esejev o hrani je izšla leta 2016 pri založbi Goga z naslovom Kuhinja z razgledom.
V Gogi je tokrat predstavljala svojo novo knjigo Antična miturgija, ki jo je izdala založba Beletrina. Gre za razširjeno in dopolnjeno zbirko kolumn, ki jih je med letoma 2000 in 2004 pisala za časopis Večer. Izhajale so pod naslovom Antična mitologija za telebane.
Slapšakova je v uvodu opozorila, da so prvi poskusi klasifikacije mitoloških zgodb povezani z obdobjem, ko je antična mitologija že bila kulturna preteklost. Mitologija je bila vsem dostopna ustna disciplina, pri kateri je bila izvedba pomembnejša od ustaljene zgodbe. Vsaka nova varianta je bila v enaki meri avtentična kot vse druge. Mitološke zgodbe, kot jih poznamo danes, so pravzaprav evropske in poznejše naracije, saj so zaznamovane z evropsko idejo o logičnosti zgodbe, kršansko cenzuro, ideologijo časa in ciljnim občinstvom, ki naj bi jih bralo. Antična mitologija ponuja prostor za svobodna tolmačenja, ideološke posege in vpisovanje stereotipov. To je izkoristil tudi Freud.
V pogovoru je Svetlana Slapšak razložila neologizem, ki ga je iznašla sama. Izraz miturgija označuje drugačen oz. nov odnos do antične mitologije. Mitološki sistem antike namreč omogoča veliko svobode pri nenehnem delanju, oblikovanju in interpretiranju mitov. Osnovno mesto nastanka mitov in mitologije je človeški spomin, ki omogoča proizvajanje, ohranjanje in prenos mitov.
V 19. stol. smo bili priča zlorabljanju antične mitologije za državnotvorne evropske in ameriške projekte in za oblikovanje demokracije. Antični miti so bili zlorabljeni tudi v totalitarnih sistemih (nacizem, fašizem, sovjetski totalitarni sistem).
Antični miti so z ekranizacijo postali del popularne kulture, kar pa ima tako pozitivne kot negativne posledice. Filmom in serijam lahko pogosto očitamo pretirano spektakelskost in ne poznavanje antične zgodbe. Največ napak pri ilustriranju mitov se zgodi zaradi koncepta gibanja. Popolno svobodo so imele mitske zgodbe pri pripovedovalskem mediju, ki ga danes najdemo v muzejskih vitrinah. Antične grške vaze, ki so poslikane z mitološkimi motivi, so ljudje v rokah obračali in jih dopolnjevali s svojimi zgodbami, pripombami. Naslikani motivi so omogočali svobodno zaporedje dogodkov v zgodbi, potek zgodbe pa ni bil vnaprej določen. To pa pri filmu ni mogoče. Realistični idejni model filma prikazuje fantastične prizore skrajno naivno, tako da ustrezajo zahtevam filmske »resničnosti«. Kot primere filmov, ki na podlagi novih raziskav o antiki spreminjajo podobo antičnega sveta ter mite umeščajo v novo realnost, navede Kakogiannisove in Pasolinijeve filmske adaptacije, ki jih Slapšakova z veseljem večkrat pogleda.
Knjiga s posebno senzibiliteto osvetljuje položaj žensk v antični miturgiji, zato sta Sadek in Slapšakova v zaključku pogovora izpostavila dve ženski iz mitološkega sveta. Predstavila sta Penelopo in Medejo.
Penelopina zgodba se tesno prepleta z mitsko zgodbo o Odiseju. Njen lik uteleša mit o zvesti ženski, ki čaka svojega izbranca. Odisej se dolgo časa ni vrnil iz trojanske vojne, zato so na Itako prišli snubci, ki so izkoriščali pravila gostoljubnosti. Penelopa se je morala izkazati kot spretna političarka, da je preprečila spore med snubci in nemire na otoku. Razglasila je, da se bo vnovič poročila, ko bo stkala darilo za svojega tasta. Podnevi je tkala, ponoči pa je svoje delo razdirala in tako pridobivala na času. Njeno glavno orožje je bila beseda, saj je bila spretna manipulatorka z ljudmi. Svojega moža Odiseja je čakala zaradi ljubezni, ki je skupen spomin. Slapšakova pravi, da je ljubezen kognitivni raj para.
Mitske zgodbe, ki povezujejo Jazona in Medejo, so v evropski tradiciji oblikovane po Evripidovi tragediji Medeja, ki posebno pozornost namenja zakonskim tegobam in nesoglasjem. V temelju naše družbe je prisotna sakralizacija materinske ljubezni, zato največjo pozornost v celotnem mitu zbuja Medejin umor lastnih otrok. Manj se problematizira z Jazonovo preračunljivostjo, saj se je v želji po končanju emigrantskega življenja želel ločiti od Medeje. Če bi se poročil z Glavko, hčerjo korintskega kralja, bi prišel do oblasti, njegovi sinovi z Medejo pa zagotovljeno nadaljevanje nasledstvene linije. Ženska nastopa samo kot telo, posoda, ki rojeva oz. prenaša moško linijo.
Večer se je zaključil s sproščenim pogovorom o aktualnih družbenih problemih in o še enem proizvodu popularne kulture, o Vojni zvezd.
