Fotografiram po navdihu

Če si preveč konceptualen, zelo hitro zaideš v nekakšno matematiko, vse postane preveč poštirkano in predvidljivo.

»Moji projekti se lotevajo kritičnih tem, ki jih povzroča sodobna družba, ter tem, ki bežijo iz našega vidnega obzorja in bodo kmalu postali le hrepeneč spomin. Po navadi so to povsem banalne stvari, ki jih vsak dan obidemo in jih v vsej njihovi lepoti ali nesmislu več ne opazimo,« pravi o svojem delu Boštjan Pucelj, 38-letni fotograf iz Novega mesta.

Od Babi – knjige fotografij predmetov, ki so ostali za umrlo babico – do Osem taktov pavze, knjige, ki je nastala po osmih letih na turnejah Pihalnega orkestra Krke, nosijo Pucljeve fotografije v sebi precej nostalgije. Tudi zato, ker si zanje vzame čas in jih največkrat fotografira s počasno, digitalno tehniko.

Pa ni ne nostalgik ne tehnofob. Ne zavida nekdanjim fotografom, ki so ustvarjali v svetu, ko ni bil že vsak od nas fotograf, 24 ur na dan opremljen s fotoaparatom. Navsezadnje je z enim takih – s pametnim telefonom – posnel svojo maratonsko zgodbo, na Instagramu pa objavlja kratke, ‘meditativne’ filmčke. Tudi ta pogovor sva začela aktualno.

 

Pred kratkim se je končal natečaj Slovenia Press Photo, na katerem pa mednarodna žirija ni podelila nagrade za najboljšo fotografijo in foto zgodbo leta, prav tako ni določila zmagovalne foto zgodbe v kategoriji Šport, saj naj bi bila raven kakovosti fotografij pod pričakovanji, urejanje in informacije o fotografijah pa pomanjkljivi ali površno izvedeni. Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Žirija ima seveda vso pravico, da teh nagrad ne podeli, in to odločitev spoštujem. Ampak pride leto, ko je veliko dobrih fotografij. Recimo lani, ko so se začeli obsežni begunski premiki na zahod. Takrat bi si lahko dali duška in podelili več nagrad, pa jih niso. Zaradi tega se mi zdi odločitev komisije malo dvolična. V eno stran gre, v drugo pa ne. Marsikomu ta nagrada predstavlja velik zagon, predvsem mladim, ki se zelo prijavljajo na tovrstne natečaje. Starejši in uveljavljeni največkrat sploh ne sodelujejo, tako da se postavlja vprašanje, zakaj takih ljudi to ne zanima.

 

Si sodeloval na tem natečaju?

Sem, čeprav se ne ukvarjam z novinarsko fotografijo. Take natečaje izkoristim za to, da si vzamem čas in naredim selekcijo med svojimi fotografijami. Izkoristim »deadline«. Če bi se prijavljal zato, da bi dobil nagrado, bi tako ali tako že izgubil.

 

S katerimi fotografijami pa?

S serijo Bodeča krajina, ki govori o nesmislu postavitve odvračal, kot jim pravi vladna služba za stike z javnostmi. So zelo nereportažne, ampak nosijo pa izrazito novinarsko poanto, ki se mi zdi, da je zapostavljena. Ta bodeča žica na naši južni meji me prav žalosti. Centralizacija Slovenije se tukaj zelo pozna. Bele krajine – tam sem večinoma fotografiral – se nikoli nihče ne spomni, noben denar se ne najde zanjo, tretja razvojna os se vsako leto bolj zamakne, odrezana je in mlade družine tam nimajo nobene perspektive. Potem pa postavijo tja še bodečo žico. Kdor malo pozna Belo krajino, ve, da tam čez ne bo nikogar. Na hrvaški strani so podobno zapostavljeni kraji, in če bi kdo želel tam stopiti v Slovenijo, bi potreboval tihotapce, zanje pa tudi žica ni ovira.

Tisti, ki je tam množično navlekel to ‘tehnično oviro’, je moral biti nor oziroma gre za čisto finančno manipulacijo. Zaslužil je tisti, ki to žico postavlja, nekaj malega bodo zaslužili lastniki zemlje, čez katero gre … Čisti nesmisel. Namesto tega bi morali s tem denarjem tam postaviti center za raziskave gozdov, narave ali kaj podobnega, dati prebivalcem delo, da bi se počutili zaželene. Ne, postavili so jim žico, ki niti žica ni, to so britvice. Ob enem samem dotiku sem si popolnoma razparal trpežne vojaške hlače. Še huje je, ko doživiš klanje, ko se srnjak zatakne vanjo in potem z vso silo vleče, da bi se izmotal. Ekoterorizem prve vrste.

Ogledal sem si tvoj nabor fotografij na spletu …

Ki pa ga zadnji dve leti nisem nič osvežil.

 

Težko bi opazil kakšno specializacijo. Fotografiraš tako drevesa kot tekače?

Fotografiram po navdihu. Moji projekti se lotevajo kritičnih tem, ki jih povzroča sodobna družba, ter tem, ki bežijo z našega vidnega obzorja in bodo kmalu postali le hrepeneč spomin. Recimo stvari, ki so samoumevne, ki jih srečujemo vsak dan in niti ne opazimo, da so lahko cinične, zabavne ali neumne. Nimam rad ‘jagodnih izborov’. Nekaj mi je všeč, me zintrigira in potem poskušam to razvijati.

Včasih sem veliko pešačil po mestu, posebno ob nedeljah, in sem fotografiral prosto po Prešernu. Potem sem vsake toliko pogledal fotografije in videl, kaj me je privlačilo. Iz tega se je začela povest o nakupovalnih vozičkih. Ogromno se mi jih je nabralo in sem jim začel malo bolj sistematično slediti. Kakšne druge reči sem se lotil bolj konceptualno. Delam si skice, osnutke, videe … In prav video, čeprav ga jaz vidim kot ponavljajočo se fotografijo, me spremlja vsak dan že nekaj let. Delam nekajminutne kadre, ki so neke vrste vizualni dnevnik, zeigeist.

Je res, da si se pred leti ukvarjal s fotografiranjem krajev, kjer so si ljudje vzeli življenja?

Res, in s tem se ukvarjam še zmeraj. Osnova zanjo je žalostna. Po mojem so samomori naš največji tabu. Nihče se noče pogovarjati o tem. Ne o dejanju, ampak o težavah, ki so tega nesrečnika pahnili na drugo stran. Samomor je zadnji klic na pomoč. Tudi ljudje, ki samomor doživijo od blizu, se velikokrat odtujijo. Imam veliko prijateljev, katerih starši ali prijatelji so naredili samomor in ki se jim je življenje po tem zelo spremenilo. Po mojem tudi zato, ker se počutijo same, ker o tem nihče nič ne govori, ker se nam vsem zdi, da bi bilo to narobe. Imam pa kolega, ki je o tem spregovoril, in sem videl razliko med njim in drugimi. On je to sprejel, se pogovoril o tem in se mi zdi, da je to krizo nekako prebrodil. Drugi pa nosijo to v sebi in zaidejo.

Mene sicer ni zanimalo, zakaj so neki ljudje naredili samomor, ampak kje so ga naredili. Večinoma se to zgodi doma, na domačiji, kakšnih deset odstotkov samomorilcev pa odide ven iz civilizacije, v naravo. Hotel sem fotografirati drevesa, ki so stereotipno kraj, kjer slovenski samomorilec konča svoje življenje, pa je bilo zelo težko priti do pravih lokacij. Uradno teh podatkov ni in tudi nihče ni hotel govoriti o tem, tako da sem si moral pomagati z ustnim izročilom. Ugotovil sem, da so si ti ljudje, o katerih sicer ne vem nič, izbrali zelo lepe, posebne prostore, zagotovo niso bili slabi ljudje. Drevesa, ki so se razlikovala od sosednjih. Tako je bilo drevo v mestni hosti, prepleteno iz dveh debel. Potem edini črn bor v bližini mojega doma, na katerem sta se obesila kar dva. Potem vaški vodnjak, v katerega hodijo zajemat vodo in v katerega je nekdo skočil in se utopil. Gre za nekakšen bazen, velik pet krat pet metrov in globok kakšne tri metre. Poslikal sem ga, se povzpel še na nabrežino, da ga fotografiram še od zgoraj. In šele tam ugotovil, da je bazen v obliki srčka. Prav to je nerodno pri teh fotografijah – preveč lepe so.

 

So torej na neki način podobne kot fotografije krajev z rezilno žico?

Pri seriji Bodeča krajina je poleg idilične panorame prisoten še moteči element. Želel sem si narediti lepe vedute, v katere zareže ta žica, in tako pokazati na ves nesmisel. Poskušal sem biti čim bolj preprost in s serialnostjo, s ponavljanjem gledalcu prikazati obsežnost problema.

 

Tvoja prva samostojna razstava ima naslov Babi in je, domnevam, posvečena babici.

Nimam formalne fotografske izobrazbe. Začel sem fotografirati, ko me je prijatelj Tomaž Grdin nekega dne peljal v temnico in sem se takoj zaljubil v fotografijo. Veliko sem hodil v novomeško knjižnico, ki premore veliko tovrstne literature, in se učil. Kmalu so me povabili k reviji Park, ki je bila nekakšna lokalna Mladina. Na začetku nisem delal nobenih serij, projektov, ampak posamezne lepe fotke, dokler nismo šli nekoč za novoletne praznike plezat na Sardinijo. Na dan, ko smo se vrnili, je babica zjutraj umrla. Hitela je v cerkev, k maši, da bi srečno prišli domov. Ko je prišla v cerkev, je doživela srčni infarkt. Bili smo zelo navezani, saj smo živeli v isti hiši. Nikoli nisem imel časa zanjo, vedno sem imel kakšne opravke, ampak takrat sem imel kar na enkrat ogromno časa. Šel sem v njeno stanovanje in si naredil spomin nanjo. Fotografiral sem takoj po smrti in potem še enkrat čez pol leta.

Pozneje je bil v Novem mestu festival Fotopub, in ker sem bil eden od organizatorjev in imel preveč obveznosti, da bi naredil sveže fotografije, sem prinesel te. Pokazal sem jih Meti Krese in Jožetu Suhadolniku, ki sta bila navdušena, in tako je nastala knjiga. Ugotovil sem, da lahko z osebnim pristopom dosežeš gledalce na povsem drug način. Kot fotograf seveda najprej padeš na fascinacije, lepe fotografije iz daljnih krajev, ampak fotografija je univerzalni jezik in lahko ustvarjaš povsem preproste domače zgodbe, ki so lahko enako izpovedne.

 

Takšna, lokalna zgodba z novim pristopom je tudi serija fotografij z naslovom iMarathon. Gre za fotografije, ki so nastale med tekom, če se ne motim.

Teka sem se lotil, ko sem znova začel plezati – plezanje je zame najbolj vsestranski, kreativen šport – in sem začel delati na kondiciji. Takrat sem srečal Primoža Kobeta, našega najboljšega maratonca, ki me je prosil, da bi mu naredil nekaj fotografij za sponzorje, in me povabil v svojo tekaško šolo. Tam sem srečal veliko svojih kolegov, ki tečejo na dolge proge. Začel sem teči z njimi dvakrat, trikrat na teden, in po dveh mesecih smo se odločili, da gremo na maraton v Atene.

 

Mimogrede, kako hitro si tekel?

Tri ure in 28 minut. Odtekel sem štiri maratone, in to vse v približno enakem času, pa so bile pri vseh štirih popolnoma drugačne razmere. V New Yorku sem bil super pripravljen, pa je tako pihalo, da me je povsem izpilo. Potem sem si pa rekel, da bi bilo dobro, če bi tekel s fotoaparatom in fotografiral kar med tekom. Brez ustavljanja, na polno. Pri teku mi je všeč to, da ko malo natreniraš in tečeš in tečeš, padeš v nekakšen trans. Moraš pa teči ravno prav hitro. Če greš prehitro, boš trpel in crknil, če prepočasi, ti bo dolgčas, s pravim tempom je pa to kot droga, čeprav drog nisem nikoli probal. Tečem v svojem tempu in neskončno uživam.

Najprej sem si naredil protezo na roki, nanjo pričvrstil fotoaparat s sprožilcem in slikal, ne da bi gledal skozi kukalo. Preizkusil sem pet fotoaparatov, da sem ugotovil, da je najboljši za to iPhone. Imel sem eno težavo, in sicer to, da mi je baterija na telefonu delala tri ure in šest minut, jaz sem bil pa takrat pripravljen za tri ure in tri četrt in sem ga moral vmes ugašati. Dobil sem popolnoma drugačne fotografije. Iskal sem metafizični svet tekača.

Totalna razprodaja govori o tem, kako so pomanjkanje parkirnih prostorov, gradnja velikih nakupovalnih središč in denacionalizacijski postopki izpraznili središče Novega mesta. Menda si naštel 40 zapuščenih prostorov.

Ja, čeprav se ta številka spreminja, ampak še zmeraj jih je kakšnih dvajset. Nekaj časa je bilo pa res mrtvo. Ampak je bilo zanimivo, ker sem se ob tem srečeval z neko tipologijo, ki je danes več ni. Mura, Peko ipd. Fotografiral sem zelo kampanjsko, kar je pa po svoje tudi v redu. Če si preveč konceptualen, zelo hitro zaideš v nekakšno matematiko, vse postane preveč poštirkano in predvidljivo.

Kakšen kraj je Novo mesto?

A kakšna vas je Novo mesto? (smeh) Pred dvema letoma sem bil na rezidenci v Franciji in so mi postavili isto vprašanje. Rekel sem jim, da živim v mestu, ki ima v imenu besedo novo, sicer pa je vse staro. Zadnjih 20 let se ni skoraj nič spremenilo. Veliko se govori, načrtuje, naredi pa se skoraj nič. Sicer ima Novo mesto ogromno potenciala, zame je kot nekakšen New York. Mnogi sploh ne vedo, da imamo edini v Sloveniji podzemno železnico. Če greš iz Bršljina do centra, greš pod zemljo. O. K., podzemeljski del je dolg 238 metrov, ampak pod zemljo greš (smeh).

V Novem mestu imaš vse, dobre in slabe stvari, sicer v majhnih dozah. Jazz festival, fotografski festival, sodobno gledališče, vrhunski muzej, olimpionike, ogromne tovarne, skvoterje, grafite, brezdomce … Ni da ni. A vendar je samo Novo mesto prazno, v središču skoraj nihče ne živi, vsak ima svoj vikend ali zidanico, in ne vidi potrebe po javnem mestnem prostoru. Zaradi gospodarstva smo zelo dobro situirani, ampak Novomeščani raje svoj čas zapravljajo v Ljubljani, v Zagrebu, nihče ne razmišlja o tem, da bi šel v mesto. Gredo zaradi nujnih upravnih opravkov. V mestu je zelo malo meščanov. Mesto zaživi ob večjih kulturnih in športnih dogodkih, ko pa teh ni, je mrtvo. In ker ni ljudi, se lokali in trgovine zapirajo. Začaran krog. Bilo je kar nekaj poskusov oživitve, in ker ni kritične mase, primerne infrastrukture, predvsem pa stanovalcev, vse ostaja samo želja. Imamo Kandijski most, ki je čudovit, a moraš čezenj po temi. Čez naš najlepši most. Kljub vsemu mi je zelo ljubo, ker vedno najdem navdih, in ta kvazi red me vedno bolj zabava.

Ta cikel se dotika tvojega drugega življenja. Po izobrazbi si diplomirani geodet in pred kratkim si v Dolenjskem muzeju razstavljal fotografije geodetskih instrumentov na Slovenskem. V kakšnem razmerju je Boštjan Pucelj fotograf z Boštjanom Pucljem geodetom?

Dejansko mi nekateri rečejo, da sem dvoživka. Kot geodet sem polovično zaposlen na Geodetski upravi v Novem mestu. Bil sem vladni štipendist. Geodezijo sem šel študirat predvsem zaradi terenskega dela, zaradi okolja, uprava je pa uprava – papirji, odločbe … Najprej sem hotel kar pustiti, pa smo se potem dogovorili za polovični delovni čas. Takrat sem delal za Anton Podbevšek Teater in je bilo čudovito, sevala je neka posebna energija. Ampak stroke nisem opustil in sem začel strokovno delovati tudi v geodetskem društvu, v katerem sem njegov predsednik. Potem me je Janez Slak povabil k fotografiranju starih geodetskih instrumentov, ki jih je popisoval in evidentiral. Predlagal sem mu, da bi iz tega naredila kaj več, in sva potem hodila po Sloveniji, fotografirala in opisala več kot 250 instrumentov.

Pozneje sem Dolenjskemu muzeju predlagal, da bi naredili razstavo, s katero bi te instrumente in precej zapleteno temo predstavila tako strokovni kot laični javnosti. S kustosinjo Marjeto Bregar sva postavila razstavo, ki se zdaj seli po Sloveniji in predstavlja našo geodetsko kulturno dediščino. Fotografije na razstavi so samo vidna oprema tekstov, dejansko pa gre za strokovno muzealsko razstavo, kjer so razstavljeni instrumenti in merska oprema. Geodezija se danes zajeda v številne panoge, je nepogrešljiva pri vseh prostorskih in geolokacijskih operacijah. Popis opreme s fotografijami smo izdali tudi v obširni knjigi, ki je prva tovrstna na svetu.

Misel, da bi se popolnoma posvetil fotografiji, si pa opustil?

Problem fotografije, kakršno si sam želim delati, je finančni. Tisto, kar delam, ni finančno dovolj dobro zabeljeno. Če pa bi se fotografije lotil bolj obrtniško, bi spet pristal tam, kjer sem zdaj z geodezijo. Od umetniške fotografije – no, če je moja fotografija umetniška, bodo drugi povedali – od avtorske fotografije dvomim, da kdo živi. Vsak naredi zraven še kakšne komercialne projekte ali ima redno službo. Všeč mi je to, da jaz svojo tlako naredim v geodeziji in imam pri fotografiji mir, sem svoboden in lahko delam, kakor koli si želim. Umetnost, pa naj bo to likovna, glasbena, literarna, gledališka, filmska ali sodobna, je edini smisel civilizacije, vse ostalo je zgolj orodje za udobnejše bivanje na našem planetu.

 

Rojen si leta 1979 in domnevam, da ti je bila dilema film ali piksli prihranjena?

Tudi jaz sem se ukvarjal z njo, pa jo hitro prešel. Uporabljam oboje, mi je pa bolj všeč analogni sistem. Problem digitalizacije je njena hitrost. Živimo prehitro. Takoj ko pofotografiraš, bi tisto že rad postavil na steno. Včasih si moral dati razvit filme, čakal si, bil nestrpen, včasih celo pozabil, kaj si poslikal, in je bil ta predah koristen, ker si ideje v glavi prečistil. Danes fotografije brišeš že na displeju, pa jih ne bi smel.

Večino projektov delam analogno. Posamezno serijo naredim z istim fotoaparatom, z istimi filmi, z istimi lečami, da gledalca ne motim s tehničnimi triki in da imajo fotografije isto pisavo. So odkloni, ampak ne taki, da bi šlo za različne žanre ali tehnike. Rad bi, da bi gledalec pozabil, kako so fotografije nastale, in bi videl samo vsebino. Ko imaš v roki digitalni fotoaparat, je katastrofa. Vsak drugi te nadleguje: pa zakaj to slikaš, pa kje boš to objavil, gre to na Facebook, pa tega ne … S klasičnim fotoaparatom je tvoje delo kar naenkrat vrhunska umetnost, vse ti je dovoljeno. Način komunikacije je drugačen. Tudi če bi komu hotel pokazati fotografijo, je ne moreš. Šele čez štirinajst dni? Ja, ker samo še v Ljubljani razvijajo filme. Aha … Na tak način sem recimo fotografiral Pihalni orkester Krka in te fotografije objavil v knjigi z naslovom Osem taktov pavze. Povsem klasično, na črno-bele filme, ki sem jih razvil sam.

 

Mimogrede, od kod tak naslov?

Tišina je osnova glasbe. Osem let sem sledil tej zgodbi, pavze pa zato, ker sem bil ob tem kot na počitnicah. Z njimi sem potoval, bil na žurih, porokah, vajah in tekmovanjih. Fotografiral sem skupino ljudi, ki jih glasba povezuje v vsakdanjem življenju in jim ne predstavlja obvezo ali titulo. Moja punca je tam igrala tolkala in sem bil vedno dobrodošel. Vse, kar so potrebovali od mene, sta bili dve fotografiji za medije, dejansko nič. Bil sem del ansambla in nisem imel nobenih obveznosti. Užival sem tako v njihovi glasbi kot družbi.