Uroš Weinberger je slikar in glasbenik. S svojimi likovnimi deli izjemno kritično obravnava svet okoli sebe. V svojem izrazu je globalen, ko govori o zlu svetovnega kapitalizma, onesnaževanju, svetovnem nasilju, izkoriščanju …, in skoraj lokalen, ko govori o družinskih vrednotah, na primer. Tudi glasba, ki jo soustvarja v skupini Moveknowledgement, je taka, kritična in neozirajoča se na komercialne smernice.
Rumena, zelena? A to kaj pomeni v vašem slikarstvu?
Težko bi rekel, da gre za neke neposredne asociacije, da ima nek neposreden pomen. Kot barvi rumena in svetlo zelena, ki ju uporabljam za ozadja, predvsem izžarevata svetlobo. Lahko bi rekel, da s tem namigujem na svetlobo ekrana, televizijskega ali računalniškega. Iz teh dveh medijev si namreč največkrat izposodim motive. S tem, kar izžarevata, ti dve barvi najbolje simulirata ekran, kar je današnjemu uporabniku digitalnih podob najbliže. Žvepleno zelena barva lahko asociira tudi na neko onesnaženje.
Kritika in opozarjanje sta značilnosti vašega slikarskega sporočanja. Lahko danes umetnik ostane neprizadet za vse, kar se dogaja okoli njega?
Težko govorim za druge. Poznam umetnike, ki so kritični, ampak ne slikajo kritično, nimajo potrebe po tem. Vendar že s tem dejanjem, da se ukvarjajo z umetnostjo, da bežijo pred materialističnim svetom, vzpostavljajo odnos do sistema in kritiko. Ne poznam pa umetnika, ki ne bi bil na tak ali drugačen način prizadet zaradi dogodkov, ki se dogajajo po svetu ali pa v njegovi neposredni okolici.
Kje v vašem čustvovanju ste med opozarjanjem, uporom in bojem?
To se spreminja. Odvisno je od psihičnega stanja v določenem trenutku oziroma v določenem življenjskem obdobju. To se spreminja iz dneva v dan, iz leta v leto. Kakšno leto je bolj naporno, tedaj se bolj bojevito odzivam na situacije, kakšno leto pa je morda bolj modro, a vedno spremljam in čutim, kaj se dogaja po svetu.
Boj? Gre bolj za notranji boj, za notranji konflikt, ki se potem odraža z uporom. Upor pri meni ni agresiven. Izražen je na intelektualen način z vizualnimi podobami. Opozarjanje? Ne morem reči, da prepričujem ljudi, ki so že prepričani. Težko je nekomu, ki se ne strinja z mojim sporočilom, sporočiti kar koli novega ali ga prepričati, da bi se strinjal z mano. Predvsem spodbujam podobno misleče in jim dajem neko upanje, da niso sami v svojem prepričanju. Z umetnostjo, s tem kar jaz počnem, seveda ne moreš spremeniti sveta, sistema. Kar lahko jaz prispevam, je sicer kapljica v morje, a če več ljudi sodeluje vsak s svojim majhnim prispevkom, dobimo veliko vode in množica ljudi lahko začne zadeve počasi spreminjati. Moj delež v umetnosti je le eden izmed kamenčkov v mozaiku.
Vaše slike delujejo mračno, v njih lahko opazovalec zazna neko grožnjo z apokalipso, nakazujejo brezizhodnost, a vaše besede delujejo bolj optimistično.
Jaz sem optimističen. Ne sicer naivno, ampak v tem smislu, da vidim, da je v svetu veliko ljudi, ki razmišljajo pravilno oziroma tako, kot jaz mislim, da je prav, kot so nas učili v šoli in že v vrtcu, da je prav. Na žalost pa tako razmišlja le malo ljudi, ki so na položajih. Ne vem, kako pride do tega. Gre za neko naivno pravičnost. Saj vsi vemo, kaj je prav in kaj ni prav.
Zadnji dogodki v svetovni politiki vam najbrž ponujajo precej novih izzivov za ustvarjanje. Ste pričakovali Trumpa?
Jaz sem celo iz neke ihte navijal zanj, ker vem, kakšno zlo predstavlja globalni korporativni kapitalizem, imel pa sem občutek, da ga on malo ne mara. To, kar se dogaja, je precej lucidno. Ko je potem dejansko zmagal, sem bil pa šokiran, zelo negativno presenečen. Niti slučajno tega nisem pričakoval. Mislim, da je bilo precej ljudi presenečenih. Vendar njegova izvolitev nakazuje neko prelomnico v razvoju globalnega kapitalizma. To sicer po mojem mnenju še ne napoveduje začetka konca, a bomo videli.
Vedno se bodo pojavljali novi problemi in konflikti. Nočem že na začetku na osnovi aktualnega dnevnopolitičnega dogajanja napovedovati prihodnosti. Zdi se mi tudi ceneno izkoriščati trenutne teme za promocijo lastnega slikarstva. V tem tudi ne najdem notranje inspiracije. Vsebine, ki jih obravnavam, pridejo iz podzavesti. Ne vem natančno, iz katerega dela mojega uma prihajajo ti prizori, čeprav jih iščem na osnovi določenih dokumentarnih fotografij, ki se v času nastajanja slike transformirajo.
Vendar se vaše podobe, tudi ko sliko vidimo prvič, zdijo znane.
Seveda, saj to so podobe, ki jih gledamo vsak dan, a se jih niti ne zavedamo. Človek vsak dan zazna ogromno število različnih podob, ki se nalagajo v podzavesti. Dejansko se je vse, kar sem naslikal, že zgodilo, akterji, ki so na slikah, so bili tam. Lahko bi rekel, da gre za neke vrste realizem.
Seveda je realizem, saj gre za odziv na realne dogodke.
Le vizualno izgleda bolj kot nadrealizem. Gre za zanimivo igro med realnostjo in fikcijo.
Rišete realni svet?
Natančneje rečeno rišem psihologijo realnega sveta. K sreči še nismo tako daleč, da bi bila atmosfera zelena od strupov, in upam, da nikoli ne bo. Tu gre za psihološki realizem. Zanima me um nasploh, kako konzumiramo podobo in dogodke, na kakšen način jih prebavljamo, kako se odzovemo nanje. Največkrat gre za negativen odziv, za negativne misli, ki jih širimo med ljudmi in so kontraproduktivne, ker ne generirajo novih spodbud, novih idej, kako stvari izboljšati, da bi se to poznalo tudi na volitvah. Največkrat imajo te misli nasproten učinek.
Danes pa jih je več kot na primer v nam znani preteklosti.
Ker smo bolj izpostavljeni medijem. Vsak človek bi lahko naredil eksperiment na sebi. Nekdo, ki gleda televizijski dnevnik vsak dan, je na to navajen in postane na vse skupaj imun. Jaz dnevnika že par let ne gledam, kadar pa ga, opažam, da se mi frekvenca uma spremeni. Čutim, da mi pade energijska raven, da se slabše počutim. Tako vidiš, kakšen vpliv imajo mediji na tvoje fizično počutje. Ne govorim o neki teoriji zarote, a dejansko določeni ljudje, ki imajo velik finančni in medijski vpliv, zelo dobro poznajo psihologijo ljudi. To so tudi že nacisti zelo dobro raziskali in vedeli so, kako se da manipulirati z množicami. Seveda se je to do danes še nadgradilo.
Ampak to počno politiki, ki nimajo pojma o psihologiji ali o čemer koli s tega področja.
Naši mogoče ne. A prepričan sem, da ima Trump za sabo zelo dobre trenerje, medijske čarovnike, ki mu znajo zelo dobro svetovati, kaj naj govori.
Zdi se mi, da je predvsem naravno nadarjen za to, kar govori.
To vsekakor, a moraš imeti tudi nekoga, ki zna tvojo naravno neumnost tudi prodati. Moraš tudi dobro izgledati na ekranu. Prepričan sem, da se je učil svoje mimike, da ta ni naravna. Znano je, da je Hitler imel igralce, ki so ga trenirali, kako se mora obnašati pred kamero, kako pred fotoaparatom, kakšen glas mora imeti in tako naprej. Morda naši politiki res še niso prišli tako daleč.
Trenutno berem knjigo vašega prijatelja Mihe Blažiča N’toka Samoumevni svet. Zdi se mi, da sta si po razmišljanju precej blizu.
Če sva si blizu kot človeka, mora biti neka povezanost tudi na energijski ravni, čeprav se redko pogovarjava o politiki. V bendu (Moveknowledgement, katerega člana sta oba, op. p.) se prav namenoma izogibamo pogovora o nečem, kar bi nas spravilo na neko nižjo frekvenco. Pri ustvarjanju glasbe moraš na neki način ostati pozitiven. Nisva edina, ki razmišljava tako, še veliko ljudi je, ki razmišljajo podobno. Vsak razmišlja sicer na nekoliko drugačen način, kar je prav. Ne maram uniformiranosti, ne maram, da bi vsi razmišljali enako.
Kako je pravzaprav nastal vaš bend Moveknowledgement?
To sem povedal že neštetokrat (smeh). Začelo se je v srednji šoli v novomeški stanovanjski soseski Slavka Gruma pa v novomeškem centru srednjih tehniških šol. Kolegi smo imeli bend in potem sva s prijateljem Goranom Balogom ostala sama. Iskala sva bend. Ko sva sestavljala ekipo, je Goran spoznal N’toka. To je bilo ob koncu devetdesetih, leta 2000 pa smo že začeli.
Gre v bistvu za tri različna orodja govora – beseda, glasba, čopič. V bendu spajate vse tri. Je čutiti, da prihajate iz različnih svetov in v skladbah najdete rdečo nit, ki povezuje vse v eno sporočilo?
Res je. Nismo uniformirani, ne razmišljamo enako in ne poslušamo iste glasbe. Vendar smo, če se primerjamo z okolico, z ostalim svetom, eno. Dihamo kot družina enako mislečih. Neki svet, ki smo ga razvili v teh letih, neka glasbena govorica in tudi vizualna podoba, torej zvok in slika, pri obojem gre pri meni za isti svet. Tudi ko slikam, imam vedno v ozadju glasbo, ki me stimulira, ki spravi mojo frekvenco na drugo raven. Um se ti odpre in padeš v neko vrsto meditacije. Včasih padeš v nekakšen mini trans, kjer se zliješ s sliko. Tedaj nastanejo najboljša dela.
Vidite tone v različnih barvah?
Seveda. In v okusih, kakšen ton čutim kislo, drugega grenko.
Kateri je kisel?
Odvisno, kaj je zraven …
Es?
Ne, gre bolj za frekvenco. Vedno je okus tona odvisen od tistega, kar je zraven. Če imaš testo, ki je malo sladkano, in imaš poleg neko hrano, ki je bolj sladkana, je tisto testo grenko. Če nekaj ni v ravnovesju, če neka frekvenca štrli ven iz sozvočja, mi deluje kislo. Se zgodi, da je tako kislo, da si moram ušesa zatisniti. Predvsem mi gre za harmonije tako v barvah kot v zvokih. Ne verjamem v lepe barve in lepe tone, ker to ne obstaja. Barva je barva. Je nevtralna, vsaka barva ima svoj značaj, in ni lepa ne grda. Ne moreš reči, da je zelena lepša kot rdeča. Zelena je zelena, rdeča je rdeča in roza je roza. Nekdo mi reče, da imam zelo lepe barve. Ne gre za lepe ali grde barve, pač pa gre za kombinacije različnih odtenkov, ki naredijo harmonijo. Ta harmonija je kompleksna, lahko bi rekel tudi matematična. Vesolje in matematika sta ena sama kompleksnost. Narava je en sam zlati rez in kromatsko ravnovesje. Zaradi tega je narava tako lepa. Gre za harmonijo, za odnos med toni, ki naredijo neki prizor lep ali grd.
Veljate za kritičnega slikarja. Kako lahko kritičen umetnik živi v današnjem svetu, ko vse sloni na nekih projektih, na razpisih, na tem, da moraš nekomu ponuditi, kar želi dobiti?
Ne delam kompromisov. Ne vem, če sem dvakrat ali trikrat v življenju naslikal nekaj, za čimer ne stojim, da sem naredil nekaj zgolj iz komercialnega namena. Tega ne delam. Finančno je malo teže zaradi tega, a se stvari s časom odpirajo nekje drugje, kar, recimo, nisi pričakoval, in to prinese s seboj tudi določeno finančno varnost. Razpisi so pa nujno zlo, a se da, hvala bogu, nekje še neki dodaten drobiž dobiti. Ne bom rekel, da je to od države, gre za javni denar, v bistvu za naš denar. To je denar, ki je namenjen za kulturo. Vedno ga pošteno porabim za projekte, ki imajo velik obisk in so odmevni. S tem družbi prispevam nekaj dobrega. S tem denarjem pokrijem vsaj minimalne stroške. Dobro je, da je vsaj to.
Vaša zadnja odmevna razstava je bila v Nemčiji. Še stoji? Kakšen je bil tam odmev na vaše stvaritve? Kaj pravijo tam ljudje o vaših slikah?
Še stoji. Super. Bil sem presenečen. Kar je dobro, je, da je Ravensburg srednje veliko mesto. Zelo zanimivo je razstavljati v manjših mestih, ki niso tako nasičena, kot so Berlin, Pariz, London … Umetniki si želijo v večja mesta, a ta so prenasičena …
Ampak v biografiji se pa lepo bere, da je nekdo razstavljal v Parizu …
Ja, ampak tam ne prideš do izraza. Prvič zato, ker ne dobiš dovolj velikega prostora, da bi se lahko predstavil celostno v najlepši luči, drugič pa zaradi tega, ker je tam preveč razstav in so ljudje razvajeni, množica obiskovalcev se preveč porazgubi. Tam se izgubiš v morju povprečja. V manjših mestih pa so možnosti večje. To velja na primer za nemška mesta, ki so bogatejša kot slovenska. Imajo prostore, največkrat so zasebni, ki učinkujejo kot najbolj megalomanske galerije pri nas, kjer je ena sama taka galerija, Kibla Portal v Mariboru. To so odlični razstavni prostori, ki so na primer v zapuščenih tovarnah, v halah, ki niso več namenjene proizvodnji, ampak galerijski dejavnosti.
Nekdanji industrijski prostori so mi pisani na kožo, so zelo primerni za slike, ki jih delam. So dovolj veliki, da v njih razstavim tudi večje slike, tudi trimetrske. Kunsthalle Ravensburg, v kateri razstavljam v Nemčiji, je taka. Je nekdanji industrijski prostor, razstavišče se razprostira na tisoč kvadratnih metrih, kjer sem razstavil trideset svojih slik, od katerih je trinajst trimetrskih. Tako sem lahko dejansko predstavil izbor najboljšega iz vsega obdobja, kar sem imel. Tega do zdaj nisem naredil še nikjer, ker nikjer ni bilo dovolj prostora, tudi v Sloveniji ne. Obiska je bilo več kot na kateri koli razstavi v Sloveniji, ki sem jih imel do zdaj, kar velja tudi za odziv medijev in javnosti. Iz dneva v dan je več obiskovalcev.
Med umetniško rezidenco na Bavarskem sem zaznal, da je tam zelo malo družbenokritične umetnosti, sploh v slikarstvu. Veliko je estetskega slikarstva, metjejskega, se pravi obrtniškega, pri katerem je pomembno, da slika lepo izgleda, čeprav je po navadi vsebinsko izpraznjena. Eden od razlogov za to je, da je življenje v Nemčiji tudi za umetnika preveč udobno, tako da nimajo izkušenj, ki bi jih zintrigirale do neke vrste umetniškega upora. Ravno umetniški upor, ki sem ga predstavil na omenjeni razstavi, je pritegnil tako množico ljudi. Tudi nekatere moje starejše slike so še vedno aktualne, pravzaprav so čedalje bolj aktualne.
Kako vas tam predstavi vodič po razstavi?
Predstavil me je umetnostni zgodovinar dr. Herbert Köhler, ki je v Ravensburgu, kjer je sicer tudi rojen, številka ena na svojem področju in je zelo znan tudi v deželi Baden-Württemberg. Njegova želja je, da se Ravensburg umetniško zbudi, zato mu je bila moja razstava pisana na kožo, da je lahko predstavil nekaj malo bolj udarnega, nekaj, kar bi razbilo konservativno umetniško monotonost tega kraja.
Predstavitev je bila zelo zanimiva, saj je dr. Herbert Köhler pokazal veliko mero poznavanja slovenske umetnosti in filozofije. Veliko je govoril o začetku kritične drže z Irwini in Laibachi in tudi o Žižku oziroma vsem tem, kar je najbolj značilno za sodobno umetniško in filozofsko disciplino v Sloveniji, in to povezal z mojo družbenokritično držo. Med vsem tem je potegnil rdečo nit in vse skupaj predstavil kot slovensko šolo, podobno kot imamo v svetu na primer pariško šolo, berlinsko šolo in podobno. Sami tega ne prepoznamo, od zunaj pa to bolj vidijo in prepoznajo tudi slovensko šolo in njeno umetniško kritično držo do sveta. Dejansko imamo prepoznaven slog in način mišljenja, ki pa je povezan tudi z vso našo zgodovino, s tem, da smo bili v socializmu, da smo zdaj v kapitalizmu, da smo bili nekoč hkrati v Nemčiji in na Balkanu. To nam daje pečat, ki ga drugi vidijo, sami ga pa ne.
Glede na vašo kritičnost in obravnavanje različnih obdobij in krajev, kje bi si želeli živeti v današnjem svetu ali kdaj bi si želeli živeti tu, kjer živite zdaj?
Želel bi si živeti nekje v Sloveniji leta 25 050 ali 552 000 (smeh). Po našem štetju, seveda, ne pred našim štetjem.
Torej ste optimist?
S tem sem nakazal neko optimistično razrešitev sedanjosti. Mislim, da ima človeštvo samo dve možnosti – ali se reši iz tega vozla, iz začaranega kroga izkoriščanja drug drugega in Zemlje, ali pa bo ta civilizacija propadla in bo Zemlja spet lahko zaživela svoje življenje in bo spet zelena in srečna in spet bodo živali srečne brez največjega parazita na Zemlji. Ja, tukaj v Sloveniji si želim živeti.
