„Še kitajščino sem se naučila v treh dneh,“ me je neznana mladenka, ki se je pojavila na mojem ekranu, vabila k vplačilu čudežnega programa za učenje tujih jezikov. „Kitajščino si se naučila v treh dneh, slovenščine pa še zdaj ne znaš, ker ne več, da se mi učimo nečesa in ne nekaj,“ sem se zabaval, ko sem ji v mislih odgovarjal in se hkrati zavedal, da so finese slovenščine vse bolj na udaru in tistim, ki zaradi tega trpijo in se razburjajo, ni pomoči. Sam se ob tem zgolj zabavam in sem bil kar nekoliko razočaran, ker nisem nikjer opazil nobenih zgražanj nad tem, da je takoj po zadnji izvolitvi za predsednika države Borut Pahor v televizijski eter izjavil: „Bil bom predsednik vseh.“ Ker je pri njem mimika močnejša od besed, je ta „bil bom“, ki je v mojem otroštvu veljal za nekaj najhujšega, kar lahko človek naredi svojemu jeziku, šel mimo povsem neopazno. Nihče se tudi ni zgražal, ker je v nadaljevanju svojega nagovora javnosti človek, ki bo bil predsednik nas vseh, pokazal, da zanj svojilni zaimki ne obstajajo, saj je svojega protikandidata pohvalil, da je „uspešno zastopal njegovo politiko“, ter rekel, da „to ne pomeni, da bom od danes na jutri spremenil koncept mojega oglašanja“ in „kot predsednik republike bom štel to za mojo osnovno nalogo.“
Pahor je pač moderen človek in zato je tudi njegova slovenščina svetovljanska. Vse njegove napake so namreč posledica vdora tujih jezikovnih struktur vanjo. Lahko sicer ugotovimo, da se jezik s tem siromaši, a trenda s tem ne bomo ustavili. Za svoj jezik se lahko borimo le s pomočjo kulture, ki doseže čim več ljudi. A pri nas je bolj cenjena vrhunska kultura, ki nima skoraj nobenega vpliva na splošno zavest, saj ima relativno malo uporabnikov, večino prebivalstva pa domača kulturna politika prepušča cenenim komercialnim izdelkom, ki zahtevnejše poslušalce in gledalce odbijajo in preusmerjajo na jezike s kvalitetnejšo ponudbo, kar ima za posledico vse večji vdor tujih besed in slovnic v naš jezik. Časi, ko so imeli varuhi jezika vpliv na njegovo podobo, so s sodobnimi mediji minili. Zaradi majhnega jezikovnega trga in neinteligentne kulturne politike, ki vidi v kulturi blagovno znamko, ne pa elementa, ki nas povezuje v družbo in narod, vse več ljudi svoje kulturne potrebe zadovoljujejo v drugih jezikih, iz katerih potem prodirajo besede in slovnične strukture v slovenščino. Zaradi vse večjega vpliva angleščine je na primer beseda „patetičen“, ki je izvorno grška in je preko pozne latinščine prišla v mnoge evropske jezike, začela pri mlajših generacijah dobivati drugačen pomen, kot ga ima zame. Tistim, ki smo jim mi pod vplivom srbohrvaščine rekli, da so „bedni“, novejše generacije rečejo, da so „patetični“, in me silijo, da začnem iskat drugo besedo za človeka, ki je v Glonarjevem Žepnem slovarju tujk iz 1934 razložen kot „zanosen, vznesen, slovesen“, v Verbinčevem Slovarju tujk iz 1971 pa je patetičen človek „strasten, strastno vznesen ali navdušen; pretirano čustven; slovesen, vzvišen; ginljiv, pretresljiv; (pejorativno) napihnjen“. Iz razlik med Glonarjevo in Verbinčevo razlago sklepam, da je bila patetika pred drugo vojno bolj cenjena, v povojnih letih pa je začela delovat izumetničeno. A to je bil še zmeraj isti pomen, ki se je spreminjal zaradi razvoja naše jezikovne skupnosti v smeri večje kulturne sproščenosti, preskok na angleški pomen te besede pa je simptom razpadanja slovenske jezikovne skupnosti. Gre sicer le za besedo, ki ni več toliko v rabi in so jo mlajši ljudje naselili z angleškim pomenom. A imam na sumu, da bo tega zmeraj več in bo slovenščina zmeraj manj v rabi, če ne bo ničesar, kar bi dalo ljudem novo veselje do nje. V Italiji je nedavno dobila nov zagon zaradi nove generacije fašističnih nestrpnežev, ki je vzpodbudila solidarnost pri strpnih Italijanih in nacionalni ponos pri tamkajšnjih Slovencih. A na tovrstnih temeljih se ne da graditi prihodnosti. Za prihodnost slovenščine je potrebna sodobna popularna kultura, ki bo privlačna za mladino, da tej svojega nacionalnega ponosa ne bo treba graditi le na preteklosti. Strah pred fašizmom lahko sicer deluje v prid ohranjanja slovenščine, a to ne more biti dobra novica za našo prihodnost. Dobro novico lahko pomenijo le filmi, popevke in knjige v našem jeziku, ki bodo dosegli pomembno količino domačih gledalcev, poslušalcev in bralcev in vzbudili zanimanje tudi v drugih jezikovnih skupinah.
Zaradi moči popularne kulture je v ZDA zmeraj bolj prisotna španščina, čeprav otroci špansko govorečih priseljencev hodijo v šole s poukom v angleščini. Podobno je s srbohrvaščino v Sloveniji. Da razlog za šibko popularnost kulture v našem jeziku ne tiči v naši maloštevilnosti, dokazujejo Islandci, ki snemajo svetovno uspešne filme tako za odrasle kot za otroke, medtem ko mi, odkar imamo svojo državo, nismo posneli nobenega pravega otroškega filma, če odštejem celovečerec Tea Hanne Slak, ki ga pa skoraj nihče ne pozna in ni dostopen na dvd-ju. A naj se še tako strinjamo z Bulgakovom, da knjige ne gorijo, je pomemben element vsake umetnosti, če hoče postati kultura, da doseže relevantno količino ljudi.
Vse bolj sem prepričan, da imamo Slovenci zelo resno težavo v tem, da smo taki kot tisti učenec, ki je gledal prst, s katerim mu je učitelj kazal luno, in napačno razumel, da je prst tista luna, o kateri govori učitelj. Bojim se namreč, da Slovenci mislimo, da je lep, čist in pravilen jezik dovolj, da smo kulturni, in se ne zavedamo, da je naš jezik le orodje, le prst, ki nam pomaga opazovati svet in sebe v njem. Zato že vse od Kopitarja popravljamo svoj jezik po nekem „znanstvenem“ kopitu. Naši predniki so se najprej trudili, da bi slovenščino čim bolj približali srbohrvaščini, ker so videli edino možno prihodnost ne le v skupni jugoslovanski državi, ampak tudi v skupnem jugoslovanskem jeziku. Časopisi, ki so v valu prvega navdušenja po letu 1848 izhajali v ilirščini, so bili bralcem sicer nerazumljivi in so hitro ugasnili, vendar je srbohrvaščina začela prodirati v slovenščino počasi, a vztrajno, ker je bila tako zelo moderna, da se je najpriljubljenejši pesnik teh revolucionarnih časov iz Janeza preimenoval v Jovana, Janez Bleiweis, „oče naroda“, pa je leta 1860 razmišljal, „da za slovenščino in pisatelje, ki hočejo kdaj s svojimi knjigami brez dnarne škode izhajati, ni druge pomoči, kakor da se izcimi za jugoslavenske dežele edini knjižni jezik“.
Če povzamem po Antonu Brezniku (Jezik naših časnikarjev in pripovednikov, 1944), smo v tistem času iz srbohrvaščine poleg mnogih drugih sprejeli besede zasluga (prej zasluženje), poreklo (izvor), pojav (prikazen), tiralica (iskalnica), upravitelj (oskrbnik), točen (natančen), razprava (obravnava), prezirati (zaničevati), zadušnica (opravilo za rajnim), zanimiv (mikaven), zahtevati (terjati), javen (očiten), tajen (skriven), postopati (ravnati), načelo (vodilo), odlikovati (poslaviti), proglasiti (oklicati), možen (mogoč), vešč (izurjen), razlikovati (ločiti), slika (podoba), suhoparen (pust), točka (pika). In še veliko več je besed, ki smo se jih že tako navadili, da se sploh ne zavedamo, da smo jih sprejeli v času, ko so tisti, ki niso verjeli, da se bo slovenščina nekoč zlila v srbohrvaščino, veljali za izdajalce in nemškutarje. Nakar so se časi obrnili in novi rodovi so se začeli počutiti ogroženi od tistega, kar je bilo nekoč moderno. Začeli so čistiti v obratni smeri in tako se lahko tisti, ki jih to veseli, v nedogled trudijo ustvariti pravilno slovenščino. A pravilna je lahko le tista slovenščina, ki je razumljiva in nam nekaj sporoča. Zato mene pri Borutu Pahorju ne moti njegov „bom bil“. Ta slovnična nepravilnost, značilna predvsem za govorico otrok, se mi zdi celo simpatična. Ne moti me niti odsotnost svojilnih zaimkov. Tako govorijo mnogi in se je treba s tem sprijazniti, če si nočemo greniti življenja. Pri njegovem jeziku me moti izključno samo pomanjkanje vsebine. Le-ta je tista, ki šteje. Če jezika ne uporabljamo zato, da se borimo za boljši in pravičnejši svet, ampak zgolj zato, da ugajamo, je podobno, kot če umetnost uporabljamo zaradi umetnosti same. Počasi tonemo v lastni samovšečnosti, družba, ki bi jo morali tako politiki kot umetniki držati skupaj, pa razpada.
