Pred slabim desetletjem sem ustanovil zaničniško versko skupnost, ki naj bi združevala tiste, ki verjamejo, da imamo lahko, kljub temu da smo v EU, ničodstoten DDV na vse proizvode, ki širijo jezik, ki je temelj naše države, saj je brez njega nikoli ne bi bilo. Takrat sem bil še davčni zavezanec in sem bil za šole dražji kot tisti, ki so bili zaradi nižjih prihodkov davka oproščeni. Še bolj absurdno se mi je zdelo, ko sem moral kot avtor filmskega scenarija za svoje literarno delo obračunati višjo stopnjo DDV, namenjeno komercialnim dejavnostim, za svoj igralski nastop v istem filmu pa nižjo. Da država jezikovno produkcijo v jeziku, na katerem je utemeljena in je zaradi razmeroma majhnega števila njegovih uporabnikov obsojena na temu primerno majhen trg, enači s proizvodnjo vsega ostalega, se mi je zdelo za našo jezikovno prihodnost samomorilsko. Ker jezik spada med narodnjaške teme, levičarjev in liberalcev ne zanima, desni domoljubi in rodoljubi, kot si radi rečejo, pa so v resnici rasisti, islamofobi ter varuhi starih vrednot in jih jezik zanima na čistunski način, ki je še bolj destruktiven kot njegovo obdavčevanje, saj se čistuni ne zavedajo, da smo si Slovenci več kot sto let intenzivno prizadevali, da bi svoj jezik približali srbohrvaščini, zdaj pa ene strašno moti vse, kar je v njem južnoslovanskega izvora. Zaskrbljenost za jezik je zato zelo delikatna zadeva, saj je pri nas neverjetna količina ljudi, ki svoje frustracije kanalizirajo v skrb za njegovo pravilnost in je celo med duševno zdravimi mnogo takih, ki se jim zdi opozarjanje na neuporabo ženske dvojine izraz skrbi za jezik, ne pa vmešavanje v jezikovno svobodo njegovih uporabnikov. Tudi med ljudmi, ki si prizadevajo za ukinitev davka na knjigo, je veliko takih, ki se jim zdi še posebej narobe, da je šund obdavčen po enaki stopnji kot pesniške zbirke, medtem ko sem sam prepričan, da je slovenščina zaradi majhnega trga v slabšem položaju od nemščine in francoščine, s katerima je v EU uradno enakopravna, tako pri šundu kot pri visoki literaturi, in zato v svetu tržne ekonomije ogrožena.
Ker se mi je zdelo, da morajo občutiti težavo z majhnim trgom za izdelke, ki širijo njihov jezik, tudi v drugih primerljivo majhnih EU članicah, sem za kratek čas sanjal o internacionali malih. Usoda je hitro opazila moje blodnje, ki jih je bilo treba razbliniti, in dobil sem povabilo za nastop za študente slovenščine na univerzi v Vilni in imel priložnost ugotoviti, da med nami ni skupnih točk, ki jih iščem, saj imamo povsem različno zgodovino, ta pa je edino, kar šteje pri formiranju nacionalne kulturne zavesti. Zato je mogoče najti dva skoraj enaka človeka ali zajca ali macesna, nemogoče pa je najti dva skoraj enaka naroda in je ena večjih napak, ki jih delajo mnogi strokovnjaki, da skušajo prakse iz enega povsem drugačnega okolja prestaviti k nam. Vsi narodi so si povsem različni, litovska in slovenska zgodovina pa sta si povsem nasprotni. Če so Litovci ponosni, da so bili nekoč mogočna kneževina in njihova univerza nosi letnico 1579, smo lahko mi ponosni na našo kulturno odprtost v svet v zadnjih desetletjih socializma, ki nas ločuje od članic bivše Vzhodne Evrope, med katere so nas dovolili stlačiti naši politiki. Predvsem pa smo, za razliko od Litovcev, Slovenci veliko bolj navajeni na državne podpore za našo kulturno produkcijo. Ker v svoji narodni ikonografiji nimamo bogatašev in uspešnežev, ampak uporne kmete, revne pesnike ter partizane in domobrance, ki so bili oboji večinoma reveži, je normalno, da nam je socialna politika blizu. Tudi v ustavo smo, za razliko od večine držav, zapisali, da smo socialna država, in bi bil že čas, da se na ta 2. člen svoje Ustave obesimo in ga ne spustimo, dokler ga ne začne resno jemati tudi država z Ustavnim sodiščem na čelu. Vendar je socialna skrb za soljudi zelo na mestu v zdravstvu in pri odpravljanju revščine, v kulturi pa je vsaj dvorezen meč, če že ne direktno kontraproduktivna.
Ko je vlada Maria Renzija dala vsakemu italijanskemu osemnajstletniku 500 €, da jih porabi za kulturne dobrine po lastni izbiri, je naše Ministrstvo za kulturo na vprašanje Mladine, ali bi tudi ono razmislilo o čem podobnem, sporočilo, da te težave rešuje tako, da omogoča cenejše ali brezplačne prireditve za mladino. Vendar z množico subvencioniranih prireditev naše Ministrstvo za kulturo podira kulturni trg in navaja ljudi na to, da je kultura skoraj zastonj. Subvencioniranje tiste kulture, ki ne bi preživela na trgu in je za družbo vitalnega pomena, je v vsaki družbi koristno, v naši maloštevilni jezikovni skupnosti pa je nujna, saj je kultura vezivo družbe. A prav zato je odgovornost tistih, ki razporejajo denarje zanjo, velika. Tako velika, da ji niso kos, saj bi v nasprotnem primeru Slovenci snemali tudi filme za otroke in nadaljevanke, ki niso samo komične, ampak tudi družbeno kritične, in občasni biseri ne bi padali na naše ekrane po naključju, ampak sistematično.
Sam Slovence najrajši primerjam s Čehi. Najopaznejša razlika med nami je v tem, kako smo dobili vsak svojo zgradbo narodnega gledališča. Obe še stojita. Ena je ob reki Vltavi, druga ob Slovenski cesti. Za prvo so razpisali vsenarodni samoprispevek. Pod geslom “Narod sebi” so po vseh čeških deželah znotraj Avstroogrske zbirali denar za mogočno gledališče sredi glavnega mesta, ki so ga junija 1881 odprli s Smetanovo domoljubno opero Libuše, nato so notranjost stavbe čez poletje lepšali tako vneto, da je izbruhnil požar, ki je novozgrajeno gledališko stavbo požgal do tal. Zato so ponovili vsečeško zbiralno akcijo naroda za sebe in novembra 1883 z isto Smetanovo opero ob Vltavi odprli še večje gledališče. Pri nas pa je, potem ko je februarja 1887 pogorelo ljubljansko Stanovsko gledališče, ki je stalo na mestu današnje Filharmonije, cesar daroval stavbo današnje Opere. Dunaj je Ljubljančanom ponudil večjo stavbo, a so se ti odločili za manjšo. Ker je bil to čas konfliktov med ljubljanskimi Slovenci in Nemci, so se Nemci kmalu za tem odločili, da si zgradijo lasten teater, saj si ga ni bilo več mogoče deliti z vse bolj sovražnimi someščani. Najeli so kredite in novembra 1911 je bil z Wagnerjevim Kaisermarschem odprt Kaiser Franz Joseph Jubiläums Theater. Sledila je vojna, med katero je bila v nemškem teatru kinodvorana, vojni pa Kraljevina SHS, iz katere so se ljubljanski Nemci izselili in še dolgo potem, ko so že živeli onkraj Karavank, odplačevali kredite za takrat že Slovensko narodno gledališče, ki so ga leta 1919 slovesno odprli z Levstik-Jurčičvem Tugomerjem, kjer lahko najdemo edino podobnost z odprtjem Narodnega divadla, saj je Tugomer podobno zgodovinsko domoljuben kot Smetanova Libuše, le da ima namesto nežnih arij klene in odločne domoljubne stavke.
Samo financiranje obeh narodnih gledališč lepo pokaže slovenski odnos do plačevanja lastne kulture. Pričakujemo, da jo bo plačal nekdo drug. Če ne država pa kak mecen ali sponzor. In ker so kultura tudi reklame, se ni za bati, da bi kulture v slovenščini zmanjkalo. A umetniki, ki so še zmeraj prepričani, da si za svoje delo zaslužijo plačilo, in se jim zdi normalno, da je bolj pomembno, da država preživlja njih, kot pa da skrbi za spodobno kulturno produkcijo za otroke in ostale preproste državljane, bi se morali zavedati, da bi morali biti prav oni najbolj odgovorni za mentalno stanje družbe. Ljudje, ki imajo denarja več, kot ga potrebujejo, pa bi se morali zavedati, da ga morajo, če ga hranijo za varno prihodnost, uporabiti čim prej in za koristne namene. Samoprispevek v stilu „Narod sebi,“ ki bi pripeljal do samostojnega družbeno odgovornega javnega internetnega TV-programa, bi bil najboljše zdravilo za naš v zgodovini izgubljeni narod. Ker časi so taki, da civilna družba že dolgo in zmeraj bolj popravlja napake države. Čas bi bil, da bi začela popravljati tudi škodo, ki jih naši družbi delajo javni in privatni TV-kanali. Čas bi tudi že bil, da bi Slovenci dojeli, da svoboda ni nikoli zastonj.
Kar se tiče vere v ničodstotni DDV na proizvode, ki širijo slovenščino, pa smo zaničniki že po sedmih letih dočakali, da nam ni treba več verjeti, da je ta možen, kljub temu da smo v EU, saj je Evropa tudi po slovenski zaslugi spremenila zakonodajo in je tak davek zdaj dejansko možen. Le da naši politiki ne dojamejo, da kultura ni blagovna znamka, ampak vezivo družbe. Ali pa to celo vedo in učinkoviti kulturni politiki nasprotujejo prav zato.
